Z Luko Janežičem, trikratnim najboljšim slovenskim atletom leta, smo se pogovarjali o rehabilitaciji po hudi poškodbi, ki ga je z atletskih stez umaknila za več kot leto dni. Kljub temu slovenski rekorder v teku na 400 metrov svoje usode ne objokuje in ostaja optimist.
“Gre po načrtih, napredujem. Zdaj že opravljam atletske treninge, ki so še prilagojeni, a tečem, izvajam tekaške vaje, sem na stezi in nič več le v telovadnici. Mislim, da bi moral na polno začeti trenirati nekje februarja, marca prihodnje leto. Cilj je, da bi bil poleti zmožen tekmovati,” nam je Luka Janežič zaupal na začetku pogovora o rehabilitaciji po hudi poškodbi, ki ga je doletela pred več kot devetim meseci.
V začetku marca si je na balkanskem prvenstvu v Istanbulu med tekom v slovenski štafeti strgal Ahilovo tetivo, zaradi česar je moral na operacijo in dolgotrajno okrevanje, ki še traja.
“Težko, res težko je bilo. Nisem si mislil, da se bom kdaj spet učil hoditi. Prvi koraki, ko sem lahko spet stopil na nogo, so bili zelo zanimivi, ampak tako pač je. Pri teh zadevah ne smeš prehitevati, moraš si vzeti čas. Tako je tudi bilo. Nismo hiteli, delali smo kakovostno. Po štirih mesecih hoje s pomočjo bergel sem počasi začel hoditi, iz hoje sem prešel v počasen, pozneje pa hitrejši tek. Vesel sem, da ni bilo večjih zapletov,” pravi slovenski rekorder v teku na 400 metrov (44,84).
Najbolj ga je zabolelo ob vprašanjih, ali je končal
Prva resna poškodba, ki ga je doletela, je bila zanj naporna predvsem v psihološkem vidiku. “Težko je bilo, zelo težko. Najprej je bil šok. Potem sem do zadnjega upal, da ni najslabše. Čeprav se mi je že v Turčiji zdelo, da je tetiva strgana, sem do zadnjega verjel, da ni tako hudo. Ampak na koncu sem se moral sprijazniti s tem, da me čaka operacija in osem mesecev rehabilitacije, za nameček pa mi nihče ni mogel zagotoviti, da se bom vrnil,” pravi atlet iz Vodic pri Ljubljani, ki je del dolgotrajne rehabilitacije opravil tudi v Čatežu pri reprezentančnem fizioterapevtu Nasifu Khalidu.
“V takšnih trenutkih začneš razmišljati o marsičem, a sam nikoli nisem pomislil na to, da bi se predal. To nikoli ni bila možnost. Ves čas sem mislil pozitivno. Pravzaprav me je najbolj zabolelo, ko me je kdo na ulici vprašal, ali bom končal kariero. Takrat mi je bilo še najtežje. Nisem si znal predstavljati, da bi se to lahko zgodilo. Ne, ne, ne … Ne bom se predal,” je nadaljeval 27-letnik, ki je bil med letoma 2017 in 2019 trikrat v nizu izbran za najboljšega slovenskega atleta leta.
Dvoransko atletiko je skorajda zagotovo prečrtal
Odgovora na vprašanje, zakaj se je poškodoval, ne pozna. “Če bi vedel, zakaj sem se poškodoval, do tega verjetno ne bi prišlo. Tudi dr. Matej Drobnič, ki me je operiral, je rekel, da se to pač zgodi. Vsi vemo, da vrhunski šport ni zdrav. Napori so nenormalni za telo, zato prihaja do poškodb. Zagotovo je k temu pripomoglo, da sem tekel v dvorani. Najprej na 400 metrov posamično, potem pa še v štafeti. Pri prvem teku smo se prerivali, takrat sem začutil tetivo, verjetno sem si jo natrgal, potem pa je v štafeti dokončno počilo,” je povedal.
Ob tem je dodal, da v dvorani najverjetneje ne bo več tekmoval. “Težko rečem stoodstotno, a mislim, da verjetno ne več. Morda le še v štafeti,” je potrdil.
Zaradi hude poškodbe, ki je bila šok za celotno slovensko atletsko srenjo, je izpustil tudi dvoransko svetovno prvenstvo v Beogradu ter obe veliki tekmovanju na prostem, evropsko prvenstvo v Münchnu in svetovno prvenstvo v ZDA.
V letu 2023 želi tekmovati brez bolečin, potem želi v Pariz
Sreča v nesreči je, da se prekinitev nastopanj na velikih tekmovanjih, na katerih je bil prisoten vseskozi od leta 2015, ni prinesla finančnih posledic. Vsaj za zdaj.
“Pogodbe podpisujemo za vsako leto posebej, z zvezo, klubi, policijo … Jaz sem jih podpisal že pred poškodbo, tako da sem denar za leto 2022 že dobil, čeprav nisem tekmoval. Morda se bo finančno poznalo predvsem v prihajajočem obdobju, saj pogodbe podpišeš na podlagi rezultatov. Bomo videli, kako bo, a do zdaj so mi vsi stali ob strani. Verjamem, da bo podobno tudi v prihodnosti. Na policiji bi načeloma še moral biti zaposlen, saj ti ob tako hudi poškodbi nudijo možnost, da se vrneš. Če se bom v letu 2023 vrnil na neko srednjo raven, se mi zdi, da se ne bo veliko poznalo,” pravi o tem.
Precej bolj jasno sliko ima, ko v prihodnost pogleda skozi prizmo ciljev, ki jih v njej ima. Dvoransko sezono bo seveda izpustil, medtem ko je s sezono na prostem drugače. Njen vrhunec bo svetovno prvenstvo v Budimpešti, a nanj ne računa preveč resno.
“Ne, v letu 2023 si predvsem želim tekmovati brez bolečin. Kaj to pomeni, kakšni bodo rezultat, ne vem. Dolgoročnejši cilj so olimpijske igre, ki bodo leta 2024 v Parizu,” pravi eden najboljših slovenskih atletov tega tisočletja, ki verjame, da se lahko vrne na staro raven.
Prepričan, da se lahko vrne na staro raven
Kdor pozna njegove dosežke, dobro ve, da so te cilji zelo visoki. Ob fantastičnem osebnem rekordu v teku na stadionski krog se lahko pohvali tudi z nekaj sijajnimi dosežki.
Bil je evropski prvak do 23 let, dvakrat peti na evropskih prvenstvih na prostem in četrti na evropskem dvoranskem prvenstvu. Morda najbolj ponosen je lahko na dosežke z olimpijskih iger. Tako leta 2016 v Riu de Janeiru kot lani v Tokiju je bil polfinalist.
“Da, da … Zagotovo se lahko. Prepričan sem, da se lahko!” je skorajda zavpil ob našem vprašanju, ali se lahko približa svojim najboljšim rezultatom. “Če ne bi bilo tako, bi bilo vse skupaj brez veze. Če bi razmišljal drugače, ne bi imelo smisla,” je ob tem dodal.
Da gre za športnika z jekleno voljo in jasnimi cilji, pa je dal vedeti tudi ob orisu načrtov za prihodnost. Na dveh olimpijskih igrah je že bil, na dveh še namerava nastopiti.
“Za ta cilj bom delal in garal. Kaj bo to prineslo, ne vem, zagotovo pa po Parizu še ne bom končal. Če bi se mi na velika tekmovanja uspelo vrniti na naslednjih olimpijskih igrah, bi bil to najlepši scenarij,” si je zaželel za konec. Vsak, ki ima rad slovensko atletiko, zagotovo drži pesti, da mu uspe.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!