Percepcija, da sta profesionalni šport in materinstvo nezdružljiva pojma, je v 21. stoletju še vedno prisotna. Športnice se zaradi želje po družini v času še aktivne kariere spopadajo s številnimi na videz nepremostljivimi predsodki – tudi diskriminacijo in finančno negotovostjo.

Samo reprezentanco Združenih držav Amerike je na letošnjih olimpijskih igrah predstavljalo več kot ducat športnic, ki so na Japonsko pripotovale kot mame. Med njimi sta bili tudi nogometna zvezdnica Alex Morgan in sedemkratna olimpijska prvakinja v atletiki Allyson Felix. Nastopanje mam na največjem športnem spektaklu se številnim zdi nenavadno, a predstavljajo stalnico, vse odkar je ženskam dovoljena udeležba na njih.

Že leta 1900 je ameriška golfistka Mary Abbott na igrah v Parizu osvojila sedmo mesto, premoč pa med drugim priznala svoji hčerki Margaret, ki je postala olimpijska prvakinja. Oseminštirideset let pozneje je mednarodno slavo na igrah v Londonu požela 30-letna atletinja in mati dveh otrok Fanny Blankers-Koen, potem ko je Nizozemski priborila štiri zlata odličja.

Zgolj po podatkih statistične spletne strani Olympedia.com je doslej na olimpijskih igrah nastopilo tudi najmanj 22 nosečnic – vključno z malezijsko lokostrelko Nur Suryani Mohd Taibi, ki je pred devetimi leti v britanski prestolnici tekmovala v osmem mesecu nosečnosti.

Prisiljena odločati ali bo doječa mama ali športnica

Ne glede na to, se športnice zaradi želje po materinstvu tudi v 21. stoletju soočijo s številnimi predsodki. Z na videz nepremostljivo oviro se je srečala kanadska košarkarica Kim Gaucher, ki je le dobre štiri mesece pred pričetkom iger v Tokiu rodila hčerko Sophie. Ker je bil zaradi pandemije koronavirusa vstop v olimpijsko vas dovoljen le športnikom, se je 37-letnica znašla pred resno dilemo, kako v času iger dojiti svojega otroka.

“Trenutno sem prisiljena odločati ali bom doječa mama ali pa olimpijska športnica. Oboje mi ne dovolijo biti. Organizatorji so v olimpijski vasi prepovedali prisotnost prijateljev, družinskih članov in kakršnekoli druge izjeme,“ je svojo stisko junija letos medijem predstavila Gaucherjeva.

Nepopustljivi organizatorji in Mednarodni olimpijski komite so se omehčali šele po hudem pritisku javnosti, košarkarica pa je posledično na Japonsko lahko pripotovala s svojo hčerko. “Menim, da je to velika zmaga za ženske v športu in za vse zaposlene matere, ki so morale iti v preteklosti skozi podobno bitko,“ sreče ni skrivala Kanadčanka.

Poljub smrti: Če bi bila noseča, tega pokrovitelju ne bi razkrila

Leta 2019 je New York Times objavil izpoved atletinje na srednje proge Alysia Montañe. Tako kot marsikatera športnica se je tudi danes 35-letna Američanka odločila, da si želi družino ustvariti še pred zaključkom kariere, a pri tem naletela na grenko spoznanje. “Ko sem svojemu sponzorju Nikeu sporočila, da si želim otroka, so mi dejali: ‘Stvar je zelo preprosta, zamrznili bomo tvojo pogodbo in te nehali plačevati’,“ je svojo izkušnjo za ameriški časnik opisala Montañova.

Na podoben odziv istega športnega opremljevalca je prav tako naletela njena rojakinja in tekačica na 800 metrov Phoebe Wright. “Nosečnost lahko pri športnicah enačimo s poljubom smrti,“ je po pisanju Deutsche Welle priznala atletinja, ki je z Nikeom sodelovala med letoma 2010 in 2016, pred dvema letoma pa podala izjavo, ki je v javnosti močno odmevala: “Če bi bila noseča, tega Nikeu ne bi razkrila pod nobenim pogojem.“

Zanositev jih udari tudi po žepu

Ko je športna televizijska hiša ESPN pred tremi leti opravila anonimno raziskavo med 37 športnicami, ki so postale matere, je ugotovila, da je starševstvo v 73 odstotkih primerov pozitivno vplivalo nanje, a jih je hkrati 41 odstotkov priznalo, da so se zaradi tega njihovi prihodki občutno zmanjšali. “Moji sponzorji so ostali z mano, a le ko sem nastopala. Ko sem bila noseča in sem odšla na porodniški dopust, me niso plačevali,“ je navedla ena od anketirank.

“To se mora spremeniti,” je prepričana že omenjena Allyson Felix, ki je bila kljub številnim uspehom in dosežkom zaradi odločitve, da si ustvari družino, dolgo časa celo brez pokroviteljev. “Večina žensk v olimpijskih športih je primorana počakati, če si želi družino. Če bi imele večjo podporo, ne bi imele občutka, da morajo za to žrtvovati skoraj vse,” je dejala Felixova, ki je z Nikeom lani prekinila pogodbo, ker ji je zaradi zanositve želel znižati sponzorske prihodke za kar 70 odstotkov.

Pri Mariji Šestak dileme ni bilo

S primerom Felixove je seznanjena tudi ena najboljših slovenskih atletinj Marija Šestak. Kot njena ameriška kolegica se je tudi ona odločila, da zaradi želje po družini prekine kariero. A kot je poudarila, se je za ta korak odločila bistveno lažje, saj je že zaključevala svojo športno pot. “Sama sem po rojstvu hčerke nastopila le še na eni tekmi, saj so me ovirale tudi poškodbe,“ je za Sportklub dejala Marija Šestak, ki se je od stadionov poslovila pred petimi leti.

Kot je pristavila, je v preteklosti veljalo, da mame nimajo kaj iskati v športu, a se je takšno prepričanje v družbi odtlej že spremenilo. “Veliko je že športnic, ki se vrnejo po porodu, zato to počasi postaja nekaj običajnega,” je povedala mama hčerk Tare in Ive.

Klub temu izpostavi, da so ji pri domači atletski zvezi v času nosečnosti zavrnili status, podobno, kot to storijo, če se športnik poškoduje. “Atleti imamo z zvezo sklenjeno pogodbo, ki je vezana na nastope na tekmovanjih. Zaradi nenastopanja sem zato prejela le fiksni del,” je povedala lastnica slovenskega rekorda v troskoku in se spomnila tudi izkušnje s pokrovitelji.

“Z opremljevalcem sem imela sklenjeno pogodbo, ki mi je potekla ravno v času nosečnosti in jo niso podaljšali. Res pa je, da sem štela že več kot 30 let in so verjetno sklepali, da se ne bom vrnila. Tu so še vedno težave, zato bi se morale stvari na tem področju izboljšati. Morda bi se to dalo napraviti z natančneje določenimi pogodbami,” meni 42-letnica, ki pa svoje odločitve, da si ustvari družino ne obžaluje.

“Če se ne bi ukvarjala s športom, bi verjetno zanosila kakšno leto prej, a nikoli ni bilo dileme, ali bi imela otroke. Ne nazadnje sem bila že v letih, da počasi zaključim kariero, zato pri odločitvi za materinstvo ni bilo velike dileme,” je še povedala Šestakova.

Za neprijetno novico izvedela naključno

Neprijetno izkušnjo ima za sabo tudi Špela Ponomarenko Janić. “Ko sem prvič zanosila, me je Olimpijski komite Slovenije najprej odstranil s seznama potencialnih kandidatov za olimpijske igre, čeprav sem bila dve leti pozneje na njih četrta,” nam je iz karantene na Danskem razkrila kajakašica na mirnih vodah.

“Nihče me ni niti vprašal, ali morda potrebujem pomoč, oziroma kakšni so moji načrti. Da nisem več na seznamu olimpijskih kandidatov, sem izvedela povsem naključno. Verjetno so mislili, da je moje kariere zaradi zanositve že konec,” je dodala in poudarila, da je bila ves čas odločena, da se, če ji bo zdravje le dovoljevalo, vrne k športu, v katerem je na svetovnih prvenstvih osvojila pet odličij.

“Mogoče se zdi nosečnost nekaterim ljudem v športu nenavadna, zato so morda mislili, da je moja vrnitev nemogoča. A v to se nisem nikoli zares poglabljala. Če veš, da boš treniral, se trudil, naredil vse, da se vrneš čim prej, ni lepo, ko se ti to zgodi,” je priznala mama sedemletnega Adama in triletne Sofie.

Podobno kot Šestakova tudi Koprčanka opaža, da je stigme okoli materinstva v športu vse manj. “Pred leti je bila v našem športu mama le Josefa Idem. Vsem se je zdelo nenavadno, da je mama in še vedno vesla, a zdaj nas je vse več takih kot ona. Na zadnjem svetovnem prvenstvu je bila v vsakem dvojcu, ki je končal na stopničkah, po ena mama. Po olimpijskih igrah v Tokiu me je kar nekaj športnic kontaktiralo, ker jih je zanimalo, kako sem po nosečnosti trenirala in se vrnila v vrhunski šport.”

Pravi, da je pri tem ključna predvsem podpora nekoga, ki ti pomaga med treningi, pripravami, potovanji in tekmami. Sama ima to srečo, da ima za trenerja svojega moža, mama pa je v pokoju, zato lahko potuje z njimi in med treningi čuva otroka.

“Tako kot vsaka mama, ki se po porodu vrne v službo, sem se tudi jaz v svojo. To zame ni bilo nič nenavadnega. Imam srečo, da je moja služba dokaj prilagodljiva. Mojima otrokoma nič ne manjka. Potujeta po svetu, spoznavata nove ljudi in nove prijatelje,” je še zatrdila 39-letnica.

Proti diskriminaciji, ki so jo deležne, zgolj zaradi tega, ker si želijo družino, se bori vse več športnic. Tudi s pomočjo objav na družbenih omrežjih, pri čemer so vse uspešnejše Že zaradi tega si zaslužijo biti vzornice, ne glede na to, ali na olimpijskih igrah osvajajo medalje ali ne.