Maruša Mišmaš Zrimšek, slovenska rekorderka in pred poškodbo ena najboljših tekačic na svetu na 3000 metrov z zaprekami, je za Sportklub spregovorila o ponovitvi zdravstvenih težav, menjavi discipline, mislih o koncu kariere, vračanju po porodu in novi življenjski perspektivi, ki ji jo je prineslo materinstvo.

Ena najboljših slovenskih atletinj primorana v menjavo discipline

Atletika

14:59 1

Atletika

14:59 1

”Vse je bilo skorajda sanjsko, vse je bilo v redu. Januarja sem trenirala bolje kot kadarkoli, potem pa se je kar naenkrat čez noč ponovilo. Spet se je javila poškodba tetive zadnje stegenske mišice. Za nameček sem še zbolela, tako da februarja dva tedna nisem trenirala, kar je stanje poškodbe še poslabšalo. Aprila sem prišla k sebi, spet sem trenirala normalno, nato pa vnovič zbolela. K sreči ne tako hudo kot prvič. Zdaj sem nazaj,” je uvodoma z ne najboljšimi informacijami postregla Maruša Mišmaš Zrimšek.

”Škoda, bila sem v res dobri formi. Tudi na silvestrskem cestnem teku v Avstriji, kjer sem tekla na 5 kilometrov, sem zmagala in bila pol minute hitrejša kot zadnji dve leti. Vse je šlo super. Delala sem dobre treninge, hitrejše in daljše. Zdelo se je res obetavno. Marca sem želela teči polmaraton, poleti pa zapreke, potem pa so se vsi načrti podrli. Zdaj zaprek verjetno v tej sezoni ne bom več tekla, ker me skrbi poslabšanje poškodbe,” je nadaljevala ena najboljših slovenskih atletinj zadnjega obdobja, ki je na stezi nazadnje tekmovala maja 2024 na mitingu v Nemčiji, kjer pa ni prišla do cilja.

“Edina rešitev je operacija, ki pa se je bojim”

To je bil tudi njen edini nastop v olimpijskem letu, v katerem je imela po sijajni sezoni 2023 visoke cilje, a ga je zaradi težav z zdravjem predčasno zaključila in izpustila ne le olimpijskega spektakla v Parizu, ampak tudi evropsko prvenstvo v Rimu, kjer bi bila med glavnimi kandidatkami za medaljo, morda celo naslov. Po velikem razočaranju se je odločila za porod in lani rodila, potem pa takoj začela s postopnimi treningi, a na žalost spet naletela na zid.

“Tujci so navdušeni. Pravijo, da česa takega še niso videli”

Atletika

17:43 1

Atletika

17:43 1

Kakšno je stanje s poškodbo zdaj? ”Malo jo še čutim. Ni v redu, je pa stabilno. Upam, da bo šlo na bolje. Poskusila sem že skoraj vse, razen operacije. Morda jeseni razmislim tudi o tem. Ne vem. Operacije se bojim. Eno sem že imela leta 2016 na tetivi leve noge in zdaj nimam več tako raztegljivega gležnja. Ne bi rada, da bi bila tudi na drugi nogi podobna težava. Poleg tega zdaj, ko imam otroka, res ne želim biti več tednov povsem onesposobljena. Nimam želje iti na operacijo,” se je razgovorila slovenska rekorderka v teku na 3000 metrov z zaprekami, ki je pred tremi leti poskrbela za enega najvidnejših rezultatov v zgodovini slovenske atletike.

Kljub izjemni konkurenci predvsem afriških tekačic je na svetovnem prvenstvu v Budimpešti s slovenskim rekordom 9:06,37 zasedla izjemno šesto mesto.

“Tekla bom na 5000 m, cilj je norma za EP”

Ob prekinitvi kariere je naletela tudi na eksistenčne ovire, saj brez tekmovanj v atletiki ni zaslužka.

Laskavo evropsko priznanje za Klaro Lukan

Atletika

4. Maj 2026 0

Atletika

4. Maj 2026 0

”Trenutno ni nagrad ali sponzorskih prihodkov. Podpira me Atletska zveza Slovenije, tako da imam stroške treninga pokrite. Zaposlena sem v Slovenski vojski, a bom morala tekmovati, sicer bom to zaposlitev izgubila. Dodatnega prihodka pa ni. Za zdaj gre. Če bodo rezultati, bo prišlo še kaj več. Če ne bo šlo, pa bo verjetno to pomenilo konec kariere in bom iskala drugo službo,” nam je povedala.

K sreči poškodbe trenutno ne čuti, zato kaže, da letos bo tekmovala, a ne na 3000 metrov z zaprekami, pač pa na 5000 metrov, kar je velika sprememba.

”Prek ovir nisem tekla od leta 2024, saj se mi je ravno pri treningu čez zapreke stanje poškodbe močno poslabšalo, zato bom letos tekla na 5000 metrov. Moj osebni rekord v tej disciplini je soliden (15:08,12, op. p.), a se tej disciplini nikoli nisem res posvečala. Pričakujem, da bom ta rezultat izboljšala. Vsaj upam, da bo tako. Trenutno res ne morem veliko reči. Prvi cilj je norma za evropsko prvenstvo 15:05. To bo izziv. Trenutno imam v mislih predvsem izpolnitev norme,” pravi 31-letna Kamničanka.

“Atletika ni več vse, kar imam”

Odgovora na vprašanje, ali bo sploh še kdaj tekla na 3000 metrov z zaprekami, še nima. ”Ne vem. Bom videla sproti. Zdaj ne bi rada ničesar napovedovala,” je odgovorila in z grenkobo v glasu prikimala, ko smo jo vprašali, ali je ob ponovitvi poškodbe pomislila tudi na konec kariere.

Mož iz sence, ki je čez noč postal prvi obraz milijardne industrije

Atletika

2. Maj 2026 0

Atletika

2. Maj 2026 0

”Sem. Prvič v življenju sem na to pomislila v zadnjem mesecu, ko je šlo vse narobe. Pred tem nikoli. Vedno sem imela cilje in verjela, da se lahko vrnem. Zdaj, ko imam sina, pa je drugače. Zdi se mi, da bi lahko končala in to ne bi bil konec sveta. Atletika ni več vse, kar imam. Imam družino in v tem zelo uživam. Vseeno pa imam atletiko še vedno zelo rada. Pogrešam tekme. Užívam v treningih. Zdaj, ko se je spet malo izboljšalo, sem optimistična in upam, da mi uspe,” je odgovorila in dodala, da namerava prvič na 5000 metrov teči konec maja na mitingu v Nemčiji.

”Bomo videli, kako bodo šli treningi v naslednjih dveh tednih. Sem v solidni formi. Ni slabo, ni pa tako, kot je bilo januarja. Zato sem malo žalostna,” je povedala.

“Ob postopnem vračanju po porodu sem uživala”

Za konec smo nekaj besed namenili vračanju po porodu in predvsem tisti zelo svetli luči, ki je v njeno življenje posijala v karierno najtežjih časih.

”Ko sem se začela vračati po porodu, ni bilo težko. Uživala. Vračala sem se počasi, s kombinacijo hoje in teka. Po treh mesecih mi je trener pripravil zelo postopen program. Lahki treningi, nič intenzivnega. Potem smo stopnjevali. Vse je šlo gladko. Oktobra sem bila še nekoliko slabša kot običajno, novembra pa mi je šlo res zelo dobro. Trenirala sem odlično,” je začela in zasijala, ko je spregovorila o malčku Marcelu, ki sta se ga lani razveselila z možem Matejem.

“Otrok mi je spremenil pogled na svet”

”Res je lepo. Prej so mi vsi, ki imajo otroke, govorili, da je to nekaj najlepšega, ampak dokler nimaš svojega otroka, ne razumeš povsem, o čem govorijo. To je res bistvo življenja. Pogled na svet se mi je spremenil. Prej je bila atletika moje življenje, zdaj pa sicer še vedno uživam v treningih, ampak ko pridem domov k sinčku, pozabim na vse. Če sem poškodovana, bolna ali ne morem trenirati, se zamotim z njim. Res je krasen, zelo dobrovoljen malček. Star je leto in dva meseca. Če mi ne gre v atletiki, imam še vedno njega. Bolj kot to, ali imam medaljo ali ne, mi je pomembno, da imam njega,” se je razgovorila.

Čeprav njena športna prihodnost ostaja negotova in zaznamovana z dvomi, je bilo ob koncu pogovora jasno predvsem eno – atletika ostaja pomemben del njenega življenja, a ni več edini. Vlogo, ki jo je nekoč imel šport, je zdaj prevzela družina, ki je in bo na prvem mestu.

Držimo pesti, da bo prav v svojih najbližjih, ki ji ob strani vseskozi stojijo v dobrem in slabem, našla moč za nov začetek in se vrnila še boljša, kot je bila.