Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
S Klaro Lukan, trenutno najboljšo slovensko tekačico, o odličnem začetku sezone, ki prinaša številne izzive, šesttedenskih pripravah v Ugandi, novih rekordih, ki jih želi postaviti, Nadii Battocletti, pa tudi o izobrazbi in denarju ...
Za Klaro Lukan je zelo pestro leto, ki ga je začela in končala z državnim rekordom v cestnem teku na 10 kilometrov. Vmes je navdušila na evropskem prvenstvu v Rimu, kjer je uprizorila izjemno pogumen tek, polovico tekme vodila in na koncu pristala na visokem petem mestu. Po Tokiu, kjer ni bilo gledalcev, je v Parizu prvič zares izkusila olimpijske igre.
Po krajšem počitku je začela s pripravami na novo sezono in kar šest tednov preživela na višinskih pripravah v Ugandi. Od tam se je po mučnem potovanju odpravila na prvi nastop v letošnjem letu in v Valencii zasedla 12. mesto. Bila je najboljša Evropejka in z odličnim rezultatom 31:07 za vsega tri sekunde zaostala za svojim slovenskim rekordom.
Če se po jutru dan pozna, potem je pred 24-letnico, ki ob vrhunski atletiki zasleduje tudi visoke akademske cilje, izjemna sezona, v kateri bo ob šestih, pod katere je že podpisana, padel še kak rekord. Pestro leto 2025 zagotovo bo. Prinaša namreč evropsko in svetovno dvoransko prvenstvo, evropsko in svetovno prvenstvo v cestnih tekih in seveda svetovno prvenstvo v Tokiu. Pa tudi evropsko ekipno prvenstvo v Mariboru.
Za vami je zelo pestro leto, kako ste zadovoljni z njim?
Zelo sem zadovoljna z lanskim letom. To je bila moja najboljša sezona do zdaj, tako da … Nastopila sem na vseh velikih tekmah, dosegla visoke uvrstitve. Začela in končala sem z državnim rekordom.
Seveda bi lahko bilo tudi boljše, ampak tudi slabše. Ne smem biti preveč kritična, saj sem, če se ozrem na sezono 2022, ko sem bila praktično pol leta poškodovana, lahko hvaležna, da sem zdrava in lahko dosegam rekorde.
Kaj bi označili kot vrhunec sezone 2024?
Definitivno bi izpostavila evropsko prvenstvo v Rimu in olimpijske igre. To je bilo najpomembnejše.
Na olimpijskih igrah ste kljub mladosti nastopili že drugič, a tokrat v popolnoma drugačnih okoliščinah. Medtem ko v Tokiu zaradi pandemije ni bilo gledalcev, jih je v Parizu na Stade de France mrgolelo. Popolnoma drugačna izkušnja?
Definitivno, popolnoma drugačna. Tega se sploh ne da primerjati med sabo, saj smo v Tokiu tekli v tišini. Kot tekmovalec nisi imel občutka, da te prek televizije spremljajo milijoni. Ni bilo olimpijskega vzdušja. V Parizu je bilo seveda povsem drugače.
Še danes imam v spominu trenutek, ko sem se na startni črti teka na 5000 metrov ozrla naokoli in zagledala sijajne prizore. Stadion je bil nabito poln, na tribunah je bilo 80 tisoč ljudi, vzdušje je bilo sijajno. Takrat mi je šlo skozi glavo moje celo življenje, 14 let treninga sem si zavrtela nazaj in si rekla, da je za tak trenutek vredno garati vsak dan.
Zelo lep spomin je verjetno tudi evropsko prvenstvo v Rimu, kjer ste izjemno pogumno nastopili v teku na 10.000 metrov in končali na visokem petem mestu.
Na ta tek sem pa res zelo ponosna. Res dobro sem opravila svojo nalogo. Po teku sem se počutila, da bi se lahko potegovala tudi za medaljo. V drugačnih okoliščinah bi lahko prišla še kako mesto višje.
Je pa dejstvo, da sem stvari vzela v svoje roke in ničesar nisem prepuščala naključju, na kar sem izjemno ponosna. Bila sem pogumna in šla v boj od starta do cilja. Ta tek si bom zapomnila za vse večne čase. Tudi med treningi se zdaj večkrat spomnim na ta nastop in si rečem, da mi tako težko, kot je bilo v Rimu, zagotovo ne more biti. Tam sem res šla prek svojih meja.
V Rimu je zmagala Italijanka Nadia Battocletti, ki je potem poskrbela za eno najlepših olimpijskih zgodb. V teku na 10.000 metrov se je kljub konkurenci izjemnih Afričank dokopala do srebrne medalje. Kaj menite o njej?
Definitivno jo globoko občudujem, saj je to, kar je njej uspelo lani, neverjetno. Morda si zunanji gledalci ne predstavljajo, ampak to, kar je ona uprizorila, se lahko kosa z dosežki Sifan Hassan, ki je bila ob koncu leta izbrana za najboljšo atletinjo leta. Nadia ni nič slabša.
Sploh pa me je navdušila, da je uspela ohraniti fokus po tem, kar se ji je zgodilo v finalu teka na 5000 metrov, ko je po diskvalifikaciji Faith Kipyegon že imela bronasto medaljo, a po naknadni odločitvi (diskvalifikacijo Kenijke so razveljavili, op. p.) ostala brez nje. Da se je po tem uspela zbrati in dvigniti, je fenomenalno. Lahko rečem le to, da sem jo spremljala z odprtimi očmi in usti. Neverjetna je bila.
Če pogledate njene vmesne rezultate, so bili tako hitri, da marsikatera tega tempa ne bi zmogla, tudi če bi tekla na krajši razdalji. Zase lahko rečem, da tako hitro, kot je ona odtekla zadnjih tisoč metrov v teku na 10.000 metrov, ne pretečem. Globoko jo spoštujem. Želim ji najboljše. Sva prijateljici. Vedno se pozdraviva.
Nedavno ste se vrnili s šesttedenskih priprav v Ugandi, od koder ste po mučnem dvodnevnem potovanju, ki se je zavleklo, pripotovali na tekmo v Valencio in navdušili v teku na 10 kilometrov. Z rezultatom 31:07 ste le za tri sekunde zaostali za svojim cestnim rekordom. Očitno ste zelo dobro pripravljeni. Imate v nogah tek pod 31 minutami?
Definitivno bi rekla, da bi ta rezultat lahko tekla že v Valencii. Pripravljena sem bila, da na tej tekmi tečem pod 31 minutami, ampak se je žal izšlo, kot se je.
Spregovoriva malce o pripravah, s katerih ste se vrnili. Zakaj Uganda? Kako je tam?
Spala sem na 2000, trenirala pa na 2500 metrih nadmorske višine. Uganda je zelo pozitivno okolje. Nekaj povsem drugačnega, kot je pri nas. Skozi vso leto je sonce, vsi so nasmejani. Belci so tam prava atrakcija. Sama v šestih tednih skorajda nisem videla belih ljudi. Morda kakšnega turista sem in tja, tekačev pa sploh ne.
Kako je tam potekal vaš povprečen dan?
Načeloma sem imela dva treninga na dan. Prvega okrog osmih zjutraj, potem pa še enega popoldne. Okrog štirih. Vmes sem bila večino časa za računalnikom, delala sem za šolo, saj trenutno pišem magistrsko nalogo in imam s tem veliko dela. Pa tudi sproti sem sledila predavanjem in delala tekoče stvari za fakulteto.
Naokoli nisem hodila, saj sem imela tako naporne treninge, da sem vmes mislila le na regeneracijo. Tam nisem bila kot turistka, ampak zato, da čim bolj izpilim formo pred prihajajočo sezono.
Tam ste trenirali povsem sami, tudi vašega trenerja Tevža Korenta ni bilo. Vam to ustreza?
To je organiziral moj trener, uredil vse podrobnosti. Res je, treniral sem sama, le za kakšne težje treninge sem imela na voljo lokalne tekače. Seveda bi si želela, da bi bil kdo zraven. Sploh iz moje domače ekipe. Toda žal je situacija taka, da si drugi niso mogli privoščiti tako dolgega izostanka, zato ni bilo druge možnosti, kot da grem sama.
Svojemu trenerju in njegovemu načrtu popolnoma zaupam. Če on meni, da je to prava pot, potem je tako. Tudi če ti kdaj kaj ni všeč, se je treba prilagoditi, če želiš doseči končni cilj. Vem, kaj je moj cilj, tako da vprašanja sploh ni bilo. Niti enkrat se nisem vprašala, ali je to prav ali ne. Sem bila pa vseskozi, trikrat na dan, v stikih s trenerjem. Do potankosti sva razdelala načrte ter jih prilagajala glede na vreme in počutje. Kar se tega tiče, nimam nobenih pripomb.
Sami ste omenili, da ste imeli pred dvema letoma veliko težav s poškodbami. Kako je z zdravjem zdaj?
Super. V Ugandi nisem izpustila niti enega treninga. Ni nobenih težav s poškodbami. Zdaj, ko sem se vrnila v Evropo, imam sicer malo težav z adaptacijo, tako da upam, da ne zbolim, sicer pa sem dobro. Poskusila se bom malce paziti, se umiriti in spočiti. Zadnji teden je bil res naporen in stresen, zato moram paziti na zdravje.
Pred vrati je zimska sezona, ki prinaša tudi dve veliki dvoranski tekmovanji, evropsko in svetovno prvenstvo. Imate že razdelan plan, kje boste nastopili?
Za zdaj je še vse v zraku. Z menedžerjem se dogovarjam za nastope. Vse je še v zraku. Zimske sezone še ne morem komentirati. Tudi tega, ali bom tekla na evropskem ali svetovnem dvoranskem prvenstvu. Definitivno pa ne bom le trenirala, ampak bom tudi tekmovala. Ali v dvorani ali na cesti, pa še ne vem.
Pa cilji za preostanek leta, poletna sezona prinaša svetovno prvenstvo v Tokiu?
Definitivno si septembra želim nastopiti na glavni tekmi sezone, na svetovnem prvenstvu. Spogledujem se tudi s svetovnim prvenstvom v cestnih tekih, ki bo na sporedu praktično takoj za Tokiom. Tudi to je opcija, dve leti nazaj sem nastopila v Rigi. Bomo videli, kako se bo izšlo.
Zame bo zelo pomembno tudi evropsko prvenstvo v cestnih tekih, ki bo aprila. Tudi tam želim nastopiti. Sicer pa poletna sezona prinaša tekme na stezi. Kje in kdaj bom nastopala, se bom sproti dogovarjala z menedžerjem.
Junija nas čaka tudi morda največje atletsko tekmovanje na slovenskih tleh do zdaj, evropsko ekipno prvenstvo druge divizije v Mariboru. Kaj vam pomeni to tekmovanje?
Te tekme se zelo veselim. Sploh letos bo imela poseben čar, saj se bo odvila na slovenskih tleh, kar je zelo pomembno za promocijo atletike pri nas. Verjamem, da lahko tudi atleti in atletinje, ki bomo tokrat še bolj ponosno zastopali slovenske barve, prispevamo k temu in spišemo zelo lepo zgodbo ter se prebijemo v prvo ligo. Dve leti nazaj nam je zmanjkalo res čisto malo. Upam, da bo tokrat sreča na naši strani in nam uspe.
V lasti imate že kup slovenskih rekordov, a na nekatere še ciljate. Bo letos padel rekord Helene Javornik v teku na 10.000 metrov na stezi (31:06,63), ki je nedotaknjen že od leta 2004?
Definitivno si želim v prihodnosti popraviti ta rekord. Je pa vsaka tekma svoja zgodba. Sploh 10.000 metrov na stezi se mora sestaviti vse, od vremena, do počutja, konkurence, vzdušja … Upam, da mi bo uspelo.
Sem pa malo žalostna, ker sem par mesecev nazaj izvedela, da tekme, na kateri sem jaz odprla svojo pot na 10.000 metrov, to je tek v Londonu, letos ne bo. Škoda, saj gre za zelo lepo tekmo. Tam vlada res odlično vzdušje, ki te ponese. Malce sem žalostna, da ne bom mogla teči tam, sem pa prepričana, da se bo odprla kaka druga možnost.
Že več kot 20 let je nedosegljiv tudi rekord Javornik v maratonu 2;27:33. Se spogledujete z njim? Že večkrat ste namignili, da se utegnete v prihodnosti posvetiti maratonu. Nenazadnje vas je kot tisto, ki bi lahko popravila njen rekord, v intervjuju za Sportklub omenila tudi Helena.
Počasi. Moram iti korak za korakom. Sama do zdaj nisem tekla niti polmaratona, zato ne bi bilo logično, če bi še pred polmaratonom razmišljala o maratonu. Za maraton so potrebna leta in leta treninga. Napredek je počasen. Sem zagovornica postopnega dela.
Trenutno še niti približno nisem zrela za to, da bi bila dobra maratonka. V nogah imam premalo treningov, potrebnega bo še veliko dela, zato o maratonu še ne razmišljam. Verjamem pa, da lahko, če bom nadaljevala z zdajšnjo potjo, nekoč nastopala tudi v maratonu. Toda ne še zdaj. V tej ali naslednji sezoni definitivno ne. Manjka mi še precej treninga. Najprej polmaraton, potem pa naprej …
Se od atletike, če ste tako uspešni, kot ste, da živeti?
Z nekaterimi športi, v katerih se vrtijo milijoni, se atletika ne more primerjati. Koliko je denarja, pa je zelo relativno. Sama lahko rečem, da glede na to, koliko jaz vložim v atletiko, nazaj dobim bolj malo. Praktično vsako minuto življenja posvečam atletiki.
Zagotovo ne bi mogla reči, da bo, če jutri končam, ostalo kaj zaloge. Da bi od tega živela do konca življenja, zagotovo ne. So neki sponzorji, ampak na to, da bi si s tem denarjem na primer zgradila hišo, lahko kar pozabimo. Zato pa sama od nekdaj poudarjam, da je pomembna izobrazba. Treba je imeti plan b, ki ga sama tudi ima. Kariero si želim zgraditi tudi na tem področju.
Denar ni razlog za to, da se že 14 let ukvarjam z atletiko. Delam to, kar čutim, da je moje poslanstvo. Zagotovo ne tečem zaradi tega, da bi si z atletiko ustvarjala finančne zaloge. Seveda je človek vesel, če podpora je, denar nenazadnje potrebujemo tudi za treninge – priprave v Ugandi seveda niso bile podarjene, morala sem jih plačati -, ampak v prvi vrsti se z atletiko ukvarjam zaradi tega, ker to počnem s srcem in dušo.
No, pa za konec spregovoriva nekaj besed še o vaši izobrazbi. Biotehnologijo ste že doštudirali, zdaj pa ste v drugem letniku magistrskega študija mednarodnega poslovanja na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Kako vam uspeva združevati vrhunski šport in šolo?
Je izziv, tega ne morem zanikati, a sem vseeno prepričana, da se vrhunski šport in izobrazbo da združiti. S tistimi, ki govorijo drugače, se ne morem strinjati. Imam diplomo iz biotehnologije in opravljeno mednarodno na gimnaziji Bežigrad, ki je zelo akademsko naravnana, tako da nekega velikega posluha za šport ni bilo, a se vseeno nisem predala. Vztrajala sem in dokazala, da je možno. Po maturi sem osvojila naslov evropske prvakinje v krosu.
Tudi študij biotehnologije ni najlažji, a sem ga vsa tri leta brez težav usklajevala z atletiko. Je pa res, da sem praktično ves čas posvetila šoli in atletiki, tako da ga veliko ni ostalo za kaj drugega. Ampak se da. Tudi zdaj, ko zaključujem še magisterij, je tako. Zdaj mi je celo nekaj lažje, saj ni obveznih vaj, tam so bile, tako da sem malo bolj svobodna. Več stvari lahko naredim sama, na predavanja praktično ne hodim. Če ima človek načrt in mu sledi, je možno vse.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!