Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Z Žanom Rudolfom, najboljšim tekačem na srednje proge v slovenski zgodovini, o življenjskih preizkušnjah, zaradi katerih je bil prisiljen stopiti na novo pot. Pa tudi o številnih atletskih spominih in, seveda, nogometu.
“V zadnjem času sem se bolj posvetil vlogi narekovalca tempa, saj s tem zaslužim več, kot če bi tekel zase. Sem v letih, ko moram misliti tudi na družino. Nekdo mora plačevati račune,” nam je povedal Žan Rudolf, ki je to, da bo od atletike težko živel, dokončno ugotovil pred tremi leti, ko mu tudi odličen nov državni rekord 1:45,15 v finančnem smislu ni prinesel prav veliko.
Takrat je celo uresničil misel, s katero se je že nekaj časa spogledoval, in atletske čevlje za nekaj časa postavil v kot. Da se je vrnil na tartan, je poskrbela njegova druga oziroma kar prva ljubezen, nogomet.
“Nekaj časa atletike nisem treniral, potem pa sem začel spet teči, da ohranjam kondicijo, saj sem začel igrati nogomet,” je pojasnil velik navijač NK Olimpija, ki je v tej sezoni odigral nekaj tekem v peti slovenski nogometni ligi, in večkratni udeleženec največjih članskih tekmovanj. Tekel je na olimpijskih igrah, dveh svetovnih prvenstvih, štirih evropskih prvenstvih na prostem in štirih v dvorani.
Nad svojo atletsko kariero križa sicer še ni dokončno potegnil, toda trenutno je prednost dal družini in je že nekaj časa tudi redno zaposlen. “Še vedno bom sicer tekel tudi zase in se skušal uvrstiti na letošnje olimpijske igre. Ne bo lahko, saj nimam trenerja, v službi pa osem ur stojim na nogah, a bom poskusil,” nam je povedal večkratni slovenski rekorder, ki je ravno ta teden dopolnil 31 let.
Glede na to, da je pretekli konec tedna odtekel nov rekord v teku na 1000 metrov in v Nemčiji poskrbel za pravcati podvig – v manj kot uri je nastopil trikrat, pred in po rekordnem teku kot narekovalec tempa – verjamemo, da mu lahko uspe.
Začniva pri državnem rekordu v teku na 1000 metrov 2:19,03, ki ste ga odtekli pred tednom dni. Ste nad tem rezultatom presenečeni?
Ne, tak rezultat sem pričakoval. S tem namenom sem tudi odšel na tekmo. So se pa tam stvari potem nekoliko spremenile, saj so me dan pred tekmo prosili, če bi bil lahko narekovalec tempa v teku na 600 metrov, ki je bil na sporedu pred mojim nastopom.
Malo sem bil v dilemi, saj nisem bil prepričan, ali bom zmogel, potem pa sem se odločil, da bom tekel oboje. Pred startom me je malo stiskalo, ali bom zdržal ali ne, na koncu pa se je izkazalo, da je bilo dovolj za rekord. Verjamem pa, da bi lahko tekel hitreje. Tek ni bil optimalen.
Koliko vam je to, da ste le 20 minut pred rekordnim tekom na 1000 tekli na 600 metrov, vzelo?
Nekaj zagotovo, 400 metrov sem moral preteči v 48 sekundah, kar je čas, ki ga že dolgo nisem tekel. Kakšno sekundo, morda še več mi je ta nastop zagotovo vzel. Lahko bi tekel pod 2:19, morda bi se lahko spustil tudi pod 2:18, kar je res dober rezultat.
Ne samo to, potem ste vlogo narekovalca tempa opravili še po rekordu, in sicer ste nastopili še v teku na 3000 metrov. V manj kot eni uri ste nastopili kar trikrat.
Da, res nevsakdanje in naporno, a je nekako šlo. Je pa to precejšnja odgovornost, saj tečeš za drugega, malo me je stiskalo, ali bo šlo, ampak … Za to sem se pripravljal. Vloga narekovalca tempa je zdaj moja druga služba. Verjel sem vase, saj vem, da sem dobro treniral. Tudi glede vzdržljivosti sem napredoval, tako da je nekako šlo.
Se boste zdaj osredotočili le še na vlogo narekovalca tempa in vas na velikih tekmovanjih ne bomo več videvali? Letos sta na sporedu evropsko prvenstvo v Rimu in olimpijske igre v Parizu.
Za evropsko prvenstvo je najverjetneje že prepozno. Moral bi odteči pet tekov ali pa direktno izpolniti normo. Z olimpijskimi igrami je drugače, časa je še dovolj. Dva meseca. Zato se bom temu bolj posvetil. Skušal bom nabirati točke ali pa odteči normo, zato se pripravljam na drugi del sezone. Če bom imel dobre rezultate, bi rad tekmoval tudi v naslednji sezoni. Načeloma pa se bom bolj posvetil narekovanju tempa. Sem v letih, ko moram misliti tudi na družino.
Torej ste se za tak korak odločili predvsem zaradi financ?
Da. Najbolj zaradi tega. Tam lahko nekaj zaslužim. Več, kot bi z atletiko dobil sicer. Dve leti sem bil zaposlen na policiji, potem pa sem izpadel iz te kvote. Ko sem pred tremi leti tekel 1:45, sem videl, da od atletike ne bom mogel živeti, zato sem se odločil, kot sem se. Takrat sem želel zaključiti kariero, pa sem potem še eno leto poskušal, a sem hitro ugotovil, da je preveč stresno.
Z ženo sva dobila tudi otroka, treba je bilo plačevati račune, zato sem začel iskati službo. Hvala bogu sem jo dobil pri Sanolaborju, pri katerem sem zelo hvaležen za podporo, ki jo imam. Zelo so mi v pomoč. Nekaj časa atletike nisem treniral, potem pa sem začel spet teči, da ohranjam kondicijo, saj sem začel igrati nogomet. Igram ga v peti ligi v Medvodah.
Volja do teka se je takrat spet vrnila, zato sem lani začel nastopati kot narekovalec tempa. Potem sem se odločil, da bom nekaj odtekel tudi zase. Letos sem videl, da mi gre zelo dobro, zato sem si rekel, da se bom teku spet posvetil malo bolj.
Kot narekovalec tempa zaslužite precej več, kot če bi nastopali zase?
Jaz zagotovo. Težava je v tem, da je konkurenca res močna. Tudi na mitingih, ki niso tisti najvišje ravni, fantje tečejo 1:44. Jaz bi na primer tekel državni rekord, bil četrti in ne bi dobil niti evra. V Karlsruheju, kjer bom narekovalec tempa v teku na 1500 metrov, bo na starni listi 15 atletov, ki tečejo pod 3:36, kar je nor rezultat. Nagrado dobijo le prvi trije. Prvo mesto je vredno 400 evrov. Jaz bom kot narekovalec tempa dobil več. Računica je torej enostavna.
Kako priti do “službe” narekovalca tempa?
Lani sem priložnosti iskal sam, zdaj mi pomaga menedžer z Norveške, tako da je precej lažje. Lani sem se v vlogi narekovalca tempa izkazal, kar je zelo pomembno, zato so se mi letos odprla vrata za naprej. Težko je priti na največje mitinge, v diamantno ligo. To je moj cilj, da bi konstanto tekel na največjih mitingih. Lani sem si v tem krogu, v katerem gre veliko stvari od ust do ust, ustvaril ime. Vsi so bili zadovoljni.
Letos dobivam veliko prošenj. Tekel bom na diamantni ligi v Oslu in štiri dni pozneje še v Stockholmu. Na Norveškem bom “vlekel” Jakoba Ingebrigstna, ki je sposoben odteči svetovni rekord. Če bi bil zraven, ko bo rekord padel, bi bila to zame velika reklama. Ne vem pa še, ali bom tekel na 1500 ali 5000 metrov.
Kaj je za narekovalca tempa pomembno?
Predvsem to, da imaš občutek za tempo in znaš odteči enakomerno. Natanko toliko, kot je treba. Obstajajo atleti, ki so precej hitrejši do mene, a jim to ne uspeva. Jaz sem v tem zelo dober, zato mi ta vloga ustreza. Za zdaj so bili vsi atleti, ki sem jim narekoval tempo, zadovoljni. To pa je najbolj pomembno.
Glede na to, da redno hodite v službo, kdaj sploh lahko trenirate?
Odvisno od urnika. Če delam dopoldne, potem treniram ob petih zjutraj in grem direktno v službo. Potem pridem domov, sem z ženo in otrokom. Imam tri urnike. Enkrat začnem ob sedmih zjutraj, drugič ob desetih, tretjič pa ob enih. Minus je, da sem vseskozi na nogah, kar je slabo za regeneracijo. Tudi zaradi tega sem se odločil, da bom treniral sam, saj se lažje prilagajam in usklajujem urnike.
Prej je bilo precej bolj naporno. Zdaj sem že drugo leto brez trenerja. Včasih za nasvet vprašam Jana Petrača. Sva dobra prijatelja, vsakodnevno sva v stikih. On je tudi moj zadnji trener in tisti, ki poskrbel, da z atletiko nisem končal že pred nekaj leti. Prepričal me je, da lahko narediva dober rezultat, kar nama je z novim, modernim načinom treninga, ki je bolj osredotočen na laktat, tudi uspelo. Leta 2021 sem tekel zdajšnji državni rekord 1:45,15.
Pred tem ste trenirali pod vodstvom Slovenca Svjetlana Vujasina, ki je bil vaš prvi trener, Hrvata Milovana Savića in Italijana Giannija Ghdinija, pri katerem ste trenirali skupaj z odličnim bosanskim tekačem Amelom Tuko. Povejte malo o njem.
Kapo dol za vse, kar je naredil. Res malo je tekačev, ki bi imeli v teku na 800 metrov dve medalji z velikih tekmovanj, saj je konkurenca res močna. Njemu je uspelo. Bronast je bil na svetovnem prvenstvu leta 2015 in potem še srebren na svetovnem prvenstvu štiri leta pozneje. Za nameček je Evropejec, prihaja s področja nekdanje Jugoslavije. Tekel je 1:42. Nikoli si ne bi mislil, da bo nekomu s teh prostorov uspelo kaj takega.
Z njim in s financami je verjetno drugače?
Mislim, da on res ni imel podobnih težav kot jaz. Ima dobre sponzorje. To, kakšen status ima on v Bosni in Hercegovini, sem dobro izkusil tudi na svoji koži. Naj vam povem eno anekdoto.
Ko se je Amel poročil, sva bila z Luko Janežičem povabljena na poroko. Odšla sva proti Zenici, a se je na meji zapletlo. Manjkal nama je nek dokument. Ko sva cariniku povedala, kam sva namenjena, se nama je začel opravičevati.
Ne samo to. Rekel je celo, da bi naju, če ne bi delal, pospremil na pot in nama uredil policijsko spremstvo. Ko sva prišla v Zenico, pa norišnica … Povsod po mestu so bili plakati, ki so opozarjali na to, da se ženi Amel Tuka. Povsem drugačen svet.
Denarja, ki ga z atletiko zaslužite od pogodb, ni veliko?
Ne. Pa saj veste, kako je z atletiko in denarjem. Z Atletsko zvezo Slovenije imam podpisano pogodbo, dobim nek denar, a to je le toliko, da si pokrijem pol leta masaž. Sponzorira me Sanolabor, v katerem sem zaposlen. Sem tudi ambasador njihovih izdelkov. Oni mi res pomagajo, za kar sem jim hvaležen. Sicer pa denarja v atletiki, razen če osvajaš medalje na največjih tekmovanjih, kar pa je sploh v tekih težko, prav veliko ni.
Ste vi kdaj sploh lahko živeli od atletike?
Težko. Kakšno je stanje, sem ugotovil, ko sem pred tremi leti tekel svoj najboljši izid 1:45, pa se prav veliko ni spremenilo. Na žalost ni šlo. Zato sem takrat začel iskati službo in se zaposlil. Ko si mlad in ti gre dobro, dobiš nekaj denarja in odpre se ti nov svet. Živiš doma, treniraš … Vse je lepo. Potem pa pride družina in stvari se spremenijo. To ni več to.
Če bi dobival medalje z velikih tekmovanj, bi bilo drugače. Če si nekje na sredini, je pa res težko. Sploh v zadnjem času, ko je konkurenca neverjetna. Ko sem leta 2013 v dvorani tekel 1:46, sem šel na evropsko dvoransko prvenstvo z najboljšim rezultatom ma svetu. Takrat je bila to velika stvar. Danes ne vem, če bi bil med najboljšimi 20 na svetu.
Vam je v tem pogledu žal, da se niste odločili za nogomet, ki ga obožujete?
Velikokrat sem pomislil na to. Če sem povsem iskren, imam nogomet celo raje kot atletiko. Nogomet sem tudi treniral. Ni mi šlo slabo. Sem levičar, hiter in vzdržljiv. Včasih se sprašujem, kaj bi bilo, če bi bilo. Ko sva z Janežičem igrala na dobrodelni nogometni tekmi v Stožicah in bila na igrišču ob zvezdnikih evropskega nogometa, pa sploh.
Je pa res, da nikoli ne veš, kaj bi se zgodilo. Moram biti pa atletiki še vedno zelo hvaležen. Dala mi je številne prijatelje, videl sem veliko sveta. Nenazadnje sem prek atletike spoznal tudi ženo, s katero sva si ustvarila družino. Glede tega se res ne morem se pritoževati.
No, ampak saj nogomet zdaj igrate. Slišal sem, da igrate v peti ligi. Kako to?
Res je, igram za Jezero Medvode. Lani sem začel. Odigral sem nekaj tekem. Na začetku te sezone sem zabil dva gola, potem pa me je nasprotnik ustavil na grob način in mi malce obrnil gleženj. Takrat sem si rekel, da moram, če želim še teči, nogomet začasno postaviti na stranski tir. Mi je pa nogomet res všeč. Zagotovo ga bom še igral. Igram na levem krilu ali v napadu.
Vrniva se nazaj na vaš prvi šport. Kdaj ste ugotovili, da se boste z atletiko resno ukvarjali?
Verjetno leta 2010, ko sem bil na olimpijskih dnevih mladih v Moskvi tretji v teku na 1000 metrov. To je bila moja prva večja tekma, odrezal sem se dobro in začutil, da bo to moj poklic.
Kdo so bili vaši vzorniki?
Rus Jurij Boržakovski, Kenijec Wilson Kipketer in Britanec Sebastian Coe. Z zadnjima nisem nikoli tekmoval, medtem ko sem s prvim tekel na svojem prvem velikem članskem tekmovanju, na evropskem prvenstvu v Helsinkih. Res sem bil vesel. Govoril takrat z njim nisem, saj angleško govori bolj malo, imam pa doma uokvirjeno fotografijo, na kateri skupaj tečeva.
S Coejem in Kipketerjem sem se spoznal. O Sebastianu mi je veliko govoril oče moje žene. Ari Paunonen, še vedno aktualni evropski mladinski rekorder v teku na 3000 metrov, ki je svoj čas premagoval enega najboljših v zgodovini in zdajšnjega predsednika Svetovne atletike, Britanca Sebastiana Coeja.
Pa svetovni rekorder (1:40,91) David Rudisha?
Tudi z njim nisem nikoli tekel, tudi njega sem spoznal … Kaj naj povem o njem? Bil je razred zase. Tisti tek v finalu olimpijskih iger v Londonu je nekaj neponovljivega. Da povsem sam na takšni tekmi tečeš svetovni rekord … Noro. To je verjetno najbolj nora tekma v zgodovini teka na 800 metrov. Težko, da bo kdo ponovil kaj takega. Sicer pa njegovega naslednika vidim v Kanadčanu Marcu Aropu. Če kdo lahko teče njegov rekord, je to on.
Greva na vaše atletske začetke. Leto za uspehom v Moskvi ste bili tretji v teku na 800 metrov na mladinskem evropskem prvenstvu v Talinu.
To je bila moja prva medalja v teku na 800 metrov. Bil sem zelo vesel. Sploh zato, ker sem mislil, da sem tekel normo za olimpijske igre, ki so bile naslednje leto v Londonu, čeprav se je pozneje izkazalo, da to ni res. Vse se mi je odprlo. Dobil sem nekaj sponzorjev, pogodbo z zvezo. Dobil sem potrditev, da nekaj lahko naredim.
Na igrah v Londonu 2012 vas ni bilo, ste pa tistega leta tekli 1:46,79, popravili 20 let star rekord Rafka Mariniča in se na evropskem članskem prvenstvu prebili v polfinale. Stari ste bili komaj 19 let.
Tistega tekmovanja se zelo dobro spominjam. V kvalifikacijah sem na koncu teka malce upočasnil, da sem prihranil energijo, pa sem vseeno tekel 1:46. Takrat sem bil res odlično pripravljen. V polfinalu sem padel v skupino smrti, z menoj v skupini so bili Boržakovski, Andreas Bube in Pierre-Ambroise Bosse. Vsi trije tekači, ki so se v finalu razvrstili na stopničke. Če bi bil v lažji skupini, bi se morda prebil celo do finala.
Za tem je sledilo triletno slabše obdobje, v katerem vam je ponagajala poškodba, leta 2016 pa ste tekli okroglih 1:46,00 in bili bronasti na evropskem prvenstvu do 23 let. Za nameček ste se kot sploh prvi Slovenec uvrstili na svetovno prvenstvo v teku na 800 metrov.
Tisto leto je bilo prelomno. Takratnemu trenerju Svjetlanu Vujasinu sem rekel, da bom prenehal s tekom, a me je pregovoril, da poskusim še eno leto. Medtem sem že iskal službo. Potem je prišla medalja in še državni rekord.
Zanimivo je, da bi, če bi tekel stotinko počasneje, končal kariero. Tekel sem namreč natanko toliko, kot je bila norma za svetovno prvenstvo in olimpijske igre, ki so bile prihodnje leto, 1:46,00. Stotinka je moje življenje obrnila v drugo smer. Če bi tekel stotinko počasneje, bi se upokojil, ne bi spoznal zdajšnje žene … Vse bi bilo drugače.
Nastopili ste na kopici velikih tekmovanj, olimpijskih igrah, svetovnih prvenstvih in evropskih prvenstvih. Na katero tekmovanje imate najlepše spomine?
Rekel bi, da ti olimpijske igre dajo največ. To je največ, kar lahko dosežeš. Oziroma največ, kamor se lahko uvrstiš. Tudi z nastopom v Riu de Janeiru sem zadovoljen. Tekel sem najboljši čas v tisti sezoni. Dve mesti sta mi zmanjkali za uvrstitev v polfinale.
Glede rezultata pa so na prvem mestu zagotovo Helsinki in polfinale evropskega prvenstva, ko sem bil še zelo mlad. Zelo sem ponosen tudi na rezultat 1:45,15, ki mi je uspel za tem, ko sem nad atletiko praktično že obupal.
Skorajda vsak športnik pove podobno. Kaj je na olimpijskih igrah tako posebnega?
Najprej verjetno to, da so na sporedu vsaka štiri leta. Lahko si trikrat svetovni prvak, pa potem nimaš sreče, se poškoduješ in ostaneš brez olimpijskih iger. Vse se mora poklopiti. To je največje možno tekmovanje, vsaj v atletiki.
Kar se tiče samega tekmovanja, pa razliko zagotovo dela olimpijska vas, ki je prav posebno doživetje. Tam skupaj s športniki z vsega sveta, med njimi so tudi svetovni superzvezdniki, živiš dva tedna. To olimpijskim igram daje prav poseben čar.
Ste iz Ria de Janeira prinesli kakšno anekdoto?
Veliko jih je, vseh se zdaj niti ne spomnim. Mogoče lahko povem to, kaj se je zgodilo v olimpijski vasi, ko sva z Janežičem padla z dvigalom v klet. Pet nadstropij, saj smo bili povsem na vrhu. Reševati so naju morali. Pozneje so nam rekli, da je bila tista olimpijska vas narejena zelo na hitro, kar se je poznalo. Tudi sobe niso bile povsem dokončane.
Pa najslabši spomini z največjih tekmovanj?
Z vseh velikih tekem imam lepe spomine. Verjetno predvsem zato, ker je bilo vzdušje v slovenski reprezentanci vedno dobro. Vseskozi smo se družili, pred in po tekmah.
Morda mi je žal za kakšno zamujeno priložnost. Predvsem za dvoransko evropsko prvenstvo leta 2013 na Švedskem, kamor sem prišel z najboljšim rezultatom na svetu, a sem se tik pred tekmovanjem zastrupil s hrano. Vseskozi sem bil na stranišču. Vseeno sem poskusil, a ni šlo. Škoda, tam sem bil morda zrel celo za medaljo.
Leta 2021 ste navdušili z izjemnim državnim rekordom 1:45,15 in presenetili. Kaj se je zgodilo?
Nov način treninga pod vodstvom Petrača, pa sproščenost, saj sem si rekel, da bo to moja zadnja sezona, in tudi energija, ki mi jo je dal otrok. Takrat sem namreč postal oče. Zagotovo pa je svoje pristavilo tudi to, da sem treniral v ekipi dveh prijateljev, Petrača in Boruta Rebolja, ki mi je pomagal pri treningu moči. Način treningov, sproščenost, otrok, prijatelji … Vse se je poklopilo in prišel je rezultat.
Toda potem je sledil nov padec. V letih 2022 in 2023 ste tekli slabše. Zakaj?
Treniral sem dobro, a je bilo zelo naporno. Kot sem že rekel, mi ta rezultat ni prinesel veliko, kar me je presenetilo. Pravzaprav sem delal minus, račune pa je treba plačevati. Doma te čaka družina. Mislim, da je stres, ki ga je to prineslo, najbolj vplival na to, da mi je šlo slabše od pričakovanj.
Nekoč ste dejali tudi to, da trenerji v Sloveniji premalo sodelujejo med sabo. Zakaj?
Da, to sem opazil. Eden drugemu skrivajo in se jih izogibajo, namesto da bi se prilagodili in si pomagali. Vsaj jaz sem dobil občutek, da je tako. Da vsak trener misli, da ima prav. Govorim o trenerjih za tek na srednje proge. Kako je drugje, ne vem. Moram pa tukaj pohvaliti Tevža Korenta. Zdi se mi, da je zelo odprt. Rad sodeluje, ima tudi dobre rezultate in veliko uspešnih atletov oziroma atletinj. Podobno je s Petračem.
Se v trenerski vlogi vidite tudi sami?
Vse bolj me vleče v to smer. Ko sem za Sanolabor rekreativne tekače pripravljal na maraton, sem si rekel, da bi pa to mogoče delal. Tudi zdaj, ko treniram sebe, vidim, da nekaj znam. Zanimivo mi je. Vidim, da bi s svojim znanjem in izkušnjami lahko pomagal. Vsekakor se v prihodnosti na tak ali drugačen način vidim v tem poslu.
Kako gledate na pogoje za trening atletike v Sloveniji?
Problem za tekače je predvsem zima. Zdaj smo dobili krožno dvorano v Novem mestu, kar je super, a je problem, ker se je treba tja odpeljati. Če imaš družino in službo, imaš dve uri časa in upaš, da bo dvorana takrat prosta. Manjka nam več dvoran.
Poleti gre, zapelješ se v Kranj, na Kodeljevo ali pa tečeš zunaj. Pozimi pa nastane problem. Zato sem se moral znajti po svoje. Večino treningov po novem delam na tekaču, kar se mi je pred časom zdelo nepojmljivo, a gre. Toda, ko si prisiljen v to, pač sprejmeš. Zdaj vidim, da niti ni tako slabo. V zadnjem času pozimi zunaj tečem praktično le enkrat na teden.
Se pa v Ljubljani obeta nov velik atletski center s krožno dvorano, ki naj bi se naposled začel graditi. Ga bomo dočakali?
Ravno zadnjič me je na Facebooku stara objava iz leta 2011 ali 2012 opomnila na to, da je župan Zoran Janković obljubil nov stadion. Danes smo leta 2024, stadiona pa še kar ni … (smeh) Obljubil sem si, da bom tekel, dokler dvorane ne bo. Bomo videli, ali mi uspe.
Upam, da bomo ta objekt res dočakali, saj ga Slovenija enostavno potrebuje. To bi bilo super. Na Finskem, od koder prihaja moja žena, je zgodba povsem drugačna. Tam ima praktično vsako mesto svojo dvorano. Pod Olimpijskim stadionom imajo celo 400 metrsko dvorano. Zdaj grem tja in bom lahko normalno treniral.
Do kdaj nameravate teči?
Ugotavljam, da imam v zadnjem času vse večjo željo po teku. Zdaj, ko mi je uspel nov rekord na 1000 metrov, sem dobil dodatno motivacijo. Rekorde bi rad postavil še v teku na 1500 in 2000 metrov, pa tudi na miljo. Mislim, da bom z leti prešel na daljše discipline.
Če bo zdravje dopuščalo, bi rad popravil tudi te rekorde in šel v zgodovino kot eden najboljših slovenskih tekačev v zgodovini. Še v ostalih tekaških disciplinah bi rad postavil dobre rezultate. Sicer pa se lahko zgodi, da rekorde teče tudi kdo drug. V zadnjem času imamo še nekaj zelo dobrih tekačev. Žana Ogrinca, Jana Vukovića, Roka Marklja …
Nameravate, ko boste končali kariero, ostali v atletiki oziroma športu?
Da, rad bi ostal. Verjetno bi bil lahko tudi dober kondicijski trener. Mogoče v nogometu, ki ga imam res rad. Zdi se mi, da je nogomet glede tega zelo podoben teku na 800 metrov. Sprint, pavza, sprint. Vidim, da bi lahko pomagal. Bi pa v vsakem primeru po koncu kariere rad ostal v športu in tudi v farmaciji.
Zanimivo je tudi to, da ste poročeni s Finko. Kako sta se spoznala?
Na pripravah v Južni Afriki. Potem sva bila nekaj časa v stikih, preskočila je iskrica in pristala sva skupaj. Preselila se je v Slovenijo, počasi sva se odločila za otroka. Lani sva se poročila. Res sem hvaležen atletiki, da sem jo spoznal. Tukaj je, na srečo, dobila tudi službo, tako da je zdaj vse super.
Tudi ona je bila tekačica in prihaja iz tekaške družine. Njen oče je eden najboljših tekačev v zgodovini finske atletike Ari Paunonen. Še vedno aktualni evropski mladinski rekorder v teku na 3000 metrov, ki je svoj čas premagoval enega najboljših v zgodovini in zdajšnjega predsednika Svetovne atletike, Britanca Sebastiana Coeja.
Ste jo zdaj, ko se je Slovenija prek Finske uvrstila na evropsko nogometno prvenstvo, kaj zbadali?
Niti ne. Seveda je bila žalostna, ker Finski ni uspelo, a je tudi ona velika navijačica Slovenije. Ogledala sva si obe medsebojni tekmi. Tako na Finskem kot pri nas. Malce sva se zafrkavala, sicer pa je tudi ona vesela za slovensko reprezentanco.
Jaz sem bil seveda zelo vesel. Zdi se mi, da se Slovenija in Finska res velikokrat srečujeta v raznih športih. Košarka, nogomet, tudi mali nogomet … Prej smo vedno izgubljali, zdaj pa smo končno zmagali.
Na evropsko prvenstvo v Nemčiji boste šli?
Seveda. Takoj, ko je bilo možno, sem se prijavil. Ne samo jaz, tudi oče, mama, prijatelji … Kakšnih 10, 15 se nas je prijavilo. Jaz sem dobil vstopnici za tekmi z Dansko in Srbijo. Upal sem, da bom izžreban za tekmo s Srbijo in natanko to se je tudi zgodilo.
Presrečen sem bil. Menedžerju sem takoj rekel, naj pozabi na to, da bi 20. junija tekmoval. Na Finskem bom tekel dan prej, potem bom skočil na letalo, prišel na tekmo s Srbijo, po tekmi pa domov in spet na tekmo. Če bomo napredovali v izločilne dele, se bom v Nemčijo zagotovo še vrnil.
Od kje takšna ljubezen do nogometa?
Na splošno imam šport zelo rad, najraje pa nogomet. Prihajam iz Štepanjskega naselja v Ljubljani, od koder prihaja veliko nogometašev. Nogomet smo vedno igrali med bloki. Spomnim se, da sem igral tudi proti zdajšnjemu reprezentantu Petru Stojanoviću in še nekaterim.
Oče me je vedno peljal na reprezentančne tekme. Najbolj se spomnim tekme proti Rusiji v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2002 za Bežigradom, ko je Milenko Ačimović v zadnji minuti zadel za zmago. Takrat sem se dokončno zaljubil v nogomet. Veliko sem hodil tudi na tekme Slovana, treniral pa sem na Vevčah.
Znano je tudi to, da ste velik navijač Olimpije. Na njenih tekmah ste se skupaj s slovenskim rekorderjem v teku na 400 metrov večkrat pomešali med organizirane navijače Green Dragons. Kako je prišlo do tega?
Tudi tukaj ima prste vmes oče, ki me je peljal tudi na tekme hokejske in košarkarske Olimpije. Na severni tribuni z navijači sem bil, že ko sem bil star sedem, osem let. Zdaj s sinom hodim na tribuno C. Gledava in uživava. Glede navijanja z Green Dragons pa lahko povem tudi eno zanimivo anekdoto.
Kar na dan z njo …
Leta 2018 bi moral imeti na dan derbija tekmo na Poljskem. Derbi v Ljudskem vrtu je bil v soboto. V petek zjutraj sem prišel na trening in nameraval popoldne na Poljsko. Potem pa pride Janežič in mi pove, da so Green Dragons organizirali navijaški vlak za pot v Maribor. Takoj me je zamikalo, malo sem tehtal, potem pa se odločil … Poklical sem na Poljsko, se izgovoril, da sem poškodovan in odpovedal nastop.
Ni lepo, ampak … Šli smo na vlak, na derbi in bilo je noro. To je bil derbi, ki ga je z golom v zadnji minuti odločil Andres Vombergar in Olimpiji prinesel zmago s 3:2. Strgalo se nam je. Niti malo mi ni bilo žal, da sem odpovedal tekmo in šel v Maribor. Na koncu v življenju največ pomenijo takšni spomini, ki ostanejo za vedno.
Na gostovanje ste z Olimpijo šli tudi v tej sezoni, ko se je prvič uvrstila v skupinski del evropskih tekmovanj.
Da, ko je bil žreb, sem si takoj vzel dopust in si rezerviral let v Lille, kamor sem potem tudi odšel. Malce sem bil začuden, da ni bilo zanimanja še več, saj je šlo za zgodovinsko prvo evropsko gostovanje. Nikoli ne veš, kdaj bomo kaj takega spet doživeli. Vsekakor mi ni žal. Čeprav smo izgubili, je bila to lepa izkušnja.
V tem intervjuju sva z atletike veliko preskakovala na nogomet. V atletiki je zelo malo denarja, medtem ko ga je v nogometu ogromno. Če bi bili v nogometu na takšni ravni, kot ste vi v atletiki, bi bil vaš vozni park verjetno sestavljen iz par dragocenih avtomobilov, tako pa … Nogometašem zavidate tak status?
Nisem ljubosumen. Na koncu koncev bi lahko v nogometu poskusil tudi sam, pa nisem. Sicer pa niso nogometaši krivi, da je v atletiki takšno stanje, kot je. Jasno je, da je nogomet medijsko precej bolj zanimiv, kar prinese tudi nekaj denarja.
Na to vplivajo tudi mediji in javnost, ki v Sloveniji atletiki nista tako naklonjeni, kot so ji kje drugje. Na Finskem na državno atletsko prvenstvo pride deset tisoč ljudi. Več kot na nogometne derbije pri nas. Tam je stanje precej drugačno, pri nas pa žal ni. Razlike v financah v primerjavi z nogometom in tudi drugimi športi – košarko, rokometom, odbojko – so na žalost res velike …
Boste svojemu sinu odsvetovali pot v atletiko?
Ne, podpiral ga bom glede česarkoli, za kar se bo odločil. Samo, da bo zdrav. Atletika je super šport. Nenazadnje ti atletika da osnovo za praktično vse druge športe. Povsod je vključena. Povsod skačeš, tečeš …
Sicer pa na koncu ni vse v denarju. Pomembno je tudi zdravje in predvsem to, da delaš nekaj, kar imaš rad. Vsekakor pa upam, da bo moj sin v športu.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje