Z Marušo Mišmaš Zrimšek, slovensko rekorderko v teku na 3000 metrov z zaprekami, ki zaradi nosečnosti prekinja kariero, smo se pogovarjali o za njo klavrnem letu 2024, ki ji je v atletiki vzelo vse, a hkrati v zasebnem življenju dalo najlepše darilo.
Maruša Mišmaš Zrimšek je lani v finalu svetovnega prvenstva v Budimpešti navdušila z novim državnim rekordom 9:06,37, medtem ko je na olimpijskih igrah v Tokiu zablestela s šestim mestom. Obakrat je bila v morju sijajnih Afričank druga najboljša Evropejka. Upala je, da bo v letu 2024 še boljša.
Morala bi biti kandidatka za najvišja mesta na olimpijskih igrah v Parizu in favoritinja za medaljo na evropskem prvenstvu v Rimu. Na koncu je zaradi poškodbe ostala brez obeh. V letošnjem letu ni tekla niti enkrat. Izpustiti je morala tudi marčevsko dvoransko svetovno prvenstvo v Glasgowu.
Prva medalja z največjih tekmovanj se ji pred nosom dvakrat izmaknila že pred tem. Leta 2021 je bila na dvoranskem evropskem prvenstvu v Torunu diskvalificirana zaradi prestopa izven tekmovališča. Leto za tem ji je pred evropskim prvenstvom na prostem v Zürichu sanje porušila okužba s koronavirusom.
Toda čeprav je bilo letošnje leto v tem pogledu zanjo grozno, v prihodnost vstopa z nasmehom. Pred dnevi je namreč sporočila, da je noseča, tako da prekinja športno pot. “Letošnje leto mi je v športnem smislu vzelo vse, potem pa dalo najlepše darilo,” je povedala sedemkratna finalistka največjih tekmovanj, ki je odločna, da se bo po porodu vrnila in poravnala račune.
“Atletika zdaj nekaj časa ne bo na prvem mestu, pomemben je predvsem otrok, potem pa se bom zagotovo vrnila. Verjamem, da sem lahko še boljša, kot sem bila, in bom izpolnila nekatere cilje, ki jih zdaj nisem. To mi je ne nazadnje pokazala moja trening partnerica Gesa Feilicitas Krause, ki je po porodu tekla osebne rekorde in dobila medaljo na evropskem prvenstvu,” je povedala slovenska rekorderka. Z 32-letno Nemko, ki je letos prišla do četrte medalje z evropskih prvenstev, trenirata pri nemškem trenerju Wolfgangu Heinigu.
Dva dneva sta minila, odkar ste javnost obvestili, da ste noseči. Koliko odzivov je bilo?
Res veliko. Ogromno čestitk. Še več kot po kakšni uspešni tekmi. Očitno je to nekaj, kar je za ljudi še lepša novica kot sam šport.
Ste se za nosečnost odločili, ker zaradi poškodbe tako ali tako ne morete teči?
V vsakem primeru sem nameravala zanositi po olimpijski sezoni. Ko sem spoznala, da žal ne bo šlo, sva z možem takoj začela delati na tem. Na srečo sem zelo hitro zanosila. Zelo sem hvaležna, da je bilo tako, saj se zavedam, da marsikateri par nima takšne sreče.
Teči še vedno ne morete?
Ne, na žalost še ne tečem, vseeno pa treniram, a večinoma na eliptiku. Enkrat na teden s trenerjem v fitnesu delava tudi na drži, moči in skušava popraviti neka nesorazmerja, ki bi lahko bila vzrok za poškodbo. Delam na tem, da se po nosečnosti čim prej vrnem.
Upate na to, da se bo poškodba zdaj v tem času pozdravila?
Da, zdaj imam veliko časa, ker se mi ne mudi. Upam, da se bo v tem času ta poškodba sanirala. Razmišljala sem tudi o operaciji, a ko sem potem tako hitro zanosila, sem se odločila, da raje ne bom odšla pod nož, saj ne bi rada dodatnega tveganja.
Ste že ugotovili, za kaj točno pri vaši poškodbi, ki se vleče že nekaj let, gre?
Vleče se že štiri leta. Lani je bilo okej, po počitku se je začelo slabšati. Potem je bilo boljše, pa slabše, boljše, slabše … Od aprila naprej je šlo pa le še navzdol. Ne vem … Nihče mi ne zna konkretno povedati, v čem je problem in kaj je rešitev.
Kdaj so se težave, ki so vas mučile že pred tem, spet pojavile?
Malo sem bolečino čutila takoj po treh tednih počitka, ki sem si ga vzela po sezoni. Začutila sem bolečine. Ampak sem mislila, da bo šlo s treningom na bolje. Tako je bilo tudi leto poprej, ko sem zamenjala trenerja. Z novim načinom treninga se je izboljšalo.
Potem sem imela neke druge težave, zato sem morala prilagoditi trening. Ko sem se zastrupila s hrano, spet nekaj časa nisem tekla. To, če nisem konstantno tekla, mi je pri tej poškodbi vedno škodilo. Potem pa je šlo na žalost na slabše …
Najprej ste morali odpovedati evropsko prvenstvo, potem ste upali do zadnjega, a ostali tudi brez olimpijskih iger.
Zelo mi je bilo težko. Že od januarja, ko so se začele težave, sem bila vseskozi pod hudim stresom, saj sem se vseskozi spraševala, ali bo šlo ali ne. Marca sem bila en mesec že brez bolečine, to je bilo veliko olajšanje, potem pa se je z aprilom spet nadaljevalo.
Ko sem morala izpustiti evropsko prvenstvo, je bilo res težko. Toliko bolj zaradi tega, ker so se odprle stare rane, saj se je že večkrat zgodilo, da sem bila favoritinja za medaljo, pa se mi je potem vse sesulo. Enkrat sem bila v kvalifikacijah diskvalificirana, drugič sem zbolela za koronavirusom in sem bila zelo slaba. Zdi se, kot da gre za nek urok.
Kdaj pa ste ugotovili, da ne boste mogli na olimpijske igre?
V začetku julija, ko sem to tudi sporočila. Trudila sem se, tekla sem z bolečino, tako je bilo tudi na zadnjih olimpijskih igrah. Toda letos je bilo še huje, saj ni šlo le za bolečino, ampak dejansko nisem mogla narediti koraka. Nisem mogla teči. Ugotovila sem, da nima smisla. Sprijazniti sem se morala s tem, da ne grem v Pariz.
Toliko bolj žal nam je bilo vsem skupaj, ki imamo radi slovensko atletiko, zato, ker je bilo leto poprej za vas fenomenalno.
Da. Res škoda. Potem ko sem zamenjala trenerja in malo drugače trenirala, lani bolečine ni bilo, ampak na koncu se je na žalost izkazalo, da je bilo tako le začasno.
Kako težko je bilo spremljati olimpijske igre?
Ko sem gledala olimpijske igre, sem že vedela, da sem noseča, kar mi je zagotovo pomagalo, da sem na vse gledala nekoliko drugače. Našla sem nov namen. Mislila sem, da mi bo zelo težko. Da sploh ne bom mogla gledati, ampak potem me je, ko je bila na programu atletika, kar potegnilo. Spremljala sem in uživala.
Pa ste se spraševali, kaj bi bilo, če bi bilo? Bi morda tekli pod devetimi minutami, osvojili kakšno medaljo …?
Lani sem bila podobno hitra kot Francozinja Alice Finot, ki je letos tekla pod devetimi minutami in bila na olimpijskih igrah četrta, v Rimu pa postala evropska prvakinja. Predstavljam si, da bi verjetno lahko bila nekje tam kot ona. Ko sem trenirala, sem bila v zelo dobri formi. Nikoli ne bom izvedela, kako dobra bi bila.
Morda pa vam uspe, potem ko se vrnete po porodu?
Tekla bom zagotovo še. Pred mano je še kar nekaj let teka. Zdaj si bom vzela daljšo pavzo, da se to res umiri in spočije. Preveliko željo imam. Preveč rada tečem, da bi obupala. Še se bom vrnila.
Verjamem, da se bom vrnila na najvišjo raven in izpolnila tudi kak cilj, ki mi do zdaj še ni uspel. Bomo pa videli. Trenutno o tem nočem preveč razmišljati, saj je trenutno na prvem mestu otrok. Da bo zdrav on, da bom zdrava jaz. Potem pa na vrsto pride atletika.
Kar nekaj atletinj se je po porodu uspešno vrnilo, ne nazadnje trenutno najboljša tekačica na svetu Faity Kipyegon. Vam to vliva optimizem?
Da. Zelo lep tak primer imam pred svojimi očmi. Moja trening partnerica Gesa Felicitas Krause, ki nastopa za Nemčijo, se je zelo uspešno vrnila po porodu. Z njo treniram in sem od blizu videla, kako je.
Je težje, saj moraš skrbeti za otroka, tako da imaš manj časa za regeneracijo in spanje, ampak se da. Imam vzor v njej. Ona je tekla tudi osebne rekorde. Dobila je srebrno medaljo na evropskem prvenstvu, tekla je v finalu olimpijskih iger. Očitno se da.
Kako vam je všeč N1? Kaj bi izboljšali?
Dragi bralci in bralke, pomagajte nam izboljšati N1. Kaj pogrešate, kaj vam je všeč, česa ne marate? Pripravili smo kratko anketo o zadovoljstvu bralcev, reševanje traja približno pet minut, anketa pa je anonimna. Povezava do ankete: https://n1slovenija.1ka.si/raziskava-branosti
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje