Prav na današnji dan leta 1991 je najuspešnejši slovenski veslač vseh časov Iztok Čop v dvojcu z Denisom Žvegljem na Dunaju osvojil naslov svetovnega podprvaka. Formalno za Jugoslavijo, na simbolični ravni za tedaj še sveže odcepljeno Slovenijo. Trideset let pozneje, ko je slovensko veslanje na rezultatsko nižji ravni, upanje na boljši veslaški jutri vzbuja njegova 18-letna hčerka Ruby Čop. Da, prav tista deklica, ki jo je leta 2004 v Atenah ponosno držal v rokah in ji okrog vratu obesil srebrno olimpijsko kolajno.

Še preden so prvi jutranji turisti zasedli pomole pred blejskim veslaškim centrom v Mali Zaki, kjer je poleti še posebej živahno, je Ruby Čop po eni od preglednih tekem na domačem jezeru s partnerko v dvojcu Jano Dremelj (posadka ja ta mesec nase opozorila s četrtim mestom na mladinskem svetovnem prvenstvu v Plovdivu v Bolgariji) pospravila čoln. Njen oče Iztok Čop je prav takrat s psom prikorakal iz ciljnega dela v Veliki Zaki ter se ob prihodu na dogovorjeno mesto za srečanje zgolj nasmehnil opazki, da mu je pri želji o tem, da se hčerki ne bi znašli v tekmovalnem veslanju, dodobra spodletelo.

“Od veslanja sem ju držal, kolikor se je pač dalo. Odločitev sta sprejeli dekleti,” je dejal in pojasnil, da sta imela z ženo Petro preprosto dogovor, po katerim sta hčerkama vsako šolsko leto omogočila trening enega ali več športov. “Drobni tisk” v pravilu je terjal le, da sta, če sta bili po enem mesecu zadovoljni, morali nato vztrajati do konca šolskega leta. Atletika, tenis, ples … Celo nogomet. “Na koncu je zmanjkalo športov,” v besedo vskoči Ruby, danes ena najbolj obetavnih slovenskih veslačic.

“Vsako leto je moja prošnja za trening veslanja naletela na negativen odgovor. Nato je mama le popustila. Posledično tudi oče. Zakaj veslanje? Želja po uspehu, po olimpijskih igrah. Rada bi doživela občutke zadovoljstva ob izpolnjenih ciljih. To je prenosljivo tudi na druga področja,” pojasnjuje Ruby, oče iztok pa doda: “Obe hčerki sta rasli z veslanjem. To je bil del našega vsakdana. Način življenja. Verjamem, da tudi otrokom drugih športnikov aktivnost staršev zleze pod kožo. Zato sta se pač obe, tudi mlajša Amber, znašli v veslanju. Za moje pojme morda malce prezgodaj. A tega pač ni bilo mogoče zadržati.”

Pred 30 leti
Na današnji dan leta 1991 sta Čop in Denis Žvegelj osvojila srebrno odličje na svetovnem prvenstvu na Dunaju. Kljub slovenski osamosvojitvi sta po brionskem moratoriju uradno še branila jugoslovanske barve. Toda njuni majici z napisom Slovenija in številni navijači, ki so ob uspehu z zastavami poskakali v Donavo, so mednarodni javnosti sporočali, da gre za veslača iz nove države. “Morda smo takrat res kar malce naivno upali, da bomo le preoblekli dres in zamenjali zastavo. Bila sva malce razočarana, a tudi trmasta. Vedela sva, da je treba poskrbeti za rezultat, nato pa bova lahko pokazala, od kje sva doma. Takrat smo se kar malce sramovali tiste Jugoslavije. Čutila sva velik slovenski ponos,” se 24. 8. 1991 spominja Iztok Čop.

Ni največji talent, toda …

Nekdanji svetovni in olimpijski prvak sicer odkrito opozarja, da 18-letna hčerka ni klasični naravni talent. Telesne predispozicije niso povsem veslaške in ji ne omogočajo lagodnega boja s tekmicami. “Ima pa lastnost, ki je odlikovala tudi mene. V prvi vrsti neko odločnost in podrejanje cilju. Tekmovalno nervozo zna kanalizirati in obrniti sebi v prid. Tako kot njena sotekmovalka Jana. To je odlika, ki športnika žene naprej. Poleg tega bi dejal, da je Ruby bolj odrsala, kot pa sem bil jaz v njenih letih,” priznava nekdanji selektor, ki se ukvarja z zastopništvom veslaške opreme.

Hčerka olimpionika in nekdanje televizijske novinarke se z veslanjem ukvarja dobrih šest let. Na tej poti je sodelovala z več dobitniki kolajn z največjih tekmovanj. Njen prvi trener je bil namreč Sadik Mujkić, edini slovenski športnik, ki je olimpijsko odličje osvojil tako pod jugoslovansko kot pod slovensko zastavo. Zdaj za njeno kariero v blejskem klubu skrbita Robi Krašovec in Miha Pirih. Oba imata v domači vitrini odličje s svetovnega prvenstva.

Še precej več jih ima seveda Iztok Čop. Poleg zlate, srebrne in dveh bronastih z OI je danes 49-letni poslovnež na Gorenjsko prinesel še dvanajst kolajn s svetovnih prvenstev. Ko ju povprašamo, ali se ob tem zna postaviti v vlogo tihega očetovskega opazovalca, odgovori: “Verjetno bi moral na stranišče, pa bi o tem govorili drugi. A resnično se poskušam distancirati. Poslušam. Vem tudi, da so informacije večkrat čustveno pogojene. Včasih imajo tudi težo. Če me kaj resnično moti, pa se o tem sicer pogovarjamo. V prvi vrsti s trenerjem Pirihom. On je z veslači vsak dan. On je odgovoren. On ve, kakšna je taktika. Otrokom mimo njega ne bom solil pameti.”

Priimek je lahko tudi ovira

“Oče ima v naši državi daleč največ uspehov, zato ga seveda včasih vprašam tudi za nasvet,” pa o očetovi vlogi pripoveduje Ruby, ki ima ob tem eno jasno pravilo. Ne oče in ne trener ob progi ali pred ciljem ne smeta zavpiti, naj se še malo potrudi. “Ko se najbolj trudiš in resnično daješ vse od sebe, res ne potrebuješ očetovega ali trenerjevega vzklika, da iztisni še malo. Najraje bi se kar ustavila in mu rekla, naj me zamenja v čolnu,” pravi obetavna mladenka, ki je to pravilo postavila tudi pred finalom nedavno končanega mladinskega svetovnega prvenstva. Iztok ob tem doda, da resnično ne potrebuje tovrstnih dražljajev z obale, medtem ko pa mnogim drugim veslačem zaradi tekmovalne zasanjanosti koristi dodatna spodbuda.

Znani športni priimek pa ima lahko tudi zelo negativne posledice. “Ah, ta je pa Čopova,” je večkrat slišala članica blejskega kluba. “Predlani se je za štiri mesta v čolnu potegovala osmerica. Na koncu sem bila v posadki. Čutila sem, da sem morala pokazati še toliko več, da si zaslužim svoje mesto, saj je bil oče takrat selektor. Kljub temu so se potem pojavili pomisleki drugih staršev ali veslačev o tem, da sem se prebila le zaradi očeta. Priznam, da me je to prizadelo. A vedela sem, da lahko odgovorim le z rezultati in nadaljnjim delom. Verjamem, da sva z Jano prav na zadnjem mladinskem prvenstvu pokazali kakovost,” pripoveduje veslačica, ki v javnem nastopu kljub mladosti in pomanjkanju tovrstnih izkušenj deluje zrelo in prepričljivo.

V tej vlogi je večkrat opazovala tudi očeta, pa čeprav je kariero zaključil, ko je obiskovala tretji razred osnovne šole. “Razsežnosti njegovih dosežkov sem se povsem zavedala šele pozneje. Spominjam se sicer, kako sem si v živo ogledala več njegovih nastopov. Tudi zadnjega. Nisem pa vedela, kakšen pomen imajo rezultati, predvsem pa ne, koliko je vanje treba vložiti,” pravi dijakinja jeseniške gimnazije, ki je zaradi nadarjenosti postala želja več ameriških univerz, a bo za študij po vsej verjetnosti izbrala pot na Nizozemsko. Ob študiju nevropsihologije bo imela tam tudi izvrstne trenažne pogoje. Šporni motiv je namreč močan.

Nedavno končane olimpijske igre v Tokiu so bile še druge zaporedne brez ene same slovenske veslaške posadke. Zadnja je bila v Londonu prav legendarna naveza Iztok Čop-Luka Špik. Je Pariz še preblizu za vrnitev priimka Čop na OI, tokrat v konkurenci deklet? Ruby pravi, da ta cilj kljub le triletnem obdobju do OI 2024 ni neuresničljiv. Bolj previden je Iztok. “Pustimo času čas. Do tiste ravni ji manjka še kar veliko. Prehod med članice je zahteven. Tudi kriteriji za uvrstitev na olimpijske igre so strogi. Razlike med najboljšimi posadkami so namreč manjše kot pred 10 ali 20 leti. Vseeno so olimpijske igre lahko dober motivacijski cilj. Vsekakor pa ne bi bil polom, če ji ne bi uspelo,« pravi in namiguje, da je nekoliko bolj realen nastop v Los Angelesu 2028.

Kakšna so videti družinska kosila Čopovih? “Tako ali drugače se veslanje prikrade v pogovor. Predvsem zaradi očeta, Amber ali mene. Le mami bi najraje zamenjala temo,” odgovarja Ruby, ki s sestro še ni združila moči v čolnu.