Slovenski najstnik, ki se mu je po amputaciji noge odprl boljši svet

Jan Fonda. FOTO: Denis Sadiković.

19-letni Jan Fonda je zaradi kostnega raka izgubil nogo, a se s hudo diagnozo pogumno spopadel. "Po bolezni živim bolj polno kot kadarkoli poprej," pravi mladenič, ki danes tudi po zaslugi proteze, za katero so denar zbirali na lanskoletnem Ljubljanskem maratonu, hodi po manekenskih brveh, se ukvarja s športom in pridno študira.

Letos bodo na 28. Ljubljanskem maratonu zbirali denar za nakup slušnega aparata Tinka Tonejc, 20-letne Gorenjke, ki je zaradi možganskega tumorja izgubila vid in sluh. Njeno zgodbo smo predstavili prejšnji teden. Ta humanitarna akcija poteka v sodelovanju z Inštitutom zlata pentljica, otroci z rakom. Za njih lahko prispevate tukaj.

Star je bil 16 let, užival v brezskrbnem najstniškem življenju, igral košarko in tekel, potem pa je pred dvema letoma v njegovo življenje udarila huda bolezen.

“Začelo se je z bulo na gležnju. Kar nekaj časa nihče ni vedel, za kaj točno gre. Ko sem izvedel, da bi lahko šlo tudi za rak, je bil to velik šok, ampak ker sem na diagnozo čakal kar šest mesecev, mi je, ko sem jo dobil, po eni strani z ramen padlo veliko breme. Nekaj mi je že prej govorilo, da gre za rak, zato sem se na to pripravil. Tako da takrat, ko sem izvedel, da res imam raka, niti nisem bil preveč šokiran,” nam je o trenutkih, ko je izvedel za hudo bolezen, ki je njegovo življenje obrnila na glavo, uvodoma povedal Jan Fonda.

Šele ko je začel z zdravljenjem, je postalo mučno

“Sprva niti ni bilo tako hudo. Od začetka sem bil v glavi močan, nikoli nisem imel psihičnih težav. Prepričan sem bil, da bom raka premagal. Toda šele, ko sem začel z zdravljenjem, je postalo mučno. Ko prejmeš prvo kemoterapijo, se zaveš, kako hudo je. Bolezen sama niti ni boleča, so pa operacije in kemoterapije, ki uničujejo tvoje telo,” je nadaljeval simpatični mladenič, ki prihaja iz Celja, a trenutno živi v Ljubljani.

Zdravljenje s kemoterapijami je trajalo deset mesecev. Vsak teden je moral po novo dozo, ki je močno vplivala na njegovo telo.

“Ubijalo me je. Niti jesti nisem mogel. Ko sem jedel, sem takoj bruhal. Povečini sem lahko užival zgolj juho, saj sem imel v ustih številne razjede. Na trenutke je bilo tako hudo, da nisem mogel niti piti. Hrana dobi drugačen okus, marsikatera jed se mi je takrat zamerila,” je vrnil spomine na najtežje obdobje boja z rakom, ki je na njegovem telesu pustilo vidne sledi. Ostal je brez las, kar ga je sprva skrbelo, a so te skrbi pozneje hitro izzvenele.

“Sem bil pač plešast, pa kaj?”

“Seveda sem se na začetku obremenjeval s tem, da bom izgubil lase, ampak ko se zaradi kemoterapij počutiš, kot da bi te povozil tovornjak, ti za lase postane res vseeno. Resda se je na meni ustavilo kar nekaj začudenih pogledov. Zagotovo kot 16-letnik, ki je brez las, izstopaš, ampak že po tednu dveh tednih mi je za to postalo povsem vseeno. Sem bil pač plešast, pa kaj?” je odvrnil mladenič, ki govori zelo preudarno in mirno.

“To so trenutki, ko zares začneš ceniti zdravje. Prej se mi je, tako kot se verjetno vsem zdravim ljudem, zdravje zdelo povsem samoumevno, potem pa sem čez noč ugotovil, da še zdaleč ni tako. Včasih sem se obremenjeval s stvarmi, ki se mi zdaj zdijo smešne. Verjamem, da je zdaj podobno s številnimi mladimi, lahko jim o tem povem marsikaj, a je vprašanje, ali me bodo poslušali in predvsem razumeli. Dokler tega ne občutiš na lastni koži, boš verjetno težko dojel,” je ugotovil takrat in ugotavlja zdaj.

Bili so le slabi in slabši dnevi

“V času boja z boleznijo noben dan ni bil dober. Bili so le slabi in slabši dnevi. Zjutraj sem se zbudil, teka nisem imel. Včasih sem kaj pojedel za kosilo, če je šlo. Pred operacijo, ko sem še imel nogo, sem tudi težko hodil. Potreboval sem protibolečinske tablete. Težko sem premikal stopalo. Več ali manj sem ležal na postelji. Če sem šel na zrak, sem šel v invalidskem vozičku. To so bili zelo težki trenutki, a sem bil že takrat prepričan, da bom preskočil te ovire in nekoč spet polno zaživel,” je pojasnil in dodal, da je tudi on v težkih časih spoznal, kdo so njegovi pravi prijatelji.

“Tisti, s katerimi sem si najbolj blizu, so mi vseskozi stalni ob strani, kar je najpomembnejše. Vesel sem, da jih imam. Sicer pa razumem, da se ljudje odzivajo na različne načine. Kdo zagotovo ne ve, kako bi pristopil do tebe in se boji. Marsikdo si je verjetno mislil, da potrebujem predvsem mir,” je povedal o tem najstnik, ki se je po uspešnem zdravljenju kot zelo mlad znašel pred veliko življenjsko odločitvijo.

“Odločal sem se med nogo in življenjem”

Medtem ko so njegovi vrstniki prihajali pred običajne prelomnice o tem, kje bodo nadaljevali šolanje in podobno, se je on moral odločiti, ali mu bodo amputirali nogo ali pa se bo odločil za drugo, a precej bolj negotovo pot.

“Imel sem dve možnosti. Lahko bi ohranil nogo in bi mi raka izrezali ven, a potem bi imel povsem negiben gleženj in se nikoli več ne bi mogel ukvarjati s športom. Še precej pomembneje pa je, da bi obstajala zelo velika možnost, da bi se bolezen povrnila. Če bi se, bi bilo še veliko slabše in bi na koncu spet ostal brez noge. Zato je bila odločitev pravzaprav lahka. Odločal sem se med nogo in življenjem. Odločil sem se za amputacijo. Danes lahko rečem, da sem se odločil pravilno,” zadovoljno ugotavlja Jan, ki s pomočjo nožne proteze živi praktično brez omejitev.

Omejitev v življenju praktično nima

“Razen tega, da ne bom ravno samozavestno hodil po strehi ali pa čez reko po kakšni ozki brvi, omejitev praktično nimam. Počnem lahko vse, tako kot vsak normalen človek. Tečem, hodim, kolesarim …,” je povedal.

“No, pa tudi na prste na levi nogi seveda ne morem stopiti,” se je zasmejal in dal vedeti, da se tudi on tako kot Tinka Tonejc, ki smo jo predstavili v zgodbi iz prejšnjega tedna, zna pošaliti na svoj račun.

Z njo ju povezuje še nekaj. Za slušni aparat za pogumno borko, ki je zaradi tumorja oslepela in izgubila sluh, bodo na Ljubljanskem maratonu tekači in tekačice sredstva zbirali letos. Za Janovo nožno protezo pa so denar zbrali lani in poskrbeli, da je spet zaživel s polnimi pljuči.

“Za to sem jim zelo hvaležen. Zdaj spet lahko živim povsem normalno in polno življenje. Tečem, plavam, tudi igram nogomet … Sem praktično normalen človek. Na žalost slovensko zdravstvo tega ne omogoča, tako da smo morali za protezo zbrati denar, a se je tudi v mojem primeru izkazalo, da je v Sloveniji še vedno veliko dobrih ljudi,” je povedal o akciji, ki je, tako kot Tinkina, potekala v sodelovanju z Inštitutom zlata pentljica, otroci z rakom.

Hitro je ugotovil, da bo živel povsem normalno

“Inštitut je vsem nam, ki imamo podobne zgodbe, tudi sicer v veliko pomoč. Meni je težke trenutke zagotovo olajšal direktor tega inštituta Tomaž Jakša, ki ima skorajda identično diagnozo, kot jo imam jaz. Tudi on nosi podkolensko protezo na levi nogi. Kirurgi so mi povedali zanj in mi svetovali, naj stopim v stik z njim. Ko sem to storil, je takoj prišel, se z mano pogovarjal in mi predstavil, kaj me čaka. Predvsem pa mi je dal vedeti, da bom lahko živel povsem normalno življenje in mi s tem vlil veliko moči,” se je o organizaciji, katere glavni namen je, da otroci in mladostniki, ki so v otroštvu zboleli za rakom, osveščajo vrstnike in širšo javnost o svoji bolezni, se družijo in si med seboj pomagajo.

“Vsak od mojih soborcev je tudi moj vzor,” je ob tem dodal Jan, ki je bil že večkrat gost takšnih in drugačnih intervjujev, a s tem nima težav. Nasprotno.

S prepoznavnostjo so se mu odprla marsikatera vrata

“Nikakor ne. Hvaležen sem vsakemu, ki je predstavil mojo zgodbo oziroma jo še bo. Brez te pozornosti, ki sem jo dobil, verjetno ne bi spoznal toliko izjemnih ljudi, kot sem jih do zdaj. Odprla mi je marsikatera vrata. Tudi zaradi tega danes živim bolj polno življenje, kot sem ga kadarkoli živel,” pravi najstnik, s katerim smo se pogovarjali v kavarni kreativnega centra Rog. Ne naključno. Tam v teh dneh namreč poteka Ljubljanski teden mode, na katerem sodeluje tudi sam.

“Tudi to je poglavje v življenju, ki se je odprlo z boleznijo. S tem so se mi izpolnile sanje. Lani sem bil tukaj novo obraz, letos pa že kot stalni član ekipe. Definitivno je to zanimiva izkušnja, ki mi je popestrila življenje in odprla nekatera nova obzorja. V tem poslu za zdaj uživam,” je priznal in dodal, da se je v manekenskih vodah znašel zelo dobro. Nenazadnje je poleti snemal tudi reklamo za nemški trg. Zato ne čuti, da se v tem poslu vidi tudi v prihodnosti.

V manekenstvu uživa, študij v zdravstvu je izbral z namenom

“Manekenstvo mi je zelo všeč, zakaj pa ne?” se je vprašal, a takoj dodal, da je za zdaj osredotočen predvsem na šolo.

“Manekenstvo je trenutno le hobi, na prvem mestu je nedvomno šola, potem pa bomo videli, kaj in kako,” je pojasnil študent programa programa ortotika in protetika na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani, ki se za tak študij seveda ni odločil naključno.

“Družbi želim na tak način nekaj vrniti nazaj,” je pravi in dodaja, da ima za vse ljudi v slovenskem zdravstvu, s katerimi je imel oziroma ima opravka, le besede hvale. Tudi po njihovi zaslugi se lahko danes povsem normalno ukvarja s skorajda vsemi športi.

Rad bi tekel na Ljubljanskem maratonu

Ker tudi teče, smo ga vprašali, ali si morda v prihodnosti nastopiti na Ljubljanskem maratonu. Prikimal je.

“Letošnjega maratona se še ne bom udeležil, saj trenutno lahko pretečem vsega dva, tri kilometre. To je sicer že precej velik napredek v primerjavi z obdobjem pred časom, ko sem se moral usesti in spočiti že po desetih metrih hoje. Kemoterapije so mi vzele veliko moči, treba se je bilo privaditi tudi na protezo in novo tehniko hoje. Definitivno pa si v prihodnosti želim izpeljati tudi kaj takega. Za začetek morda preteči desetkilometrsko razdaljo, potem pa morda tudi kaj daljšega. Mogoče tudi celoten maraton. To bi bil seveda velik izziv, a se vseeno da,” se je razgovoril.

Rak mu ni vzel, ampak dal samozavest

Prijeten pogovor je sklenil z nekaj zelo zanimivimi in tudi navdihujočimi mislimi.

“Bolezen mi je vzela del telesa in poskrbela za dve leti trpljenja, a me je po drugi strani pripravila na življenje precej bolj, kot sem bil nanj pripravljen prej. Tudi na samozavesti sem pridobil,” je dejal.

“Premagal sem raka. Dokazal sem, da sem močan in pripravljen na vse!” je za konec dodal.

Kapo dol in globok priklon. Njemu in vsem mladim junakom, ki se pogumno in s takšno pozitivno miselnostjo borijo s hudimi boleznimi. Tudi precej starejšim ljudem od sebe so lahko vzor. In zagotovo marsikomu tudi so.

Kako vam je všeč N1? Kaj bi izboljšali?

Dragi bralci in bralke, pomagajte nam izboljšati N1. Kaj pogrešate, kaj vam je všeč, česa ne marate? Pripravili smo kratko anketo o zadovoljstvu bralcev, reševanje traja približno pet minut, anketa pa je anonimna. Povezava do ankete: https://n1slovenija.1ka.si/raziskava-branosti