Spominjamo se izjemnega troskoka Jonathana Edwardsa na svetovnem prvenstvu leta 1995 v Göteborgu. Od nepozabnega svetovnega rekorda, ki je nedotaknjen ostal do danes, mineva 30 let.

To je tretja od desetih velikih zgodb iz zgodovine svetovnih prvenstev, ki jih bomo objavili v odštevanju do letošnjega svetovnega prvenstva v atletiki v Tokiu (13.–21. september).

Jonathan Edwards je v leto 1995 vstopil z osebnim rekordom 17,44 metra, kolikor je skočil v finalu svetovnega prvenstva leta 1993 v Stuttgartu, kjer je osvojil do takrat edino medaljo z velikih članskih tekmovanj. Bil je tretji.

Z 28 leti je bil torej v svetovnem vrhu troskoka, a ne na njem, še manj pa uveljavljen kot eden najboljših atletov, kar je pozneje postal. Leto pred tem je na evropskem prvenstvu v Helsinkih, denimo, zasedel šesto mesto.

Toda v letu, od katerega letos mineva 30 let, se je njegovo življenje obrnilo na glavo.

Najprej je v prvem nastopu sezone, v prvi polovici junija, na mitingu v domačem Loughboroughu skočil 17,58 metra in popravil osebni rekord, kar je bil takrat 22. najboljši rezultat v zgodovini troskoka.

Svetovni rekord je popravil že prej

Že dva tedna pozneje je na evropskem pokalu v Villeneuveu v Franciji osupnil. Skočil je skoraj meter dlje, pristal je pri 18,43 metra, kar bi bil krepko popravljen svetovni rekord, a imel ob tem rahlo preveliko pomoč vetra (+2,4 m/s).

Kljub temu je postal šele tretji človek, ki je v neregularnih razmerah presegel mejo 18 metrov. Pred njim je to uspelo takratnemu svetovnemu rekorderju Willieju Banksu, ki je leta 1988 skočil 18,20 metra, a ob vetru, ki je v hrbet pihal kar 5,2 metra na sekundo, in njegovemu rojaku Mikeu Conleyju, ki je ob zmagi na olimpijskih igrah leta 1992 preskočil 18,17 metra (+2,1 m/s).

V začetku julija je Edwards spet preskočil 18 metrov (18,03) na mitingu v Gatesheadu, a tudi takrat v neregularnih razmerah (+2,9 m/s). Dva tedna za tem je na mitingu v Salamanci resda spet za las zgrešil magični mejnik, a z rezultatom 17,98 metra v regularnih razmerah za centimeter popravil deset let star Banksov svetovni rekord.

Osemnajstico je še tretjič preskočil vsega pet dni pozneje, ko je prvič nastopil kot svetovni rekorder in v Sheffieldu pristal pri 18,08 metra, a – da, pravilno ste ugotovili – še tretjič ob premočnem vetru (+2,5 m/s).

“O moj bog, to je bilo daleč. Zelo daleč!”

Prvi človek, ki je presegel to v zgodovini človeštva do takrat nedotaknjeno mejo, je postal v velikem slogu. Na glavnem tekmovanju tiste sezone – na svetovnem prvenstvu, ki je bilo tistega leta v Göteborgu. In to na kakšen način!

Že v prvi seriji velikega finala je poskrbel za zgodovinski skok, ki ga mnogi ljubitelji atletike pomnijo še danes. Še preden je bila daljava izmerjena, je vedel, da je skakal sijajno, zato ne čudi, da se je prijel za glavo.

“O moj bog, to je bilo daleč. Zelo daleč!” je kričal komentator britanskega BBC, podobno pa je bilo tudi s preostalimi, ki so v živo ali pa prek televizijskih zaslonov spremljali dogajanje na stadionu Ullevi. To je objekt, na katerem se je zgodil morda najpomembnejši dogodek v zgodovini švedskega športa. Švedska je na njem leta 1958 v polfinalu premagala Zahodno Nemčijo in se prvič, pa tudi zadnjič, uvrstila v finale svetovnega nogometnega prvenstva.

Prvi človek, ki je v regularnih razmerah preskočil 18 metrov

Pomemben trenutek iz zgodovine ne samo švedskega, ampak svetovnega športa se je na tem objektu zgodil tudi tistega zgodnjega avgustovskega večera leta 1995.

Ko se je na semaforju izpisal rezultat 18,16 metra ob dovoljeni pomoči vetra, je Edwards postal prvi, ki je v troskoku preskočil do takrat nedotakljivo mejo 18 metrov. Že v drugi seriji je le nekaj minut star rekord izboljšal še za 13 centimetrov in postavil mejnik, ki je še vedno nedotaknjen.

Medtem ko se je po novem svetovnem rekordu držal za glavo, je seveda vedel, da bo prvič v karieri postal tudi svetovni prvak. Potem ko je tretji in četrti poskus izpustil, v peti seriji pristal pri 17,49 metra, v zadnji pa spet ni skakal, je to postal tudi uradno. Drugouvrščenega Briana Wellmana z Bermudov je prehitel za kar 67 centimetrov.

Rezultati:

Finale moškega troskoka (Göteborg, 7. avgust 1995):

18,29 metra (+1,3 m/s) – Jonathan Edwards (Velika Britanija)
17,62 metra (+2,7 m/s) – Brian Wellman (Bermudi)
17,59 metra (+2,1 m/s) – Jerome Romain (Dominika)
17,59 metra (+2,6 m/s) – Yoelbi Quesada (Kuba)
17,16 metra (+1,2 m/s) – Yoel Garcia (Kuba)
…

Pri drugem skoku je takoj vedel

“Vedel sem, da mi je uspel izjemen skok, a sem se tega, kako dolg je bil, zavedal šele zatem, ko sem zaslišal vzklike s tribun. Najprej mi je odleglo zato, ker sem upravičil vlogo favorita,” je Edwards pokomentiral rekorden skok.

“V drugem skoku sem bil lahko zelo sproščen, saj je bilo jasno, da bom skoraj zagotovo postal svetovni prvak, kar je bil pred prvenstvom moj glavni cilj – rekord sem namreč skočil že pred tem. Sproščenost je prišla do izraza in skočil sem še dlje. Takoj po pristanku sem se veselil. Nisem potreboval odziva občinstva, vedel sem, da sem skočil še en svetovni rekord,” pa je povedal o najdaljšem troskoku v zgodovini.

Postal je olimpijski, evropski in dvakratni svetovni prvak

Edwards je pozneje nanizal še kar nekaj zlatih medalj z največjih tekmovanj. Leta 1996 je sicer ostal brez olimpijskega naslova – v finalu olimpijskih iger v Atlanti je bil kljub novemu izjemnemu dosežku (17,88 metra) šele drugi. Američanu Kennyju Harrisonu je namreč uspel rekord prvenstev – 18,09 metra.

Do tako želene zlate olimpijske medalje je legendarni Britanec prišel leta 2000 v Sydneyju, leto pozneje pa je v Edmontonu še drugič postal svetovni prvak. Leta 1997 je bil na svetovnem prvenstvu v Atenah drugi, leta 1999 v Sevilli pa tretji.

Leta 1998 je v Budimpešti postal tudi evropski prvak. Na evropskem prvenstvu leta 2002 v Münchnu je bil tretji in osvojil zadnjo medaljo z velikih tekmovanj. Zadnjič je na njih nastopil leto zatem na svetovnem prvenstvu v Parizu, kjer je bil 12.

To je bil tudi njegov zadnji nastop nasploh. Po razočaranju v Parizu je namreč končal kariero in v zgodovino odšel kot svetovni rekorder, kar je še danes.

Ni si mislil, da bo rekord ostal do danes

“Res si nisem mislil, da bo rekord zdržal tako dolgo in bo nedotaknjen vse do danes,” je povedal lani, ko je kot strokovni komentator sodeloval na olimpijskih igrah v Parizu.

Od leta 1995 in Göteborga se je nedotaknjenemu rekordu najbolj približal Američan, ki je nedavno obiskal Maribor – Christian Taylor, ki je leta 2015 v Pekingu skočil 18,21 metra.

Lani je v finalu evropskega prvenstva v Rimu Kubanec, ki skače za Španijo, Jordan Diaz, pristal pri 18,18 metra. V tej nori tekmi – šele drugi, v kateri sta dva atleta presegla mejo 18 metrov – je bil drugi Kubanec, ki nastopa za Portugalsko, Pedro Pichardo, z 18,04 metra.

To sta tudi edina atleta, ki dajeta vtis, da bi lahko v bližnji prihodnosti premaknila Edwardsov mejnik. Toda do 30. obletnice rekorda jima skorajda zagotovo nebo uspelo, saj jo bomo dočakali zelo kmalu – začetku meseca, ki je pred nami, 7. avgusta.