Argentinski junak, ki kljubuje vsem napovedim

Foto: Guliverimage

Franco Colapinto je dobil novo priložnost v Formuli 1. Vsaj pet dirk bo nastopal za moštvo Alpine, kjer bo zamenjal Jacka Doohana. Ob vsem razburjenju se hitro pozabi, kako težka in negotova je bila pot mladega Argentinca do elitnega dirkaškega razreda.

Njegova zgodba ni klasična zgodba talenta, ki se z močnimi sponzorji prebije do najvišje ravni dirkanja, do formule ena, temveč je zgodba borca, ki je izkoristil sleherno priložnost, ki se mu je ponudila v dosedanji karieri.

Že samo dejstvo, da je prišel do F1, je samo po sebi izjemno. Še toliko bolj, da je lani pri Williamsu v devetih dirkah pustil tako močan vtis, glede na kilometre, ki jih je do zdaj opravil v dirkalnikih F1. Paradoksalno so bile prav težke okoliščine, ki so njegovo pot do najelitnejšega razreda motošporta močno otežile, hkrati tiste, ki so ga oblikovale v voznika, ki je zmožen zagrabiti redke priložnosti.

Že od 14. leta, ko je iz Argentine odšel v Evropo z minimalno finančno podporo, je bil njegov največji izziv denar. Preizkušanja so bila redka, sedež pa je bil odvisen od rezultatov, zato se je moral izkazati vsakič, ko je sedel v dirkalnik. Četudi se ni imel možnosti prej s testiranji prilagajati in dopolnjevati.

7.000 proti 500

Pred lanskim debijem v F1 v Monzi je Colapinto vsega skupaj v različnih dirkalnikih F1 odpeljal le 486 kilometrov. Za primerjavo, Jack Doohan, čigar mesto je zdaj zasedel v drugem dirkalniku Alpine, je do prve dirke v F1 odpeljal kar 7.390 kilometrov. Razdalja zadošča za približno 25 dirk, medtem ko Argentinčeva niti za dve veliki nagradi.

Preboj je napovedal že leta 2018, ko je kljub skromni pripravi zmagal na svoji prvi dirki v španskem prvenstvu F4. Leto kasneje je osvojil naslov.

Že na drugi dirki v točkah

Njegova sposobnost, da skoči v avto v težkih razmerah in nemudoma najde hitrost, se je potrdila tudi lani septembra v Monzi, ko je prevzel sedež Logana Sargeanta v Williamsu. Kljub nesreči v prvem prostem treningu v Azerbajdžanu je v svoji drugi dirki že končal v točkah na osmem mestu.

Resda sta konec sezone zaznamovali nesreči v Braziliji in Las Vegasu, ki sta nekoliko zasenčili njegov uspeh, a do takrat se je Colapinto že prelevil iz talenta, ki je “padel z neba”, v obetajočega dirkača na ravni F1. V intervjuju v Abu Dabiju je dejal, da se je s pritiskom naučil spopadati že zelo mlad: “Vedno sem vedel, da morda že na naslednji dirki ne bom mogel nastopiti, če zadnja ne bo dobra. Zato sem se moral vsakokrat dokazovati.”

V idealnem svetu bi imel Colapinto na voljo več testiranj, boljše pogoje in stabilno okolje. A prav negotovost in nuja sta ga naučili prilagajanja in delovanja pod pritiskom. Lani je vstopil v F1 brez resnih priprav, le z nekaj krogi v Silverstonu in testiranjem po VN Abu Dabija, nato pa že ob debiju v Monzi odpeljal poln dirkaški vikend. “Ko prideš v F1 brez kilometrov, brez priprav, se moraš takoj boriti za vse. In jaz sem to znal. Vedno sem moral,” pravi danes 21-letni Argentinec, ki je zdaj dočakal drugo priložnost.