Ob koncu za slovensko atletiko nepozabnega leta 2025 smo se pogovarjali s predsednikom Atletske zveze Slovenije Primožem Fegušem.

Slovenska atletika je v letošnjem letu doživela vse in še več. Z velikih dvoranskih prvenstev je prinesla tri medalje, s svetovnega prvenstva v Tokiu eno, medaljo je osvojila tudi na premiernem evropskem prvenstvu v cestnih tekih, njen verjetno največji izziv pa je bila organizacija evropskega ekipnega prvenstva druge in tretje divizije v Mariboru, ki je prineslo sanjski razplet.

“Upam, da se scenarij iz Novega mesta ne ponovi v Ljubljani”

Atletika

15. Nov 2025 2

Atletika

15. Nov 2025 2

“Prvenstvo smo organizirali res dobro. Na Evropski atletiki so mi rekli, da je bilo to verjetno najbolje organizirano prvenstvo v zgodovini, češnja na torti pa je bila zgodovinska uvrstitev Slovenije v prvo divizijo,” pravi predsednik Atletske zveze Slovenije Primož Feguš, s katerim smo se seveda pogovarjali tudi o še enem, morda celo najpomembnejšem mejniku za slovensko atletiko, ki se je zgodil v letošnjem letu – začetku gradnje velikega atletskega centra v Ljubljani.

Seveda pa smo se z 42-letnim pravnikom, ki je prvi mož slovenske atletike postal konec leta 2022 in bil lani v nov mandat izvoljen brez protikandidata, dotaknili še številnih drugih tem.

Leto 2025, ki je bilo za slovensko atletiko zelo pestro in uspešno, se približuje koncu. Kako bi ga opisali?
Vedeli smo, da bo zahtevno, nisem si pa mislil, da bo tako naporno, kot je bilo. So bili pa rezultati tako dobri, da smo res lahko zadovoljni. Upamo, da bomo na podoben način nadaljevali tudi v prihodnje.

Največji izziv je bilo evropsko ekipno prvenstvo druge in tretje divizije v Mariboru. Nismo si mislili, da bo s tem tekmovanjem toliko dela. Ekipa je več kot eno leto intenzivno delala na tem projektu. Vse odkar smo dobili potrditev, da bomo organizirali to tekmovanje.

Na koncu se je vse izteklo sijajno. Ne samo z organizacijskega vidika, ampak tudi z uvrstitvijo Slovenije v elitno prvo divizijo.

Je bilo to tekmovanje vrhunec leta za slovensko atletiko?
To tekmovanje je verjetno vrhunec za neko širše obdobje, ne samo za letos. V tem trenutku, ko sem morda tudi malce utrujen od sezone, lahko rečem, da je to morda tudi največ, kar lahko dosežemo. Ne mislimo pa se tukaj ustaviti.

Zagotovo si želimo še kakšnih evropskih, morda tudi svetovnih prvenstev, ampak v mlajših kategorijah. To si Slovenija lahko privošči, medtem ko elite verjetno ne moremo gostiti.

Kako pa bi prvenstvo ocenili kot skupek vsega – organizacije, tekmovalnega uspeha in tudi odmevnosti?
Sam pri sebi sem bil navdušen, ko sem vse skupaj videl, ampak morda niti nisem dojel cele širine tega prvenstva, dokler se nisem pogovarjal z Evropsko atletiko. Rekli so mi, da je bilo to verjetno najbolje organizirano prvenstvo v zgodovini.

Še dodatno potrditev pa sem dobil, ko sem videl podatke o gledanosti tekmovanja, število držav, ki so zakupile prenos tega tekmovanja, in pa potem tudi številke na družabnih omrežjih, kjer smo presegli sto milijonov ogledov. To je pokazatelj, kako visoke standarde smo postavili.

To so neverjetne številke. Evropska atletika si je z našim tekmovanjem dvignila rating v obdobju, ko podpisuje pogodbo z EBU (European Broadcasting Union) za prihodnje obdobje.

Kaj pa je bil največji izziv pri organizaciji prvenstva v Mariboru?
To, da zunaj Ljubljane nimamo primernih nastanitvenih kapacitet. Maribor je še edini kraj v Sloveniji, ki v tem pogledu pogojno zadostuje zahtevam Evropske atletike.

Druga stvar je zagotovo logistika. Ker mariborsko ne zadostuje, smo si morali pomagati z ljubljanskim in zagrebškim letališčem. Poleti je bila vsa Slovenija prekopana, avtoceste so se obnavljale … To je bil logistični kaos. Kako spraviti te ekipe – v tretji diviziji jih je bilo 15, v drugi pa 16 -, pravočasno v Maribor. Veliko je bilo treba improvizirati.

Tretja stvar je bila pa prehrana. Odločili smo se, da bomo vsem športnikom zagotovili prehrano na samem prizorišču, zato smo v dvorani Tabor organizirali catering, zagotovili mize, da so lahko prišli na kosilo in večerjo. Ta ideja je bila fantastična v teoriji, v praksi pa nastane problem, ko vsi športniki naenkrat pridejo v dvorano.

V Mariboru je bilo v enem tednu 1600 športnikov, zato smo morali res veliko improvizirati in iskati rešitve, ki pa smo jih našli. Odziv reprezentanc je bil izjemen. Vsi so pohvalili organizacijo in logistiko. Tudi s tega vidika sem presenečen, kako dobro smo vse skupaj izpeljali.

Kako pa je s financami? Te so bile velik izziv, saj je bil proračun tekmovanja približno takšen, kot je letni proračun celotne Atletske zveze Slovenije.
Glede tega smo bili na začetku zelo zaskrbljeni, saj so bile predvidene številke Evropske atletike bistveno višje, kot smo jih na koncu morali zagotoviti. Slovenija je namreč fenomen, kar se tiče prostovoljstva. Z Mestno občino Maribor smo v tem pogledu zelo dobro sodelovali. Marsikatero storitev smo pokrili brez stroškov.

Na koncu je proračun znašal približno 1,3 milijona evrov. Kar se tiče izkupička, bi rekel, da smo prišli na ničlo. Nek manjši minus je, pripisujemo pa ga temu, da je bila televizija bistveno dražja, kot nam je Evropska atletika to na začetku prikazala.

Se je pa sodelovanje z RTV Slovenija izkazalo za fantastično. Dobili smo res kvaliteten program in prenos, ki je šel v vse evropske države. Ne verjamem, da bi lahko s kako zasebno televizijo zagotovili podobno kakovostno storitev.

Druga stvar pa je, da smo želeli naši ekipi, ki je poskrbela za zgodovinski uspeh, zagotoviti denarno nagrado in smo to tudi storili.

Kakšen bo torej proračun Atletske zveze Slovenije v letošnjem letu?

Presegli bomo tri milijone in pol, kar je neverjetna številka. Lani, ko smo planirali celoten proračun, tako visokih številk nismo načrtovali. Pričakovali smo nekje 2,8 ali 2,9 milijona evrov, zdaj pa se je z vsemi prihodki, ki smo jih nabrali, ta številka konkretno povišala.

Te številke nismo povišali samo s strani države, ampak tudi sponzorjev, katerih odziv je bil velik, in sredstev Evropske atletike ter Svetovne atletike, ki smo jih dobili z nekaterimi projekti. Leto zaključujemo z zares rekordnimi številkami.

Dejali ste, da ste televizijski prenos plačali. Kdaj bomo prišli do točke, ko se bo lahko atletika bolje tržila? Kdaj bi se lahko zgodilo, da bi za tak dogodek denar dobili, ne pa plačali?

Naše izkušnje iz letošnjega leta kažejo, da je nekje treba začeti. Organizirali smo evropsko ekipno prvenstvo in videli pozitivne premike.

Na eni strani smo, v sodelovanju z RTV Slovenija, uspeli iztržiti prenos. Po drugi strani pa se nam je verjetno prvič zgodilo, da smo razprodali vse vstopnice, kar v slovenski atletiki ni običaj.

Mislim, da se kaj takega še ni zgodilo. Tukaj se začne. Domnevam, da bomo na naslednjem prvenstvu, ki ga bomo organizirali, morda imeli še več gledalcev. Morda tudi višjo ceno vstopnic. Enako se je dogajalo v nogometu in košarki. Ti rankingi so se dvigovali skozi čas. Uspeh ni prišel čez noč.

