Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Miloš Janša, starosta slovenskega veslanja, se okroglo desetletje po selektorskem umiku vrača na olimpijske igre. Kot trener dveh enojcev. Zanj bodo pariške igre že devete. Pred potjo v francosko prestolnico si je v Bohinju vzel čas tudi za Sportklub, zajadral v zgodovino, a tudi brez dlake na jeziku spregovoril o trenutni realnosti nekdaj najbolj trofejnega slovenskega olimpijskega športa.
Ko so turisti že izpraznili bohinjsko obalo, se je na svojem električnem katamaranu do jezerska priveza pripeljal tudi Miloš Janša. Poleg njega pa vsak v svojem skifu Isak Žvegelj in Nina Kostanjšek. Oba v nestrpnem pričakovanju olimpijskega krsta v Parizu. Z njima se slovensko veslanje vrača na olimpijski zemljevid. Njun trener ga kajpak dobro pozna. Na igre je namreč spravil že kar petnajst posadk, med njimi tudi takšne, ki so se borile za odličja. In jih osvajala.
Sadik Mujkić je edini športnik z olimpijskim odličjem tako pod jugoslovansko kot tudi slovensko zastavo. Iztok Čop in Denis Žvegelj sta Sloveniji priborila prvo kolajno po osamosvojitvi. Dvojec Čop-Špik je poskrbel za prvo zlato mlade države. In še bi lahko naštevali. Skupni imenovalec vseh teh uspehov pa je prav Miloš Janša, nekoč tudi sam veslač, udeleženec OI 1972 v Münchnu, nato pa dolga leta trener in selektor slovenske reprezentance.
Kot pravnik, služboval je na radovljiški občini, v Verigi in lastni odvetniški pisarni, se je upokojil že pred ducat leti. Selektorsko taktirko je odložil pred desetletjem. Do veslaškega pokoja pa mu ni niti po tem, ko je vstopil v 75. leto starosti.
Intervju: Miloš Janša
Kako bi se leta 1972 odzvali na napoved, da vas 52 let po tekmovalnem olimpijskem nastopu čaka že deveta pot na olimpijske igre?
Takrat nisem imel kakšnih dolgoročnih načrtov. Nisem gledal tako daleč. Veslaška kariera se je iztekala. Dobri dve leti po igrah v Münchnu sem se tekmovalno upokojil. Tudi takrat nisem razmišljal o vrnitvi na igre.
Pred kratkim smo v našem mediju gostili Mira Kocuvana. Tudi on je kot atlet nastopal v Münchnu, zdaj pa se kot trener odpravlja v Pariz. Oba sta bila torej del iger, ki so v spominu ostale tudi zaradi krvavega terorističnega incidenta. Vi ste bili takrat že doma. Spomin je zatorej verjetno drugačen.
Da, nekaj dni pred krvavimi dogodki smo po končanem nastopu odpotovali v Slovenijo. Spomini? Vedno sem jih vezal na športe rezultate. Ta tedaj ni bil na najvišji ravni. Zatorej bi govoril o povprečnih spominih. V redu spomini, na srečo ne po kakšnih težavah.
Na igre ste se leta 1988 vrnili kot trener. V tej vlogi ste se nato na sedmih igrah podpisali tudi pod kar šest kolajn. Jasno, ob vzporednih uspehih na svetovnih prvenstvih in na tekmah svetovnega pokala. Bi iz te zajetne ere, torej zlate dobe slovenskega veslanja, lahko izpostavili kakšen izstopajoč utrinek, morda kakšno pomembno prelomnico?
Teh prelomnic je bilo toliko, da bi se stežka odločil. Morda bi osvetlil Seul 1988. Dotlej smo imeli nekaj kakovostnih rezultatov v mlajših kategorijah. Sledila je članska raven. Imeli smo nekaj težav. Želenega preboja ni bilo. Sledilo je dokaj rigorozno prestrukturiranje posadk. Tako smo prišli do dvojca, ki je nato osvojil kolajno v Južni Koreji (Bojan Prešeren-Sadik Mujkić; op. a.). S tisto kolajno smo vzpostavili standard in svojevrstno tekmovalno samozavest. Bi pa dejal, da je tisti uspeh močno vplival tudi na Iztoka Čopa in Denisa Žveglja, tedaj še mladinca.
Tri leta pozneje sta osvojila srebro na svetovnem prvenstvu, leta 1992 pa olimpijski bron, kar je bila prva kolajna za samostojno Slovenijo. Zanimivo, zdaj je vaš varovanec Denisov sin Isak Žvegelj. Sta si podobna?
