Lionel Messi gorskega teka, ki je sled pustil tudi pri nas

Jonathan Wyatt. FOTO: Guliverimages.

Spoznajte Jonathana Wyatta, najboljšega gorskega tekača v zgodovini, ki smo ga pred leti lahko dodobra spoznali tudi Slovenci. Njegovo ime je še danes zapisano ob rekordih več tekem pri nas.

Če je Španec Kilian Jornet nesporni kralj ekstremnega teka, ki je sled nedvomno pustil tudi v gorskem teku, pa je številka ena v gorskem teku nedvomno Jonathan Wyatt.

Novozelandec, ki danes šteje 53 let, je aktivno kariero zaključil že pred časom, v športni pokoj pa odšel kot rekorder po številu naslovov svetovnega prvaka v gorskih tekih. Skorajda nedotakljiv je bil med letoma 1998 in 2008, ko se je kar šestkrat okitil z zlato medaljo na svetovnih prvenstvih, enkrat pa z največjega tekmovanja v gorskem teku odšel z nazivom svetovnega podprvaka.

Še bolj dominanten je bil v svetovnem pokalu. V najboljši seriji gorskega teka je na najvišji stopnički v približno istem obdobju, med letoma 1999 in 2009, stal kar osemkrat.

Kot tekmovalec v svetovnem pokalu se je večkrat ustavil tudi v Sloveniji, ki je imela oziroma še ima pomembno vlogo v svetu gorskega teka. Večkrat je tekel na Šmarno goro in na Grintovec. In večkrat seveda zmagal, na obeh trasah pa postavil tudi rekorda, kot še na mnogih drugje po vsem svetu.

Sprva je tekel po stezi in cesti

Po izobrazbi arhitekt, z vitko, lahkotno postavo pa je bil že od nekdaj kot ustvarjen za tek. V mestu Lower Hutt blizu novozelandskega glavnega mesta Wellingtona je to zelo hitro ugotovil in se s tekom začel ukvarjati kot zelo mlad.

Toda čeprav je Nova Zelandija izrazito hribovita in gorata država, ga v gorski tek ni povleklo takoj, sprva je namreč tekel povsod, samo tam ne. Po blatu in travi (kros), po cesti in predvsem po stezi.

In to zelo dobro. Tako dobro, da se je uvrstil na olimpijske igre leta 1996 v Atlanti in se tam prebil do polfinala teka na 5000 m. Leto pozneje je v isti disciplini nastopil tudi na svetovnem prvenstvu v Atenah, kjer pa se zanj ni izšlo najbolje. Zaradi težav z zdravjem je odstopil, kar je bil zanj velik udarec.

Poslušal je prijatelja in takoj postal svetovni prvak

“Takrat sem izgubil motivacijo za tek na stadionu, potem pa mi je prijatelj predlagal, naj poskusim z gorskim tekom,” se je v tisto leto vrnil Wyatt, ki je prisluhnil nasvetu prijatelja in leto pozneje na Reunionu že prvič postal svetovni prvak v gorskem teku.

“Vedno sem se bolje počutil v krosu kot na stadionu, v gorskem teku pa sem našel samega sebe. Ugotovil sem, da sem zelo nadarjen za tek v klanec,” je še povedal legendarni Novozelandec, ki se je gorskemu teku resneje posvetil šele potem, ko se je preselil v Italijo.

V dolino Val di Fiemme v Dolomitih, kamor ga je zvabila predvsem ljubezen. Živi namreč z nekdanjo italijansko smučarsko tekačico, dobitnico bronaste kolajne z olimpijskih iger 2006 v Torinu, Antonello Confortolo.

S partnerko Antonelo Confortolo na Šmarni gori leta 2013. FOTO: Peter Kastelic/AZS.

V Evropo in gorske teke se je takoj zaljubil

“Življenje v Evropi mi je bilo takoj všeč. Skupnost gorskih tekov pa prav tako. Treniranje in življenje v gorah. Gre za tesno povezano skupnost, skoraj družinsko. Ne razumem se le z drugimi tekači, ampak tudi z organizatorji in direktorji tekem,” je večkrat dejal Wyatt, ki sicer tudi pozneje, ko je bil najboljši gorski tekač na svetu, ni povsem pretrgal vezi z atletiko.

Tekel je namreč na maratonih in se kot maratonec še dvakrat pojavil na velikih tekmovanjih. Tudi na največjem, zraven je bil namreč na olimpijskih igrah leta 2004 v Atenah, kjer je zasedel odlično 21. mesto v maratonu. Leto za tem je bil na svetovnem prvenstvu v Helsinkih v maratonu 43.

“Prav dolgotrajna vzdržljivostna baza mi je omogočila, da sem lahko v klancu ohranjal zelo visok tempo,” je prepletenost vseh tekaških disciplin potrdil v enem od intervjujev Wyatt, ki ga je zaznamovalo še nekaj – v karieri kljub številnim nastopom in pretečenim kilometrom praktično ni imel poškodb. Kako?

“Na Novi Zelandiji pravimo, da je tek največji kontaktni šport, ki to v resnici ni. Znova in znova udarjaš ob tla, kar je močna obremenitev za telo. Verjetno sem imel tudi nekaj sreče, po drugi strani pa sem tekel zelo učinkovito. Brez večjih biomehanskih nepravilnosti, zagotovo pa je bilo pomembno tudi to, da sem vedno skrbel za preventivo in sem pretekel precej manj kot večina tekačev. Treniral sem največ enkrat na dan,” je razložil Wyatt, ki mu je kakšno poškodbo zagotovo prizaneslo tudi to, da je tekel predvsem v klanec. Tekem, na katerih se je teklo tudi navzdol, se je izogibal.

“Bolje bi bi mi bilo s palico za golf”

To, da v njegovi dolgoletni karieri ni bilo poškodb, je seveda super. To, da v gorskem teku ni bilo niti prav veliko denarja, pa malo manj.

“Včasih v šali rečem, da bi bilo najbolje, če bi mi starši namesto tekaških copat dali v roke golf palico. Verjetno bi zaslužil precej več denarja,” se je zasmejal, potem pa v bolj resnem tonu nadaljeval: “Znašel sem se pač v športu, v katerem ni veliko denarja, a sem si vseeno ustvaril kariero. Zame je bilo pomembno, da tek ni postal moj edini poklic, saj nisem želel prevelikega pritiska. Če bi moral teči za preživetje, bi tek izgubil svoj čar. Vedno sem želel, da je tek le del mojega življenja. To je tudi postal. V teku je nekaj meditativnega, skoraj duhovnega, hkrati pa te narava vedno znova navduši.”

Tudi brez milijonov se je znašel

Toda brez skrbi, tudi brez milijonov, ki jih služijo najboljši v nekaterih drugih športih, se je znašel.

Ob karieri tekača je vrsto let opravljal službo arhitekta, pozneje je bil tudi predsednik svetovne zveze v gorskih tekih (WMRA), na kateri je tesno sodeloval z očetom slovenskega gorskega teka Tomom Šarfom, danes pa je na več načinov še vedno vpet v svet gorskih in po novem tudi trail tekov.

Michael Jordan, Michael Schumacher, Usain Bolt, Lionel Messi ali, če hočete, Michael Phelps gorskega teka – Jonathan Wyatt.

Evropsko prvenstvo v gorskih in trail tekih Kamnik 2026 bo na sporedu od 5. do 7. junija.