Kolumna (p)o velikem uspehu najboljših slovenskih atletov in atletinj, ki smo ga pretekli konec tedna doživeli v Mariboru.

Atleti in predvsem atletinje so bili v letih po osamosvojitvi zvezdniki slovenskega športa, ki so jih poznali vsi – in jih pogosto tudi častili.

Slika se je pozneje precej spremenila. Malo po svoji, malo po krivdi tistih, ki vodijo svetovno atletiko in bi lahko bolje stopili v korak s časom, malo pa tudi zaradi številnih drugih športnih fenomenov, ki smo jih, sploh v zadnjem obdobju, v letih po nastanku države dobili. Atleti in atletinje so se v zadnjem desetletju ali dveh znašli v senci, iz katere izstopijo le redki in le redko.

Pretekli konec tedna je to uspelo vsem, ki so nastopili na edinem ekipnem atletskem tekmovanju, v katerem se ne da skriti za izjemnimi posamezniki in je jasen odraz stanja športa v državi, na njem pa poskrbeli za enega največjih uspehov v zgodovini slovenske atletike – uvrstitev v elitni evropski razred edinega ekipnega atletskega tekmovanja.

In to na kakšen način. Praktično od prvega do zadnjega, od najmlajšega do najstarejšega, so opravili svoje delo, kar nekaj pa je bilo takšnih, ki so pričakovanja močno presegli.

V Mariboru so padali najboljši izidi sezone, osebni in kar trije članski državni rekordi, kar v atletiki še zdaleč ni šala. O tem zgovorno priča tudi podatek o starosti mejnikov, ki so odšli v zgodovino – stari so bili 23, 18 in osem let. Skorajda neverjeten je tudi podatek, da so Slovenci in Slovenke v kar 32 od 37 disciplin tekmovanje končali v zgornji polovici nastopajočih.

Slovenska atletska reprezentanca je te dni delovala kot eno. Čeprav je atletika individualen šport, je z izjemnim ekipnim duhom na trenutke spomnila na nekatere najbolj nepozabne ekipe iz zgodovine slovenskega športa – na slovenske košarkarje na čelu z Goranom Dragićem iz leta 2017 in slovenske nogometaše z Matjažem Kekom, ki so pred skoraj natanko letom dni navduševali v Nemčiji, če se oprimemo največjega in najbolj svežega spomina iz velike zakladnice izjemnih uspehov slovenskega ekipnega športa.

V dneh, ko je slika ob prenosu nacionalne televizije segla v številne slovenske domove, na tekmovanju, o katerem se je v dneh pred tem govorilo na dolgo in široko, so najboljši slovenski atleti in atletinje zasijali v polnem sijaju, s tem pa zagotovo poskrbeli, da bo v atletiko zakorakal marsikateri otrok. Morda pa tudi kakšen sponzor več.

Priložnost je lepa, saj lahko za res majhne – tudi za manjše slovenske nogometne klube smešne vsote (vse pove podatek, da je letni proračun Atletske zveze Slovenije v višini približno dveh milijonov evrov na ravni proračuna NK Radomlje) -, dobi vidno mesto v bazičnem športu, ki spada med najbolj množične, raznolike in tudi atraktivne športe na svetu.

“Atletika je kraljica športa. In pika,” je nedavno povedala Brigita Bukovec, ena od tistih z začetka zapisa, ki je bila v prvih letih samostojne Slovenije njen glavni športni obraz.

Kdo smo mi, da ji – petkratni slovenski športnici leta – ne bi verjeli? Šalo na stran, toda tudi če bi olimpijski podprvakinji iz leta 1996 slepo verjeli, se ne bi mogli zmotiti.

Atletika je eden najlepših športov, naši najboljši atleti in atletinje pa so v zadnjih dneh v najboljšem trenutku poskrbeli za njeno najlepšo reklamo.

Vse o evropskem ekipnem prvenstvu v Mariboru