Mnogi vrhunski atleti, kar nekaj takšnih imamo tudi v Sloveniji, služijo precej, precej manj kot številni zvezdniki nekaterih drugih športov. Nekateri, ki spadajo med najboljše na svetu, komaj pokrijejo stroške sezone, če malce pretiravam. Kdaj se bo to spremenilo?

Premiki se dogajajo. Vsi sledimo profesionalizmu. Atleti zbirajo sredstva na več načinov. Naši najboljši atleti se ne pogovarjajo več o preživetju, ampak o dostojnem življenju, ki jim morda omogoči tudi nekaj prihrankov. Ne gre seveda za veliko številko, morda je takih deset, za celo bazo pa ne bomo mogli poskrbeti, saj je tudi v drugih športih podobno.

Zanimiva zgodba letošnjega leta je, da smo želeli prvenstvo iztržiti v večji meri, ampak kaj se nam je zgodilo? Sponzorji, ki so želeli podpreti prvenstvo, so prišli na pomoč zvezi in so tudi obljubili sodelovanje v prihodnosti. Niso prišli samo na dogodek, čeprav smo jih vabili, ampak so videli aktivnosti, ki jih na zvezi izvajamo, in so si zaželeli dolgotrajnega sodelovanja.

Najlepša reklama v najboljšem trenutku

Atletika

1. Jul 2025 3

Atletika

1. Jul 2025 3

Slovenska atletika se je v Mariboru v najprimernejšem trenutku predstavila v najlepši luči. Bo imela od tega uspeha dolgoročne koristi?

Učinki se bodo poznali. Zagotovo je prišlo do večje prepoznavnosti naših atletov v javnosti. Čeprav so bili tisti najboljši že pred tem precej prepoznavni in občudovani.

Se je zanimanje za atletiko po tem uspehu in še številnih drugih, ki smo jim bili priča v letošnjem letu, povečalo?
Zaznavamo večji vpis v atletske šole, ne bi pa znal povedati, ali je temu tako zaradi uspehov naših najboljših atletov. Morda bi to prej pripisal idejam, ki jih na zvezi zasledujemo. Vzgoja dobrih ljudi, gibanje, zdrav način življenja …

To so starši prepoznali, zato otroke vpisujejo v atletske šole in klube. Seveda pa se izmed te množice otrok najdejo talenti, ki jih bomo v prihodnjih letih lahko pripeljali na najvišjo raven.

Kar se tiče spremljanja atletike, je pa tako, da smo tam, kjer to lahko merimo, ugotovili, da atletiko spremlja več ljudi, kot jo je pred prvenstvom. To so zagotovo pozitivni učinki.

Prepričan pa sem tudi v to, da bo vsak, ki je bil v Mariboru in je izkusil spremljanje atletike na mednarodni ravni na domačih tleh, to želel še kdaj ponoviti.

Se lahko zgodi celo to, da bo treba na mitingih mednarodne atletske lige, ki jo že nekaj časa organizirate v Sloveniji, plačati za vstopnico?
O tem razmišljamo že dlje časa. Morda vsaj o simbolično ceno. Na ta način bi ljudje pokazali odnos do dogodka. Želim si, da bi v bližnji prihodnosti vsaj en miting te lige dvignili na raven srebrne ali bronastega mitinga. Tam pa bo vstopnica zagotovo plačljiva, saj to tudi zahtevajo Evropska atletika in Svetovna atletika.

Lahko tak miting pričakujemo že v novi sezoni?
To verjetno še ne, saj nas drugo leto čaka evropsko prvenstvo v gorskih in trail tekih v Kamniku, kar nam bo vzelo precej energije in tudi denarja. Bomo pa zagotovo tak miting pripravili v bližnji prihodnosti. Najverjetneje takoj za tem, ko bo v Ljubljani zgrajen atletski center, ki bo kot sodoben atletski stadion omogočal prireditev na taki ravni.

Kakšen pa je vaš odnos do Ljubljanskega maratona, ki je zagotovo največji atletski dogodek pri nas in spada med največje v Evropi. Kakšna je pri tej veliki prireditvi vloga Atletske zveze Slovenije?
Sodelovanje, ki se je razvilo v zadnjih letih, je fantastično. Dejstvo je, da Ljubljanski maraton na začetku in v času svojega razcveta z nami ni sodeloval v ničemer, po pandemiji pa je sodelovanje postalo zelo intenzivno. Upam, da ga bomo v naslednjih letih še nadaljevali in tudi nadgradili.

V soboto na maratonu tečejo otroci, ki prihajajo z atletskih klubov. To je najlepša promocija otroške atletike. V okviru sobotnega in nedeljskega programa organiziramo državno prvenstvo v cestnih tekih, kar je zagotovo tudi v korist Ljubljanskega maratona, saj je to dodatna dejavnost, ki popestri dogajanje v mestu.

Z akcijami, ko se angažira slovenske tekače za podiranje rekordov, pa je nastala dodatna reklama za slovenski tek in slovensko atletiko.

V zadnjem intervjuju ste dejali, da ima slovenska atletika težave s staranjem sodnikov, saj se mladi vse manj odločajo za prihod v sodniške vrste. Se je glede tega kaj spremenilo na bolje?
Če se po eni strani lahko pohvalimo z rekordnim proračunom, lepimi uspehi in še marsičem dobrim, pa na drugi strani ne morem negirati tega, da nas na nekaterih področjih čakajo veliki izzivi. Eden od teh so zagotovo sodniki.

Ne bi rekel, da je stanje katastrofalno, saj nam še na nobenem tekmovanju ni zmanjkalo sodnikov, je pa res, da je treba vlagati vedno večje napore, da sodnike dobimo.

Sodniško delo v atletiki je precej naporno. Tekmovanja, kot je državno prvenstvo, potekajo ob koncih tedna in trajajo dva dni. Ljudje bi v tem času seveda radi bili doma z družinami. Treba je imeti širok bazen sodnikov, da za tekmovanja najdemo število sodnikov, ki morajo biti prisotni na tekmovanjih. To število pa ni majhno.

Imamo akcije, vabimo nove sodnike. Zelo dobro je, da so določeni klubi poskrbeli, da so vsi atleti od 16. leta starosti primorani izdelati sodniški izpit na prvi stopnji. Zakaj je to dobro? Zato, ker po koncu atletske kariere izpit že imajo in nimajo dodatne obveznosti, ki bi jo morali narediti, in se lahko takoj vključijo v sodniške aktivnosti.

Človek, ki stoji za slovenskim skakalnim fenomenom

Atletika

12. Okt 2025 2

Atletika

12. Okt 2025 2

Kako pa je s trenerji? Govorila sva že o zaslužkih atletov, s trenerji pa je še precej slabše. Težava je tudi v tem, da treniranje vrhunskih atletov velikokrat prinaša manj denarja kot množično treniranje, zato se številni vse bolj odločajo za drugo obliko trenerskega dela, kar za vrhunsko atletiko seveda ni dobro.
Kar se trenerjev tiče, ima Atletska zveza Slovenije precej široke možnosti zaposlitve atletskih trenerjev v kombinaciji s klubi. Ta številka je v zadnjem času precej narasla.

V atletiki se zelo čuti preskok s prostovoljstva v profesionalizacijo. Tukaj se morajo trenerji odločati, ali ob trenerskem poslu opravljajo še drugo službo, ali pa se svojemu delu posvetijo stoodstotno. To je seveda odvisno od atletov, ki jih imajo. Nekateri to kombinirajo s širšo skupino, ki jim prinaša vadnino in od tega živijo, drugi pa se osredotočajo na manjše, boljše atlete.

Tega, da bi mi kot zveza financirali trenerje, si najverjetneje ne bomo mogli privoščiti. To bo morala biti neka kombinacija z atletom in trenerjem, kar delamo že vrsto let. Vsaka pogodba, ki jo sklenemo z atletom v katerikoli kategoriji, vsebuje tudi določen odstotek, ki je namenjen trenerjem. To plačilo se z leti tudi dviguje.

Sicer pa se strinjamo z usmeritvijo ne samo tega, ampak tudi prejšnjega vodstva zveze, in sicer glede tega, da se financiranje atletov po piramidi širi ne samo na vrhunske atlete, ampak tudi na tiste pri sredini, ki ne spadajo med najboljše, a se morda odločajo o tem, ali bi zaključili kariere in se zaposlili, ali pa bi še naprej ostali v atletiki.

Na tak način jim morda podaljšamo kariere in na ta način širimo atletiko v Sloveniji. Naj ob tem omenim še en izziv, s katerimi se intenzivno ubadamo, če smem.

Seveda, kar povejte …
V zadnjem obdobju se najbolj ukvarjamo s klubi. Ti so člani zveze. Stanje klubov bi moral biti moj primarni fokus. Dejstvo je, da športni klubi v Sloveniji v zadnjem času propadajo ali pa izgubljajo moč.

Afiniteta članov društva je bila drugačna, kot je danes. Včasih je vse temeljilo na zelo visokem nivoju prostovoljstva. Ljudje so imeli osebno zadoščenje, da so bili lahko člani kluba in mu pomagali. Imeli so večjo željo do tega, da so se postavili na vrh kluba, v vodstvo ali pa vsaj v širši krog vodstva kluba.

Danes se ljudje umikajo z vodstvenih pozicij in tudi iz prostovoljnega dela v klubih. V to nas sili moderen način življenja, ki prinaša vedno več obveznosti, zato črtaš tiste, od katerih nimaš prav veliko v finančnem smislu. To me žalosti, saj mislim, da je slovenski šport ravno zaradi tega postal to, kar danes je. Fenomen.

Kar se atletike tiče, je tako, da je od približno 80 klubov vsega 10, morda 15 takšnih, ki imajo razvito celotno strukturo. Imajo predsednika, upravni odbor, postavljen strokovni svet trenerjev, ki se ukvarjajo z atleti na različnih stopnjah. Imajo tudi mladinsko in otroško bazo otrok v atletskih šolah, zraven pa morda še sodniški zbor.

Toda na žalost tudi moč teh klubov peša. Klubi se drobijo. V močnem klubu nastane frakcija, ki se odcepi in potem nastanejo klubi, v katerih je predsednik hkrati trener, maser, generalni sekretar … Tak klub ima samo eno misijo – postaviti enega ali dva atleta na vrh. Ko je te zgodbe konec, ugasne.

V tem vidim velik problem. Na tak način slovenska atletika ne bo mogla funkcionirati. Mi potrebujemo močne klube, ki imajo neko bazo, iz katere črpamo nove kadre. Da se bivši atleti vrnejo nazaj v klub po koncu kariere in s svojo energijo lahko klub potegnejo naprej. To je trajnost, ki jo v prihodnjih letih moramo zagotoviti, da klubi ne bodo ugašali.

Ko smo že pri prostovoljstvu – kaj je vam prinesla funkcija predsednika Atletske zveze Slovenije?
Čast in dobro ime, če se malo pošalim. Dejstvo je, da te funkcija ni plačana in je povsem prostovoljna. Kot sem že večkrat rekel, se s tem ukvarjam predvsem iz osebnega zadovoljstva. Kot atlet sem sicer bil državni prvak in reprezentant, se pa nikoli nisem udeleževal večjih tekmovanj. S to funkcijo podoživljam te občutke na stezi.

Zagotovo pa mi je ta funkcija, vsaj v športnih krogih, prinesla prepoznavnost. Atletika ima pri nas že od nekdaj visok ugled. Tako je tudi danes. Trudil se bom, da bomo na tej ravni ostali ali ugled še kaj dvignili.

Bomo pa videli, kam me bo prihodnost pripeljala. Zagotovo v tej funkciji ne bom ostal dosmrtno. Nenazadnje to po novem tudi ne bo mogoče. Ravno smo v fazi spremembe pravil, ki bodo omejevala mandate, kar je svetovni trend. Tudi s strani Svetovne atletike smo dobili smernice, da moramo to vnesti v statut.

Kaj želite, da bi za vami ostalo, ko boste odšli?
Predvsem to, da so stanje v slovenski atletiki boljše, kot je bilo takrat, ko sem prišel. Na ta način gledam na vse, česar se v življenju lotim.

Atletika je globoko zakoreninjena v zavesti Slovencev in ljudi v Evropi. Krilatica, da je atletika kraljica športov, ni iz trte zvita. Vsi se strinjajo, da je tako. Atletiki vsi priznavajo osnovno poslanstvo. Vsi športi se naslanjajo na atletiko.

Iz tega vidika mi je to dovolj. Imam realna pričakovanja in nimam ambicij, da bi bila atletika kot nogomet, saj to ni realno nikjer. Zagotovo pa je pomembno, da se bo to zavedanje, da je atletika kraljica športov in osnova za zdravo življenje, še naprej širilo med ljudmi.

Morda naj na tem mestu omenim še trail teke, ki so vse bolj priljubljeni. Prihaja trend, ki je morda še močnejši od maratonskega teka. Tip človeka, ki se odloči za trail tek, ima drugačen pogled. Na eni strani gibanje, na drugi strani pa tudi avantura in narava.

Slovenija je idealna za tak šport. Zdrav način življenja, gibanje v zeleni naravi. Tukaj bi si pa želel, da bi trail kulturo dvignili na še višjo raven priljubljenosti.

Da, o tem sem vas tako ali tako želel vprašati. Naslednje leto bo Kamnik namreč gostil evropsko prvenstvo v trail tekih. Kako velik zalogaj bo organizacija tega prvenstva?
Bo bistveno lažja kot ekipno evropsko prvenstvo. Sodelovali bomo tako z Ljubljanskim maratonom kot z Julian Alps Trail, ki je najbolj priljubljena trail tekaška prireditev v Sloveniji. Obetam si tudi precej navijačev, ki jih čakata prekrasni kulisi Velike planine in Alp. Tega dogodka se še bolj veselim kot Maribora, saj mi bo ta izkušnja dala še večjo samozavest.

To bo že tretje veliko tekmovanje v Kamniku, v preteklosti so tam že organizirali svetovno in evropsko prvenstvo v gorskih tekih, tako da je ekipa zelo izkušena. Mislim, da smo ujeli pravi trenutek za tovrstno tekmovanje.

Čakata nas dve novosti. Prva je, da se med gorske teke uvaja trail tek, ki v svetu postaja vse bolj priljubljen. Imeli bomo dva trail teka, elitnega, daljšega na 52 in krajšega na 25 kilometrov.

Prvič se bo pojavila možnost, da lahko rekreativni tekači tečejo z ramo ob rami z elitnimi tekači. Prijavi se lahko vsak. Spletna stran je odprta, ljudje se že prijavljajo. To omogoča popularizacijo gorskih in trail tekov.

Spregovoriva za konec še o temi, ki je za širšo javnost morda najbolj zanimiva. O velikem atletskem centru, ki so ga v Ljubljani letos končno začel graditi. Kakšne so vaše zadnje informacije glede gradnje?
Izvajalec je v prvi fazi vse podrl. Zdaj pripravljajo gradbišče in izkop jame za podzemno garažo. Ob robu se že pripravljajo podvozi pod železnico iz smeri Verovškove proti Šiški. To so ta pripravljalna dela, ki se že izvajajo. V kratkem bo pripravljena podlaga s prvo betonsko ploščo, kjer bo možna nadgradnja za stadion in dvorano.

Kaj vse pa bo ta center poleg stadiona in dvorane še vseboval? Koliko so odgovorni glede vsebine centra komunicirali z Atletsko zvezo Slovenije?
Mestna občina Ljubljana nas je v preteklosti vprašala, česa si želimo kot nacionalni atletski center. Kar se tiče vadbenih površin, so vse upoštevali v največji možni meri.

To, da bo imel atletski center glavni in pomožni stadion, je vrhunsko, če želimo organizirati mednarodna tekmovanja. Imeli bomo tudi veliko krožno dvorano z 200-metrsko stezo in še pomožno, ogrevalno dvorano za 60-metrske sprinte.

Tretja stvar, ki je izjemna in unikatna v širši regiji, je dvorana za mete. Česa takega od Dunaja do Istanbula ne boste našli.

Medicinski del se bo tudi razvil. To bodo neki zunanji ponudniki, ki si bodo morali v dogovoru z mestnimi oblastmi zagotoviti prostore, ampak ideja je, da bo to velik vadbeni center, ki bo v nadaljevanju omogočil sodoben pristop k napredku v športu.

Mrak pred zoro: Ljubljanska atletika v velikih težavah

Atletika

9. Avg 2025 3

Atletika

9. Avg 2025 3

Ob začetku gradnje v Šiški so ljubljanski atleti za nekaj časa ostali brez doma. Kakšno je stanje zdaj, ko so dejansko ostali brez dolgoletnega doma? Veliko je bojazni, da bomo v tem času izgubili dobršen del ljubljanske atletske baze.
To, da zdaj nimamo glavnih stadionov, ki sta bila v Šiški, je slabo. Upam, da bo izvajalec držal zavezo iz pogodbe in bo v predvidenem roku stadion zgrajen.

Na tem stadionu so trenirali trije največji atletski klubi v Sloveniji, ki so se morali razporediti po drugih stadionih ali vadbenih okoljih, zato seveda imajo težave.
Se je pa po drugi strani tukaj pokazalo še nekaj. Vsi ti klubi, ki so trenirali v Šiški, so se zdaj prestavili tudi na neke šolske stadione in tam začeli razvijati atletske šole.

Zgodilo se je to, da se je začel povečevati vpis v atletske šole, saj je bila atletika staršem pripeljana na pladnju. V nekih mikro področjih v Ljubljani, kjer je bilo morda težko voziti otroka čez celo mesto v Šiško, se je zdaj začela širiti neka atletska baza.

Baza ne bo zamrla, morda se bo celo okrepila, je pa res, da ima vrhunska ljubljanska atletika zelo slabe pogoje in dela pod velikimi kompromisi.

Atleti so se preselili na Slovan in v Tacen, Mestna občina Ljubljana obljublja vadbišče za mete v Zalogu, dvoransko območje v Stožicah, pripravljen naj bi bil tudi vadbeni center, ampak za zdaj tega še ni.

Ljubljana se zdi idealno izhodišče za poletno sezono, ko najboljši atleti nastopajo po prestižnih mitingih po Evropi. Bi lahko ta center postal tudi pripravljalna baza za tuje atlete?
Na Atletski zvezi Slovenije si bomo zagotovo prizadevali za to in bomo ta atletski center tudi promovirali na ta način. Seveda pa mora tudi Mestna občina Ljubljana razumeti teren in trg, ki je specifičen. Če bodo stroški previsoki, bodo atleti pač šli trenirati drugam.

Naj ob tem navedem primer vrhunskega italijanskega sprinterja Marcella Jacobsa, olimpijskega prvaka na 100 metrov iz Tokia. V Vidmu je postavil vrhunski sprinterski center, ki ga obiskujejo sprinterji z vseh koncev sveta.

Upamo, da se lahko kaj takega razvije tudi v Ljubljani, ki omogoča vrhunske nastanitvene kapacitete in je relativno dobro povezana s svetom. Ob stadionu in drugih stvareh, ki bodo na njem, bi bila to zmagovita kombinacija. S tem centrom imamo možnosti k nam zvabiti takšne zvezde, kot jih v nobenem drugem športu ne bi mogli.

Ni pa Ljubljana edina, v kateri se je v zadnjih letih oziroma se še bo izboljšala atletska infrastruktura. Prenavlja oziroma gradi se še marsikje.
Da, in na to sem zelo ponosen. To bo tudi moja zapuščina ne glede na to, kdaj bom končal s svojim delom. V zadnjih treh letih, odkar sem predsednik, smo začeli ali končali obnovo vseh večjih stadionov v Sloveniji. Marsikje so zgradili tudi manjše, 300 in 400-metrske steze ob šolah, kar je tudi pomembno za atletski pogon v lokalnem okolju.

Edina črna točka, zaradi katere sem zelo žalosten, je Koper. Tamkajšnji stadion je v tako slabem stanju, da ne omogoča več niti treningov, kaj šele tekmovanja. Upam, da se bo to čim prej spremenilo.

Je pa bilo na Primorskem za atletiko narejenega marsikaj. Obnovili smo stadion v Sežani, v Novi Gorici, prihodnje leto pa bo zgrajen 400-metrski stadion v Ilirski Bistrici.