Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Silvo Karo je posameznik, ki ga ni potrebno posebej predstavljati. Velikan alpinizma, predvsem plezanja tehničnih smeri, med katerimi so številne prvenstvene in do danes neponovljene. Vsi dosežki in presežki so mu leta 2022 prinesli zlati cepin za življenjsko delo. Vedno neposredni in nasmejani legendarni plezalec je tokratni gost Sportklubovega nedeljskega intervjuja.
Njegova alpinistična kariera je bila plod številnih naključij, za katera je danes neizmerno hvaležen. Rojen skromni kmečki družini na domačiji nad Brdom pri Ihanu, kjer ni bilo časa za šport, je svoje gibe na višini in izreden občutek za ravnotežje nevede kot mladenič pilil ob postavljanju streh. V hribe je kot najstnik prvič odšel z novim župnikom, ki je leta 1976 prišel v ihansko faro. Rodila se je ljubezen do gora in pozneje predvsem vertikale, ki je v naslednjih letih zgolj še naraščala.
Druga prelomna točka je prišla ob koncu služenja vojaškega roka, ko je po zaslugi zlomljene noge in rehabilitacije v Rimskih Toplicah spoznal Franca Kneza. V 80. letih je bil v takratni Jugoslaviji vlečni konj novega in modernejšega pristopa k alpinizmu. Skupaj z Janezom Jegličem – Johanom so v naslednjem desetletju tvorili izjemno uspešno navezo, ki se jo je prijel vzdevek trije mušketirji in je jezdila val tehnološkega razvoja na področju plezalne opreme. Postajali so vse boljši, hitrejši in drznejši.
Kariera Silva Kara je trajala približno od leta 1982 do 2010 in ga je ob številnih domačih vzponih popeljala čez granitne stene ZDA in Patagonije, na Grenlandijo in himalajske osemtisočake. Med vrhunce sodijo preplezane izjemno zahtevne prvenstvene smeri v stenah Fitz Roya, Cerro Torreja, Torre Eggerja in Bahagirathija. Njegov življenjski opus obsega več kot 2.000 preplezanih smeri, od tega je bilo kar 320 prvenstvenih. V športnem plezanju je splezal do težavnosti 8a.
Z njim smo se srečali kje drugje kot pod steno. Od zaključka vrhunske kariere namreč biva pod Kraškim robom blizu Jadrana, v Ospu, prvem športnem plezališču v Sloveniji. Do vstopa v smer ima nekaj minut hoje. Tako ima skalo pri roki, vetrovno Patagonijo pa nostalgično začuti pozimi, ko po Krasu zareže ostra burja. Sprejel nas je polno zaposlen, pred vrati je namreč že 19. Festival gorniškega filma, ki ga je ustanovil in ga uspešno vodi od leta 2007.
Intervju: Silvo Karo
Neverjetno, kakšno otroštvo. Doma s kmetov, skakali ste po strehah že pri 13 letih, ko se niste niti zavedali, da ste pridobivali tudi veščine za steno. Kako gledate danes nazaj na te skromne začetke?
Sem hvaležen, da mi je bilo to dano. Takrat seveda po strehah nisem skakal, da bi bil bolj spreten, to je bila finančna potreba, da sem nekaj zaslužil. Ni bilo igrač, zato smo plezali po drevju in podobno. S tem sem si pridobil spretnosti, ki so mi koristile v vsakdanjem življenju in pozneje tudi v alpinizmu.
Če bi odraščali v današnjih časih, bi se lahko danes tako izoblikovali?
Ne vem, kako bi bilo, vsekakor pa ne moreš drugače, kot se v nekem času živi. Ne glede na čas pa bo vedno držalo, da je za najboljšo psihično in fizično stabilnost v alpinizmu pomembna tvoja pogostost v gorah, tam se hkrati krepita psihična in fizična moč. Moraš biti v stiku z nevarnostmi v gorah, višino, vremenom, orientacijo in drugimi dejavniki, ki te spremljajo v gorah. Tega se ne moreš naučiti v dolini in prav te stvari ti najbolj koristijo v gorah. Doma na kmetih sem dobil delovne navade. Z delom na višini nekaj izkušenj, da me ni bilo strah globine. V gore sem zašel zelo skromno. Bazo si je treba zgraditi zelo dobro. Kot pri hiši, temelji morajo biti dobri.
Kdaj so na plano prišle večje alpinistične ambicije?
Po vojski, kjer sem tudi spoznal Frančka Kneza. V vojski sem tudi prvič intenzivno začel trenirati. Bil sem v Bovcu. Ko si prišel v kasarno, so te zaslišali, s čim se ukvarjaš. Rekel sem, da s plezanjem, čeprav sem bil takrat še nula. So mi pa dali popoldneve prosto, da sem se lahko ukvarjal s športom. Plezati sam nisem mogel, sem se pa pridružil drugim. Bili so alpski smučarji in tekači. Tomaž Križaj s Kranja je bil odličen tekač, pa sem z njim tekel dolge razdalje. Iz Bovca v Log pod Mangartom in Čezsočo. Pridobil sem vztrajnost in vzdržljivost. Če prej nisem imel športne podlage, sem si jo pridobil v vojski. Na koncu sem si na Pokljuki pri nogometu zlomil nogo in so me poslali v Rimske Toplice. Tam sem spoznal Kneza, ki je bil že prava legenda v alpinističnem prostoru.
Res neverjetno naključje.
Da, res sem vesel, da se mi je tako nalagalo na začetku. Res sem hvaležen. Pri njem sem spoznal to alpinistično plat, kako moraš trenirati, da boš tako dober kot on. Takrat se je pripravljal na južno steno Lotseja. To je bila jugoslovanska odprava leta 1981. Doma je bil iz Rimski Toplic in je do tovarne Emo v Celju, kjer je bil zaposlen, vsak dan tekel. Prijetna razdalja. Videl sem ga, kako za krepitev rok pleza po obzidju. Zagotovo je oseba, ki je name najbolj vplivala pri razvoju moje alpinistične poti v nadaljevanju.
Že leto pozneje ste bili na prvi odpravi v tujino v ZDA.
Da, tako. Leta 1982. Takrat Frančka ni bilo, šel sem z Janezom in še dvema. Še ena od čudovitih poti, ki so se mi pokazale na začetku kariere. Šlo je za izmenjavo med ameriškimi in jugoslovanskimi alpinisti. Zakaj je bilo to dobro? Ker smo se naučili plezati v granitu, ki zahteva drugačno tehniko. Prav prosto plezanje in čisto plezanje je bilo takrat zelo aktualno. Razvoj je prihajal iz Amerike in Anglije. Po njih smo se zgledovali. Tisti mesec v Wyomingu in Koloradu je bila čudovita popotnica za nadaljevanje, kajti vse stene, ki sem jih plezal po različnih koncih sveta kasneje, so bile iz granita. Pridobil sem si bazo znanja. Tako smo začeli sanjati, ko smo prišli domov. Opravljali smo prve proste ponovitve smeri, ki so jih nekoč plezali s tehniko. Potem smo se s Frančkom in Janezom našli, da gremo skupaj tudi v Patagonijo.
Kakšen vpliv pa so imele na vas takratne jugoslovanske odprave v Himalajo (JAHO), ki so bile v tistem času zelo odmevne? Se je rodila tudi želja po osemtisočakih?
Dobro se spomnim, ko je imel leta 1979 Stane Belak – Šrauf v Ihanu predavanje o odpravi na Everest. Takrat me je to zelo potegnilo. Bile so zelo odmevne. Leta 1985 sem bil na odpravi na Kangčendzengo, na Jalung Kang. V nadaljevanju nekako nisem našel motivacije, da bi osvajal te osemtisočake. Bolj blizu mi je bil tehnični vidik, bolj zahtevne stene. Pozneje se je pokazalo, da je samo osvajanje osemtisočakov že mimo, razvoj je šel v bolj tehnično zahtevne smeri.
Bolj v vertikalo?
Da. Zgledovali smo se po Američanih. Majhna odprava in zahtevni cilji. Rekel bi, da je danes vzpone na osemtisočake komercialni alpinizem popolnoma paraliziral, saj ni več zahtevnih ciljev, samo osvajanje vrhov. To je, recimo temu, rekreacija. Če alpinizmu odvzameš nevarnost in tveganje, potem to ni več alpinizem, je zgolj športna aktivnost. Danes imajo že vodeni klienti v zbirkah vseh 14 osemtisočakov, a to početje v Himalaji nima popolnoma nič skupnega s herojskim alpinizmom pred 90. leti, ko ni bilo logistike, vremenskih napovedi, tehnologije, komunikacije … Ta visokogorski turizem Himalajo spreminja v odpad, kar predstavlja resno okoljsko težavo.
Klavdij Mlekuž, ena mojstranških veveric, mi je pred kratkim razlagal, kakšna avantura je bila takrat že zgolj pot do Katmanduja, ko so v eno smer po cesti potovali en mesec.
Avantura je bila že priti do tja, kaj šele gora. Danes je za prave alpiniste še vedno prostor, pomakniti se morajo v divjino in iskati nepoznane vrhove, a vsi stremijo k poznanimi. Everest, K2, Antarktika, Grenlandija, Eiger. To so vrhovi, ki so magnet. Če gredo drugam, pa njihov glas ne seže do mase z ulice.
Pred vrati je 19. Festival gorniškega filma, ki ga že leta uspešno vodi Silvo Karo:
To je pa moja druga ljubezen. Nadgradi alpinizem, ki je poleg surovosti in nevarnosti tudi literaren in kulturen šport ter za seboj potegne cel kup stvari. Je knjiga, fotografija, film … Da sem povezan s festivalom, izhaja iz Italije, iz Trenta, kjer je najstarejši festival gorniškega filma na svetu in obstaja že 70 let. Leta 1987, ko sva z Janezom preplezala Cerro Torre, sva imela s seboj kamero in posnela film. V Trentu je zmagal kot najboljši alpinističen film. Padel sem v festivale in sem od leta 2007 povezan s Festivalom gorniškega filma. Smo pri 19. ediciji. Skrbim, da imam čim boljšo produkcijo s celega sveta in da je spremljevalni program čim bolj bogat. Bogastvo alpinizma je res široko.
Kako je sploh prišlo do te velike želje po Patagoniji? Je res za vse kriv en poster?
Da, vse izvira iz tega. Z Janezom sva šla v Trbiž kupiti prve plezalnike, preden sva šla v Ameriko leta 1982. Italijanski alpinist Renato Casarotto je leta 1978 splezal na Fitz Roy in je Scarpa izdala velik plakat. Dobila sva ga s plezalniki in začela sanjati. Po desni strani je bila Casarottova smer, nama pa je v oči padla velikanska zajeda, ki še ni bila preplezana. To je bil naš prvi Patagonski cilj.
Leta 1985, ko ste bili del odprave na Jalung Kang, se je smrtno ponesrečil Borut Bergant. Kako težko je sprejeti takšno tragedijo, kako je vplivala na vas?
Iz te serije JAHO, kratica pomeni Jugoslovanska alpinistična himalajska odprava, je bila po številki osma in tudi zadnja. Cilj je bil Jalung Kang s severa. Ko smo spremljali odprave, se je zgodila tu in tam kakšna nesreča, ko pa si sam deležen tega, pomisliš: ‘Čakaj malo, zdaj gremo domov brez enega člana odprave’. Sploh, ko sem pomislil, da je imel dvojčici, dve hčerki. V Ljubljani se spomnim, kako sta tekli za avtobusom. Takrat mi je bilo nekaj dni precej hudo. Tam sem spoznal, da gresta nevarnost in veselje z roko v roki. Ne pozabiš, a z alpinizmom ne prekineš.
V Patagoniji ste trije mušketirji z Janezom Jegličem in Francom Knezom preplezali kopico izjemnih gora. Fitz Roy, Cerro Torre, Torre Egger …
To so bila 80. leta. Jaz sem bil potem še v 90. letih in v novem tisočletju, a 80. leta bazirajo na nas treh. Leta 1985/86 smo bili na Cerro Torreju še v večji zasedbi, ko nas je bilo šest plezalcev. Večinoma pa trije. Z Janezom Jegličem tudi sama v južni steni, s katero zaključiva to obdobje 80. let. Se mi zdi, da sva s tistim vzponom pomaknila raven vztrajnosti, vzdržljivosti in korajže do maksimuma. Nisem videl, da bi na način, na katerega smo plezali v 80. letih, našli še kakšen težji cilj v Patagoniji.
Je pa vreme v Patagoniji glede na zapise v vaši knjigi Alpinist izredno muhasto.
To je rep Južne Amerike. Že mornarji so opisovali rjovečih 40. 40 zemljepisne širine, Cape Horn in tam okoli. To je usmerjeno proti Antarktiki, tam je tudi zato toliko slabega vremena. S Pacifika pihajo topli vetrovi in se zaletavajo v te gore. Zrak se dviguje in ohlaja. Pod gorami je ogromno padavin, medtem ko na argentinski strani je le polno oblakov in nič ne pade. Gre za zaključek južnoameriških Andov, tukaj se zadnjič dvignejo nad 3.000 metrov. S tem so izpostavljeni prepihu med dvema oceanoma.
Vremenske napovedi takrat ni bilo, prišla je šele leta 2005, ko je, kot ste se izrazili, Patagonija izgubila nedolžnost.
Res je. Zjutraj je kazalo obetavno, pogledal si v nebo. Nekateri so poskušali z višinomerom in pritiskom, a tudi to ni funkcioniralo. Šele v digitalnih časih je prišla vremenska napoved. Pod južno steno Cerro Torreja je bilo ogromno ene hoje gor in dol. To so razdalje šest ur hoje. Pa težak nahrbtnik. Zjutraj si šel obetavno gor, ker je bilo kolikor toliko lepo vreme. Zvečer se je poslabšalo, naslednji dan je bilo po domače povedano ‘užas’. (smeh, op.a.) Spet nazaj dol, prespiš in naslednji dan sonce. Misliš, da se ti bo zmešalo. Mislim, da sva 24-krat prehodila to pot gor in dol. Tako je bilo to takrat.
Je torej prav vzpon čez južno steno Cerro Torreja vaš najljubši?
Lahko bi rekel, da sva takrat opravila najtežji vzpon v našem obdobju v 80. letih. Kot nadgradnja vzponov v Firz Royu, vzhodni steni Cerro Torreja in Torre Eggerju. Nato smo iskali nove izzive.
Kaj je bilo vodilo treh mušketirjev?
To, da smo se ‘fajn’ razumeli. Vsi smo izhajali iz enakega socialnega okolja, s kmetov, s podeželja. Povezoval nas je ta socialni čut, intenziteta plezanja še bolj. Preprosto smo se razumeli. To mladostno energijo, ki jo imaš, igrivost, zagnanost in motivacijo smo združili in prenesli v ta dejanja.
Še en izjemen vzpon vam je uspel na Bhagirathi III. Vaš največji v 90. letih?
Če nadaljujeva od prej, z južno steno Cerro Torreja sva prišla na to raven z uporabo fiksnih vrvi, ki smo jih uporabili zaradi izredno slabega vremena. Zgledovali smo se po Američanih in Angležih, ki so vse pogosteje uporabljali alpski slog plezanja in manjše odprave. Leta 1990 sva šla z Janezom v tem stilu v Garvalsko Himalajo v Indijo in se lotila zahodne stene Bhagirathija. 6.454 metrov visoka gora, mogočna stena, od tal do vrha 1.300 metrov. Tokrat v alpskem stilu. S seboj vzameš vse za osem dni. Da boš torej lahko v steni prespal in tudi vso opremo, da boš prišel preko stene in na drugo stran sestopil. To je bila najina največja avantura. Ta vzpon še danes v svetu velja za enega najboljših vzponov vseh časov v tehnično zahtevnih smereh.
Kako težko se je bilo sprijazniti z dejstvom, da se Janez Jeglič leta 1997 ni vrnil z Nuptseja?
Leta 1996 sem plezal v Yosemitih z odličnim švicarskim plezalcem Aischanom Ruppom. Šlo nama je odlično in sva razmišljala o Patagoniji, a se je tisto zimo smrtno ponesrečil. Naslednje leto še Johan. Takrat sem naredil leto in pol premora. To je bil res šok, a kaj naj? Življenje teče naprej. Potem sem nadaljeval s plezanjem. Bolj si pripravljen, bolj zmanjšuješ verjetnost nesreče. A ko vidiš, da se tudi najboljšim zgodi, te stisne. Kasneje se je ponesrečil še Franček Knez. So pa stvari, ki bodo ostale. Lepi spomini in hvaležnost, da smo lahko združili našo mladostno energijo in nekaj zapisali v zgodovino alpinizma.
Se vam zdi, da ljudje še vedno cenijo predvsem osemtisočake?
Ljudje imajo še vedno za merilo alpinizma doseženo nadmorsko višino. A tu ni zahtevnosti, kjer pa je bistvo in srce alpinizma. Tisto se pa le dobro sliši. Danes se ljudje vse bolj zgražajo, ko gledajo, kakšne karavane ljudi se gnetejo proti vrhovom osemtisočakov s komercialnimi odpravami, ki jo spreminjajo v smetišče. Tam deluje po sistemu, več plačaš, boljši servis imaš in nižje lahko začneš uporabljati dodatni kisik iz jeklenk, ko se po pripravljeni infrastrukturi pomikaš proti vrhu.
Američan so vam znali izkazati, kako zelo vas cenijo, ko so vas prepoznali v parku Yosemite.
Če si prišel v Yosemite in v njihovem okolju nekaj naredil, je pomenilo, da imaš soliden nivo. Američani so bili na domačem terenu številka ena. Tako pri ponovitvah smeri in hitrosti plezanja smo bili konkurenčni Američanom. Tudi v Patagoniji smo v 80. letih diktirali tempo. Še v 90. in še leta 2005, ko sva z Andrejem Grmovškom v treh tednih preplezala štiri smeri, dve za ogrevanje in dve zelo dolgi. Takrat smo bili mogoče preveč skromni, a danes, ko vidim, kako stvari stojijo v zgodovini, ko se je vse presejalo, vzponi niso devalvirali. V knjigi sem napisal, da nismo vedeli, kako je, če te nekdo prehiti, ker nas nikoli nihče ni. (smeh, op.a.)
Če je bil Aleš Kunaver pri nas začetnik himalajizma v 60. in 70. letih, je šel razvoj v vaši generaciji v vertikalo z bolj tehničnim plezanjem in z modernejšo opremo. Kaj pa je potem v današnji generaciji naslednja stopnja in nadgradnja?
Težko je reči, a presežkov ni. Vzponov v Himalaji v 80. letih danes niti približno niso presegli. Zadnji vzpon, ki je res totalen presežek, so leta 2023 naredili trije Američani – severna stena Jannuja. Jacksona Marvella bom imel tudi na predavanju na festivalu. Pa mi kdaj kdo reče: ‘Pa saj dobivajo zlate cepine’. Jih dobivajo, a ni presežkov. Če omenimo zlati cepin od Andreja Štremflja in Marka Prezlja leta 1992 na Kangčendzengo, enostavno od tega vzpona ni presežka, če govorimo o osemtisočakih. Na splošno nihče ne upa več toliko tvegati. Vzponi so dobri tudi v zdajšnjem obdobju, a če to primerjamo z 80. leti, pa je to delala poljska B reprezentanca.
Če filozofirava, je kriva tudi ta varna cona udobja današnjih časov?
Lahko bi rekel, da se ukvarjamo s salonskim alpinizmom. Vsakdanje življenje takrat, ne pri nas, ker nam je šlo bolje, denimo pri Poljakih. Ko so oni prišli v Himalajo, so že bili ogreti od ‘safrja’, od vsakdanjega življenja doma in je bila odprava luksuz. Tako nekako. Se pa tudi najdejo primeri v današnjem času. Vidim dva takšna presežka. Najprej Alex Honnold in njegov free solo. Enako leta 2023 ti trije Američani. Mogoče je to eden najtežjih vzponov v Himalaji v zadnjih desetletjih. Mogoče je pa to zdaj potreba, da zbežiš iz tega sveta, ker ti je preveč udobno, in iščeš nekaj surovega in nevarnega. V tistih časih je v društvih kdo povlekel voz naprej. Poglejmo primer Janje Garnbret. Ona za seboj vleče celo kolono mladih plezalk, ki vedo, kaj morajo storiti, da bodo to dosegle. Mi smo imeli Frančka Kneza.
Kako pa gledate na zdajšnjo slovensko sceno? Denimo Jernej Kruder je ravnokar prosto preplezal zahtevno smer v El Capitanu. Ali pa Aleš Česen na Gašerbrum III.
Da, ampak to spet ni presežek. Letos bo na festivalu ena slovaška plezalka, ki je v El Capitanu preplezala tako zahtevne smeri kot Kruder. Za raven, ki jo ima, se mora primerjati z Adamom Ondro. On je tega kalibra. Je seveda zadeva od Kruderja super, najboljša naša, a če to postavimo v prostor, v Yosemite, kaj tam delajo plezalci, pa ni top, je pa dober vzpon. Enako Aleš Česen. Je dober vzpon, a to je bilo že preseženo in se ne more primerjati z novo smerjo, ki sta jo leta 1986 v južni steni K2 naredila Jerzy Kukuczka in Tadeusz Piotrowski. V alpskem stilu na osemtisočak brez kisika. Nova smer na drugo najvišjo goro sveta. Jaz vedno gledam, kako tehnično zahtevno je. Jasno, to je dober vzpon in trenutno ni boljših, a to ne presega vzponov, ki so v zgodovini že bili narejeni, če se razumemo.
Smo dosegli nekakšen limit?
Brez skromnosti sem povedal, da smo v 80. in 90. letih ter še leta 2005 v Patagoniji diktirali tempo. Danes ga ne. Da prideš v Yosemite in narediš izjemen vzpon, kjer sva bila z Aischanom prva Evropejca, ki sva konkurirala Američanom, številki ena v hitrostnem plezanju. Tam sva opravila najhitrejši vzpon, na Half Dome, ki ni devalviral, himalajski osemtisočaki pa so. Kaj delajo danes najboljši svetovni plezalci v El Capitanu? Kar delamo pri nas, so super vzponi, a presežkov ni.
Vsi vaši vzponi so vam leta 2022 prinesli cepin za življenjsko delo. Kaj vam pomeni?
Vsekakor zelo veliko. Če so pri nas alpinizem nekoč merili z nepravimi metri, ker so mislili, da je vse v osemtisočakih, svet danes ceni to, da si vizionar. Imam veliko predavanj po svetu. Pred leti sem imel serijo predavanj na Švedskem, da bi promoviral moderni alpinizem. Da si navdih generacijam, pomeni, da ne moreš delati nečesa zastarelega. Veliko plezalcev v Patagoniji mi pravi, da jim je moje plezanje navdih. To pomeni, da nisi obtičal v času in si pokazal razvoj.
Pa danes, koliko še plezate?
Zelo pogosto. Lahko bi rekel, da vsak drugi dan. Nimam daleč, pet minut. Krepim fizično pripravljenost. Slavnik imam blizu in mi je za kardio. Poleti pa v hribe. Še vedno imam skrite želje po kakšni lepi skali in novi smeri.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje