Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Jernej Kruder je decembra postal šele tretji Slovenec, ki je prosto preplezal slovito steno El Capitana v ameriškem narodnem parku Yosemite, in to storil po težji smeri od svojih predhodnikov. Energični Celjan je mesec dni po izjemnem podvigu vtise strnil v intervjuju za Sportklub in ob tem že napovedal nove dih jemajoče projekte v letošnjem letu.
Jernej Kruder je trenutno najbolj drzen in uspešen slovenski skalni plezalec. Večina ga pozna predvsem kot zelo uspešnega športnega plezalca. Že pri 14 letih je uspešno preplezal svoj prvi 8a in postal član mladinske reprezentance. Štiri leta pozneje se je prebil v člansko izbrano vrsto. Leta 2014 je postal svetovni podprvak v balvanskem plezanju in tako Sloveniji priboril sploh prvo medaljo na SP-jih v balvanih.
V svetovnem pokalu je njegova zvezda najmočneje zasijala v sezoni 2018, ko se je v seštevku zavihtel na sam vrh. Sicer pa ima v tem tekmovanju šest uvrstitev na oder za zmagovalce, od tega dvakrat na najvišjo stopničko. Leta 2020 je v bogato zbirko lovorik dodal še evropski naslov, prav tako v balvanih.
Kariero je sicer začel še na starokopiten način, v pravi skali, ki ji je ves čas ostal zvest in je tudi njegova največja ljubezen. Njegov drugi dom je plezališče Kotečnik, nedaleč od Celja, kamor se mu je mudilo tudi po intervjuju. Povprašali smo ga, ali odhaja na trening, a nas je popravil: “To zame ni trening, saj pri tem preveč uživam.” O preteklih podvigih v skali, kjer v zadnjem obdobju vse večji poudarek daje na večraztežajnih smereh, govori s širokim nasmeškom.
Preplezal je številne balvane, najtežjega z oceno 8c ter številne športnoplezalne smeri, vse tja do 9a+. Ker je v Sloveniji praktično že zmanjkalo naravnih sten, kjer se še ni preizkusil, v zadnjem času pogosteje zahaja v tujino. Velik del truda nameni izpopolnjevanju v prvinah, v katerih še ni povsem “zverziran”, kot se rad izrazi. Trenutno je največji fokus na počeh. Tudi zato se je po sedmih letih vrnil v Yosemite, da odkljuka smer El Corazon, ki je, kot priznava, ob prvem obisku ne bi zmogel.
5. decembra 2024, na svoj 34. rojstni dan, je v navezi z Nemcem Dirkom Uhligom “zarinil” v slovito kilometer visoko steno El Capitana. Prosto sta jo preplezala v štirih dneh. Ta 1000-metrska smer je ocenjena z 8a po francoski oz. 5.13b po ameriški lestvici. Gre za prvo slovensko prosto ponovitev smeri El Corazon, sicer pa za najzahtevnejši skalni prosti vzpon Slovencev v El Capitanu, je poročala Planinska zveza Slovenije, ki je podvig Celjana tudi delno finančno podprla.
Intervju: Jernej Kruder
Kako je sploh prišlo do te ideje za El Capitan?
Športno-plezalne smeri in balvane sem že od nekdaj plezal v naravi, a so me vedno mikale višje stene. Leta 2017 sem prvič prišel na to idejo. Morda ne s prostim plezanjem, a priti na vrh te stene, ker tisoč metrov je tisoč metrov. Tudi ta ideja, da moraš prespati v steni, mi je bila všeč. Takrat sva šla tja s kolegom, dobro plezala, od 35 raztežajev sta ostala nepreplezana le dva. Potem sem opustil idejo, da bi se vrnil, tudi zaradi popularizacije, ta stena je postala zelo dostopna. Z avtom prideš dokaj blizu, dostopa je 20 minut, reševanje je na roki. Odločil sem se, da se še učim po naših gorah in Alpah.
Lani sem dobil idejo, da bi šel enkrat na Grenlandijo. Dobil sem dva soplezalca, poskušali smo dobiti sredstva. Kupili smo že vozovnice in si določili cilj. Potem so se začele kopičiti zadeve, denarja in pokroviteljev ni bilo, zato smo idejo opustili. Ker se je Planinska zveza Slovenije odločila delno podpreti ta projekt, se mi je zdelo pošteno, da se spomnim nekaj novega. El Capitan je relativno lahek za organizacijo, gre za ZDA, tam sem že bil. Partnerja ni bilo težko dobiti. Dva telefonska klica.
Zakaj smer El Corazon?
Ker sem že prvič, ko sem šel tja, želel poskusiti to smer. Predvsem zaradi raztežaja s streho. Potem sem govoril z lokalci in so mi priporočili smer Golden Gate, ki sem jo nato leta 2017 tudi plezal, ker je manj plezanja poči. V tem še nisem bil zverziran, v Evropi tudi ni enostavno trenirati v počeh. Je pa to značilno za Yosemite. Dejansko se je izkazalo, da so imeli prav. Enega od dveh raztežajev, ki ju takrat nisem splezal, je bila ena poč. Po oceni enostavna, a mi ni uspela. Zdaj, ko gledam nazaj, leta 2017 v tej smeri res ne bi imel za burek. (smeh, op. a.) Potem je prišla lanska sezona, ko sem se odločil za to smer, ker sem vedel, da sem v tem napredoval. Naredil sem več izletov po Evropi, v Španijo, Italijo in Švico, kjer lahko najdeš takšne poči. Pri nas je to nemogoče. Temu sem posvetil kar nekaj časa in treninga.
Nas lahko vodite skozi celotno odpravo. Kako potekajo dnevi po prihodu v ZDA?
Yosemite je narodni park, zato je dokaj enostavno. Odločila sva se za malce več udobja, ker je bilo že pozno v sezoni, zato je bilo hladno ponoči. Spi se v Yosemite kampu 4, to je kot nek bazni tabor. Tam so avtobusi, ki te vozijo do trgovin, zato imaš vse na roki. Vzela sva avtodom, da sva se lahko zvečer zagrela, bilo je tudi malce bolj prostorno. V dolini sva bila tri tedne. Vmes sva kakšen dan skočila ven, da sva se sprostila. Ko sva se odločila za vstop v steno, sva si zadala cilj – štiri dni plus ena. Da splezava v štirih dneh in imava hrane in pijače še za dodaten dan, če se karkoli zalomi.
Park je zelo popularen, se nabere spodaj tudi kaj gledalcev?
Tam sem bil leta 2017 konec oktobra oz. začetek novembra, ko je vrhunec sezone za športne plezalce. 90 odstotkov vzponov na El Capitan je tehnično plezanje. Ostalih 10 odstotkov smo mi, ki poskušamo preplezati prosto. Z Dirkom pa sva prišla konec novembra, ko se že precej shladi. Ravno po nekem snežnem metežu, večina je takrat pobegnila, zato je bilo v dolini že precej mirno, ker sicer jih veliko ostane na El Capitan Meadows. To so travniki pod steno, ki ti nudijo res dober pogled in s prostim očesom vidiš, koliko navez je v steni.
Precejšnja ovira je bila težka oprema, ki sta jo morala vleči s seboj. Sta se morala po prvih raztežajih vračati po opremo?
Imaš tovorne vreče, ki se jim po domače reče ‘prasice’. (smeh, op. a.) Ravno zato so dobile takšno ime, ker so težke. Največ teže doda voda. V steni je nimaš, oseba na dan potrebuje približno štiri litre. Za dve osebi je to osem kilogramov na dan, krat pet in si na 40 kilah. Slišala sva, da je nekaj navez višje pustilo nekaj vode, tudi računala sva na kakšen deciliter manj, ker pozimi spiješ manj vode. Prva tretjina stene je dokaj položna, zato je zakomplicirano vleči vreče. Zato so naredili fiksne vrvi, po katerih si lahko vreče vnaprej povlečeš na Mamutove terase, kot so jih poimenovali.
Nato sledi vstop v steno.
Ker ni bilo treba vleči prtljage, sva se odločila, da poskušava prvi dan preplezati polovico celotne smeri. Začela sva zgodaj, prišla do polic v roku treh ur, res sva bila hitra. Prišla sva do najine opreme, se odločila, da jo pustiva in šla lažja naprej, da se premikaš hitreje. Preplezala sva do dveh raztežajev, ki sta najtežja v smeri – 8a oz. 5.13b. Ravno preden se je skrilo sonce, sem poskusil in padel. Takoj sem poskusil še enkrat in mi je uspelo še isti dan preplezati ta raztežaj.
Lahko bralcem razložite prosto plezanje?
Po navadi plezaš od naravne police do naravne police. To je čar prostega plezanja. Oprema, ki jo uporabljaš, je zgolj za varovanje. Splezaš od mesta, kjer lahko stojiš, do naslednjega mesta, kjer lahko stojiš. Teh raztežajev je 32 v celi smeri. Kdaj ti to prosto preplezaš? Ko vseh 32 raztežajev preplezaš prosto. Lahko padeš v posameznem, a se moraš spustiti do zadnje police in iti še enkrat. Ni pa ti treba od začetka celotne stene. Torej meni se je le dvakrat zgodilo, da sem padel. Enkrat v tem delu, naslednji dan pa se mi je enako zgodilo še v enem raztežaju in sem se moral spustiti ter iti še enkrat. Raztežaji so bili nekje od 20 do 60 metrov. Dolžina je odvisna od naravnih polic.
Kako je potekal drugi dan?
Bil je en najbolj napornih. Vse vreče sva morala zvleči gor, do točke, kjer sva končala prejšnji dan. Sledi del stene, ki je najbolj nelogičen. Običajno smeri sledijo nekim logičnim linijam, naslednjih pet raztežajev je bilo iskanje dela, ki povezuje dve poči. Tudi skala je bila slabše kakovosti. Razčlemb je bilo malo in je varovanje težje. Pa še sonce je bilo zelo močno. Če sva prvi dan splezala 17 raztežajev, sva jih drugi dan le pet ali šest. Pa še znova sva morala tovoriti. Drugi dan se je začelo zares, tu ni več poti nazaj. Edina pot je le še navzgor, je lažje iti navzgor kot navzdol. Po eni strani je to dobro, ker te prisili, da prideš do vrha. V El Capitanu je lažje, ker pokličeš reševanje in te povlečejo ven, na Grenlandiji pa bi bil prepuščen sam sebi.
Kljub varovanju so padci lahko zelo nevarni. Še vedno lahko padeš več metrov globoko, udariš v skalo.
Ko sem rekel, da je v kakšnem delu varovanje slabše, to pomeni, da je morda skala slabše kakovosti in se ti lahko okruši, kjer držiš. Kot drugo pa lahko varovanje potegneš ven in pride do večje nesreče. Včasih imamo smešen pregovor, sploh za slovenske hribe, ki veljajo za zelo krušljive: ‘Si v delu, kjer ne smeš pasti. Ne smeš.’ Doda nek čar, da obstajajo deli sten, ker je potreben čisti fokus. Podobno soliranju, ko greš brez vrvi in padec pomeni nekaj zelo slabega.
Ko sva pri soliranju, kako gledate na film Free solo, ki je zelo populariziral El Capitan, ko je Alex Hannold steno preplezal brez varovanja, celo v navzočnosti kopice kamer?
On zelo dobro prenaša te stvari, ima očitno takšno glavo. On sicer ni edini, morda je to eden največjih podvigov, kar se tiče samega soliranja, a so bili tudi ljudje, tudi nekaj Evropejcev, ki so splezali podobno. Tudi sam kdaj soliram, ko sem nato ponosen, da mi je uspelo, je pa to povsem druga igra. El Capitan je drugačen za domačina, steno imaš pred hišo, praktično vsak dan lahko treniraš. Imel sem ga večkrat v glavi, saj je splezal del stene, kjer sem šel tudi jaz in mi je zelo impresivno, kaj mu je uspelo. Vsa čast.
Kaj je največji draž soliranja?
Ravno to, ker mora priti en trenutek v tvoji glavi, ko se počutiš, ne samomorilskega, temveč, da toliko zaupaš sam sebi, da lahko splezaš. Včasih se mi zdi škoda, da ne bi tega izkoristil. V teh primerih grem. Sicer zelo redko. Ne vem, s čim bi primerjal. Če se s kolesom voziš po pločniku, ne bo nikakršne težave. Če pa boš šel čez most, kjer bo na vsaki strani tisoč metrov prepada, pa ti bo naenkrat zelo čudno in se boš počutil v nevarnosti, čeprav veš, da si na trdnih tleh. Ne grem pa se stvari, ki bi bile negotove. Imam en projekt v letošnji sezoni, ki pa ga nočem forsirati. Poskusil bom, na podoben način kot Hannold, a če se ne bom počutil, bom opustil projekt.
Tretji dan sta plezala v senci zahvaljujoč kaminom.
Fizično je bil morda to najtežji dan. Ne po gibanju, ampak so ti kamini in poči tako zahtevni, da se prestavljaš zelo počasi. S telesom se daš v razpoko in potem, malce karikiram, plezaš dva metra na minuto. Pustiš dušo in telo. Tretji dan me je bilo ene stvari dejansko strah. Tudi zaradi varovanja, ocena ni bila tako težka. Ko sem bil v smeri, ni bilo tako grozno. Meter pred polico sem skoraj padel, kar bi lahko načelo mojo psiho. Ta del me je fizično najbolj uničil. Ko sva prišla do strehe, je bil cilj, da jo splezava še ta dan. Streha je bila ključna, da sem izbral to smer, saj mi je zgledala tako lepa. Naenkrat sem dobil neko energijo, kar me je presenetilo, saj je bil že tretji dan plezanja. Uprlo se je še sonce, nastala je rožnato-oranžna svetloba, res noro. Pridem čez prvi težji del, zarinem v drugega, mi zdrsne in z glavo udarim v steno, a sem se obdržal, nisem padel. Na sidrišče sem prišel v temi. To je skoraj zaključilo vzpon, saj je bil zaključek smeri isti kot tisti, ki sem ga plezal leta 2017.
Zadnji večer na vrhu El Capitana po štirih dneh vzpona je bil zaznamovan z dobro večerjo, udobnim bivakom in zadnjimi požirki rojstnodnevnega ruma. Sliši se čudovito.
Zadnji dan sem sicer ‘fural safr’. Vzel sem si preveč na lahko, bilo pa je še nekaj težkega za preplezati, zato sem moral še precej sopihati, da sem prišel čez nekaj raztežajev, zadnja dva, tri pa sva se sprostila in znova uživala do vrha, kamor sva prišla pred sončnim zahodom. Tam sva našla balvan z ravnimi tlemi. Ko sva začela plezati, sem si rum prelil v pollitrsko flaško, ki sva ga imela do vrha in tam spila še zadnje požirke. Naslednji dan naju je čakalo le dobre tri ure hoje v dolino. Lepi trenutki.
Kako pa je ob vse večji popularizaciji plezanja z medijsko podporo?
Letos se mi je zgodilo, da sem aprila splezal nekaj zelo težkega, sporočil sem nekaj medijem, a ni bilo iz tega nič. Dva meseca pozneje sem splezal eno podobno stvar, na katero nisem bil pol toliko ponosen, a je nekdo to opazil in nastal je ‘bum’. Potem sem se kar slabo počutil, saj sem vreden več, kot ta novica. Lahko se zdaj jočem ali pa poskušam ujeti val. Imamo ta vmesni del (med športnim plezanjem in alpinizmom, op. a.) v katerem smo Slovenci zelo dobri. Morda so to za ljudi novice, ki jih ne razumejo. Razumejo prvo mesto in razumejo osemtisočak. To, kar zdaj projektiram, bi lahko bila svetovna stvar, a jo je težko prodati, ker je komplicirana. Tukaj se potem izgubljajo novice. Videli smo, kako je bilo z El Capitanom. Sem zelo ponosen in vesel, a zakaj je prišlo do takšnega ‘buma’, ker me je finančno podprla PZS, ki so to spravili v javnost. Če bi šel na svoj račun, dvomim, da bi bilo enako. Kot drugo, splezal sem tisoč metrov, štiri dni sva bila v steni, to zveni bolj zabavno zapisano, kot da sem 15 metrov preplezal brez vrvi in to neko stopnjo težavnosti, ki ljudem ni poznana, če rečem 8a ali 6a.
Živite kot profesionalni plezalec, je tudi iskanje pokroviteljev večen boj?
Je, predvsem zato, ker govorimo o tako majhnem denarju, da si moram vse urejati sam. Če bi imel menedžerja, bi bilo treba še njega financirati, niti ne vem, če bi me znal dobro prodati. Prav tako nisem ne alpinist ne tekmovalec, zelo spontan človek in me je težko prodajati. Vse je na meni. Gre skozi, a vse je sprotno. Če si kaj naredim, mi ne ostaja za prihranke. Lepo bi bilo imeti še kakšnega sponzorja, da bi me podprl, a ne bom se pritoževal. Verjetno mi je še vedno lepše kot večini slovenskim plezalcem, ki si zaslužijo precej več, kot dobijo.
Govorili ste o številnih projektih, kaj pripravljate letos?
Za poleti še malce čakam, kaj se bo zgodilo. Imam tri opcije. Zagotovo gre za malce daljše potovanje, dva do tri tedne. Želel bi si izpeljati Grenlandijo. Imam še dve alternativi. Ena je Južna Afrika, ki ni toliko zanimiva za javnost, kot je zame. Plezal bi kratke poči. Druga je Mozambik, kjer je ena stena, ki še ni bila preplezana. Vabi me italijanska ekipa. Je eksotika, ki mi je pa plezalno še najmanj privlačna, saj ni moj stil. Tudi v Sloveniji in po Alpah še imam neke projekte. Poleti bom poskušal preplezati težko streho, ki sem jo že, a ne v celoti, Val di mello v Italiji. Eden dolgoročnih projektov je tudi ponoviti najtežjo poč na svetu, ki je na Norveškem. Če bo čas, bi maja odšel tja in potipal, kakšne so možnosti, da to preplezam.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje