Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Z Lio Apostolovski, ki je pred tednom dni osvojila bron na svetovnem dvoranskem atletskem prvenstvu, smo se pogovarjali o njenem velikem uspehu, skoku v višino nasploh, potovanjih in tudi slikarstvu.
Lia Apostolovski je prejšnji teden na največjem dvoranskem atletskem tekmovanju, na katerem je nastopilo 651 atletinj in atletov iz 133 držav, navdušila v skoku v višino. V dvorani Emirates Arena v Glasgowu je eno za drugo preskakovala vse višine vključno s 195 centimetri, ki ji je prinesla bron.
“Najprej so me poklicali moji in trenerjeva družina. Res sem vesela, da sem jih spravila v jok. To so bile seveda solze sreče,” se je 23-letna novopečena zvezdnica slovenske atletike spomnila prvih trenutkov po uspehu kariere, do katerega je pred devetimi dnevi na Škotskem prišla.
Osvojila je sedmo slovensko medaljo na dvoranskih svetovnih prvenstev in svojo prvo z velikih tekmovanj, na katerih je v zadnjih dveh letih skorajda po pravilu navduševala. Na prostem se je v finala uvrščala na zadnjih treh. Leta 2022 na svetovnem in evropskem, lani pa na svetovnem prvenstvu.
Poleti lahko upravičeno pričakujemo nov finale na evropskem prvenstvu v Rimu in tudi olimpijskih igrah v Parizu, vstopila je namreč v svetovno špico ženskega skoka v višino. Nova medalja? O tem noče govoriti in, pravi, tudi razmišljati. Najprej počitek, potem pa naprej.
“Že danes odhajam na oddih. Kam? Na Islandijo,” nam je v torek dopoldne, ko ji je Atletska zveza Slovenije v Ljubljani pripravila sprejem, povedala v daljšem pogovoru in razkrila, da so potovanja njena velika strast. Pa ne samo to. Še marsikaj zanimivega počne. Preverite …
Ste že dojeli, kaj vam je uspelo?
Res neverjetno. Zelo sem zadovoljna z vsem. V prvi vrsti s tem, kako sem izpeljala celotno tekmo. Na najpomembnejši tekmi sezone sem skočila osebni rekord. S trenerjem sva zelo dobro tempirala formo. Vse se je izšlo po načrtih. Najboljša sem bila na najpomembnejši dan.
Sprehodiva se po poti do medalje. Kaj ste počeli dan pred tekmo?
Življenje pred tekmo je potekalo povsem normalno, tako kot vedno. Seveda se je čutilo, da je tekma. Nenazadnje smo bili v hotelu, v katerem so bile nastanjene tudi preostale reprezentance, tako da sem vedela, da se tekma bliža, sicer pa je bilo običajno.
Dan je potekal normalno. S trenerjem sva odšla na ogled Glasgowa, na krajši sprehod. Potem kosilo in počasi na trening. Ko sem se vrnila, smo imeli z reprezentanco sestanek, sledila je večerja in to je to. Precej običajen dan, kot vedno med sezono.
Ste na medaljo vsaj pomislili že pred finalom?
Ne, dejansko je bilo tako, kot sem govorila že pred tekmo. Osredotočena sem bila le nase. Napovedovati kakršnekoli rezultate je lahko zelo nehvaležno, saj nimaš vpliva na preostale tekmovalke. Vse so bile sposobne skočiti še višje. Najbolj pomembno je tisto, kar narediš ti.
Kdaj pa ste začutili, da ste blizu stopničk?
Šla sem iz skoka v skok. Osredotočeno in suvereno sem napadala vsako višino, od najnižje do najvišje. Da bi lahko dobila medaljo, sem začutila, ko je Nemka Christina Honsel zadnjič podrla letvico. To je bilo to. Takrat, ko je medalja dejansko bila moja. Potem sem spustila višino 199 centimetrov in se začela s trenerjem veseliti.
V Glasgowu ste iz prve preskakovali vse višine do zadnje, ki vam je prinesla bron, 184, 188, 192 in 195 centimetrov. Je bil to vaš najbolj suveren nastop v karieri?
Definitivno. Na tej tekmi sem bila najboljša do zdaj. Skakala sem najboljše v tej sezoni. To sva s trenerjem tudi načrtovala. Odlično sem bila pripravljena. To tekmo si bom zapomnila za vedno. Dala sem vse od sebe in na koncu se je izšlo odlično.
Kaj pripisujete temu preskoku?
Tehnika skokov, za katero je potreben čas, vseskozi pa lahko napreduješ, mi je bolj prišla v kri. Tudi to, da vsako višino napadam suvereno, ne glede na to, ali skačem na 184 ali pa 195 centimetrih. Da ničesar ne spreminjam. Da grem v vsak skok na polno.
Kako pa sta s trenerjem med tekmo komunicirala?
Glede tega je bilo tokrat zelo težko. Bila sva precej oddaljena, on je bil zgoraj na tribuni. Komunicirala sva s simboli, rokami. Tokrat je bilo še toliko težje, saj nisem mogla priti niti pod tribuno, ker so bila na sporedu številna tekmovanja v drugih disciplinah. Tekli so tudi na 60, 400 metrov, tako da si bil ves čas omejen z gibanjem.
Je imel vaš trener po finalnem nastopu kakšno pripombo?
To boste morali pa vprašati njega. (smeh, op.p.)
Je bil vaš najvišji skok na Škotskem idealen?
Tehnične opazke prepuščam trenerju, ampak vedno se najde kakšna rezerva. V skoku v višino se na vsaki tekmi naučiš česa novega, občutiš nekaj novega. Zato rezerve vedno so.
Kakšen je Rožle Prezelj kot trener?
Prijatelja sva bila, še preden je postal moj trener. On in njegovi so kot moja druga družina. Z družino Prezelj se res dobro razumemo.
Kako pa se pripravljate na tekmo? Skoke morda vizualizirate?
Nič posebnega, poskušam živeti normalno. Početi to, kar rada počnem. Družim se z reprezentanco, skupaj gremo na kak sprehod, morda kavo. Precej običajne stvari. Seveda se čuti adrenalin pred tekmo, ampak to je naravno. Potem se skušaš osredotočiti, da ne razmišljaš o tekmi in počneš stvari, ki jih tudi sicer.
Kaj na tekmah v času med skoki počnete?
Prav veliko ne morem, med tekmo namreč ni dovoljena nobena elektronska naprava, tako da ne morem poslušati niti glasbe. Spremljam različne discipline. Poskušam se zamotiti in počakati na trenutek, da nastopim.
Kakšen je vaš odnos s sotekmovalkami?
Prijateljski. Skakalci v višino, tako ženske kot moški, smo kot neka skupnost. Pogosto namreč nastopamo na tekmah, ki so posebno organizirane samo za skakalce. Zato se vsi poznamo. To je morda tudi prednost, saj se potem na prvenstvih počutiš precej bolj sproščeno, ker vse poznaš. Morda je tudi zaradi tega trema malo manjša.
Kakšno je bilo vzdušje v dvorani v Glasgowu?
Res dobro. Bilo je veliko gledalcev. Veliko ljudi je navijalo za nas, skakalke v višino. Čutile smo, da nas podpirajo. Vse je bilo tako, kot na največjih tekmah mora biti.
Koliko vam med tekmami pomeni, da so tribune polne? Je podobno, kot v preostalih športih, pozitivno? Ali je lahko tudi moteče?
Verjetno je odvisno od vsakega posameznika, kako občinstvo dojema, a jaz uživam, če je vzdušje dobro in bučno. Da je veliko gledalcev, ki navijajo zate, te spodbujajo. Gledalci v mojih očeh igrajo podobno vlogo kot konkurenca. To sta ključna elementa, ki te ženeta naprej.
Koga ste po finalnem nastopu najprej poklicali?
Nisem jaz, so kar oni mene. Moja družina. Najprej so me poklicali moji in trenerjeva družina. Res sem vesela, da sem jih spravila v jok. To so bile seveda solze sreče.
Koliko je bilo vseh čestitk?
Ogromno. Res sem vesela, da imam toliko podpore. Hvaležna sem vsakemu, ki je navijal zame in stiskal pesti zame.
Kako ste medaljo proslavili?
Skupaj z reprezentanco, toda prav dolgo proslavljati nismo mogli. Moje kolege in kolegice iz reprezentance je nastop še čakal. Čestitali so mi, potem pa sem jaz v soboto in nedeljo pesti stiskala za njih.
Kakšna posebna čestitka?
Največ mi pomenijo tiste, ki sem jih prejela od najbližjih, družine.
Zagotovo je bil najbolj ponosen vaš oče, nekdanji slovenski rekorder v skoku v višino?
Veseli in ponosni so bili res vsi. Oče, mama, trenerjeva družina. Vsi mi stojijo ob strani in so bili presrečni. To mi veliko pomeni.
Vaš oče je nekdanji uspešni skakalec v višino, tudi slovenski rekorder in udeleženec velikih tekmovanj, ki pa z njih nima noben kolajne. Verjetno ste izpolnili tudi njegovo željo?
Vedno si je želel, da bi kdo od njegovih štirih otrok, imam namreč še tri brate, skakal v višino. Vsi smo trenirali atletiko, a se nihče od bratov ni odločil za tako pot. Dva sta šla v nogomet. Jaz sem edina, ki sem ostala v atletiki.
Kako se vam zdi, da je vaš uspeh odmeval v Sloveniji?
Šele zdaj sem ugotovila, koliko podpore uživam v Sloveniji. Tega sem zelo vesela. Lepo je, da ljudje cenijo tudi atletiko. Zahvaljujem se vsem, ki navijajo zame. Tistim, ki so navijali v petek, in tistim, ki mi ob strani stojijo že od začetka kariere.
Vas je kdo ustavil na ulici in vam čestital?
Ne, saj sem bila, odkar sem prišla, vseskozi doma z družino in prijatelji. Pustimo se presenetiti.
