Slovenski junak ljubljanske drame s srečnim koncem

Veliko veselje Primoža Kobeta po prihodu v cilj. FOTO: Uroš Kokol.

Primož Kobe je poskrbel za najbolj dramatične trenutke letošnjega Ljubljanskega maratona in za vsega sekundo popravil 26 let star najboljši slovenski rezultat. Kako na nepozabno nedeljo gleda letošnji slovenski junak največje tekaške prireditve pri nas?

Trenutno najboljši slovenski maratonec je v veliki akciji organizatorjev 28. Ljubljanskega maratona najavil napad na najboljši slovenski rezultat v zgodovini dogodka. Ta je bil kar 26 let v lasti dvakratnega zmagovalca Ljubljanskega maratona, najboljšega slovenskega maratonca v zgodovini Romana Kejžarja, ki je daljnega leta 1998 tekel 2;18:22.

43-letni Novomeščan je upal, da bo ta mejnik krepko izboljšal in ciljal celo na rezultat okoli dveh ur in 15 minut, a mu jo je zagodel zaplet z vizo, brez katere je ostal njegov afriški narekovalec tempa, zato se je moral znajti sam.

V prvi polovici je šlo kot po maslu, tekel je v tempu med 3:12 in 3:15 po kilometru, potem pa se mučil, močno popustil in vse do zadnjega bil bitko ne s sekundami, ampak kar stotinkami.

V zadnjih nekaj metrih je poskrbel za dramatične trenutke in na koncu v cilj pritekel ob rezultatu 2;18:22. Prejšnji rekord je presegel za vsega sekundo in postal novi slovenski rekorder Ljubljanskega maratona.

Poslušal je gledalce, se hrabril in pritekel do cilja

“Super, odličen občutek. Predvsem zato, ker je šlo za las. Ves čas sem verjel, da mi lahko uspe. V drugi polovici sem imel sicer krizo, ni mi šlo, ampak sem nekako na izkušnje šel čez klance in obdržal trezno glavo. Tekel sem v istem ritmu, kar je zelo pomembno. Poslušal sem gledalce, se hrabril in pritekel do cilja,” je po uspešnem nastopu navdušeno razlagal Primož Kobe.

“Ni bil pa današnji dan moj najboljši. Morda sem naredil manjšo napako, ko sva z Mitjo Krevsom začela loviti Jakoba Medveda, ki sva ga videla pred sabo. Takrat sva bila nekaj kilometrov prehitra, šlo je prehitro, okoli 3:08, 3:07 po kilometru. Zato sem v drugi polovici, na 22. kilometru, plačal davek. Na 15. kilometru nisem vzel pijače, kar se je poznalo. Hidracija je v maratonu zelo pomembna,” je nadaljeval maratonec z osebnim rekordom 2;13:36, ki ga je tekel pred tremi leti.

Vse je v glavi, vsaka kriza mine

“Tempo je vmes kar precej padel, a sem vseeno verjel. Vedel sem, da imam rezerve. Da bo, če držim ritem 3:15 do Dunajske ceste, tam letelo. V zadnjem delu, ki je precej ravninski, so navijači. Vse je bilo v glavi. To vedno govorim tudi svojim rekreativnim tekačem, ki so me zdaj opomnili na to. Ne smeš se zaletavati. Moraš prebroditi krizo. Vsaka kriza mine,” je še povedal maratonec, ki si je med tekom ob narekovanju tempa pomagal na zanimiv način.

“Imel sem zapisane čase, oporne točke na 30., 35. in 40. kilometru, ki so mi kazali, kje sem. Po prvi polovici, ki sem jo pretekel v času 1;07:50, sem imel še veliko rezerve. Šlo je po načrtih. V drugi polovici sem imel velike težave, ampak na 30. kilometru sem se počutil dobro. Nekje med 33. in 36. kilometrom je bilo slabše, ampak tam je težji del proge. Potem pa je spet steklo,” je razložil.

Ni si mislil, da bo tako tesno

Pa je v zadnjih kilometrih vedel, da se obeta pravcata drama v lovu na tako želeni slovenski rekord?

“Vedel sem, da bom moral v zadnjih petih kilometrih pospešiti. Povsem na koncu pa res nisem vedel, da je tako tesno. Vedel sem, da bom lahko zadnji kilometer tekel vsaj 3:00. V zadnjem kilometru vedno nekaj dodaš. Nisem si pa mislil, da je tako tesno. Mislil sem, da sem rekordu bližje. Na koncu se je odločalo v zadnjih 10, 20 metrih … Res dramatično. Dober scenarij za gledalce,” je razložil večkratni udeleženec največjih atletskih tekmovanj, ki je tekel tudi na olimpijskih igrah in letos nastopil na evropskem prvenstvu v Rimu.

Spomladi bi rad tekel na kakšnem velikem maratonu

Slovenski prvak v maratonu, letošnji Ljubljanski maraton je namreč štel tudi za državno prvenstvo, je postal še tretjič, nedeljski nastop pa zanj morda še ni bil zadnji v letošnjem letu.

“Najprej se bom malo spočil. Načrtujem, da bi konec leta morda še kje tekel, a bomo videli, kako se bom pripravil. Definitivno pa si želim spomladi prihodnje leto teči na enem večjem maratonu, kjer bi spet lahko tekel hitro. Pri tej starosti ne vem česa sicer ne morem napovedovati. Sledil bom telesu. Se pa počutim dobro, nisem počasen. Priprave na Ljubljanski maraton niso potekale idealno, a sem videl, da sem vseeno še sposoben hitro teči. Če bi imel narekovalca tempa, bi bilo lažje in bi šlo hitreje,” je ugotovil izkušeni tekač, ki je letos maraton enkrat že pretekel.

Lani je v Ljubljani zmagal na polmaratonu. FOTO: Profimedia.

Z Bostonom se lahko primerja le Slovenska cesta

V Bostonu je aprila tekel 2;14:56. Kako bi primerjal veliki bostonski maraton, ki spada med najbolj eminentne na svetu, z ljubljanskim?

“Težko bi ju primerjal, bostonski maraton lahko se primerja samo s Slovensko cesto, je namreč zelo raven. Moram pa pohvaliti navijače v Ljubljani. Skozi celotno traso so bili v veliko podporo, sploh v tej zadnji ravnini. Je pa v Bostonu še glasneje. Celo preveč. Tam mi je kar piskalo v ušesih zaradi glasnosti in navijanja navijačev. Izkusiti moraš vse. Je pa doma teči poseben čar. Pred svojo družino, sorodniki, prijatelji … Nekaj posebnega. Dom je le dom,” je zaključil tekač, ki je v absolutni konkurenci letošnji Ljubljanski maraton končal na devetem mestu.