Kri ni voda: navdihujoča slovenska olimpijska zgodba

Drugi športi 24. Jul 202410:05 0 komentarjev
Denis in Isak Žvegelj. Foto: Aleš Fevžer

Nekdanji veslač Denis Žvegelj se 32 let po Barceloni 1992, kjer je v dvojcu z Iztokom Čopom samostojni Sloveniji priboril prvo olimpijsko odličje, vrača na olimpijske igre. Kot gledalec, kot oče. Z njegovim sinom Isakom se namreč slovensko veslanje v Parizu vrača na olimpijski zemljevid.

“Kdor vidi moj priimek, ve, kam spadam,” se nasmehne najboljši slovenski skifist Isak Žvegelj, ki se je po tritedenskih treningih v Bohinju v začetku tedna v družbi legendarnega trenerja Miloša Janše in prve slovenske veslačice na OI Nine Kostanjšek odpravil v Pariz. Sin Denisa Žveglja, ki je leta 1992, torej le dobro leto po osamosvojitvi, tedaj mladi Sloveniji v družbi Iztoka Čopa priboril prvo samostojno olimpijsko kolajno, ne skriva ponosa.

“Morda v prvih letih svoje kariere družinskih ‘genov’ nisem dokazoval. A nato se je trud začel nalagati. Prišli so tudi rezultati. Hvaležen sem za podporo, ki sem jo deležen doma. Izhajam iz veslaškega okolja. Tudi dedek in oba brata so veslali. Štejem si v čast, da sem kot edini iz družine ostal v veslanju in lahko to zgodbo peljem naprej,” pripoveduje 24-letni olimpijski debitant, ki je dolga leta treniral tudi plavanje, vmes še tek na smučeh in karate, nato pa se je v celoti posvetil veslanju.

Slovensko veslanje je sicer daleč od nekdanje slave. Dovolj pove podatek, da bosta Žvegelj in Kostanjšek prva slovenska veslača na olimpijskih igrah po letu 2012, poleg tega pa sta si oba nastop v Parizu zagotovila naknadno, po dodatni delitvi kvot.

“Uvrstitev na olimpijske igre mi veliko pomeni, a moja zgodba s tem še ni končana. Vem, da ne spadam med favorite. To pa še ne pomeni, da ne smem meriti visoko. Imam nov čoln, tudi zadnji treningi so potrdili dobro pripravljenost. Konkretno, zadovoljen bi bil s polfinalom. Rad pa tudi sam sebe presenetim. Pred vsako tekmo želim premagati veslače, ki so ob meni. Če bodo hitrejši, bodo pač hitrejši. A to je bistvo športa. Tekma pokaže, kdo je boljši,” razmišlja blejski veslač.

Uvrstitev med olimpijske potnike je podžgala dodatno olimpijsko športno iskro. Žvegelj tako poudarja, da bi rad po Parizu zaključil študijske obveznosti v ZDA, nato pa … “Dobil sem dodaten zagon za tekmovalno prihodnost. Da, pogledujem tudi proti Los Angelesu 2028, kjer nas čaka krajša proga (1.500 metrov; op. a.). Če bom sledil tempu napredka, bom lahko takrat realno napadal tudi kolajno,” optimizma in ambicioznosti ne skriva Žvegelj, ki je v internih kvalifikacijah ugnal Filipa Mateja Pfeiferja.

Vseeno v prihodnje ne izključuje niti možnosti selitve v kakšen večji čoln. “Da, z veseljem bi nastopil tudi v drugi posadki, a osnovni pogoj je, da bo ta čoln hitrejši in konkurenčnejši od enojca. Že leta 2018, ko sem prvič nastopil na večjem tekmovanju, sem veslal v dvojcu. Tam do izraza pridejo tudi elementi skladnosti in sodelovanje. To je nova dimenzija našega športa. Vrata torej puščam odprta. Toda, kdor bo zraven, bo moral biti pripravljen delati na podoben način,” razmišlja trenutno najboljši slovenski veslač.

Isak Žvegelj in Nina Kostanjšek v družbi Janija Klemenčiča. Foto: Aleš Fevžer

V Pariz se odpravlja tudi Denis Žvegelj, 32 let po zgodovinski Barceloni. “Vesel in ponosen sem, da je Isaku uspelo. Je pa to njegova zgodba. Moj vpliv? Pripravljen sem svetovati. Vprašanje pa je, v kolikšni meri me je pripravljen poslušati,” pravi danes 52-letni nekdanji olimpijec, ki je po zgodovinskem uspehu v Kataloniji nato presedlal v četverca, v katerem je ob Janiju Klemenčiču, Milanu Janši in Sadiku Mujkiću nasledil pokojnega Saša Mirjaniča. V Atlanti 1996 so na četrtem mestu za las ostali brez odličja.

Skupni imenovalec omenjenih posadk je trener Janša, zdaj tudi sinov trener. ”Miloš je eden najboljših trenerjev v širši veslaški regiji. Pred kratkim me je v Švici v šali oštel, zakaj mu svetujem, saj ima za te stvari trenerja. A ker imava z Milošem podoben način razmišljanja, se tudi najini napotki niso prav veliko razlikovali,” pripoveduje nekdanji veslač.

Denis Žvegelj in Iztok Čop v Barceloni 1992. Foto: Aleš Fevžer

“V resnici se seveda ne vpletam v trenerjevo delo. Imel sem verjetno določen vpliv na sinovo pot. Šport naju dodatno povezuje, čeprav je Isak malce samosvoj. Trmast. Kot njegov oče,” se nasmehne Denis, ki se s soprogo ukvarja s poučevanjem o zdravem načinu življenja.

In kako po več kot treh desetletjih gleda na svojo olimpijsko kolajno? “Če sem leta 1992 na uspeh gledal po športni plati, danes odličje dojemam kot življenjski izpit. Dokazal sem se na enem področju, kar je motivacija tudi za preostale segmente življenja. Športna kariera je bila zame odlična popotnica in svojevrstna opora,” odgovarja eden od najboljših slovenskih veslačev vseh časov.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Bodi prvi, ki bo pustil komentar!

Pošlji komentar Preberi komentarje (0)

Najbolj brano - Drugi športi