Zgodbe se v športu pogosto ponavljajo. Še posebej v nogometu, ki je bil Alešu še posebej pri srcu. Zadetek, izenačenje, potem nenaden preobrat v končnici… Zato začenjam z besedami, ki ste jih verjetno že slišali. Že prebrali. Ko se je na mojem telefonu prikazalo obvestilo, da je prišlo novo sporočilo, temu nisem namenjal prevelike pozornosti. Še eno sporočilo pač. Ko sem ga prebral, sem sprva zgolj nejeverno odkimal. Ne, to ne more biti res! Gotovo sem narobe prebral!? Ne, verjetno gre le za grde sanje. Rešitev je v takem primeru preprosta. V postelji se zdrzneš, se nemiren zbudiš in se sam pri sebi čudiš, čemu si moral sanjati tako morasto zgodbo. Žal niso bile sanje. Aleša ni več!

Zakaj se bo zdelo, da berete zgodbo, ki ste jo že slišali? Zato, ker je bil Aleš Tihec človek, o kakršnih govorijo takšne zgodbe. Človek z neizmerno energijo in toplino za katerega si nikoli in nikdar ne moreš misliti, da se bo poslovil pred tabo. To se zdi preprosto nemogoče! Vsem, ki ste nekoliko mlajši lahko vse skupaj ponazorim s primerjavo, ki se vam bo verjetno zdela enako neverjetna, kot se je meni zdela novica o njegovem mnogo prezgodnjem slovesu.

Sodelovati sva začela v nekih drugih časih. V časih, ko ni bilo socialnih omrežij. Ko ni bilo mobilnih telefonov, še manj interneta in prenosa podatkov. Skupaj sva pomagala ‘graditi zgodbo ene izmed slovenskih televizij.’ To so bili časi, ki se zdijo današnji generaciji nedoumljivi. Časi, ko smo rezultate športnih tekem dobili tako, da smo, ker se je seveda zelo mudilo, iz redakcije klicali v bližnje lokale ob dvoranah (seveda s pomočjo stacionarnega telefona) in bili ponosni, ko smo lahko v športnih poročilih prvi objavili izid. Časi, ko smo ‘materijal’ – sliko in izjave, na velikih beta kasetah dobivali s pomočjo avtobusnih povezav in vedno lovili zadnje minute pred objavo. V tistih časih sem spoznal Aleša.

V naši redakciji smo ga, ker je za razliko od večine, prihajal s Štajerske, klicali ‘naš štajerski sodelavec’. Kar nekaj časa sva sodelovala le po telefonu. Pogovor je ponavadi potekal približno takole: “Veš, na Koroškem je nekaj, pa bomo težko ‘pokrili’ iz Ljubljane.“

Sledil je premor, kot vedno, ko nekoga v zadnjem trenutku prosiš za veliko uslugo:

”Ampak dogaja se (kot je značilno za šport) v soboto zvečer. Bi lahko posnel?”

Njegov odgovor je bil vedno: “Bomo nekaj zrihtali!”

Če ste sami nekoliko starejši, se Aleša prav gotovo spominjate tudi po odjavah s konca njegovih novinarskih poročanj: “S Pohorja, Aleš Tihec!”

Kmalu sva se spoznala tudi v živo in počasi navezala stike, ki so z leti postajali vse bolj prijateljski. Aleš je bil v svojih dopisniških časih človek, ki je praktično sam, s pomočjo snemalca, pokrival vse, kar se je na športnem področju dogajalo na ‘obsežnem’ Štajerskem koncu. Delo, pri katerem je moral ob omejenih sredstvih pogosto iskati tudi nemogoče logistične in ostale rešitve. Vedno jih je znal poiskati!

Zato nisem bil presenečen, ko je prav Aleš postal eden izmed ključnih ljudi, ki so postavili temelje Sportkluba, ki je danes največja športna televizija pri nas. Tam sta se najini poti spet prekrižali. Ker nisva sodelovala na daljavo, ampak sva delala v isti redakciji, sem ga imel priložnost spoznati še bolje. Kljub temu da sva se poznala več kot dve desetletji, ne pomnim, da bi bil kdaj zagrenjen ali bi stresal svojo slabo voljo na ostale sodelavce. Nasprotno. Ko zadeve niso šle v skladu z željami, je stopil v redakcijo in s svojim značilnim nasmehom dejal: “Samo mirno, vse bo OK …in na koncu dodal: “Fantje, tak je to v kapitalizmu.”

Ja, pogosto se je znal pošaliti na račun pogosto zahtevnih izzivov, s katerimi se srečujemo v življenju. Sam pa je sodelavcem pomagal, če je le lahko. Iz lastnih izkušenj je vedel, kako težko je včasih opraviti določeno nalogo. Pri njem sem cenil še eno stvar. Čeprav je znal v družbi vedno poskrbeti za dobro voljo, se je že v naslednjem trenutku kot izkušeni rutiner, če uporabim izraz iz žargona nogometnih komentatorjev, znal preleviti v mojstra, ki je brezhibno opravil svoje delo. Ko je bila oddaja končana, je z nasmeškom dodal: “Pa, saj smo profesionalci!”

Zame je bil nekdo, ki ga v zadnjih letih, v veliki meri zaradi covida in dejstva, da je v življenju našel nove karierne izzive, nisem srečeval tako pogosto, kot bi si želel. Toda zanimivo, čeprav se nisva videla več mesecev, sva bila v trenutku, ko sva se spet srečala, kot se reče, ‘na isti liniji’.

Kaj reči na koncu? Spomnim se tvoje zadnje objave na Facebooku, ki sem jo prebral pred dvema dnevoma. Bila je značilno tvoja. Po eni strani humorno obarvana, po drugi pa je izražala tvoj izjemen čut za opazovanje. Takrat sem si rekel – pa te moram res spet poklicati po daljšem času… Žal tega ne morem več storiti. Vse, kar lahko naredim, je da tule zapišem:

“Aleš, iskreno vesel sem, da sem te imel čast poznati! Počivaj v miru.”