Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Z Borutom Podgornikom, ki je na Ljubljanskem maratonu zadolžen za novačenje elitnih tekačev, smo se pogovarjali o ozadju posla, ki ga opravlja, in tudi o tem, zakaj k nam nikoli ne bodo prišli najboljši maratonci na svetu.
Borut Podgornik je od letos naprej na Ljubljanskem maratonu, ki se nezadržno bliža in bo na sporedu čez dobra dva tedna, zadolžen za novačenje elitnih maratoncev, ki bodo nastopili pri nas.
S slovenskim atletskim trenerjem, ki je bil nekoč maratonec tudi sam, smo se pogovarjali o tem, kako poteka njegovo delo. Kakšne maratonce in maratonke lahko letos v Ljubljani pričakujemo? Kaj vse je treba za njihov prihod urediti? Koliko stanejo, koliko je treba odšteti za najboljše maratonce na svetu in zakaj pri nas tako dobrega tekača, kot je Eliud Kipchoge, nikoli ne bomo videli?
“Njega si ne moremo privoščiti. Niti ne zaradi tega, ker mu ne bi mogli ponuditi dovolj visoke številke. Teoretično bi seveda jo lahko, ampak prepričan sem, da on v Ljubljano sploh ne bi prišel. To ni dovolj prestižen maraton zanj. On svojega imena zagotovo ne bi zastavil zanj,” je o enem najbolj slovitih maratoncev v zgodovini povedal Mariborčan in nam o ozadju svojega posla razkril še marsikaj.
Kakšne tuje tekače lahko letos v Ljubljani pričakujemo?
Tako kot vsa leta do zdaj smo si tudi letos prizadevali, da imamo raven tekačev pri moških za rezultat nekje okoli 2;06 in pri ženskah 2;21, 2;22.
Pri izboru atletov smo morali upoštevati tudi pravilo, ki ga prinaša zlata značka. Po pravilih Svetovne atletike moramo imeti štiri moške in štiri ženske, ki izpolnjujejo te pogoje. Za to smo poskrbeli.
Kakšni so ti pogoji?
Atleti morajo imeti status zlate značke. To je spisek, ki je objavljen vsako leto. Dvakrat na leto ga ažurirajo. Takih atletov, ki izpolnjujejo rezultate in uvrstitve na ustreznih tekmovanjih, je na svetu trenutno 108.
Tukaj ni pomemben samo rezultat, ampak tudi ranking. Tega pa se pridobi na osnovi uvrstitev na posameznih tekmovanjih. Lahko ima kdo zelo dober rezultat, a nima dobrih uvrstitev na določenih tekmovanjih, pa ga na tem spisku ni. Mi smo morali s tega spiska pripeljati osem tekačev oziroma tekačic.
Torej jih bo letos v Ljubljani teklo osem?
Pri moških jih imamo celo pet, enega za rezervo. Pri ženskah imamo le tri, a je dodatno pravilo, da lahko enega posameznika z zlato značko nadomestimo s tremi, ki imajo elitno značko. Za to smo poskrbeli. Imamo tri maratonke z zlato značko in štiri z elitno, tako da ustrezamo pogojem.
Kdo bodo letos favoriti?
Letos sem imel srečo, da sem bil na maratonu v Barceloni in sem videl dva tekmovalca, ki sta v Ljubljani tekla že lani.
To sta lanskoletni zmagovalec Edmond Kipngetich in lanskoletni narekovalec tempa do 30. kilometra. Oba sta člana iste menedžerske skupine.
Zato sem takoj stopil v stik z njima že aprila, maraton v Barceloni je bil marca, in vprašal, ali sta na razpolago. Oba sta tam tekla 2;06. Potem smo se dogovorili in uskladili pogoje. Oba prideta.
Kipngetich je zagotovo med favoriti. Predvsem zato, ker pozna progo, kar je v maratonu velika prednost. Na startni listi imamo tudi Kenijca Kipkemoija Kiprona, ki je bil lani drugi. Tekel je 2;07. To so zagotovo trije, ki bodo med favoriti.
Interesa, da bi padel nov rekord, ni?
Rekord je 2;04:58, tako da bi morali pripeljati precej kakovostnejše tekmovalce in precej globlje seči v žep. Tudi te, ki bodo tekli letos, bomo seveda plačali, ampak moj sistem je tak, da boljše, ko bo kdo tekel, več bo dobil. Torej je veliko odvisnega od rezultata, ki ga bodo dosegli. Povsem preprosto. Bonus in tudi startnina sta vezana na končni rezultat.
Koliko pa stane en tak eliten tekač?
Odvisno. Ni nekega cenika, po katerem bi bil tekmovalec z 2;05 vreden natančno številko. Odvisnega je veliko tudi od tega, kje je dosegel ta rezultat, kdaj ga je tekel. Na to sem zelo pozoren. Na startni listi imamo tudi tekača, ki ima osebni rekord 2;03:34, ampak ta rezultat je tekel v Dubaju leta 2019. V zadnjih dveh letih pa teče 2;06, 2;07.
To je Getaneh Molla Tamire, ki je trenutno sicer še v postopku pridobivanja vize. Upamo, da nam uspe. Vlagamo vse napore v to. Prek zunanjega ministrstva in konzulata v Adis Abebi to urejamo. Vendar on ni tekmovalec, ki bi lahko ponovil svoj osebni rekord. Vedno se seveda lahko zmotiš, ampak realno pa kaj takega ni.
Letos smo angažirali tudi tri narekovalce tempa in ne dveh, kot je bilo običajno. Tudi ti bodo odigrali svojo vlogo. Vsaj do 30. kilometra bodo tekli pravi tempo in poskrbeli za dober rezultat. Ravno takrat Ljubljanski maraton postane najbolj zahteven, saj je tam manjši vzpon.
Med ženskami lahko pričakujemo rekord?
Da, tukaj je možnosti precej več. Imamo lanskoletno zmagovalko, ki je lani tekla rekord 2;21:05. Lani je imela do 30. ali še kak kilometer dlje tempo za rezultat pod 2;20. Potem jo je na koncu malo pobralo, ampak upamo, da bo letos tekla še bolje. Ob sebi bo imela tudi osebnega narekovalca tempa, ki ji bo pomagal vse do konca.
Zraven sta še dve tekmovalki z osebnima rekordoma pod 2;20, tako da imamo vsaj tri ali mogoče celo štiri maratonke, ki bi lahko tekle rekord. Imamo tudi debitantko, ki je polmaraton pred nekaj tedni tekla 1;07. Tudi ona pričakuje rezultat okoli 2;20 ali celo bolje.
Kako pa poteka novačenje teh elitnih tekačev in tekačic? Je za letos že zaključeno?
Za letos je že zdavnaj končano. Večino dogovorov in pogodb, v katerih so natančno definirani vsi pogoji, smo sklenili že junija. Nekatere pa že aprila. Redkokdo je vskočil še julija. Zdaj usklajujemo le še logistične zadeve. Te pogodbe podpisujemo z menedžerji, ki so registrirani na mednarodni atletski zvezi, takšni so pogoji.
Kako pa je s Slovenci? Ste se s Primožem Kobetom, ki bo letos napadal najboljši slovenski rezultat v zgodovini Ljubljanskega maratona, dogovarjali vi?
On se je pogovarjal direktno z vodjo Ljubljanskega maratona Barbaro Železnik. Imel bo svojega narekovalca tempa iz Kenije, ki ga delno financira tudi Timing. Skratka, zanj so super poskrbeli.
Je pa on edini od Slovencev, ki trenutno kotira v srednjem mednarodnem razredu. Njegova želja je, da teče najboljši slovenski rezultat na Ljubljanskem maratonu. On si želi celo teči 2;15. Z narekovalcem tempa mu to morda res uspe. Vemo, da skupine za 2;15 do 2;20 nimamo nikogar. Vsi vabljeni bodo tekli precej hitreje.
Kakšen tempo bodo tekli narekovalci tempa?
Dogovor je, da narekovalci tempa v prvi polovici tečejo tempo tri minute na kilometer, kar prinese nekje rezultat 1;03 na polovici maratona, potem pa bomo videli, kaj se bo zgodilo v drugi polovici. Ali bo kdo še kaj dodal, ohranil ritem.
Kakšno delo ob novačenju teh tekačev še imate?
Spremljam jih. Vem, kdo prihaja. V pogodbi je tudi zapisano, da en mesec pred in en mesec po Ljubljanskem maratonu ne smejo nastopiti na kakem drugem maratonu. Zelo pozoren sem bil že v Berlinu, da ne bi kdo od teh nastopil tam.
Treba je urediti tudi vize. Pripraviti garantna pisma, ki jih zahtevajo veleposlaništva v Nairobiju, Adis Abebi … Urejamo seveda tudi prevoze, prihode na letališča … V glavnem prihajajo na letališča v Ljubljano in Benetke.
Treba je pripraviti natančen urnik, urediti logistiko v Ljubljani. Imeli bodo tudi tiskovno konferenco, pa predstavitev … Večina jih prihaja v četrtek. V skladu s pravilnikom Svetovne atletike moramo imeti dan pred tekmo tehnični sestanek, na katerem jim razložimo, kaj in kako. Dela je kar precej. Od aprila, maja ga ne zmanjka.
Kakšen je proračun, ki ga imate na voljo za vrhunske tekače? Pred leti je šlo za okrog 200 tisoč evrov.
Ne vem, če sem poklican, da lahko o tem govorim, ampak mislim, da je nekje okoli te številke, ki ste jo omenili.
Hipotetično – koliko bi stal prihod Eliuda Kipchogeja?
Njega si ne moremo privoščiti, seveda. Niti ne zaradi tega, ker mu ne bi mogli ponuditi dovolj visoke številke. Teoretično bi seveda jo lahko, ampak sam sem prepričan, da on v Ljubljano sploh ne bi prišel.
Ljubljana še vedno ni eden od šestih velikih maratonov. To ni dovolj prestižen maraton zanj. Koliko on stane, natanko ne vem, sem se pa pogovarjal z enim od nizozemskih menedžerjev, ki skrbi za številne vrhunske maratonce.
Povedal mi je, koliko približno stane Wilson Kipsang, ki je bil pred desetimi leti svetovni rekorder. Ko se je dogovarjal za nastop v Londonu, so podpisali bianco pogodbo. Sami so lahko napisali številko, koliko zahtevajo. Tako nekako gredo stvari na tej ravni. Mislim pa, da je šlo za okoli 200 tisoč evrov. Pri Kipchogeju je ta številka še precej višja.
Kaj pa Sisay Lemma, rekorder Ljubljanskega maratona. Ste morda prišli na idejo, da bi ga spet povabili k nam?
Zanj trenutno velja podobno kot za Kipchogeja. Vemo, da je pozneje tekel 2;01 in je letos zmagal v Bostonu. On je zdaj velika zvezda. Ne moremo si ga več privoščiti. Morda kdaj, ko bo na zatonu kariere, ampak takrat niti ne vem, ali bo za nas zanimiv. Ko bo star 40 let in bo tekel 2;10.
Koliko imate olajšano delo pri novačenju elitnih tekačev in tekačic zaradi zlate značke, ki jo v zadnjih letih nosi Ljubljanski maraton?
Pravzaprav ni olajšano, ampak nasprotno. Predvsem zato, ker moramo od teh 108 atletov izbrati osmerico. Včasih je to zelo težko. S takšno značko je maratonov v enem letu 45. Pomnožite to številko s štiri in na koncu lahko hitro atletov zmanjka.
Za nameček je v tem obdobju, ko je Ljubljanski maraton, na sporedu še nekaj velikih maratonov. Dva tedna pozneje je newyorški maraton, mesec dni je maraton v Valencii, kjer v zadnjem času tečejo številni vrhunski maratonci …
Zelo težko je. Brez zlate značke bi bilo celo lažje. Pa tudi več bi jih dobili, saj bi stali manj denarja. Imamo jih relativno malo. V primerjavi s preostalimi maratoni zlatega ranga imamo zares vrhunskih maratoncev precej manj. V Valencii imaš na primer stoterico povabljenih.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje