Za štirimi zidovi slovenskega atletskega fenomena

Oče in sin, trener in atlet - Robert in Tom Teršek. FOTO: Peter Kastelic/AZS.

O Tomu Teršku, slovenskem atletskem supertalentu, smo se pogovarjali z njegovim očetom in tudi trenerjem Robertom Terškom.

“V principu dobro funkcionirava, a je z njim včasih tudi zelo težko. Je precej svojeglav,” o odnosu z nadarjenim metalcem kopja Tomom Terškom, ki je letos postal prvi slovenski mladinski atletski svetovni prvak po 30 letih, pravi njegov oče in trener Robert Teršek.

Tudi on je bil odličen atlet, večkratni državni prvak v metu kopja in udeleženec svetovnega prvenstva leta 1997, a, kot priznava sam, niti približno tako nadarjen, kot je njegov sin.

“Po talentu se ne moreva primerjati,” je prikimal 54-letni nekdanji slovenski atlet, ki nam je razlagal tudi metodologiji treningov in rezervah, ki jih ima njegov sin, o Tomovih zabijanjih v koš z obratom za 360 stopinj in neverjetnem odrivu, ki ga ima, pa tudi o tem, zakaj je letos zaradi legendarnega Jana Železnega skorajda ostal brez naslova svetovnega mladinskega prvaka.

Seveda smo spregovorili tudi o mamljivi ponudbi prestižne Univerze Južna Kalifornija iz Los Angelesa, ki jo je pred kratkim dobil.

“Nagiba se k temu, da bi jo sprejel,” je priznal Teršek starejši, ki se s trenerskim poslom ukvarja ljubiteljsko, sicer pa je zaposlen kot učitelj športne vzgoje na osnovni šoli Franca Rozmana Staneta v Ljubljani.

Ste pričakovali, da bo Tom letos metal tako daleč?
Rezultat me je presenetil. Čeprav po tem, kar sem videl, niti ne toliko. On je namreč zrasel do 197 centimetrov. To so povsem druge dimenzije, če ga primerjam z mano. Njegova fizika je na veliko višji drugi ravni.

Pričakoval sem rezultat prek 75 metrov. Nisem si mislil, da bo šlo tako hitro. Tehnično sva delala zelo dobro, a on je glede tehnike šele na začetku. Njegov rezultat prehiteva njegovo tehnično pripravljenost. Zelo malo je takšnih metalcev, ki bi imeli ob taki tehniki tako dobre rezultate.

Kaj mu pri tehniki manjka?
Marsikaj. Nima še pravega mehanizma postavljanja noge, v zgornjem delu telesa pa prehitro odpira ramensko os. To so klasične napake, ki jih je treba odpraviti. Za pravilno postavitev noge je potrebnega veliko dela. Ko ti to uspe, so hitrosti veliko višje.

Če razložim enega od biomehanskih podatkov – če se pri hitrosti 30 metrov na sekundo hitrost izboljša samo za meter na sekundo, kar znaša 3,6 kilometra na uro, se rezultat poveča za šest metrov.

On je trenutno pri hitrosti nekje med 28 in 29 metri na sekundo. Če, hipotetično, izmetno hitrost poviša za samo meter na sekundo, kar se naredi s treningom, in postavi nogo, kot je treba, do česar prideš s specifičnim treningom, lahko dobi vsaj tri, štiri metre.

Od kje tak preskok, ki mu je uspel letos. Lani je 800-gramsko kopje vrgel prek 63, letos pa kar 80 metrov?
Več razlogov je. Prvi je omenjena rast. Če pogledamo analogno uro, ima na njej večji kazalec višjo obodno hitrost. Izmetna hitrost pri metu kopja pa je v linearnem položaju z rezultatom. Višji kot si, hitreje mečeš.

Druga zadeva je kot meta. Je šele začetnik, na začetku je kopje metal pod kotom 65 stopinj. Prej je metal 700-gramsko kopje, ki ima boljše letalne sposobnosti. Ta kot sva spuščala in prišla do kota 40 stopinj.

Tretji faktor pa je postavitev nog v zadnjem koraku, ki zahteva določen ritem. Če je ta korak narejen v določenem ritmu, potem lahko v izmet prenese več energije in hitrosti.

To so tri stvari, zaradi katerih je tako zelo napredoval. Rast, kot izmeta in ritem. Te zadeve se pri njem še vedno ne sestavijo vselej, toda ko se, lahko vrže zelo daleč.

Letos je prvič presegel vaš osebni rekord 75,28 metra. Kako ste se ob tem počutili?

Super. Če si dober trener, potem je logična posledica, da tvoj varovanec izboljša tvoje rezultate. On pa sploh, saj ima res precej boljše predispozicije kot jaz. Po antropometričnih lastnostih se midva ne moreva primerjati.

On je visok 197, jaz pa 185 centimetrov. Njegov razpon rok meri 206 centimetrov. V višino z mesta skoči 71 centimetrov. To je višje, kot skačejo vsi smučarji skakalci. Žogo v koš zlahka zabije z obratom za 360 stopinj.

Zelo sem bil vesel, ko je popravil moj rekord, pa čeprav z njim včasih ni lahko. Sva oče in sin, kar včasih malo izkorišča.

Takole sta lani pozirala po bronasti medalji na olimpijskem festivalu evropske mladine v Mariboru. FOTO: Filip Barbalić.

Kako? Kakšen je vajin odnos trener-atlet in oče-sin?
V principu funkcionira, a je z njim včasih tudi zelo težko. Je precej svojeglav. Sploh z današnjo mladino je težko, saj imajo dostop do informacij. Tu so youtube, splet, telefoni … Ob tem je on tudi precej kognitivno sposoben in si stvari pogosto razlaga po svoje.

Zgodi se, da pogleda dva videa in začne misliti po svoje. Ne pozna pa mehanizmov, kako se do tega pride. Potem se zgodi, da veliko časa izgubljava na splošno znanih resnicah. Lahko bi napredoval še hitreje, pa ravno zaradi tega ne more.

Skočiva še na konec avgusta in svetovno prvenstvo v Limi, kjer je vaš sin kot drugi Slovenec in prvi po 30 letih postal atletski mladinski svetovni prvak. V Peru je prišel kot velik favorit, a do zmage prišel šele v zadnjem metu. Kaj se je dogajalo?

Svetovno prvenstvo je tekmovanje, na katerem so favoriti le na papirju. To vlogo je potem treba tam potrditi v povsem drugačnih okoliščinah. Jaz sem ga od nekdaj vzgajal v duhu, da na čisto vsaki tekmi da vse od sebe. Stresne situacije zna prenašati. Tudi psihološko sem ga pripravil.

Predvajal sem mu prizore iz filma Gladiator in mu razložil, kaj pomeni spoštovanje nasprotnika. Hladna glava, vroče srce in žareče oči. Gladiatorju je šlo za življenje, njemu pa za rezultat. Boril se je s tigri, vedel je, kaj ga čaka.

Ni šlo gladko, saj je bil do Lime štirikrat poškodovan. Šlo je za lažje poškodbe, ki smo jih s terapijami odpravili, a mu je to vseeno vzelo dva meseca treningov metov. Treniral je prilagojeno, metal ni. Tudi ta met prek 80 metrov v Celju ni bil predviden. Bili smo pazljivi, nismo pretiravali. Imel je minimalno število metov.

Na treningih pred odhodom v Peru niti enkrat ni vrgel prek 74 metrov. V Limi je bil pripravljen bolje, kot je bil v Celju. Živčni sistem sva spravila na tako raven, da je bil v smislu moči pripravljen bolje. Bil je močnejši. V kvalifikacijah bi, če bi ga spustil, vrgel prek 80 metrov, a sem mu zabičal, naj ne pretirava. Naj se čim hitreje uvrsti v finale, to je to, pa boš tam pokazal, kaj znaš.

Toda finale je bil drugačna tekma. Okoliščine so se spremenile. Precej čakanja v čakalni sobi pred začetkom, pa potem številne prekinitve zaradi drugih finalnih nastopov. S prvim metom je začel metati preveč na moč, prehiteval je kinetično verigo. Ob tem je vztrajal na daljšem zaletu.

Primerjal se je z legendarnim Janom Železnyjem, pošiljal mi je posnetke njegovih metov. Bolj kot sem mu razlagal, da gre za 30-letni projekt, bolj je silil z glavo čez zid. Kdaj pa kdaj mu je uspelo, večkrat pa ne.

Če pogledam nazaj, je razen enkrat vse mete prek 76 metrov v letošnji sezoni naredil iz krajšega zaleta, a ker je svojeglav, je v Peruju sprva metal iz daljšega zaleta. Po četrti seriji pa je skrajšal zalet. Ko se je to zgodilo, nisem dvomil v uspeh. Na koncu je do velikega uspeha tudi prišel.

Je odmeven uspeh prinesel tudi finančne koristi?

Dobesedno zaenkrat niti ne, ni nekega odziva. Atletika je pač tak šport, da se moraš za to povečini izboriti sam. Skušamo vzpostaviti stik z opremljevalcem Nike, tukaj moram omeniti Tomaža Pliberška, ki se je zelo potrudil. Sicer pa ima olimpijsko štipendijo, simbolično vsoto na letni ravni prejme s strani Atletske zveze Slovenije, prijavil se je tudi na razpis Mladi upi Zavarovalnice Triglav, ki mu pomaga že sicer. Ima tudi sponzorja AKA PBC iz Lesc, ki po svojih zmožnostih prispeva že od prej. Vse ostalo je še v zraku.

Kaj pa prihodnost? Kje so njegove meje? Bo nekoč medalje prinašal tudi z olimpijskih iger in članskih svetovnih prvenstev?
To je malce oddaljena prihodnost, sam pa sem bolj realističen in gledam na bližje cilje. Glavni cilj za naslednje leto je mladinsko evropsko prvenstvo v Tampereju na Finskem in evropski pokal, ki bo v Mariboru. Če bo zdrav, verjamem, da lahko izboljša letošnje rezultate.

Težko je napredovati. Fant je šele na začetku. Tehnično mora osvojiti še kar nekaj stvari, da se lahko pogovarjamo za naprej. Sem zelo sistematičen in delam postopno. Veliko rezerv ima v moči.

Tokia in svetovnega prvenstva, ki bo tam septembra prihodnje leto, nimata v mislih?
Norma je zelo visoka. Prek 85 metrov. Sam pa bom zelo zadovoljen, če bo ponovil lanske rezultate oziroma jih še malo izboljšal. Mogoče bi se lahko v Tokio uvrstil po rankingu, bomo videli. Ampak to je vse povezano z zdravjem. Predvsem se ne sme poškodovati, ostati mora zdrav. Če bo tako, potem se lahko zgodi tudi to, da se uvrsti na svetovno prvenstvo.

Je njegova prihodnost povezana z ZDA. Slišal sem, da razmišlja o selitvi na eno od tamkajšnjih univerz?
Res je. Razmišlja, da bi naslednje leto, po koncu srednje šole, odšel na študij na priznano Univerzo Južna Kalifornija. Poslali so mu ponudbo in nas povabili na ogled. Ne samo oni, še nekatere druge univerze, kot so Washington, Teksas, Oregon …

Ponujajo mu šolnino s študentskim domom in vsemi pogoji za trening in študij, ki bi jih tam imel na voljo in se s Slovenijo ne morejo primerjati. Vse skupaj znese približno sto tisoč ameriških dolarjev na leto, saj gre za eno od prestižnejših univerz.

Bo vabilo sprejel?
Odloča se še. Nagiba se k temu, da ponudbo sprejme, saj gre za res popolnoma drug svet in precej boljše pogoje, kot jih ima tukaj. Študiral bi nekaj v povezavi z računalništvom, ki ga zelo zanima in je ena od 200 smeri, ki so tam na voljo.

Selitev ga mika tudi zaradi tega, ker je tam stadion, na katerem bodo naslednje olimpijske igre leta 2028, to pa je tudi objekt, na katerem je Carl Lewis na olimpijskih igrah leta 1984 osvojil štiri zlate olimpijske medalje. Zelo rad bi bil na tej univerzi.

Kdaj se bo odločil?
Ni točnega datuma, a verjetno nekje do konca januarja prihodnje leto.

Pa to, če bo odšel tja, pomeni, da ne boste več njegov trener?
Ne, ostal bi njegov trener, bi pa tam nad njim bdel moj kolega Martin Marić, ki je na tamkajšnji univerzi trener za mete. Jaz bi bil trener, on pa mentor. Skupaj bi sodelovala. Prav veliko ne bi spreminjala, bi se pa malo moral prilagoditi skupini, ki jo ima Marić tam.

Sicer pa je glavni atletski trener na tamkajšnji univerzi Quincy Watts, dvakratni olimpijski prvak, na 400 metrov in z ameriško štafeto 4×400 metrov, z olimpijskih iger v Barceloni leta 1992.

Za štirimi zidovi slovenskega atletskega fenomena

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Najbolj brano - Atletika