
Pogovarjali smo se z legendarnim nekdanjim britanskim atletom Colinom Jacksonom, ki dobro pozna Slovenijo in ima o njej povedati marsikaj lepega.
“Seveda, ni problema. Kam se usedeva?” nam je odgovoril Colin Jackson, ko smo ga prosili za klepet v preddverju hotela, v katerem je nastanjen del več kot 200 medijskih predstavnikov, ki bomo poročali z letošnjega dvoranskega evropskega prvenstva v Apeldoornu.
Legendarni Britanec, ki je bil kar 27 let dvoranski in 13 let svetovni rekorder na prostem v sprintu na 60 oziroma 110 metrov z ovirami, bo na Nizozemskem v vlogi strokovnega komentatorja britanske televizije BBC.
“Iz Slovenije ste? Ne zamerite, vaša angleščina je zagotovo boljša od moje slovenščine, tako da bi prosil, če se pogovoriva v angleščini,” se je, preden smo se usedli na kavč in v miru poklepetali, zasmejal danes 58-letni Britanec in potrdil pregovor o tem, da je v vsaki šali nekaj resnice.
Nekdanji večkratni svetovni in evropski prvak na prostem in v dvorani, ki se lahko pohvali tudi z naslovom olimpijskega podprvaka iz Seula leta 1988, Slovenijo namreč dobro pozna. Našo državo je obiskal že večkrat v pri nas tudi tekmoval.
“Slovence občudujem,” je povedal in Sloveniji namenil še kup lepih besed, seveda pa smo govorili tudi o njegovi preteklosti, atletiki danes in nekoč, Grantu Hollowayju in še čem …

Že nekaj desetletij ne tekmujete več, kaj počnete danes?
Zdaj sem v atletiki v nekoliko drugačni vlogi. Veliko časa posvečam komentiranju za televizijo BBC. V tej vlogi sem tudi tukaj, v Apeldoornu. Zelo sem navdušen, da sem še vedno del športa, ki mi je dal toliko. Lepo je tudi videti nove, mlade talente, ki v atletiki navdušujejo danes.
Nedavno so o vas posneli tudi dokumentarni film “Colin Jackson – Resilience” (Colin Jackson – odpornost), ki je izšel v začetku letošnjega leta. Vam je všeč?
Zelo zabavno je bilo. Užival sem v snemanju. Zanimivo mi je bilo videti predvsem to, kako so ljudje videli mojo kariero. Mojo pot. Kako so videli moje dosežke oni in ne jaz.
Se na takšnih tekmovanjih, kot je zdajšnje, vračajo spomini na čase, ko ste tekmovali sami?
Da. Vedno uživam, ko sem del velikih tekmovanj. Vračajo se spomini. Veliko lepih je bilo. Je pa res, da je to že dolgo časa nazaj. Če se prav spomnim, je bilo moje prvo veliko dvoransko tekmovanje leta 1985 v Atenah. To je pa res zelo zelo dolgo nazaj … Star sem. (smeh)
Dosegli ste res veliko uspehov. Kateri je vaš najljubši?
Morda najljubši je dvoransko evropsko prvenstvo v Parizu leta 1994. Takrat sem zmagal tako na 60 metrov brez kot z ovirami. Pred tem kaj takega nikoli ni uspelo nikomur, meni je. Na to idejo je prišel moj trener, sam na kaj takega ne bi niti pomislil, a sem potem izziv sprejel in uspel. Osvojil sem dve zlati medalji in spisal zgodovino tistega časa.

Vas danes, ko se doma sprehajate po ulici, ljudje še prepoznajo?
Da. Vedno znova me presenetijo. Nasmejim se, ko do mene pristopijo kakšni mladi in me ustavljajo, saj vem, da so premladi, da bi me lahko gledali, ko sem zmagoval. Lepo je, da se ljudje še spomnijo name in prepoznajo, kar mi je uspevalo.
Kaj pričakujete od Apeldoorna 2025?
Predvsem šov. Res je, da manjka kar nekaj zvezdnikov, kar je za sezono, kot je letošnja, normalno, a bomo vseeno na delu videli kar nekaj zvezdnikov svetovne atletike. Tukaj bodo nekaj olimpijskih in svetovnih prvakov, zagotovo bomo lahko uživali. Zelo močna je predvsem domača, nizozemska reprezentanca. To je zelo pomembno.
Zelo pa se veselim tudi mlajših, še ne tako uveljavljenih imen. Verjamem, da bomo videli kar nekaj takšnih, ki se bodo prebili v ospredje. Zelo me zanima, kaj se bo zgodilo v sprintu na 60 metrov z ovirami. To bo ena najbolj razburljivih disciplin prvenstva.
Ko govorimo o sprintu visokih ovirah, ne moremo mimo vašega naslednika, ki ga tukaj sicer ne bo, Američana Granta Hollowayja, ki mu uspevajo neverjetne stvari. Zmagal je na zadnjih olimpijskih igrah, zadnjih treh svetovnih prvenstvih in zadnjih dveh dvoranskih svetovnih prvenstvih.
Res je neverjeten. Ne smeva pozabiti, da je tudi svetovni rekorder na 60 metrov z ovirami. Je eden mojih najljubših atletov ta hip. Sva dobra prijatelja. Uživam v njegovih tekih. Neverjetno je, kako je napredoval.
Fascinira me predvsem njegov začetek. Kako hiter je na prvi, drugi in tretji oviri. Je neverjetno močan. Rekel bi, da je njegov tek približek perfekcije. Uživam, ko ga spremljam.

Kakšna se vam zdi pozicija atletike v svetovnem športu v primerjavi z vašimi časi?
Dobro vprašanje. Zagotovo je drugačna, a je tudi svet drugačen. Ne samo v športu, ampak nasploh. Ljudje se športa lotevajo na drugačen način, mladi razmišljajo drugače. To je šport našega časa. Častiti ga moramo kot to, kar je, in loviti talente, ki so na voljo.
Kakšno ima atletika mesto v Veliki Britaniji?
Vemo, da je pri nas na prvem mestu nogomet, potem so tu še ragbi, kolesarstvo, tudi plavanje, v katerih imamo izjemne uspehe. Atletika mora najti svoje mesto med vsemi temi športi, tako da ni lahko, a imamo vseeno nekaj zvezdnikov, ki so v Veliki Britaniji zelo cenjeni.
Keely Hodgkinson je velika zvezdnica. Potem so tukaj še Katarina Johnson Thompson, Josh Kerr, Mattew Hudson Smith … Nenazadnje je bila Keely izbrana za športno ime lanskega leta, tako da atletiko Britanci še vedno cenijo.
Vem, da ste v preteklosti že večkrat obiskali Slovenijo in tam nenazadnje, na mitingu v Velenju, tudi tekmovali. Kaj lahko poveste o naši državi?
Slovenijo obožujem. Je ena od držav, v katero se vedno želim vračati. Tja sem tri, štiri leta nazaj poslal tudi mojo družino.
Bil sem v Celju, v Portorožu … Povsod je bilo zelo lepo. Občudujem vašo državo. Tudi Ljubljana je res zelo lepo mesto. Užival sem.
Kdaj ste Slovenijo obiskali nazadnje?
Mislim, da je bilo leta 2022. Bil sem v Ljubljani. Prečudovito je bilo. Res lepo, umirjeno mesto, ki ponudi marsikaj.

Vem, da ste v času kariere prijateljevali z nekaj slovenskimi atleti in atletinjami. Zelo blizu sta si bila z Jolando Čeplak, mar ne?
Da, res je. Z njo sem tudi treniral. Spoznal sem še kar nekaj slovenskih atletov in atletinj, ki so mi predstavili vašo državo. Čudovito je bilo spoznati Slovenijo skozi oči vaših športnikov. Slovenijo tako nisem izkusil le kot turist, ampak tudi skozi oči ljudi, ki tam živijo.
Predvsem sem občudoval to, kako zelo ponosni ste na svojo državo in to, od kod prihajate. Vedno sem čutil, da so vaši športniki na svojo državo zelo ponosni in so to želeli tudi pokazati. Občutek ponosa in to, kako radi so predstavljali svojo družino, me je fasciniral. Občudovanja vredno.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje