Mlada slovenska tekačica Liza Šajn je ob debiju v maratonu navdušila, se izstrelila na drugo mesto večne slovenske maratonske lestvice in jasno napovedala naskok na slovenski rekord, ki traja že (pre)dolgih 21 let. Kaj je povedala po odličnem nastopu v Valencii?
Liza Šajn je v maratonskem debiju za mejnikom legendarne Helene Javornik 2;27:33 , ki ga je ta dosegla ob zmagi na maratonu v Amsterdamu leta 2004, zaostala za natanko dve minuti. Z rezultatom 2;29:33 je na enem prestižnejših maratonov na svetu v Valencii, ki nosi najvišjo, platinasto značko Svetovne atletike, zasedla 24. mesto.
23-letna tekačica, ki sicer še zdaleč ni neznan tekaški obraz, je v prvem nastopu na dobrih 42 kilometrov dolgi tekaški razdalji navdušila in vložila resno kandidaturo, da utegne biti prav ona tista, ki bo po več kot dveh desetletjih popravila slovenski rekord.
“Verjamem, da mi lahko uspe. Naredila bom vse, da bom izboljšala slovenski rekord,” sporoča večkratna slovenska državna prvakinja v polmaratonu ter cestnih tekih na 10 in 5 kilometrov, ki je lani tekla tudi na evropskem prvenstvu v Rimu (10.000 metrov), letos pa se je izkazala tudi na premiernem evropskem prvenstvu v cestnih tekih v Bruslju in Leuvenu. Bila je enajsta v polmaratonu.

Ste presenečeni nad rezultatom, ki vam je uspel ob maratonskem debiju?
Z rezultatom sem zadovoljna. Že v prvem maratonu sem namreč prebila mejo dveh ur in trideset minut, kar je bil moj cilj. To je pomemben mejnik pri maratonu. Nad rezultatom nisem presenečena, saj je bil to moj cilj od vsega začetka, ko sem začela maratonske priprave.
Jeseni sem krepko izboljšala svoje čase na 10 kilometrov in v polmaratonu, a seveda ni nič samoumevnega. Lahko imaš še najboljše priprave, pa se na dan tekme ne izide po planih. Tako da plan, cilj in želja so bili, ampak nič ni obljubljeno, zato sem bila na koncu zelo vesela, da mi je uspelo.
Popeljite nas malo čez svoj maratonski debi …
Celoten maraton je bil zelo zahteven. V prvih kilometrih je bil tempo zelo udoben, a je bilo hkrati na trenutke mentalno težko, saj sem vedela, koliko kilometrov me še čaka. Prvo polovico sem odtekla odlično, po planu, nato pa se je v resnici šele začelo. Od približno 25 kilometra naprej je postajal tempo vse bolj zahteven, noge so postajale trše, dihanje se je stopnjevalo.
Toda vedela sem, da nisem niti še na 30. ali 35. kilometru, ko naj bi bilo po pripovedovanju drugih najhuje. Imela sem seveda ogromno dvomov, a te sem pričakovala in se z njimi skušala čim bolje spopadati. Glava je želela teči, noge pa so postajale vse težje in trše. Od 34. do 39. kilometra je tempo konkretneje padel, a sem si poskušala postaviti nove cilje, vztrajati po najboljših močeh in se samo premikati naprej, pa četudi ob počasnejšem tempu.
Takrat sem se že zelo ustrašila, da cilja, teka pod dvema urama in tridesetimi minutami, ne bom izpolnila. Odmislila sem časovni cilj in se osredotočila na vsak korak ter skušala dati svoj maksimum. V zadnjih kilometrih mi je tako uspelo znova pospešiti.
V zadnjih dveh kilometrih sem si tudi preračunala, da mi lahko uspe teči pod dvema urama in tridesetimi minutami. V zadnjem kilometru pa sem kljub bolečini zelo uživala. Uživati sem v bistvu želela skozi celotno dirko, saj je prvi maraton res nekaj posebnega in sem si želela zapomniti ta trenutek. Valencia je znana po modri preprogi v finišu. Ko sem jo zagledala, sem bila presrečna. Vedela sem namreč, da mi bo uspelo, da sem premagala samo sebe ter iz sebe fizično in mentalno iztisnila vse.

Kako so potekale priprave na maraton?
Na maraton sem se začela pripravljati že konec julija, takoj po Univerzijadi. Takrat sem šla na višinske priprave v Sestriere v Italiji. Tam sem zgolj nabirala kilometre, saj takšne kilometraže, kot jo potrebuješ za maraton, moje telo ni bilo vajeno. Nato sem nekaj časa trenirala doma, že bolj specifično za maraton, na zadnji del priprav pa sem se odpravila v Kenijo.
Ne morem reči, da sem bila optimalno pripravljena. Tega pri maratonu niti nisem iskala. Vsak dan sem enostavno naredila vse, kar je bilo potrebno in kar je bilo v moji moči. Osredotočila sem se samo na trening in regeneracijo.
V prihodnosti vidim še ogromno izboljšav, na katerih bomo delali, nikoli pa priprave ne bodo popolne. V tednu pred maratonom sem tudi malo zbolela in bila zaskrbljena, da morda ne bom mogla teči, a sem se vsak dan počutila bolje in me prehlad na tekmi ni preveč oviral.
Vas je bilo pred maratonskim debijem strah?
Bolj kot strah je bilo prisotno vznemirjenje. Veselila sem se, da se končno lahko preizkusim na tej razdalji, in bila hvaležna, da so priprave potekale dobro in sem bila brez poškodb. Ta dan je bil zame v bistvu nagrada za vse delo, ki sem ga vložila, in poskušala sem pristopiti brez prevelikega pritiska.
Bil je moj debi, ničesar nisem imela za izgubiti, lahko sem le izkoristila trenutek. Veselila sem se izziva, vedela sem, da me bo maraton preizkusil tako fizično kot psihično, a sem verjela v delo, ki sem ga vložila, in v svoje sposobnosti.
Kakšna je razlika med maratonom in preostalimi tekaškimi razdaljami, s katerimi ste se spopadali do zdaj?
Maraton je popolnoma drugačen kot tek na 10 kilometrov ali polmaraton. Ko sem se začela pripravljati na maraton, mi je trener Tevž Korent malo v šali, malo zares rekel, naj pozabim vse, kar vem o teku. Maraton je namreč tako zelo specifičen, da je potreben drugačen pristop. Treningi so seveda veliko daljši, hitrost je nižja, a je napor za telo drugačen.
Meni je bilo najbolj zahtevno konstantno udarjanje, tek takrat, ko si že zelo utrujen, česar prej nisem bila vajena. Potrebno je pametno premisliti tudi strategijo prehrane. Ogromen poudarek sem dala na zadosten vnos predvsem ogljikovih hidratov. Na treningih sem konstantno vadila uživanje gelov, saj je zelo pomembno, da vzdržuješ energijo med tekom in da tudi prebavila navadiš na to. Pri prehrani mi je ogromno pomagal tudi dietetik, s katerim sodelujem, Blaž Grmek.

Maraton v Valencii spada med najbolj priznane tekaške dogodke na svetu, kako ste ga doživeli?
To je bil izjemen dogodek. Mesto, ki je že tako znano kot tekaško mesto, je ob tem dogodku še dodatno zaživelo. Vsi, ki so bili te dni v mestu, so ali tekli ali navijali. Teklo je namreč 35.000 ljudi. Organizacija je bila vrhunska, vse je potekalo profesionalno in brez kakršnih koli zapletov.
Ob progi so nas povsod spodbujali navijači. Vzdušje je bilo res izjemno. Ko toliko ljudi navija zate, ti da energijo in motivacijo za naprej, tudi ko si zelo utrujen. Vesela sem bila tudi, da je prišel navijat moj oče in drugi znanci, ki so šli na mnoge točke ob progi in me spodbujali. Na dan maratona je bilo sicer zelo toplo, zagotovo ne idealne temperature, a ker sem ravno prišla s priprav v Keniji, me to ni preveč oviralo. Sem pa med maratonom veliko pila in se tudi polivala z vodo.
Kako se počutite po svojem prvem maratonu?
Seveda sem zelo utrujena. Dan po maratonu je bila zahtevna že hoja, kaj šele kaj drugega. Imam veliko muskelfibra, a sem vesela, da drugih težav s tetivami in podobnim nimam. Mislim, da se je moje telo zadnje mesece navadilo na veliko teka, tako da je zdaj morda malce bolje, kot sem pričakovala. Ja, danes sem imela počitek, jutri pa začnem z aktivno regeneracijo.

Kakšni so načrti za naslednjo sezono?
Natančnih načrtov za naslednje leto še nimam. Te bom naredila zdaj. Rada bi tekla predvsem na cesti – 10 kilometrov, polmaraton in maraton. Naslednje leto sta sporedu tudi evropsko prvenstvo in svetovno prvenstvo v cestnih tekih. Zelo rada bi tudi izboljšala svoj maratonski čas.
Boste napadli slovenski rekord Helene Javornik?
Da, seveda verjamem, da ta rekord lahko pade. Sama bom naredila vse, da bom v položaju, da ga izboljšam.
Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal


Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!