Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Nika Glojnarič, tretja Slovenka, ki se je v šprintu na 100 metrov z ovirami spustila pod 13 sekundami, je po debiju na svetovnem prvenstvu razočarana, a toliko bolj motivirana, da bo v prihodnosti drugače. Tudi zaradi gluhe mlajše sestre, ki se ji v prihodnosti utegne pridružiti na velikih tekmovanjih.
“Rezultat 13,13 ni slab, a tudi ne preveč dober. Vem, da lahko tečem veliko bolje, saj sem pripravljena res dobro, ampak na žalost se ni izšlo. Čeprav sem se počutila dobro, imela dober start, enostavno nisem zmogla razviti prave hitrosti, kot sem si želela. Ne vem, morda sem pričakovala preveč. Razočarana sem,” se je po prvem nastopu na velikih članskih tekmovanjih razgovorila simpatična Nika Glojnarič, ki je bila daleč od uvrstitve v polfinale. Tekmovanje je končala na 35. mestu od 43 tekmovalk.
Mlada, 22-letna atletinja iz Brežic je nase močno opozorila letos, ko se je v nekoč paradni disciplini slovenske atletike spustila pod mejo 13 sekund. Tekla je 12,92. Za rezultati nekdanje slovenske šampionke in zvezdnice slovenskega športa Brigite Bukovec, ki je tekla 12,59, še močno zaostaja. Marino Tomić (12,94) je že prehitela. Verjame, da bo nekoč tekla tudi tako hitro, kot je olimpijska podprvakinja z iger v Atlanti leta 1996.
Pa ne samo to, atletinja, ki trenira pod vodstvom očeta Iztoka Glojnariča, ima še eno veliko željo. Da bi že naslednje leto na velikem tekmovanju nastopila skupaj z dve leti mlajšo sestro Lejo Glojnarič. Ta je gluha, ravno v teh dneh pa je navdušila na evropskem prvenstvu gluhih na Poljskem. V mnogoboju je osvojila zlato medaljo in postavila svetovni rekord (5.085 točk). Če jima uspe, bo to nedvomno ena lepših zgodb v zgodovini slovenskega športa, ki bo privzdignila tudi marsikatero obrv zunaj naših meja.
Za vami je nastop na prvem velikem članskem tekmovanju. Kako je bilo?
Super. Res sem prijetno presenečena. Vse je super. Organizacija, nastanitev, prevozi, vse. Potem pa še poln stadion in množice ljudi. Res noro. Ko to doživiš od blizu, je nekaj povsem drugega, kot če spremljaš od daleč. Upam, da bom še kdaj nastopala pred 30, 40 tisoč gledalci in bom tekla še bolje.
Ste zdaj še toliko bolj motivirani, da bi bili zraven tudi v prihodnosti?
Da, seveda. Zdaj sem se vrnila po poškodbah, s katerimi sem imela nemalo težav. Zadnji dve leti je bilo okej. Vračam se. Nisem pričakovala, da bom že letos nastopila na svetovnem prvenstvu in tekla pod 13 sekundami. To je mejnik, ki ga ni enostavno preseči. Drugačen občutek je, ko prideš pod 13 sekund. Si hitrejši, drugače prihajaš na ovire.
Rekli ste, da ste nad svojim tekom razočarani, a vseeno – po tehnični plati ni bilo videti slabo. Kaj je šlo narobe?
Start je bil zelo dober. Prve tri, štiri ovire so bile super, potem pa sem videla, da so tekmice pred mano, kar me je malce spravilo ob živce. Začela sem teči na silo. Tudi v cilj sem se metala, namesto da bi tekla. To je bila napaka.
Tekli ste na deveti strani, povsem to na robu. Je to velik minus?
Da, tudi to ni bilo najbolje, ampak po drugi strani je pa dobro, da nisi v sredini, ker se lahko zgodi, da s katero od tekmic udariš z rokama. So plusi in minusi. Tako stezo so mi pač dodelili, morala sem se sprijazniti.
Pa vročina, ki v teh dneh pripeka v Budimpešti?
Joj, to je bila pa katastrofa. Sem vajena vročine, ampak danes je bilo noro. Že par dni je. Vedno 34, 36 stopinj Celzija. Telo se povsem segreje, postane gumijasto. Sploh se mi ni bilo treba ogrevati eno uro, ampak samo 40, 45 minut. Tudi to je zagotovo vplivalo na izid, ampak to ne sme biti izgovor. Enostavno ni šlo.
Kako ste v atletiki in na ovirah sploh pristala?
Začela sem zaradi moje sestrice. Najprej sva trenirali v Sevnici, potem sva šli v Brežice. Jaz sem začela trenirati, ker sem jo posnemala. Ko sem jo videla, mi je bilo všeč. Potem me je Henrik Omerzu spoznal z ovirami in hitro sem začela dosegati dobre rezultate.
Posvetili ste se disciplini, v kateri je pred leti blestela Brigita Bukovec. Je ona vaš vzor?
Preden sem začela tekmovati na visokih ovirah, je nisem poznala. Ko sem pristala na ovirah, pa sem seveda slišala za Brigito Bukovec, Marino Tomić … Na olimpijskih igrah v Londonu sem spoznala tudi Sally Pearson, ki je postala moja vzornica. Ona in Bukovec. Pa tudi Kendra Harrison, ki teče na tem svetovnem prvenstvu.
Verjamete, da boste nekoč tako hitri tudi vi?
To je zagotovo želja. Da enkrat stopim v njihove čevlje in tečem tako hitro. Vem, da sem sposobna teči pod 12,70, tudi 12,60. Ne bo pa seveda lahko. To je velik zalogaj, a se da.
Kje imate največ rezerv?
Največje napake delam na zadnjih štirih ovirah. Ne držim hitrosti, tudi frekvence ne lovim. Pa tudi tek v cilj, kar se je pokazalo tudi tokrat.
Omenili ste sestro, ki je gluha, v mnogoboju pa ji gre vse bolje. Kaj pripravljata za prihodnost?
Ona me je vpeljala v atletiko, ko sem videla, kako ji gre na tekmah. Potem sem poskusila tudi jaz in na koncu je uspelo obema. Pokazali sva talent. Zdaj ga je treba nadgrajevati. Njej res kapo dol, kaj počne. Postala je evropska prvakinja v mnogoboju in osvojila 5.000 točk. Dela na tem, da bo naslednje leto prišla na evropsko prvenstvo. Najina velika želja je, da bi obe nastopila tam.
Kaj poleg atletike še počnete?
Trenutno sem posvečena samo atletiki, saj sem dala odpoved. Lani sem delala, zdaj pa bom vse moči usmerila v atletiko. Stara sem 22 let, pred menoj je še nekaj let nastopanja. Vem, da lahko tečem dobro. Prišla sem iz pubertete. Dekleta pri 23, 24 letih začnemo dozorevati za takšne stvari. Vem, da moj čas še ni prišel. Z očetom se bova potrudila, da bom še boljša.
Pogoji za trening v Brežicah so dobri?
Super so. Zdaj ko so prenovili stezo, je super. Tartan je hiter. Tudi zaradi tega se prihodnosti veselim.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!