Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Tina Šutej je z bronasto medaljo, ki jo je osvojila na svetovnem prvenstvu v Tokiu, na najlepši možen način zaokrožila bleščeče leto 2025, v katerem se je izstrelila med trenutno najboljše športnice v Sloveniji. Morda celo na sam vrh.
“Ta medalja je res nekaj neverjetnega. Sploh zato, ker sem nanjo čakala najdlje,” je Tina Šutej povedala po včerajšnjem finalu, ki je po dveh četrtih mestih z zadnjih dveh svetovnih prvenstev tokrat le prišla do tako želenih stopničk na največjem atletskem tekmovanju.
Na velikem Nacionalnem stadionu v Tokiu je še enkrat dokazala, da ima jeklene živce in je iz pravega testa. Verjetno boste trenutno težko našli slovenskega športnika ali športnico, ki bi bil(a) vseskozi najboljša takrat, ko to najbolj šteje. Na največjih tekmah, na največjem odru in v odločilnih trenutkih.
Letos je bilo tako že trikrat – najprej na dvoranskem evropskem prvenstvu in dvoranskem svetovnem prvenstvu, s katerih je prišla s srebrnima medaljama, včeraj še v finalu svetovnega prvenstva na prostem. V njem je, ko je preskočila 480 centimetrov, na najpomembnejši tekmi leta prišla do svojega najboljšega rezultata v tej sezoni.
Vrhunskost je morda v največji meri potrdila, ko ji je po dveh neuspešnih skokih na 475 centimetrih grozilo, da bo spet ostala brez medalje in to, da se bosta ponovila Budimpešta 2023 in Eugene 2022, potem pa je v tretjem, zadnjem poskusu poletela prek letvice in si odprla pot do uspeha kariere.
Na Japonskem je prišla še do sedme medalje z največjih tekmovanj, pred tem je bila bronasta na evropskem prvenstvu na prostem, kar trikrat evropska dvoranska podprvakinja, srebrna in bronasta pa na dvoranskih svetovnih prvenstvih.
Zanimivo pa je, da je po obetavnem začetku atletske poti dolgo časa čakala na največje članske uspehe in jih dosegla šele v poznejšem delu kariere. Prav vsako od sedmih medalj je namreč osvojila po dopolnjenem 30. letu starosti.
Nase je prvič opozorila daljnega leta 2006
Prvič je nase močno opozorila na mladinskem svetovnem prvenstvu v Pekingu daljnega leta 2006, ko je s preskočenimi 425 centimetri postala mladinska svetovna podprvakinja.
“Dekle, ki bo Sloveniji prinašalo medalje z velikih tekmovanj,” smo zapisali takrat.
Čeprav je vrsto let kazalo, da smo se morda zmotili, se je v zadnjih letih izkazalo, da smo imeli še kako prav.
Nekaj let za podvigom na Kitajskem je odšla na študij v ZDA. Na Univerzi v Arkansasu je nizala uspehe in rekorde v tamkajšnji močni študentski atletiki.
Državni rekord Teje Melink (430 centimetrov) je popravila že leta 2010, ko je preskočila 450 centimetrov, v naslednjih 15 letih pa ta rekord premikala skorajda do onemoglosti.
Vse do leta 2023, ko je preskočila aktualni 482 centimetrov, ki jo na večni evropski lestvici postavlja na 12. mesto.
Z 18 leti je debitirala na velikem tekmovanju
Prvič je na velikem tekmovanju nastopila s komaj 18 leti, ko je skakala na že omenjenem dvoranskem evropskem prvenstvu v Birminghamu in obstala v kvalifikacijah. Že na naslednjem velikem tekmovanju se je prvič uvrstila v finale. Na evropskem prvenstvu 2010 na prostem je bila deseta.
Leto za tem je v Daeguju debitirala še na svetovnem prvenstvu, ki se jih je v naslednjih 12 letih zvrstilo še pet.
Na olimpijskih igrah je bila prvič zraven leta 2012 v Londonu in skakala tudi na naslednjih treh, zanimivo pa je, da se je na prav vseh uvrstila v veliki finale in je ena od zgolj desetih v zgodovini ženskega skoka s palico, ki se lahko pohvalijo s tremi nastopi v finalih najpomembnejšega športnega tekmovanja na svetu.
Z Milanom Kranjcem sta začela pot na vrh
Leta 2016 je zamenjala trenerja in začela sodelovati z Milanom Krajncem, s katerim sta postala nerazdružljiv par in začela pot v sam svetovni vrh.
Šutej je, čeprav je bila na velikih tekmovanjih vseprisotna, kandidatka za najvišja mesta namreč postala šele v četrtem desetletju življenja.
Do prve medalje na največjih tekmovanjih je prišla na dvoranskem evropskem prvenstvu leta 2021 v Torunu na Poljskem, kjer si je okoli vratu nadela kolajno srebrne barve.
Leto pozneje je tako na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Beogradu kot na evropskem prvenstvu na prostem v Münchnu prišla do bronaste, leta 2023 pa na dvoranskem evropskem prvenstvu v Istanbulu ubranila naslov evropske podprvakinje in osvojila še eno srebrno medaljo.
Veliko smole na dveh najpomembnejših tekmovanjih
Poleti 2023 je s skokom prek 480 centimetrov navdušila v finalu svetovnega prvenstva v Budimpešti, a kljub izjemnemu dosežku na največjem atletskem odru spet ostala brez medalje. Z istim izidom, a manj popravki na prejšnji višini, ji je bronasto medaljo pred nosom speljala Finka Wilma Murto.
Šutej na dveh največjih atletskih tekmovanjih – ob svetovnem prvenstvu so to seveda tudi olimpijske igre – do včeraj res ni imela sreče. Večkrat je bila zelo blizu stopničk, a do letos nikoli na njih. Leta 2021 je bila na olimpijskih igrah v Tokiu peta, na svetovnem prvenstvu 2022 v Eugenu v ZDA pa četrta.
“To je moja najboljša tekma na prostem nasploh. Ponosna sem, da mi je uspela ravno tam, kjer najbolj šteje. Ampak ostaja pa grenak priokus,” je dejala pred dvema letoma po izjemnem finalnem nastopu v Budimpešti, kjer je le malo manjkalo, pa bi postavila nov slovenski rekord. Na 485 centimetrih jo je od uspeha ločilo res malo.
Ko bi morala pobrati “smetano”, je sledilo grozno leto
Konec tistega leta je bila izbrana za drugo najboljšo slovensko športnico leta, na podelitvi v Cankarjevem domu pa napovedala velike stvari.
“Cilj za naslednjo sezono? Preskočiti pet metrov, to je realen cilj. Sposobna sem skočiti tako visoko, ni pa nujno, da bom,” je povedala takrat.
Počutila se je močno kot še nikoli, a takrat ni vedela, da ji bo olimpijsko leto 2024, v katerem je računala na tako želeno medaljo, prineslo veliko gorja.
Najprej je morala zaradi poškodbe odpovedati marčevsko svetovno dvoransko prvenstvo v Glasgowu, potem je po ogrevanju pred kvalifikacijami odpovedala še nastop na evropskem prvenstvu v Rimu, na olimpijske igre v Pariz pa vseeno prišla.
Tam se je po nevsakdanjem spletu okoliščin sicer uvrstila v finale, v katerem je nastopilo kar 19 tekmovalk, a za visoka mesta ni bila konkurenčna. V finalu je pristala na zadnjem mestu.
Letos se je ekspresno vrnila v vrh
Takrat smo se bali, da se utegne celo upokojiti, a se to ni zgodilo. Hvala bogu.
“Nisem želela oditi na tak način,” kot nam je dejala tik pred prvim nastopom v letošnji sezoni in ob tem dodala, da je pripravljena bolje, kot je kadarkoli bila.
Danes, osem mesecev pozneje, lahko zadovoljno in predvsem ponosno ugotovi, da je za njo daleč najboljša sezona v karieri. Najprej je marca navdušila v Apeldoornu, kjer je postala dvoranska evropska podprvakinja, vsega dva tedna pozneje pa do srebrne medalje prišla še na svetovnem prvenstvu v dvorani v Nanjingu na Kitajskem.
Letošnjo sezono na prostem je, potem ko je imela nekaj težav z roko, začela slabše od pričakovanj, potem pa na najpomembnejši tekmi leta pa prišla do uspeha kariere in kronala za njo sijajno leto 2025.
Je to, ali bo športnica leta, sploh še vprašanje?
Leta 2023, ko je bila na svetovnem prvenstvu v Budimpešti četrta in osvojila srebrno medaljo na dvoranskem evropskem prvenstvu je bila ob koncu leta v izboru najboljše slovenske športnice leta druga.
Letos je postala svetovna in evropska podprvakinja v dvorani, Sloveniji prinesla šele drugo žensko medaljo z atletskih svetovnih prvenstev v 32 letih in ji za nameček kot kapetanka pomagala do zgodovinske uvrstitve v elitni razred evropske reprezentančne atletike.
Je to, ali bo ob koncu leta izbrana za slovensko športnico leta, sploh še vprašanje?
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje