Netipični izolski športni junak v nastajanju

Benjamin Lakošeljac. FOTO: Peter Kastelic/AZS.

Spoznajte Benjamina Lakošeljca, 17-letnega Izolana, ki mu je v letošnji sezoni uspel velik preskok v teku na 800 metrov in je trenutno eden najbolj nadarjenih slovenskih mladih atletov.

Benjamin Lakošeljac je lani 800 metrov pretekel v času 1:55,81, letos pa navdušil in osebni rekord popravil za več kot šest sekund. Najhitreje je tekel na državnem prvenstvu v Celju, kjer je konec junija z rezultatom 1:49,27 v članski konkurenci presenetljivo končal na tretjem mestu.

Na evropsko prvenstvo v Bansko Bistrico, ki je sledilo tri tedne za tem, je odpotoval kot eden od favoritov za medaljo. Na žalost je ni dobil. V finalu je pristal na četrtem mestu in stopničke zgrešil za vsega tri stotinke.

“To boli, ampak s sezono, ki je za mano, moram biti vseeno zadovoljen. Niti v sanjah si nisem mislil, da bom tekel tako hitro, kot sem,” je priznal zelo nadarjeni tekač s Primorske, ki je bil ob koncu leta izbran za najboljšega atleta leta v kategoriji mladincev do 18 let.

“Takšne nagrade so poplačilo za trud, ki ga vlagaš v šport,” pravi 17-letnik iz Izole, ki je slovenskemu športu dala dobitnika dveh olimpijskih medalj, jadralca Vasilija Žbogarja in kup odličnih nogometašev, tudi enega najboljših igralcev in trenerjev v zgodovini slovenskega nogometa Darka Milaniča.

Bodo Izolani čez nekaj let ponosni tudi na vrhunskega tekača, ki bo čast tega ribiškega mesta branil na največjih atletskih tekmovanjih? “Seveda si želim, da bi bilo tako. Potrudil se bom po svojih najboljših močeh,” sporoča mladi tekač AD Nova Aurora Koper.

V Izoli atletika ni ravno šport številka ena. Tudi atletskega stadiona tam ni. Kako to, da ste pristali v atletiki?
Prej sem treniral namizni tenis, pri katerem smo med treningi dosti tekli. Tudi daljše teke, do 20 kilometrov. Potem sem treniral nogomet. Ker sem želel biti čim bolje pripravljen, sem začel trenirati tudi atletiko, da bi pridobil na kondiciji. Od sedmega do devetega razreda osnovne šole sem treniral oba športa, potem pa mi je atletika postala tako všeč, da sem nogomet postavil na stran.

Res je, prav veliko atletov in atletinj v Izoli ni, prevladujejo predvsem nogometaši, a po drugi strani je tako, da zaradi tega bolj izstopam. V atletiki uživam, imam tudi podporo staršev in prijateljev, ki me spodbujajo in se veselijo mojih uspehov. Ob takšni podpori je seveda lažje.

Kako pa to, da ste se odločili za tek na 800 metrov?
Na začetku poskušaš vse in se iščeš. Sprva sem tekel na 100, tudi na 400 metrov, a sem potem hitro ugotovil, da sem najbolj nadarjen za tek na srednje proge. Da bo tam največ uspehov, zato me je trener usmeril v te discipline.

Kje trenirate?
Ker v Izoli ni stadiona, v Kopru. Treniram pod vodstvom Jožeta Zadnika, ki sodeluje tudi s s skupino Tevža Korenta, tako da občasno treniram tudi v Ljubljani z najboljšimi slovenskimi tekači, kot so Jan Vuković, Rok Markelj …

Toda pogoji tudi v Kopru niso najboljši. Tamkajšnji atletski stadion je tako dotrajan, da ni več primeren za tekme državne ravni.
Res je, ampak jaz niti nimam težav. V slabšem stanju so osma, sedma in šesta proga, po katerih pa redko tečem. Pravzaprav bi mi, če sem povsem iskren, prenova stadiona bolj škodila kot koristila, saj potem nekaj časa ne bi mogel trenirati nikjer. To je verjetno edini stadion na Obali s 400 metrov dolgo krožno stezo.

Kako resno pa trenirate?
Povsem sem posvečen atletiki. Trenutno treniram devetkrat na teden. Na gimnaziji Koper mi omogočajo, da treninge opravljam kar med športno vzgojo. Tako da trikrat na teden treniram med poukom. Dopoldne. Potem imam še skoraj vsak dan trening popoldne. En dan v tednu pa počivam.

Kako je z usklajevanjem atletike in šole?
Moram se precej učiti, a mi uspeva. Letnike izdelujem brez težav. Trenutno sem v tretjem.

Letos vam je uspel izjemen preskok. Kaj se je zgodilo?
Nikoli si ne bi mislil, da bom letos tekel tako hitro, ampak sem iz tekme v tekmo izboljševal rezultat. Največji preskok se mi je zgodil na državnem prvenstvu v Celju, kjer nisem pričakoval, da bom tekel blizu 1:50, kaj šele to, da se bom spustil pod to mejo. Bil sem res zelo zadovoljen. Vsakega osebnega rekorda, ki mi je uspel, sem bil zelo vesel.

Na evropskem prvenstvu do 18 let ste le za las ostali brez medalje. Vas to še boli?

Na vsako situacijo zelo rad gledam pozitivno, ampak vedno, ko se spomnim na ta finale evropskega prvenstva, mi je težko.

Res nesrečna izkušnja, a po drugi strani sem pridobil izkušnje, ki mi bodo v prihodnosti prišle še kako prav, da se mi ne bo zgodilo to, kar se mi je letos.

V kvalifikacijah in polfinalu sem tekel najboljša rezultata od vseh, potem pa me je v finalu v zadnjih metrih prehitel Poljak in brez medalje sem ostal za tri stotinke. Morda bi se lahko teka lotil taktično malo bolje.

Si glede tega finalnega teka kaj očitate?
Mislim, da si ne morem. Vsak si želi medalje. Na prvenstvo sem prišel z željo, da bi stal na stopničkah, ampak tudi četrto mesto v Evropi ni slab rezultat. Glede na napredek, ki mi je uspel letos, ne morem biti nezadovoljen.

Ob koncu sezone ste bili v kategoriji mladincev do 18 let izbrani za najboljšega atleta leta. Kaj vam ta nagrada pomeni?
Pred letom dni si nisem upal niti pomisliti na to, da bom atlet leta. Toda ko zdaj pogledam rezultate, lahko rečem, da sem to pričakoval. Sem bil pa nagrade zelo vesel. Takšne nagrade so poplačilo za trud, ki ga vlagaš v šport.

Z rezultatom 1:49,27 ste letos za las zgrešili državni rekord Žana Ogrinca v kategoriji do 18 let (1:49,04). Verjamete, da lahko v naslednjih dveh letih popravite rekord Žana Rudolfa v kategoriji mladincev do 20 let (1:46,79)?
Na tej poti bodo rekordi že prišli. Že med mlajšimi mladinci se z rekordi nisem obremenjeval. Če ne bo poškodb, bi morda lahko tekel tudi ta rekord, ampak pustimo času čas.

Treba je garati in upati na napredek. Včasih pa se seveda zgodi tudi to, da se trudiš, delaš, a ti na koncu ni namenjeno. Tega ne moreš spremeniti.

Kaj pričakujete od nove sezone?
S tem, kakšen rezultat bom dosegel in koliko bom napredoval, se ne obremenjujem preveč. Moj prvi cilj je, da tečem normo za evropsko prvenstvo do 20 let. Potem bo rezultat že prišel. Z rezultatskimi cilji se ne ubadam preveč. Želim predvsem uživati in početi to, kar me veseli.

Kaj pa od atletske kariere nasploh?
Zelo bi si želel, da bi nekoč napredoval do te mere, da bi tekel na največjih tekmovanjih. Da bi nastopil na olimpijskih igrah leta 2028 ali pa 2032. S trdim delom in trudom, ki ga vlagam v atletiko, bi morda lahko realiziral ta cilj. Z medaljami se pa nikoli nisem preveč obremenjeval. Želim si predvsem, da bi vztrajal na svoji poti in napredoval.

Kako je s financami? Je na obzorju že kakšen sponzor?
Letošnje leto je prvo, v katerem sem opozoril nase. Za mano je res odlična sezona. Zaprosil sem, da bi bil sprejet v projekt Mladi upi, a mi ni uspelo.

Kolikor vem, sta zraven le eno dekle in en fant na šport. V atletiki je bil izbran Tom Teršek. Zaprosil sem tudi za športno štipendijo, a bo odločitev za to, ali jo bom dobil, padla šele januarja.

Nimam sponzorjev, financirata me starša, pomaga pa tudi klub, ki mi plača priprave. Nekaj denarja bom verjetno dobil tudi s strani Atletske zveze Slovenije. Nimam sponzorjev, a morda se to zdaj spremeni. Upam, da se bo, seveda.

Kot kakšnega tekača na 800 metrov bi se opisali?
Rekel bi, da je moj plus hkrati tudi največji minus. Sem tekač, ki pogosto začne zelo hitro, tako da se mi je v prejšnji sezoni, ko še nisem bil tako dobro pripravljen, velikokrat dogajalo, da me je v zadnjih 200 metrih zmanjkalo. Po drugi strani pa je to prednost, saj na vsaki tekmi dam od sebe vse. Ko je tako, pridejo tudi dobri rezultati.

Imate morda kakšnega atletskega vzornika?
Nimam pravega vzornika, mi je pa zelo všeč slog, ki ga je imel David Rudisha. Njegov tek v finalu olimpijskih iger v Londonu leta 2012, ko je povsem sam odtekel svetovni rekord, je bil fenomenalen. Da bi rekel, da se po nekomu zgledujem, pa ne.

Netipični izolski športni junak v nastajanju

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Najbolj brano - Atletika