Da, v marsičem, čeprav v te sfere ne zahajam. Zame je pomembno, da je pokazal pripravljenost do dela. Podobno kot Nina Kostanjšek. Zadovoljen sem, da sta si zagotovila preboj v Pariz. Zdaj v Bohinju trdo delamo, da bi tam oba pustila dober vtis.
Era, o kateri sva govorila, se je na nek način končala v Londonu 2012, torej z zadnjo kolajno najbolj uspešne posadke v zgodovini slovenskega veslanja Iztok Čop-Luka Špik. Pogosto smo se spraševali o usklajenosti dveh različnih značajev.
Poglejte, če se fanta izrazito ne bi marala, ne bi nikoli uspela. Sta značajsko različna? Vsekakor. Prvi je bil bolj umirjen, drugi bolj živahen. Tudi razlika v letih ni bila zanemarljiva. Toda njuna skupna točka je bila vidna v hitrosti čolna. Ob visoki športni ambicioznosti se vse razlike zreducirajo na rezultat. Spominjam se izbirnih treningov, ko sem prvič videl možnost te posadke. Priznam, da sem nato pogosto forsiral veslanje v tem dvojcu, pa čeprav je bil Iztok večkrat zagovornik enojca. Nekaj uspehov je dosegel tudi sam, a pred kar nekaj velikimi tekmovanji je tudi on uvidel, da mu največjo konkurenčnost prinaša nastopanje v dvojcu s Špikom.
Zveni kot simbolika, metafora, ki jo je mogoče preslikati na druga življenjska področja.
Če sta dva veslača izjemno uspešna v skupnem čolnu, bosta znala pozabiti na medsebojne razlike. Osredotočala se bosta na tehnično-ritmične podrobnosti. No, tudi v drugih posadkah ni bilo popolne enotnosti. Tudi v četvercu iz Barcelone ne. Je prihajalo do nesoglasij? Je, vsekakor. A ko je v igri skupen cilj, se to pozabi. Da, lahko govorimo tudi o metafori.
Takrat so bili veslači med glavnimi športnimi junaki v državi. Osamosvojitveni zanos je bil še zelo močan. Poleg tega pa tedaj mlada država še ni imela zvezdnikov iz globalno odmevnejših športov. Hipotetično, kakšen status bi imel po vašem mnenju Iztok Čop v eri, ko navdušujejo Luka Dončić, Tadej Pogačar, Primož Roglič, Jan Oblak, Anže Kopitar in drugi?
Verjamem, da bi njegove uspehe tudi dandanes spoštovali. Bi ga pa res težko primerjali s Pogačarjem ali Dončićem. Tudi zaslužki so povsem neprimerljivi. Da takrat, torej v začetku devetdesetih let preteklega stoletja, ni bilo omenjenih športnikov, je bila vsekakor prednost veslačev. V tistem obdobju smo imeli Slovenci zelo kakovostne smučarje, ki pa so bili v središču pozornosti v drugih mesecih. Nismo si konkurirali. Res je, zdaj živimo res v nekem specifičnem času. A verjemite mi, da ne bomo imeli deset Dončićev.
Vaša nekdanja varovanca ter prav tako dobitnika kolajn z velikih tekmovanj Miha Pirih in Jani Klemenčič sta pred časom javno razmišljala o tem, da so nove generacije v precej manjši meri pripravljene podrejati življenja izrazito garaškim športom, kakšno je veslanje. Tudi ob zavedanju omejenih potencialnih zaslužkov, ki so na voljo v tem športu. Se strinjate?
Ne v celoti, morda deloma. Ne gre za presek generacij. Dejal bi, da smo že v nekdanji Jugoslaviji prišli do visoke ravni, nato pa so vlekli rezultati. Redno smo osvajali kolajne. Posledično so imeli tudi športniki nekaj od tega. Tudi na finančni ravni, čeprav je seveda to daleč od kakšnih profesionalnih pogodb. Strinjam pa se, da je osebna motivacija predpogoj. Če je športnik pravi in zavoha rezultat, se bo gnal. Tako je v vseh športnih, ne glede na zaslužek.
Omenili smo vašo vrnitev na olimpijske igre. Vrača pa se tudi slovensko veslanje. Na OI prvič po letu 2012. Je bil premor predolg?
To je predvsem vprašanje za predsednika Veslaške zveze Slovenije, njegove ožje sodelavce in kakšno predhodno garnituro. Jaz sem, kot veste, leta 2014 odstopil. Po tem, ko so me pred tem poskušali zamenjati. Res je, rezultati so bili takrat slabši kot v zlati eri. A nekaj veslačev smo imeli in moja ideja je bila, da kot selektor zdržim še do OI 2016 v Riu, nato bi kot predsednik trenerske komisije za selektorja predlagal Dušana Juršeta. V šali rad rečem, da so se v zadnjem obdobju zamenjali štirje selektorji, v moji eri pa so se zamenjali štirje predsedniki. Če bi moj umik ali zamenjava prinesla napredek, bi ga pohvalil. A to se, žal, ni zgodilo. Res je, to je res preteklost. A sistem ostaja. Rezultatov ni bilo. Zgodba se je ponavljala iz leta v leto. Da na igre v Pariz potujeta dva veslača, ni posledica kakšnega izrazitega sistemskega pristopa. Gre za dva samostojna projekta.
Žogico podajate naprej, a mnenje vsekakor imate.
Mnenja nisem nikoli skrival. Pisal sem celo komentarje. Pa to niso bili pamfleti. Vse skupaj sem vselej poskušal argumentirati. Naj omenim le eno od pomanjkljivosti. Sistemski pristop je drugačen. Fokus se je preusmeril. Interesi prav tako. Športna plat naše osrednje veslaške organizacije ni bila popolna prioriteta. Če bi bila, tudi organizacija tekem ne bi trpela. Če pa je slika obratna, imamo težavo. In ta fokus se je premaknil. Predvsem na kadrovskem področju. Športnega uspeha ne bo s projektnimi pristopi, ki so značilni za organizacijo tekmovanj. Kot trener sem vedno zagovarjal kontinuirano delo.
Vseeno se na olimpijske igre slovensko veslanje vrača prav s športnikoma, ki trenirata pod vašo taktirko. Kaj s tem sporočate klubom in panožni zvezi?
Verjamem, da se v vseh klubih trudijo po najboljših močeh. S svojimi besedami bolj merim na vpliv delovanja VZS. Pariz? Nina je ostala brez trenerja. Njen trener se je preselil v Avstrijo. Ostala je na čistini, zato je potrkala na moja vrata. Žvegelj je prav tako individualen projekt. Vmes je bil v ZDA, sicer pa skupaj delava pet let. Ponavljam, nista plod sistema. No, imela sta tudi nekaj sreče, saj sta se mesti zanju sprostili v zadnjem trenutku. Zanju pa je uspeh že to, da sta bila prva v vrsti. Menim pa, da bi pri panožni zvezi alarmi morali zvoniti že prej. Pogrešal sem poglobljene analize, reševanje težav, tudi specializiran pristop.
Ali kot starosta slovenskega veslanja čutite odgovornost tudi do novih generacij?
Čutim, seveda čutim. Ne zapiram se. Mnenje pa težko vsiljujem. Vprašanje je, ali mi odgovorni želijo prisluhniti.
Kako naprej?
Strokovni kader ni bistveno drugačen, ni osiromašen. Pojavljajo pa se zavore. Ena od teh je tudi dejstvo, da je status trenerske strukture pod okriljem VZS padel. Trenerski vpliv je preskromen. Konkretno, trenerska komisija lahko podaja le mnenje, ki pa ni obvezujoče. Ta odnos se prenaša tudi v klube. Trenerji so postali le neke vrste izvajalci. Izgubili so odločevalni status.
Eden od selektorjev je bil tudi Iztok Čop. Ste pričakovali, da bo tudi v tej vlogi pustil globlji vtis?
Upal sem, da ga bo trenersko delo povsem prevzelo. A ker je močno napredoval na poslovni ravni, ni bilo realnih možnosti za to. Lahko bi bil odličen trener. A moral bi se preusmeriti, se povsem osredotočiti in tudi tvegati. Trenerski poklic je manj stabilen in zanesljiv ter finančno manj zanimiv.
Javna skrivnost je, da ste imeli vedno, torej tudi v času največjih uspehov, dve službi. Poleg trenerske tudi pravniško. Je bila to zavestna odločitev ali pa vam popolne profesionalizacije niso dovoljevale razmere?
Da, razmere so bile takrat povsem drugačne. Začelo se je v nekdanji Jugoslaviji. Sistem je bil drugačen. Podjetja so bila naklonjena takšnim, kot sem bil jaz. Konkretno, med igrami v Seulu sem lahko manjkal skoraj en mesec. Imel sem plačan dopust. Pozneje sem odprl svojo odvetniško pisarno. Delal sem dvojno, a zavestno tvegal. No, imel pa sem rezultate. Zato je nekako šlo. Lahko pa rečem, da mi je dvojni režim prinašal tudi možnost visoke neodvisnosti. Že v Jugoslaviji nisem imel težav z uveljavljenjem svojih zamisli.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje