Nekoč velik slovenski tekaški, danes pa finski trenerski up

Jan Petrač. FOTO: osebni arhiv.

Spoznajte Jana Petrača, nekdanjega velikega slovenskega tekaškega upa, ki se je po prezgodnjem koncu atletske kariere preselil na Finsko, tam zajadral v trenerske vode in se v njih odlično znašel. Vsaj zadnji dogodki pravijo, da je tako.

Jan Petrač, ki ga z osebnima rekordoma 1:47,15 in 3:42,01 najdemo na šestem in osmem mestu slovenske večne lestvice teka na 800 oziroma 1500 metrov, je bil pred desetletjem eden naših najbolj obetavnih atletov in med najbolj nadarjenimi tekači na svetu v svoji starostni kategoriji.

Kot mladinec je blestel, ob prehodu na člansko raven pa je njegov razvoj zastal. Zavoljo tega in tudi poškodb je kariero končal mnogo prezgodaj, s 25 leti. Takrat se je že preselil na Finsko, kamor ga je popeljalo srce, in si tam našel redno službo, potem pa po spletu naključij zajadral v trenerske vode in se v njih zelo hitro uveljavil. To potrjuje tudi nedavna novica, ki je zbudila veliko pozornosti – pod njegovim vodstvom bo odslej trenirala tudi slovita Nemka Alica Schmidt.

Toda najbolj znana neznana atletinja na svetu še zdaleč ni edina, ki se je priključila njegovi tekaški skupini. V njej najdemo tudi finalistko letošnjega evropskega prvenstva in polfinalistko olimpijskih iger v Parizu v teku na 800 metrov, Nemko Majtie Kolberg, in nenazadnje tudi Janovo srčno izbranko Eveliino Määttänen, ki jo je popeljal do statusa najboljše finske tekačice ta hip.

“Na Finsko sem se zaradi ljubezni preselil pred petimi leti in bil sprva zaposlen v izposojevalnici avtomobilov. Po koncu tekaške kariere sprva nisem načrtoval, da bom trener, potem pa so se stvari obrnile tako, da sem se po zelo kratkem premoru vrnil v atletske vode in letos celo začel živeti le od atletike. V trenerskem poslu imam visoke ambicije in naredil bom vse, da mi jih uspe uresničiti,” nam je povedal Ljubljančan, ki prihaja iz uspešne športne družine. Njegov oče je najboljši gluhi športnik v zgodovini slovenskega športa Samo Petrač.

“Prav on je bil tisti, ki me je zastrupil s športom in mi vcepil miselnost, ki mi danes pride še kako prav,” o svojem očetu pravi 29-letni nadarjeni trener, ki je za ta posel še zelo mlad. In če se po jutru dan pozna …

Med tekom na evropskem prvenstvu v Amsterdamu leta 2016. FOTO: Guliverimages.

Bili ste zelo dober atlet in kot mladinec dosegali odlične rezultate, potem pa precej hitro zaključili kariero. Zakaj?
Z atletiko sem se začel ukvarjati kot zelo mlad. Z devetimi, desetimi leti. Na žalost sem vrhunec dosegel kot mladinec. Ko sem bil star 18, 19 let. Takrat mi je šlo zelo dobro. Bil sem šesti na mladinskem svetovnem prvenstvu v teku na 1500 metrov, najhitrejši Evropejec.

Žal od tam nismo znali narediti koraka naprej. Na članski ravni postanejo stvari precej bolj zapletene. Veliko bolj pravilno je treba delati. To razumem šele zdaj. Malo mi je žal, da sem to ugotovil prepozno, ampak za nazaj stvari ne moreš spreminjati. Žal nisem imel ob sebi nikogar, ki bi me znal pripeljati na višjo raven. Taval sem.

Malo sem treniral sam, malo z očetom in dedkom. Potem sem šel za eno leto celo v Italijo, pozneje sem se pridružil Tomasu Lewandowskemu, bratu enega najboljših evropskih tekačev v zgodovini Marcina Lewandowskega. V pripravljalnem kampu sem bil en mesec.

Raziskoval sem in se učil. Skušal sem ugotoviti, zakaj mi ne gre. Kaj drugi delajo drugače. Ugotovil sem, da se na najvišji ravni dela in trenira zelo drugače. S tem sem poskušal tudi sam, a to se je zgodilo po petih letih stagniranja. Nato so se pojavile težave s tetivo, zaradi katerih sem se spomladi leta 2020 odločil, da zaključim kariero.

Kako je prišlo do prehoda v trenerske vode?
Zelo zanimivo je bilo. Ko sem se odločil končati kariero, eno leto v atletiko nisem bil vpet. Nisem imel namena, da bom postal trener. Preselil sem se na Finsko, kjer zdaj živim s partnerko. Zaposlil sem se kot izposojevalec avtomobilov, bilo mi je okej.

Potem je prišlo do tega, da je imel podobne težave s stagniranjem, kot sem jih imel jaz, moj dolgoletni prijatelj Žan Rudolf. Takrat sem si rekel, da bi mu lahko pomagal. Šel sem čez vse, sodeloval z veliko trenerji, eksperimentiral in se učil.

Nekje marca 2021 sva se odločila, da ga bom začel trenirati s pomočjo Boruta Rebolja, ki je imel čez treninge za moč. Potem je v zelo kratkem času, že avgusta, tekel državni rekord na 800 metrov 1:45,15, na kar sem zelo ponosen. On je bil moj prvi atlet.

Z Žanom Rudolfom iz časov, ko je še tekel. FOTO: Peter Kastelic/AZS.

Zanimivo, da je tudi on svojo srčno izbranko, Eveliino Määttänen, našel na Finskem. Je to naključje ali je zgodba povezana?

On je svojo ženo, prav tako Finko, s katero si je ustvaril družino, spoznal na pripravah v Južnoafriški republiki. Potem ko sta se nekaj časa videvala, je skupaj s prijateljico prišla v Slovenijo in tako sem spoznal Eveliino. Jeseni 2019, po dveh letih in pol zveze sva si rekla, da ali bo ona prišla k meni ali pa jaz k njej. Na koncu je bilo lažje, če grem jaz tja. Tudi meni je bilo tako po godu. Zdaj sva oba na Finskem. Živiva v mestu Kerava s približno 40 tisoč prebivalci, 20 kilometrov severno od Helsinkov.

Medtem pa ste postali tudi njen trener in jo popeljali do spoštljivega rezultata v teku na 800 metrov, 1:59,59.
Skupaj sva dobrih sedem let, treniram jo tri leta. Začel sem jo trenirati leta 2021. Po Žanovem uspehu je k meni prišlo še nekaj atletov in tako se je moja trenerska pot začela oziroma nadaljevala. Z njenim napredkom sem zelo zadovoljen. Pred tem je tekla na 400 metrov z ovirami, a dve leti ni trenirala in tekla, saj je bila poškodovana.

Potem smo rekli, da bi poskusili s tekom na 800 metrov. Brez kakšnih ciljev, nakar je že po šestih, sedmih mesecih tekla 2;01, kar je bilo nad vsemi pričakovanji. Za nekoga, ki je šele začel trenirati tek na 800 metrov, je to fenomenalen rezultat. Zdaj je sposobna konstantno teči pod oziroma okoli dveh minut, kar je vrhunski rezultat.

Koga še imate v ekipi?
Ob njej je zraven že od prej še pet Fincev oziroma Fink, ki se prebijajo na mednarodno raven. Imam enega fanta z rezultatom 1:47, pa enega z 1:48. Pa Finko, ki teče 2:03. To je neka spodobna raven. Vsi so pod mojim vodstvom izboljšali osebne rekorde, upamo pa, da bodo še napredovali.

Letos sta se priključili še dve zveneči imeni. Ob Alici Schmidt, o kateri sva se že pogovarjala, še najboljša nemška tekačica na 800 metrov, petouvrščena z letošnjega evropskega prvenstva in polfinalistka olimpijskih iger v Parizu Majtie Kolberg, ki je letos tekla 1:58,52.

Z Alico Schmidt (desno) in Majtie Kolberg (levo) na treningu v Južnoafriški republiki. FOTO: osebni arhiv.

Kakšni so načrti za vašo trenersko prihodnost?
Imam visoke cilje, v delu trenerja uživam. Res si želim postati zelo uspešen trener za tek na srednje proge. Vsaj trenutno me zanimata disciplini 800 in 1500 metrov. V zadnjem času sem specializiran predvsem za tek na 800 metrov. Želim si podirati državne rekorde, osvajati medalje in biti čim bolj uspešen. Zelo se bom potrudil, da mi uspe.

Kako se trenersko izpopolnjujete?
Zelo veliko raziskujem in se učim. Skušam čim več komunicirati s trenerji, ki so bolj izkušeni in so dlje časa v tem poslu. Od tistih, ki so uspešnejši od mene.

Imam veliko kontaktov, na srečo sem v 15, 20 letih ukvarjanja z atletiko spletel številne vezi, kar je neprecenljivo.

Hvaležen sem, da je tako in lahko kadarkoli pokličem zagotovo pet, šest trenerjev, ki so boljši od mene, in jih lahko prosim za mnenje. To so stvari, ki jih ne moreš kupiti. Tega v knjigah ni.

Kakšna je vaša služba na Finskem, se od atletike tam da živeti?
Polovično delam v klubu, za katerega teče Eveliina, delno pa me podpira finska atletska zveza. Nekaj denarja za svoje delo dobim od atletov, ki jih treniram. Financiram se torej iz teh treh virov.

Po štirih letih opravljanja službe v izposojevalnici avtomobilov sem se letos marca posvetil le atletiki. Odločil sem se, da se bom preživljal le s trenerskim poslom.

Je na Finskem v atletiki lažje delati kot pri nas?
Da. Veliko lažje je. Dobro, ni to Savdska Arabija, Katar ali Nizozemska, kjer v zadnjem času veliko investirajo v to, da k sebi privabijo trenerje iz tujine in jih zaposlijo, a je dobro. Tega na Finskem še ni, a so na dobri poti. Skratka, je veliko bolje kot v Sloveniji.

Kako ste se privadili na tamkajšnjo življenje?
Super je. Znašel sem se zelo dobro. Kakovost življenja je dobra. Vreme pozimi seveda ni najbolj prijazno, a me to ne skrbi preveč, saj smo takrat povečini na pripravah v toplejših krajih. Tako kot sem zdaj v Južnoafriški republiki, kjer bomo ostali štiri tedne. Poletje pa je na Finskem vrhunsko.

Z Eveliino Määttänen med OI v Parizu. FOTO: osebni arhiv.

Finskega jezika ste se že naučili?
Razumem veliko, govorim pa zelo malo, saj sem vseskozi obkrožen z ljudmi, ki govorijo angleško. Z vsemi atleti govorim angleško, tudi z Eveliino. Nisem se prisiljen naučiti finščine, kar seveda ni najbolje.

Finci Slovenijo poznajo?
Zelo dobro jo poznajo, o Sloveniji govorijo same lepe stvari. Najbolj so navdušeni nad našimi športniki. Vseskozi me sprašujejo, kako smo lahko tako uspešni v športu, če nas je samo dva milijona.

Sprašujejo, ali imamo tako dobre pogoje in ali se pri nas ogromno vlaga v šport, a jim vedno odgovorim, da temu ni tako. Odgovora na vprašanje, zakaj smo tako uspešni, ne poznam.

V Slovenijo se ne nameravate vrniti?
Ne vem. Bomo videli, kam naju bo življenje odpeljalo, a trenutno s partnerko nekih želja po vrnitvi v Slovenijo nimava. Na Finskem se imava lepo. Tam imava na voljo vse. Trenutno je okej tako, kot je.

Kaj od Slovenije najbolj pogrešate?
Zagotovo prijatelje in družino. To je nenadomestljivo. Vse ostalo lahko najdem tudi na Finskem, starih prijateljev in družine pa na žalost ne. Še vedno smo seveda v stikih, a ne toliko, kot bi bili lahko. Bolj poredko, žal.

Kaj pa vam je najbolj všeč na Finskem?
Predvsem poletje, saj takrat dan traja 20 ur in imaš res veliko časa. Zelo si produktiven. Dan je neskončen. Meni je to super. Pa tudi temperature so poleti ravno pravšnje. Ni mrzlo, a ni prevroče.

Samo Petrač je leta prejel tudi Bloudkovo plaketo. FOTO: Aleš Fevžer.

Za konec spregovoriva par besed o vašem očetu, večkratnem dobitniku medalj z olimpijskih iger gluhih v alpskem smučanju, ki je najuspešnejši gluhi športnik v slovenski zgodovini. Kako je bilo odraščati ob njem?
Zelo lepo. Kot uspešen športnik je bil seveda on tisti, ki me je vpeljal v šport. Hvaležen sem mu za to in za ves čas, ki sva ga skupaj preživela v športu. Vcepil mi je pravo miselnost in mi dal vedeti, da je šport zelo naporen in se je treba za vsak uspeh pošteno potruditi. To mi pride prav tudi danes.

Zelo vpet v vajini športni poti je bil tudi vaš dedek.
Da, vseskozi je bil zraven in nama stal ob strani. Sam sicer nikoli ni bil vrhunski športnik, a je bil v šport vedno vpet in je velik športni navdušenec. Dolgo časa je bil tudi serviser smuči gluhih smučarjev. Rad ima šport in je bil z veseljem vedno ob nama z očetom. Najin največji navijač.

Nekoč velik slovenski tekaški, danes pa finski trenerski up

Kakšno je tvoje mnenje o tem?