
Na slovenskem dvoranskem atletskem prvenstvu smo v povsem nepričakovani vlogi spoznali nekdanjega slovenskega kolesarskega zvezdnika Janija Brajkoviča.
V edini dvorani s krožno atletsko stezo pri nas, v Češči vasi ob Novem mestu, je bil prejšnji konec tedna na sporedu zaključek dvoranske atletske sezone na slovenskih tleh, državno dvoransko prvenstvo za člane in članice.
Že prvi dan smo na njem na tekmovališču zagledali povsem nepričakovan obraz. Po njem oziroma ob njem je namreč s fotoaparatom v rokah hodil nekdanji zelo uspešni slovenski kolesar Jani Brajkovič. Ni nam dalo miru, zato smo ga pocukali za rokav.
“Tukaj sem, ker fotografiram za novomeški atletski klub Krka. Moj sin je atlet, sprinter, sam pa imam rad fotografijo, tako da smo nekako prišli do tega, da sem občasno klubski fotograf. Lani so v klubu rekli, da potrebujejo fotografa, jaz pa sem predlagal, da lahko poskusim in smo se dogovorili. Meni je lepo, da malo zamenjam poklic. Fotografija me sprošča. Uživam v nekoliko drugačni družbi, da ne gre vedno samo za kolesarstvo,” nam je pojasnil predhodnik zdajšnjih slovenskih kolesarskih superzvezdnikov Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča.

Fotografija ga zanima že nekaj časa
Brajkovič, ki je leta 2012 Dirko po Franciji končal na devetem mestu, kar je bila takrat najvišja slovenska uvrstitev, tokrat atletike ni fotografiral prvič, preizkusil se je že januarja, ob tem pa uživa, saj ga fotografija zelo zanima.
“Začela me je zanimati že leta 2016, ampak nekako nikoli nisem imel časa, da bi se ji posvetil, saj gre za precej kompleksno stvar. Ne moreš samo kupiti fotoaparata in postati fotograf. Veliko se moraš učiti, potrebuješ tudi dobro opremo, ki je jaz na žalost nimam. Se da pa tudi s starejšo opremo delati dobre fotografije. Tukaj v velodromu je zelo težko fotografirati, ni lahko narediti dobre fotografije,” je razložil eden od pionirjev slovenskega kolesarstva na najvišji ravni, ki je uspeh kariere zabeležil leta 2010 na Dirki po Dofineji, na kateri je zmagal in tam prehitel tudi dvakratnega zmagovalca francoske pentlje velikega Alberta Contadorja.
Ponosni oče dveh atletov
“Atletika je kar zahtevna za fotografe. Ogromno se dogaja, tako da sem imel na začetku kar nekaj težav. Nisem vedel, kam smem stopiti. Kam se obrniti,” je še povedal danes 41-letni Belokranjec, ki je v času profesionalne kariere pedala vrtel za Astano, Discovery Chanell, RadioShack, Bahrain-Merido …
V Češči vasi je v objektiv lovil tudi svojega sina. Komaj 16-letni Miha Brajkovič je v sprintu na 200 metrov odtekel nov osebni rekord 22,52 in zasedel šesto mesto v članski konkurenci.

“Sledil je sebi. Poskusil je tudi v kolesarstvu, ampak se je potem našel v atletiki. Trenira jo tudi hči. Veseli me, da sta v športu, predvsem atletiki, ki je lep šport,” je razložil zadovoljni oče, ki je v kolesarstvu še prisoten.
Pogreša okolje in vzdušje, kolesarjenja pa ne
Sodeluje namreč z nekaterimi kolesarji in tudi preostalimi športniki, ki jih pripravlja tako mentalno kot fizično. Kolesarstva v vlogi tekmovalca pa ne pogreša preveč.
“Ne, pogrešam pa okolje in vzdušje,” je zaključil krajši klepet sogovornik, ki smo ga sicer zagledali v nepričakovani vlogi, toda v zanj zelo domačem okolju. Edina slovenska dvorana s krožno atletsko stezo je namreč velodrom, na katerem trenirajo in tekmujejo tudi kolesarji.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje