Mesec dni pred Ljubljanskim maratonom smo se pogovarjali z vodjo največje tekaške prireditve pri nas Barbaro Železnik.

Čez natanko mesec dni, 20. oktobra, bodo ulice slovenske prestolnice spet preplavljene s tekači, Ljubljana pa bo za nekaj ur ohromljena. Razlog? Seveda, Ljubljanski maraton, ki bo na sporedu že 28.

Vse od leta 1996 je bil vsako leto razen leta 2020, ko največje tekaške prireditve pri nas ni bilo zaradi covida. Pandemija, ki je pred štirimi leti ustavila svet, je bila tudi prelomnica, po kateri je trend udeležbe tekačev in tekačic sprva strmo padel, potem pa se začel spet vzpenjati, pravi naša sogovornica.

“Po covidu so se ljudje začeli prebujati in zdaj opažamo, da število prijav spet narašča. Lani smo imeli največ tujih tekačev, letos imamo najvišje število prijav na maratonu. Trenutno jih je že čez 2700,” veselo ugotavlja Barbara Železnik, ki je ravno po pandemiji prevzela vlogo vodje Ljubljanskega maratona, s katerim ima ob službi direktorice pri Timingu veliko dela.

“Skozi vse leto, a sem na koncu skupaj s sodelavci vedno zadovoljna,” pove nasmejana 53-letna mati treh otrok, ki je bila v mladih letih tudi odlična tekačica na srednje in dolge proge, a v maratonu, zanimivo, nikoli ni nastopila.

V intervjuju za Sportklub je pojasnila, zakaj, razgovorila pa se seveda tudi o številnih precej pomembnejših temah za ljubitelje teka in predvsem Ljubljanskega maratona, ki z letošnjim letom dobiva novega generalnega sponzorja (NLB).

En mesec je do Ljubljanskega maratona. Kako poteka vaše delo?

Trenutno smo v zaključni fazi. Stvari so precej napeljane. Pred nami so zadnje naloge, ki jih moramo narediti. Trenutno je skoraj 12 tisoč prijavljenih tekačev, tako da ciljamo na nekje 15 tisoč prijavljenih. Nad tem bi bili navdušeni. Če ponovimo lansko številko, ko jih je bilo prijavljenih približno 13.500 tekačev, bomo pa tudi zadovoljni.

Kako je z množičnostjo prijav na maraton? Po Covidu je številka začela upadati, kako bo s tem letos?

Med Covidom prireditev praktično ni bilo, po tem pa so se ljudje začeli prebujati in zdaj opažamo, da število prijav spet strmo narašča. Lani smo imeli največ tujih tekačev, čez 4500 jih je bilo prijavljenih. Letos smo trenutno na številki 3400. Imamo še dva tedna, da to številko dosežemo.

Imamo pa letos najvišje število prijav na najdaljšo, maratonsko preizkušnjo. Lani jih je bilo 2000, letos jih je trenutno že čez 2700. Leta 2015 smo imeli skoraj 17 tisoč udeleženih, prijav pa je bilo 20 tisoč. Od takrat naprej je številka padala, najbolj drastično seveda v koronskih časih, toda zdaj se številke spet dvigujejo, tako da smo nekje na ravni let 2018, 2019.

Če letos pridemo do 15 tisoč prijav, smo praktično že pri drugem najmočnejšem letu. Prihajajo tekači iz veliko držav. Hrvatov in Srbov je največ. Enih 1100, drugih pa 800. Polovica tekačev je iz naših bližnjih držav.

Kaj vse prinese organizacija maratona?

V zadnjih letih se maraton dogaja skozi vse leto. Lani smo naredili anketo med vsemi udeleženci in dobili uporabne informacije. Kritične stvari nameravamo letos izboljšati, tako da se s tem precej ukvarjamo, da bi tekačem ponudili čim boljšo izkušnjo. Letos ni toliko novosti, lani jih je bilo precej več, bomo pa skušali obdržati lansko osnovo.

Prihaja nova trasa na deset kilometrov in nova ura starta. Lani nam je primanjkovalo vode. Zdaj smo aktivirali ostale hidrante, tako da vode ne bi smelo zmanjkati. Če zmanjka vode v plastenkah, bo na voljo voda iz pitnikov. Želja je bila, da se medalje pomaknejo malo bližje ciljni črti, tudi to bomo naredili.

Povečali bomo število stranišč, izboljšali bomo garderobne prostore, v katerih je bila lani kar gneča. Letos ne bo tako, ker sta starta narazen. Deset kilometrov ob osmi, preostali teki pa ob deveti uri.

Lani je bil problem tudi prehod med obema trgoma. Imeli smo samo en prehod, pa še ta je bil zelo ozek. Letos bomo v neki fazi spuščali tudi čez Slovensko cesto, dokler ne bodo prišli maratonci. Lani to ni bilo mogoče, saj so bili tam tekači na deset kilometrov.

Koliko ljudi dela na Ljubljanskem maratonu?

Pridemo do številke skoraj 1500. Nekje 1300, 1400 ljudi zagotovo. Številka je odvisna od števila prijavljenih tekačev. Več jih je, več je osebja. Poleg teh, ki smo redno vpeti, imamo tudi nekaj prostovoljcev. To so dijaki ljubljanskih gimnazij. Poskusili smo tudi s prostovoljstvom širše, tako kot je na velikih tekmovanjih, ampak tukaj ni prav veliko zanimanja.

Kako poteka sodelovanje z občino, s policijo, zdravniško službo …

Z občino ni težav. Vse mestne službe, ki pomagajo, da se maraton lahko spelje, so vedno na voljo. Kar se tiče policijske službe, to ne spada pod Mestno občino Ljubljana. To je treba dodatno plačati. Prireditev na državni ravni praktično nima pomoči.

Za policijsko službo dobivamo račune. Najemamo tudi druge varnostne službe, gasilce … Marsikdo sodeluje zraven. Nam pa MOL vedno priskoči na pomoč.

Ob tej priložnosti bi apelirala na Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport, kjer smo poskušali doseči, da se maraton uvrsti med velike športne prireditve, vendar brez uspeha. Menim, da naša prireditev definitivno spada v ta rang.

Koliko je sodelovanja z državo?

Sodelujemo s Slovensko turistično organizacijo. Na državni ravni pa niti ne.

Kaj je pri organizaciji največji problem?

Zapora cest. Predvsem v smislu tega, da zapreš mesto za šest, sedem ur. Tukaj skušamo biti naklonjeni tudi Ljubljančanom. Načeloma so po svetu ceste ob maratonih zaprte, v Ljubljani pa tega ne moremo narediti. Na določenih delih zato puščamo prečenje trase, ne pustimo pa vožnje po njej. Če bi bili avtomobili, bi bila težava. Poskušamo pa takoj po zadnjem tekaču odpreti ceste, da Ljubljančanom omogočamo čim bolj mirno nedeljo.

Na žalost se moramo v današnjih časih spraševati tudi o tem – ste morda pomislili tudi na morebiten terorističen napad?

O tem nočemo preveč razmišljati. Lani je iz reševalne postaje v Ljubljani prišlo obvestilo, da je povečana nevarnost, da se kaj zgodi. Policijska uprava o tem ni vedela nič, ampak smo bili vseeno zaskrbljeni. Imeli smo sestanek, okrepili smo varnost. Malo smo se informirali, kaj in kako v primeru, da se to zgodi. Kaj več od tega pa ne.

Sem pa pred časom brala intervju, mislim da je bil poveljnik ljubljanske gasilske zveze, ki je dejal, da je prejel klic, da se pripravlja napad na Ljubljanski maraton. Bi bil pa verjetno, če bi prišlo tako daleč, da bi dobili informacije o takem dogodku, ki se pripravlja, maraton odpovedan.

Kako je z morebitnimi zdravstvenimi težavami nastopajočih? Kolikor vem, smrtnega primera k sreči še ni bilo?

Res je, moram potrkati na les, da je tako. Smo imeli pa pred leti gospoda, ki se je sesul pri WTC, potem so mu odpovedovali organi, bil je v komi, so ga pa k sreči rešili. K sreči najhujšega ni bilo.

Imamo pa tudi nekaj takšnih, jaz jim pravim zdravniški angeli, ki tečejo zraven in priskočijo na pomoč, če je treba. Eno leto so dva reševali. Enega Nada Rotovnik Kozjek na Bavarskem dvoru, drugega pa na Podmilščakovi ulici nek drugi zdravnik.

Povezali smo se tudi z Rdečim križem, naši narekovalci tempa so šli na usposabljanje prve pomoči, pa tudi njihovi predstavniki so prisotni in bodo tudi letos. Na vseh okrepčevalnicah in vodnih postajah imamo že nekaj let defibrilatorje.

Zdi se mi, da ljudje, vsaj na daljših razdaljah, pridejo pripravljeni. Še največkrat do težav pride v teku na deset kilometrov, saj si vsak misli, da bo s tem zlahka opravil, potem pa se ušteje. Pogosto se zgodi, da rešujemo koga od obiskovalcev.

Kako je z dopingom in doping testi?

Tudi to je seveda prisotno, teste opravlja Sloado z Janijem Dvoršakom na čelu. S tem nimamo veliko. Mi naročimo storitev, oni pa opravljajo svoje. Načeloma so testirani le elitni tekmovalci, in sicer po pet v moški in ženski konkurenci, kar nas stane okoli pet tisoč evrov. Polovica teh potem testirajo še za EPO.

Glede na to, da pri nas poteka tudi državno prvenstvo v maratonu, ki je v domeni Atletske zveze Slovenije, pa ne vem, ali je testiran tudi kdo od njih. Mi zagotovimo le prostor, preostali pa opravi Sloado. Mi se v njihovo delo seveda ne vmešavamo.

Kaj pa goljufanje? Se je že kdaj zgodilo, da je kdo krajšal traso?

Dobivamo pritožbe od tekačev, ki iščejo kršitelje. Mi to vse preverimo. Enkrat smo dobili gospoda, ki je nekje stopil ven iz teka, pa se potem peljal naprej do druge točke in od tam nadaljeval s tekom.

Še največ težav je z otroki. V skladu s pravili Svetovne atletske in Slovenske atletske zveze premladi ne smejo teči na 10, 21 in 42 kilometrov. Velikokrat se zgodi potvarjanje letnikov. Če mi to izvemo pred tem, jih seveda obvestimo.

Se pa kdaj zgodi, da to ugotovimo šele po koncu teka. Dogajalo se je že, da so na cilj pritekli zelo majhni otroci. Pravila, zakaj tako mladi ne smejo teči tako dolgih tekov, obstajajo iz določenih zdravstvenih razlogov in ne kar tako.

Koliko je prinesla zlata značka Svetovne atletike, ki jo ima Ljubljanski maraton od leta 2018?

Je plus, da se pokažeš navzven, sicer pa je bolj povezano s stroški kot s prihodki. Svetovna zveza ti zaradi tega ne daje neke dodatne publicitete. Slovencem ta znak pomeni bolj malo razen tistim, ki tudi sicer maratone tečejo v tujini.

Tujim pa ta znak predstavlja nek pomen. Ta znak ima okoli 40 maratonov po celem svetu, drugo leto jih bo le še polovica. Imamo odličen rezultat 2;04:58, ki ga je leta 2018 Etiopijec Sisay Lemma tekel na praktično isti trasi, kot je zdaj. Pogoji so.

Kako kaže z ohranitvijo tega znaka?

Kandidirali bomo, odločitev pa je na strani Svetovne zveze. Odloča število tekačev, nagradni sklad …

Kakšen je proračun maratona?

Okoli milijona in pol evrov trenutno.

Ga je težko zapolniti?

Nabiramo na vseh koncih. Eno so prijavnine, pri katerih pogosto poslušamo očitke, da so previsoke, ampak stroški so res visoki. Cena res ni nizka, ampak za njo dobijo vrhunsko prireditev, torbo, medaljo, letos se vračajo majice …

V tujini ne prideš pod sto evrov, pa zraven ne dobiš nič. Imamo tudi “pasta party” Testeninko, ki je prav tako všteta v to ceno. Nizke zneske sponzorjev je lahko dobiti, visokih pa ne. Enostavno tek ni dovolj privlačen, da bi ga podprli.

Država oziroma Zavod za šport Planica dodata znesek za izvedbo državnega prvenstva, denar dobimo tudi za šolske teke z naslova Fundacije za šport, malce pa se znajdemo tudi sami. Imamo tudi tekaško opremo, ki jo prodajamo, nekaj dobimo s sejmom, ampak tudi tam prostor plačamo, tako da … Zaslužimo pa zagotovo ne.

Katere stroške vse prinese organizacija?

Prevozi, ki jih moramo zagotavljati po Ljubljani. Zapore cest, tudi avtocesto v nekem odseku zapremo, tudi to je dodaten strošek. Varovanje. Po celi trasi je kup osebja, ki ga je treba plačati. Pa potem torbe, majice. Seveda nagrade. Stranišča, hrana, glasbeniki … Brandiranje prireditvenega prostora, postavitev tribun, šotorov … Zagotavljanje čaja, hrane, priprava sejemskih prostorov, oprema … Zagotovo se najde še kaj.

Ustvarjate minus?

Lani je bil. Gre predvsem za to, da atlete, ki jih vabimo, plačamo. Eno je startnina, ki je določena, tako da je ta strošek predvidljiv, drugo pa so nagrade, ki so vezane na rezultate. Tega pa nikoli ne moreš predvideti. Včasih kdo teče hitreje od pričakovanj, kar prinese dodatne stroške.

Torej sploh ni interesa, da bi padel nov rekord?

Po eni strani res, saj je to velik finančni zalogaj. Nekje 45 tisoč evrov dobita zmagovalca v moški in ženski konkurenci, potem pa ima vsak tekač v pogodbi zapisano še določene zneske za točno določene rezultate.

Letos imamo povabljena oba lanska zmagovalca. Kenijca Edmonda Kipngeticha in Etiopijko Zinash Senbeta Gerado, ki je lani tekla rekord v ženski konkurenci (2;21:05). Morda rekord pade v ženski konkurenci, pri moških pa je verjetno nedosegljiv. Vedno pa teče tudi nekaj debitantov, tako da nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi.

Župan Zoran Janković je že pred leti dejal, da želi v Ljubljani videti tudi svetovni rekord. Malce smela napoved, mar ne?

Da, sploh glede na rezultate, ki so se vmes zgodili. Žal že pokojni Kenijec Kelvin Kiptum je lani tekel 2;00:35. Takega tekača dobiti v Ljubljano je težko. To je precejšnji finančen zalogaj. Trasa pa, mislim da, to dopušča, saj je precej hitra. Morda lažje bi bilo ciljati na evropski ali pa celo svetovni rekord v ženski konkurenci (Etiopijka Tigst Assefa je lani tekla 2;11:53, op.p.). Bomo videli.

Pogosto vam pri novačenju tekačev očitajo, da preveč mislite na tujce in ne slovenske tekače?

Slovenske tekače na 42 in 21 kilometrov že nekaj let posebej nagrajujemo. Letos – glede na to, da nam vedno očitajo, da gledamo le na tujce – delamo tudi posebno zgodbo s Primožem Kobetom, ki bo skušal postaviti najboljši slovenski rezultat na Ljubljanskem maratonu.

Ta je od leta 2009 v rokah Romana Kejžarja, in sicer 2;19:24. Primoževa želja je, da teče bolje od tega. Želi si teči celo pod 2;15. Omogočili smo mu tudi narekovalca tempa.

Vabimo pa že par let brezplačno tudi prvih pet uvrščenih slovenskih tekačev na 10, 21 in 42 kilometrov, ki jim mi pokrijemo prijavnino. Podpiramo tudi Slovence. Želja je, da v prihodnosti naredimo klub slovenskih dolgoprogašev, saj želimo popularizirati tek na dolge proge, ki v Sloveniji na vrhunski ravni ni preveč priljubljen.

Kaj pa vizija Ljubljanskega maratona? Kakšna je?

Zadovoljni smo s tem, kjer smo. Želja prejšnjega organizacijskega odbora in vseh, ki so zraven, je bila, da bi imeli maraton na ravni berlinskega, s par deset tisoč ljudmi. Kaj takega bi rada imela tudi jaz, a se hkrati sprašujem, ali lahko Ljubljana prenese kaj takega. Trg republike in Kongresni trg sta fascinantna, a sta že pri 15 tisoč tekačih zelo polna. Da bi šli nekam na obrobje, se pa tudi meni ne zdi prava kulisa.

Nimamo se česa bati. Še vedno imamo tri teke na isti dan. Ko jih prostor ne bo več zdržal, bo treba iskati rešitve znotraj tega, kar so sladke skrbi. Če bo na koncu tako, da bomo organizirali samo maraton s 15 tisoč udeleženci, bomo tudi zadovoljni.

V Ljubljani smo v veliko težjem položaju v primerjavi z drugimi velikimi maratoni, saj moramo zapirati tri trase, jih opremljati, izdelati troje različne medalje … Vsak od teh tekov ima svojo specifiko. Želja je, da bi imeli veliko tekačev. Tudi to, da bi povišali število tujcev. Tudi njim želimo pokazati, da znamo v Ljubljani organizirati maraton.

Letošnji Ljubljanski maraton je že 24., pri katerem ste zraven. Na katerega se najraje spomnite?

Vsak je prinesel nekaj svojega. Od tistega, ko je bil sneg. Pa do tega, ko je bila korona, pa smo naokoli vsi hodili z maskami, pa tistega, ko je Sissay Lemma tekel rekord. Vsak je poseben zase, vsak te malo drugače zaznamuje.

Vključno s šolskimi teki ali pa na primer projekt Zlata pentljica, pri katerem sodelujemo v zadnjih dveh letih. To so otroci po prebolelem raku. Lani smo Janu Fondi pomagali zbrati pri nakupu tekaške noge, da se bo lažje udejstvoval v življenju, pa do letošnje zgodbe s Tinko, ki se me je sploh dotaknila. To je dekle, staro malo čez 20 let, ki je imela tumor v glavi in je oslepela, potem pa izgubila še sluh. Ob tem pa je bila diamantna maturantka. Zbiramo za njen slušni aparat.

Že nekaj let sredstva doniramo nekaterim ustanovam. Raznoraznim projektom. Takšne zgodbe se me res dotaknejo. Po novem smo donacije vključili v prijavnino. Vsak se lahko sam odloči, ali želi donirati in koliko. Po en, pet ali deset evrov lahko donirajo pri prijavnini. Letos smo že blizu sedmim tisočim evrom.

Pa najslabši spomini?

Ni slabih maratonov, samo dobri so lahko. Naporen je bil morda le tisti v času covida, ko je bilo toliko enih prepovedi. Zahtevno je bilo tudi, ko je padal sneg. Takrat smo že stali na startu desetih kilometrov, ko so nam iz Rožne doline javili, da se podirajo drevesa. Hitro smo klicali gasilce, ki so ovire umaknili tik pred tem, ko so prišli tekači.

Zelo stresno je bilo tudi takrat, ko smo zašli s trase. Takrat smo si rekli, da če nismo najhitrejši, smo pa najdaljši maraton v Evropi. Prišlo je do zapleta, po katerem so tekači tekli po napačni trasi, kar med prometom. Medtem je četrtouvrščeni že prišel v cilj in proslavljal zmago, nakar so prišli vodilni trije. Najhitrejši med njimi je v cilju prepričeval, da je zmagovalec on, medtem ko so mu drugi govorili, da je zmagovalec nekdo drug.

Preden smo razjasnili, kdo je prvi in zakaj on ni, je minilo kar nekaj časa. Tisto nas je tudi stalo nekaj denarja. Dejansko bi bili tekači oškodovani. Na koncu je bil zmagovalec ta, ki je tekel po daljši trasi, a smo denar razporedili tudi temu, ki je v cilj prišel kot prvi. Glede na tempo in razdaljo, ki so jo pretekli, ni bilo težko izračunati, kdo je bil najboljši. Trie so tekli 600, 700 metrov več.

Kako poteka konec tedna, ko je na sporedu maraton?

Stres je, ampak v tem uživam. Že zadnja dva meseca sta zelo podobna kot konec tedna, ko je na sporedu maratona. Cele dneve si vpet v delo, zato komaj čakamo, da maraton pride. Že od četrtkove izdaje startnih številk naprej. V tistem koncu tedna tudi sama naredim svoj maraton, prehodim skoraj 40 kilometrov dnevno. Ko v nedeljo čakamo zadnjega tekača, odleže. Je pa veliko dela tudi po koncu maratona.

Še vprašanje za konec – glede na to, da ste bili v mladih letih odlična tekačica, je zanimivo, da v življenju nikoli niste pretekli maratona. Kako to?

Razlog je poškodba. Leta 1992, ko sem bila še precej mlada, sem nehala teči. Operirali so mi obe koleni. Zdaj sicer spet tečem, a za maraton nimam motiva.

Tudi takrat sem najdlje tekla na deset kilometrov. Ko sem nehala trenirati, so prišli otroci, zdaj pa spet tečem, a maraton bi bil predolg.