Kaj rezultat in dosežek iz Glasgowa pomenita za vašo prihodnost?
Vesela sem predvsem, da mi je uspelo nekaj, kar je bil zame lani velik izziv. Da sem 195 centimetrov preskočila več kot enkrat. Zdaj je to postala moja baza. Ustalila sem se na teh višinah in prebila led. Zato se poletne sezone zelo veselim.
Kje se vam zdi, da so rezerve?
Najbolje, da to vprašate trenerja …
Kaj boste počeli zdaj? Si boste vzeli kaj počitka?
Že danes (pogovarjali smo se v torek, op. p.) odhajam na kratek oddih do konca tedna. Na Islandijo. Malo se bom spočila.
Kako to, da Islandija?
Najprej moram povedati, da res rada potujem in odkrivam nove države. Tudi zato mi je kariera športnika pisana na kožo. Praktično vsak teden sem v drugi državi, včasih tudi večkrat na teden. To mi je v zadovoljstvo, saj zelo rada potujem.
Islandija? Tja sem si želela že od nekdaj, že v časih osnovne šole. Prevzela me je tamkajšnja raznolikost narave. Lagune, terme, vulkan … Neverjetno je.
Si, ko ste na tekmovanjih v tujino, pogosto ogledate tamkajšnje znamenitosti?
Odvisno, koliko je časa. Letos mi ni uspevalo, saj sem imela skozi celotno zimsko sezono res pester razpored. Zato potovanj v tujino v tem pogledu nisem kaj prida izkoristila. Morda za kak kratek sprehod ali kavico v mestnem središču, več pa ne.
Lani, po svetovnem prvenstvu v Budimpešti, ko sem nastopila še na diamantni ligi na Kitajskem, sem si pa vzela nekaj dni in si ogledala znamenitosti. Izkoristila sem čas in izkusila pridih Kitajske.
Ste bili že na vseh kontinentih?
Ne. Avstralije in Antarktike še nisem obiskala. Preostale pa sem vse.
Kje vam je bilo najlepše?
Zelo zanimivo mi je bilo na Japonskem, kamor smo odšli z družino in obiskali različna mesta. V veselje mi je, če odkrivam tuje kulture. Zanima me vse. Zgodovina, pokrajine … V tem pogledu je Japonska res zanimiva.
Super, potem boste prihodnje leto lahko izkoristili prijetno s koristnim, ko bo v Tokiu svetovno prvenstvo. Bo tam želja že kolajna?
O tem pa res še ne razmišljam. Še niti o evropskem prvenstvu v Rimu, ki bo poleti, ne, kaj šele o Japonski. Grem iz tekme v tekmo. Zelo nehvaležno je napovedovati karkoli, uvrstitev ali medaljo. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo.
Kdaj boste začeli s pripravami na poletno sezono?
Že naslednji teden. Plan priprav je, tako kot vedno, sestavil trener. Najprej bom delala na splošni fizični pripravljenosti. Veliko bo teka, poskokov. Splošne stvari. Potem pa počasi spet pride poudarek na skoku v višino.
Pred vami so prve olimpijske igre, je tekmovanje pod petimi krogi nekaj posebnega tudi za vas?
To me boste morali vprašati po olimpijskih igrah, si pa v Parizu definitivno želim nastopiti. Leta 2012 sem na igrah v Londonu z družino v živo navijala za mojega zdajšnjega trenerja. Spomnim se, da sem takrat staršema omenila, da si nekoč na olimpijskih igrah želim nastopiti tudi sama.
Dva psa, španska hrta, ki ste ju posvojili, ob vaših potovanjih ostaneta doma?
Da. Nista sama, sta naša družinska člana. Nekdo je vedno z njima, nikoli nista sama. Živita v raju. Sploh glede na to, od kod sta prišla. Iz zavetišča v Španiji. Vesela sem, da sem jima rešila življenje.
V prostem času se radi ukvarjate tudi s slikarstvom, mar ne?
Da, že od nekdaj sem bila precej kreativna. Čeprav sem bila v osnovni šoli bolj športni tip, nisem se udeleževala kakšnih likovnih delavnic. Zdaj odkrivam, da me to res veseli. Vsako leto probam kaj novega. Različne stvari. Tudi delavnice gline sem obiskala, poskusila sem s tečajem italijanščine. Izven atletike me zanima veliko stvari.
Kaj pa študij prava, kako gre?
Zaenkrat sem v prvem letniku. Težko je usklajevati šolo in atletiko. Na neki točki se moraš odločiti, čemu boš v kakšnem obdobju dal prednost. Največji izziv glede šole je ta, ker vseskozi potuješ. Nisi doma. Med sezono je v življenju poklicnega športnika pestro, med pripravami tudi.
Se po koncu atletske poti vidite v pravniških vodah?
Bomo videli.
Kako pa se počutite ob medijskih obveznostih, ki jih je v zadnjih dneh veliko?
Nisem vajena takšne medijske pozornosti, ampak se zavedam, da so te del življenja športnikov, zato jih z veseljem opravljam in se z njimi ne obremenjujem.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje