Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Primož Kobe, ki je v polmaratonu končal na 52. mestu, je najstarejši član slovenske atletske reprezentance na evropskem prvenstvu v Rimu. Novomeščan z dosežkom ni bil zadovoljen, razjezil pa ga je tudi spodrsljaj organizatorjev.
Primož Kobe je to, da bo tekel v Rimu, izvedel šele deset dni pred začetkom prvenstva, kar je precej zmotilo njegovo pripravo na tekmovanje, ki ga je v dopoldanskem polmaratonu končal na 52. mestu. V cilj je pritekel v času 1;07:30, kar je dobri dve minuti pol slabše od njegovega osebnega rekorda (1;04:55).
Toda precej bolj kot to, da ni imel časa za pripravo, ga je zmotilo dejstvo, da so organizatorji tekačem ob progi dajali pretoplo vodo.
“Vroča je bila. Spet. Ne vem, zakaj, ampak to se dogaja na vseh velikih tekmovanjih,” je povedal 43-letni Novomeščan, ki je najstarejši član številčne slovenske atletske reprezentance in se kot tak počuti kot njen vodja.
“Tudi zaradi tega, ker govorim italijansko in se znam bolje sporazumeti,” je povedal izkušeni tekač, ki se je z atletiko začel ukvarjati zelo pozno, a vseeno prišel do zelo spodobnih rezultatov.
Njegov maratonski osebni rekord, ki ga je dosegel pred tremi leti, znaša 2;13,36, pred dvema mesecema pa je navdušil s 17. mestom na velikem bostonskem maratonu.
Tekel je tudi na evropskih prvenstvih 2010 in 2020, zraven pa je bil tudi na olimpijskih igrah v Londonu leta 2012. Vztrajati namerava še nekaj časa, saj ga atletika zelo veseli.
Kako ste zadovoljni z današnjim nastopom?
Danes ni bil moj dan. Že na začetku sem začutil, da noge niso prave. Bilo mi je težko, ampak sem držal to skupino do osmega kilometra. Tempo je bil kar dober, okrog treh minut in pet sekund na kilometer, mogoče še hitreje, potem pa me je na osmem kilometru povsem odrezalo. Skoraj sem začel hoditi. Počutil sem se, kot da tečem v balonu. Ni šlo hitreje, ni šlo počasneje. Razmišljal sem o tem, da bi odstopil.
Kilometri so bili taki, da bi bilo najbolje odstopiti, ampak sem vztrajal, saj sem se naučil, da je treba vztrajati. Moram reči, da če primerjam nastop na bostonskem maratonu, na katerem sem prvo polovico maratona pretekel hitreje kot danes, pa sem se počutil bolje, tako da … Tam mi je bilo veliko lažje kot pa danes. Od osmega kilometra sem tekel sam. Bil sem zadaj. Nisem zadovoljen, sem pa vesel, da sem prišel do cilja.
Kakšni so bili pogoji na progi?
Soparno je bilo, ampak pogoji so bili za vse enaki. Zadnjih deset dni, kolikor sem se pripravljal na ta nastop, sem treniral v vročini. Ne bom rekel, da je bila to danes ovira. Pulz je bil višji, tudi to je prispevalo k slabšemu rezultatu. Oblaki so bili dobrodošli. Včeraj je bilo precej slabše. Edino kritiko imam na organizatorja. Spet so nam dali vročo vodo. Tako je na vseh prvenstvih. Ne vem, zakaj. Ampak … Kot rečeno, pogoji niso bili slabi. Mislil sem, da bo še slabši.
Ste najstarejši član slovenske reprezentance v Rimu. Kako se počutite v tej vlogi?
Vsako prvenstvo jemljem kot nagrado za to, da vztrajam. Ne počutim se še tako starega. Ko se spomnim, da smo bili skupaj z Martino Ratej in Tino Šutej na evropskem prvenstvu v Barceloni pred 14 leti, je to res že zelo, zelo daleč, ampak ne počutim se slabega. Ne, da ne mislim končati kariere, ampak dokler se bom počutil tako, bom še vedno iz sebe skušal iztisniti maksimum.
Če bi prej vedel, da bom nastopil v Rimu, bi se pripravljal drugače, šel bi na višinske priprave. Zdaj pa je bilo tako, da sem počival po maratonu in se pripravljal na jesen. Ta je tista, na katero vse stavim in upam, da bom tekel hiter maraton. Želim popraviti osebni rekord.
Kaj sledi v nadaljevanju sezone?
Nameravam odteči državno prvenstvo in atletski pokal, bom pa vse usmeril v jesenski del. Moja načrtovana forma je zdaj slaba. Če bi bil zdaj v dobri formi, ne bi mogel biti še jeseni. Poznalo se je, da sem od Bostona začel malo bolje trenirati šele od Radencev. Poznalo se je, da sem bil utrujen. Potreboval bi več počitka. Če bi prej vedel, da bom tukaj tekel, bi se pripravljal drugače. Nisem imel časa, da bi se dobro pripravil. V atletiki je tempiranje forme zelo pomembno.
Ste v slovenski reprezentanci, ki ji gre v Rimu za zdaj sijajno, vodja?
Rekli so, da sem vodja reprezentance, saj govorim italijansko in se znam bolje sporazumeti. Vzdušje je super. Tudi ostalim sem razlagal, da je super, ko imaš Kristjana Čeha, ki prvi dan osvoji zlato, nihče se ne poslovi od prvenstva, vsi napredujejo … Vzdušje je res dobro.
Izhajam iz nogometa, tako da mi je to ekipno vzdušje blizu. Treba je povezovati atlete, saj vemo, da smo individualisti, ampak res je dobro. Imamo skupino na Viberju, v kateri je res zanimivo in luštno. Drug drugega spodbujamo. Slabih nastopov sploh ni. Vsi smo na visoki ravni.
Povejte več o nogometu, ki ste ga omenili.
Moj brat je, ko sem bil mlajši, treniral nogomet. Igral je v prvi slovenski ligi, potem sem tudi jaz začel igrati nogomet. Ta mi je dal pomembno osnovo hitrosti, pa potem tudi vzdržljivost, h kateri sem bil že od nekdaj bolj nagnjen. Zato se je morda moja atletska kariera začela precej pozneje. Če bi takoj pristal v atletiki, bi mi bilo lažje in bi prej dosegel boljše rezultate. Po drugi strani pa lahko to kariero dlje časa.
Kako pa ste v atletiki sploh pristali?
Začelo se je tako, da sem tekel na dolenjskem tekaškem pokalu in začel zmagovati. Potem sem šel na maraton in tekel 2:53, nakar sem tekel 2:42, 2:36, 2:29, 2:25, 2:17 in tako naprej … Iz rekreativnega teka sem tako prišel v resno atletiko.
Začelo se je leta 2010, ko sem začel trenirati pod vodstvom Romana Kejžarja in že v prvem letu nastopil na evropskem prvenstvu. Po osmih mesecih. Takrat sem začel trenirati za olimpijske igre in že novembra 2010 tekel normo za olimpijske igre 2:17. Moja pot je šla strmo navzgor. Po dveh letih sem prišel na olimpijske igre, kar je izjemno. So me pa potem malo ovirale poškodbe, tako da sem se morda prihranil za pozneje.
Nogomet in atletika se glede glede denarja precej razlikujeta. Kako shajate?
Delam. Sem samostojni podjetnik. Imam rekreativno tekaško skupino. Najbolj se zdaj ukvarjam s tem in s spletnim treniranjem. Imam kar nekaj rekreativnih tekačev in tudi atletov. Poleg tega organiziram novomeški polmaraton. Dela mi ne zmanjka. Dela imam preveč. To se, če sem povsem iskren, pozna tudi na mojih rezultatih.
Leta 2012 je bila prelomnica, ko sem bil blizu zaposlitve v Slovenski vojski, pa sem ostal brez nje. Moral sem se znajti sam. Sem profesor športne vzgoje. Od nekdaj sem v športu, v atletiki. Delam lahko oboje, ampak je treba počivati. Ko enkrat delaš 200 kilometrov na teden, zelo težko delaš. Treba je počivati, dovolj spati, ampak če je glava drugje, ne gre. Zato se pogosto na kampih v Keniji odklopim, delam samo eno stvar in sem dejansko kot na počitnicah. Takrat so rezultati najboljši.
Na katere atletske dosežke ste najbolj ponosni?
Definitivno na nastop na olimpijskih igrah. Če takrat na koncu ne bi imel težav z ’bodcem’, bi bil lahko 32. Potem sem bil 46. Takrat sem bil res v dobri formi. Zelo dober je tudi rezultat, ki sem ga dosegel v Bostonu. Mislim pa, da sem še vedno sposoben teči hitreje. Sploh v maratonu. Upam, da mi uspe.
Do kdaj nameravate teči?
Moj cilj ni, da bi še naprej nastopal za Slovenijo. Cilje imam predvsem osebne. Želim popraviti osebni rekord. Želim doseči dober rezultat na ljubljanskem maratonu. Imam male cilje, ki me izpolnjujejo. Za te cilje delam. Če bom potem morda še kdaj nastopil na veliki tekmi, super. Ni pa to moj glavni cilj.
Morda sanjate o tem, da bi nastopili na olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 2026?
To bi bila res lepa zgodba, da, ampak nimam takih ciljev. Sem pa dobil preblisk za nastop na evropskem prvenstvu v gorskih tekih, ki bo potekalo v Sloveniji. Morda bi poskusil s tem, ampak pustimo se presenetiti.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje