
Klavdij Mlekuž je član legendarne skupine Mojstranške veverice, ki je v prejšnjem stoletju skrbela za odmevne plezalne in alpinistične podvige z dežele s sončne strani Alp. V pogovoru za Sportklub se je spomnil zlatih časov, ko alpinisti še niso imeli na voljo vsega modernega orodja, na pot v Nepal pa so se podali kar po cesti.
Klavdij Mlekuž je edini primorski član Mojstranških veveric, skupine gorskih reševalcev in vrhunskih alpinistov z Mojstrane in Dovjega, ki so v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja ogromno prispevali k razvoju slovenskega alpinizma in himalajizma. Klod, kot se ga je prijel vzdevek med alpinisti, se je v Mojstrano pri petih letih preselil z območja Trente. Tam je na odročnih planinah Bala nad Bavšico in Mangrt še vse do najstniških let pasel ovce in ob tem spoznaval lokalne očake ter na njih že brusil svoje veščine.
“Tam sem preplezal vse vrhove. Na Mangartu sem v koči videl Planinski vestnik in prebiral razne članke o plezanju. Potem sem prišel v Mojstrano, kjer sem se včlanil v društvo in začel z domačimi alpinisti,” se se je na svojo mladost naprej na novinarski konferenci ob izidu knjige Mojstranške veverice, posvečene sloviti šesterici, ozrl leta 1943 rojeni in najstarejši član elitne skupine.
Da je postal alpinist, je v veliki meri kriv Planinski vestnik, s 130 leti najstarejša revija v Sloveniji, ki še vedno izhaja. “V Mojstrani smo imeli bogato vaško knjižnico z vso literaturo. Imeli smo vse vestnike, od prve številke. Začel sem od prve in naprej prebral vse. Vso to literaturo sem poznal na pamet.”
Konec 50. let se je pridružil alpinističnemu odseku v Mojstrani. Po prvem vzponu v Brojanovem razu njemu najljubšega Stenarja se je spoprijel z najtežjimi smermi v Triglavski severni steni in okolici. Nadaljnje stečine so ga z drugimi “vevericami” vodile v kombinirane plezalne smeri v Zahodnih Alpah. Na Mont Blanc, Dent du Geant, Grandes Jorasses, Dru, Piz Bernina, Ortler, Eiger …
Leta 1963 je bil prvič na terenu v vlogi gorskega reševalca. Usoda je želela, da je akcija stekla prav na “njegovem” Stenarju v Brojanovem razu. V nočnem reševanju so reševali ponesrečenega češkega alpinista.
Udeležil se je tudi društvene odprave v Durmitor (1964). Nekaj let pozneje tudi v Dolomite, kjer je opravil glavnino vrhunskih vzponov, zlasti v Treh Cinah in v pogorju nad Chamonixem. Z izjemnimi vzponi si je leta 1969 kot prva od “veveric” prislužil vstopnico za Himalajo. Bil je del tretje jugoslovanske alpinistične himalajske odprave (JAHO), ki je osvojila Anapurno II in IV ter tlakovala pot prihodnjim odpravam pri uspešnem naskakovanju vrhov nad 8.000 metri. Po Anapurni se je poslovil od kariere plezalca, še danes pa je aktiven gorski reševalec, a zdaj v podporni in organizacijski vlogi.
Intervju: Klavdij Mlekuž

Razkazali ste nam cepine, od prvega do zadnjega, ki je že moderen. Kako je bilo ob vaših začetkih sploh s plezalno opremo?
Takrat sploh ni bilo nobene opreme. Ko sem jaz začel hoditi v hribe, leta 1959 in 1960, sploh ni bilo pravih čevljev, obul si, kar si imel. Na planinah sem bil od leta 1955 do 1959 vsako poletje po dva meseca. Pasel sem drobnico za plačilo. Konec sezone sem imel denar za šolo, smučanje in podobno. Potem sem se vrnil v Mojstrano, kjer sem se včlanil v društvo in začel organizirano hoditi v hribe. Takrat nisem vedel, za kaj se gre, z leti pa smo že preplezali težke smeri.
Je bilo to naključje, da ste vas je v Mojstrani zbralo toliko izvrstnih alpinistov?
Ne, v Mojstrani so bili že pred prvo svetovno vojno gorski vodniki, bilo jih je okoli 25. Pod Avstro-Ogrsko so delali tečaje in izpite. Premožni ljudje so kot turisti prihajali iz nemških dežel, iz Avstrije in Jugoslavije. Slovensko planinsko društvo je imelo svojo organizacijo in vodnike. Ta tradicija je bila takrat že vpeljana. V triglavski steni so okoli leta 1910 prve smeri preplezali Nemci – nemška smer. Pozneje so začeli tudi naši. Takoj po vojni leta 1945 sta Pavla Jesih in Joža Čop splezala Čopov steber, ki je bil najtežja smer in najbolj pomemben vzpon za tiste čase. Takrat se je začel slovenski alpinizem širiti. Ko sem jaz začel, nas je bilo v celo Sloveniji morda 25 do 30 alpinistov, vsi smo se med seboj poznali. Danes je to bolj množično.
Prvi cepin (povsem levo), še izpred prve svetovne vojne. V dar mu ga je dal prijatelj. Drugi z leve pa je tisti, s katerim je bil leta 1969 del jugoslovanske odprave v Himalajo.

Katera gora vam je v Sloveniji najbolj pri srcu?
Najbolj pri srcu mi je moj Stenar. Vrh se vidi tu iz Mojstrane. To je moja gora, jemljem jo kot svojo, ker sem tam prvič plezal, imel prvo reševanje, prvi prvenstveni vzpon. Nazadnje sem delal v parku, kot naravovarstveni nadzorni sem hodil okoli. Tri poletja smo imeli moratorij, da smo opazovali kozoroge, ker so imeli težave z garjami, pa smo vodili statistiko. Vsak teden sem šel okoli Stenarja. Splezal sem dve skrajno težki prvenstveni smeri. Gledam ga od doma, vidim ga vsak dan.
Doma hranite vse Planinske vestnike, pa vso orodje, imate tudi evidenco o vseh turah in smereh? Veste, kolikokrat ste bili na Stenarju?
Imam. Na Stenar sem šel okoli tridesetkrat, prav na vrh. Drugače za stene vem pa za vsako na pamet, kolikokrat sem kje plezal. V Treh Cinah sem bil na veliki petkrat, zahodni enkrat in vzhodni enkrat. Trikrat sem bil na Mont Blancu. Dvanajstkrat na Grossglocknerju. Dvakrat na Matterhornu. Evidence ne potrebujem, imam vse v spominu.
Tudi o vseh reševalnih akcijah?
Vsa ta leta od 1963 do 1995 imam doma vsa poročila o vseh akcijah. Kolikokrat sem bil vodja, kolikokrat udeleženec, za vse se je vodila evidenca. Na leto je bilo približno 10 akcij, nekje dva do tri smrtna ponesrečenja. Še vedno sem član gorske reševalne, četudi ne grem več v akcijo, a sem za organizacijo. Poleti imamo dežurstva na Brniku. Dežurni zdravnik, reševalec-letalec, policaj, mehanik in dva pilota. Ko se akcija sproži, vsak na svojem področju organizira akcijo.
Zakaj je danes v gorski reševalni še vedno vse odvisno od takšnih zanesenjakov, je s strani države dovolj podpore?
Država ima to rešeno, pri nas je reševalna praktično profesionalna. Včasih smo imeli v službi to urejeno tako, da so nas poklicali in smo šli, kadarkoli. Plačo si dobival, če si šel v akcijo. Danes je težava, če si zaposlen. Težava je tudi v tem, da zavarovanje za gorsko reševanje ni urejeno. Akcija veliko stane. V tujini je to povsem drugače. Imeli smo situacijo, da sta leta 1968 dva naša alpinista v Švici ostala v steni. V steni sta bila tri dni, a Švicarji niso želeli reševati, dokler ne bi vedeli, kdo bo akcijo plačal. Reševalno akcijo so organizirali naši v Ljubljani, poklicali so nas štiri veverice. ‘Zjutraj bodite v Ljubljani, boste šli v Švico’. Pridemo v Ljubljano, čakamo sporočilo iz Züricha, ambasador telefonira in ob 10.00 pravi, da bo eden od delavcev v Švici plačal akcijo, sicer bi šli tja reševati mi. Takrat je bila to za nas velika čast, da so nas poklicali iz Ljubljane in upoštevali.
Se je pa reševanje od takrat zelo spremenilo.
Takrat ni bilo helikopterjev, vse je bilo treba peš. Včasih je trajala akcija tudi po tri dni. Ponoči, podnevi, ves čas v steni. Nositi gor, spuščati dol, res je bilo naporno. Danes priletijo s helikopterjem in je v pol ure vse narejeno. Včasih pa si moral na nosila in spuščati. Napredek v vseh tehnologiji v le 50 letih je neverjeten. Zato je tudi toliko nesreč. Vidim po planinah, vse poti imajo v telefonih in gredo. ‘Pa vi veste, kje ste?’ Pa kažejo: ‘Tukaj gremo’. Nič ne vedo in pridejo v copatah.

Kako pa se spominjate prvega vtisa Himalaje, ko ste prišli tja s tretjo jugoslovansko odpravo leta 1969?
Kandidat za Himalajo sem bil že 1965, ko sem bil star 22 let. To je bila druga jugoslovanska odprava. Takrat je bilo čudo, da si sploh šel po svetu. Prva odprava je šla z ladjo iz Reke do Bombaja. Potovali so čez sueški kanal, trajalo je en mesec. Mi smo leta 1969 potovali z avtomobili. Iz Ljubljane do Katmanduja. 12.500 kilometrov do tja in nazaj. Dva kombija in tovornjak. Za volanom smo se menjavali na dve uri. Sofija, Carigrad, Ankara, Teheran, Kabul, pa skozi Pakistan in Indijo. Ta drugi kombi smo razbili pred New Dehlijem v Indiji. Ostal nam je le tovornjak in smo šli z letalom od New Dehlija v Katmandu. Nazaj smo pa s tovornjakom prišli do Dehlija, popravili kombi, šibamo do turške meje, kjer smo imeli razbitega prvega. Tam smo tudi tega popravili, obrnjen je bil na streho. K sreči nikomur ni bilo nič.
Sredi puščave Kandahar v Afganistanu smo imeli tudi generalni servis na motorju od Tama, prebil nam je en cilinder. Šli smo v mesto mesto po mehanika, je bil en s turbanom na glavi, pride, pogleda in smo peljali do delavnice. Na dvorišču ga razstavi, smo si rekli: ‘Nikoli več ne bomo šli naprej’. (smeh, op.a.) V treh dneh je naredil generalno, uredil motor in smo šli naprej do Katmanduja. Pozneje je šel na avtomobilsko razstavo v Beograd kot reklamni model od Tama. Res neverjetne zgodbe. Že pot je bila avantura.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!