
Grant Holloway je na svetovnem dvoranskem prvenstvu v Nanjingu še tretjič v nizu postal svetovni dvoranski prvak v sprintu na 60 metrov, v katerem poraza ni doživel že neverjetnih 85 tekem. Kdo je ta 27-letni Američan, o katerem se v atletskem svetu premalo piše in govori?
Še 83., 84. in 85. v nizu je – v kvalifikacijah, polfinalu in finalu – na letošnjem svetovnem dvoranskem prvenstvu v teku na 60 metrov z ovirami zmagal Grant Holloway, ki mu je na Kitajskem uspel do zdaj še nikoli videni podvig – povezal je dva “hat-tricka” zmag na svetovnih prvenstvih.
V dvorani je namreč na 60 metrov z ovirami zmagal leta 2022 v Beogradu, 2024 v Glasgowu in letos v Nanjingu.
Na svetovnih prvenstvih na prostem, kjer prek ovir atleti sprintajo na 110 metrov, pa je bil najboljši leta 2019 v Dohi, 2022 v Eugenu in leta 2023 v Budimpešti.
27-letni Američan je zagotovo eden najbolj dominantnih atletov na svetu, o katerem pa se premalo piše in govori. Nad tem je že pred časom potožil tudi sam.

“Imam rezultate in karizmo, znam govoriti, ampak …”
“Za ameriško atletsko zvezo očitno ne obstajam razen v času velikih tekmovanj. Sem izgubljeni sin, ki ga vsakih šest mesecev za pol leta postavijo v kot,” je dejal pred časom in se potarnal tudi o statusu, ki ga ima v svetovni atletiki.
“Marsikateri atlet, ki ni dosegel tega, kar sem jaz, ima od atletike veliko več, kot imam sam. Tudi, kar se tiče sponzorskih pogodb. Ne vem, zakaj je tako. Imam rezultate in karizmo, znam govoriti, ampak …” je nadaljeval.
Medtem ko o drugih stvareh, ki jih je naštel, morda kdo lahko še dvomi, mu rezultatov zagotovo ne more oporekati nihče.
Sploh v dvorani ne, saj je v svoji disciplini najbolj dominanten atlet na svetu in pri vrhu tudi, ko beseda nanese na celotno atletsko zgodovino. Težko boste našli prav veliko takšnih, ki jim je uspel podoben zmagoviti niz.

Nazadnje ni zmagal, ko je bil star 16 let
Verjeli ali ne, v vsega 60 metrov dolgi disciplini, v kateri se ob sprintu čez 106,7 centimetra visoke ovire hitro kaj zalomi – je nepremagan že od marca leta 2014, ko je bil star rosnih 16 let.
Zanimivo, še pred tem se je spogledoval z ameriškim nogometom, v katerem je blestel, a se po nekaj letih treniranja dveh športov hkrati odločil, da se posveti atletiki. Tudi v tej je bil zelo raznovrsten.
V ameriški študentski atletiki je štiri leta nizal zmage in rekorde v sprintu prek ovir, a medalje dobival tudi v skoku v višino, v katerem je njegov osebni rekord spoštljivih 216 centimetrov, in tudi skoku v daljino, v katerem je najdlje skočil še precej bolj spoštljivih 832 centimetrov.
Za bolj jasno perspektivo – to je le osem centimetrov manj od sijajnega slovenskega rekorda Gregorja Cankarja in tudi rezultat, s katerim bi na vseh olimpijskih igrah od leta 1996 naprej stal na stopničkah …

Leta 2019 je šel med profesionalce. Ostalo je zgodovina …
Pred tem ga je, skupaj s starejšim bratom Treyem, ki je bil prav tako soliden atlet, treniral oče Stan, leta 2019 pa je po koncu študentskih dni odšel med profesionalce in začel sodelovati z Mikeom Hollowayjem, ki je njegov trener še danes. Zanimivo pa je, da kljub istemu priimku nista v sorodu.
Rezultati so bili vidni takoj. Tistega leta se je na 110 metrov z ovirami prvič spustil pod 13 sekundami, tekel je 12,98, krepko pa je popravil tudi osebni rekord na 60 metrov z ovirami (7,35).
Poleti je na prvenstvu v Dohi prvič postal svetovni prvak, od takrat naprej pa zmagal na praktično vsakem velikem tekmovanju, na katerem je nastopil. Na naslednjih treh svetovnih prvenstvih na prostem in, kot se je izkazalo pretekli konec tedna, tudi na vseh treh svetovnih prvenstvih v dvorani.

Leta 2021 blestel, a v Tokiu ostal brez zmage
Zalomilo se mu je le v letu, v katerem je, zanimivo, pokazal najboljšo formo do zdaj. Leta 2021 je namreč v dvorani 60 metrov pretekel v času 7,29 in popravil 27 let star svetovni rekord Britanca Colina Jacksona (7,30).
Tistega leta je blestel tudi na prostem in junija v finalu ameriških olimpijskih kvalifikacij na 110 metrov z ovirami tekel osebni rekord 12,81, kar je vsega stotinko slabše svetovnega rekorda njegovega rojaka Ariesa Merrita iz leta 2012.
Na olimpijske igre v Tokiu je prišel kot z naskokom prvi favorit, njegov izid sezone je bil kar 18 stotink boljši od drugega najhitrejšega v tistem letu, a je na Japonskem doživel veliko razočaranje. V finalu olimpijskih iger je tekel “zgolj” 13,09 in doživel poraz.
S tekom kariere in rezultatom 13,04 ga je presenetil Jamajčan Hansle Parchment, ki je povsem nepričakovano postal olimpijski prvak. Holloway se je moral zadovoljiti s srebrno medaljo.

V Parizu ni ponovil napake
Lani v Parizu, kamor je prav tako pripotoval kot velik favorit – napake ni ponovil. Zmagal je prepričljivo, z rezultatom 12,99 je drugega najboljšega, rojaka Daniela Robertsa, premagal za okroglo desetinko. Mimogrede, branilec olimpijskega naslova, Jamajčan Parchment je bil v velikem finalu osmi, torej zadnji.
“Na zadnjih olimpijskih igrah sem doživel grenak poraz, a takrat sem bil star 23 let in še neizkušen. Zdaj jih imam 26, od takrat sem videl veliko polnih lun in sončnih zahodov. Po Tokiu sem se moral pogledati v ogledalo in se vprašati, kaj mi manjka,” je govoril po lanskoletnem trenutku kariere na nabito polnem Stade de France v Parizu.
“Ko sem to ugotovil, sem začel delati na pomanjkljivostih – več pozornosti sem namenil dvigovanju uteži, sodelovati sem začel tudi s psihologi – in rezultat je tu. To, kar mi je uspelo v Parizu, je vse, za kar sem delal v zadnjih treh letih. Zlata medalja, ki jo imam zdaj okoli vratu, je vse, česar sem si želel,” je dodal.
No, po zanimivih izjavah sodeč, očitno ni lagal niti o tem, da zna govoriti …

Na 60 metrov z ovirami je nedotakljiv
Februarja lani je na dvoranskem ameriškem prvenstvu v Albuquerqueju sicer doživel nov vrhunec in postavil še en svetovni rekord.
Tekel je 7,27 in še za dve stotinki popravil svoj svetovni rekord v sprintu na 60 metrov z ovirami.
V tej disciplini je res nedotakljiv. O tem priča tudi dejstvo, da se njegovo ime na lestvici desetih najboljših rezultatov v tej disciplini pojavi kar osemkrat.
“Vsiljivca” sta le olimpijski prvak iz leta 2008, Kubanec Dayron Robles, in nekdanji svetovni rekorder na 60 ter 110 metrov z ovirami Jackson, ki je o senzacionalnem Američanu spregovoril v nedavnem intervju za Sportklub.

Obožuje ga tudi nekdanji svetovni rekorder
“Res je neverjeten. Je eden mojih najljubših atletov ta hip. Uživam v njegovih tekih. Neverjetno je, kako je napredoval. Fascinira me predvsem njegov začetek. Kako hiter je na prvi, drugi in tretji oviri. Je neverjetno močan. Rekel bi, da je njegov tek približek perfekcije. Uživam, ko ga spremljam,” je nad Američanom navdušen legendarni Britanec, ki se lahko pohvali z več naslovi svetovnega in evropskega prvaka, v Seulu leta 1988 pa je bil tudi olimpijski podprvak.
Tega ga sicer nismo vprašali, a zagotovo bi se tudi on strinjal, da bi si Holloway zaslužil precej več pozornosti, kot jo ima.
Dosegel je namreč praktično vse, kar se da. Manjka mu le še svetovni rekord na 110 metrov z ovirami, a se tudi to utegne kmalu spremeniti.

Pravi trenutek, pa bo padel še en svetovni rekord
“Sposoben sem vsega. Uspe mi lahko karkoli. Malo sreče in pravi trenutek, pa bo padel tudi ta svetovni rekord,” je, ko so ga povprašali o tem, povedal Američan, ki ga v atletskih krogih poznajo tudi po vzdevku Flamingo.
“Zmagam lahko tudi z dvema dvojkama, pa čeprav drugi v rokah držijo ase,’” je na zanimiv način povlekel vzporednice s pokrom ob neki priložnosti in med vrsticami namignil spet na to, da je pogosto spregledan.
Glede na vse, kar ste prebrali, boste verjetno težko trdili, da nima prav …
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje