Potegnili so ga v taksi in ga prepričali, da je zlat

Leon Štukelj. Foto: Profimedia

Še vsega devet dni nas loči od odprtja poletnih olimpijskih iger. Gostil jih bo Pariz. Prav v francoski prestolnici pa je pred natančno stotimi leti v olimpijsko areno zakorakal Leon Štukelj in kot prvi slovenski športnik prišel do zlatega olimpijskega odličja.

V pariški odpravi bosta prihodnji teden zanesljivo tudi plezalka Janja Garnbret in kanuist Benjamin Savšek, ne le kot vroča aduta, temveč ob kolesarju Primožu Rogliču, čigar nastop je močno vprašljiv, tudi zadnja Slovenca z zlato olimpijsko kolajno. Takšnih je bilo v 128-letni olimpijski zgodovini trinajst. Prvi olimpionik s slovensko krvjo pa je bil okronan pred natančno 100 leti. To je bil, tedaj še kot reprezentant jugoslovanske kraljevine, novomeški telovadec Leon Štukelj.

Štukelj je na pariške igre leta 1924 pripotoval rahlo poškodovan. Za nameček je moral vajo na drogu zaradi nestrinjanja finskega in ameriškega sodnika okrog števila veletočev v sestavi ponoviti. A to ga ni iztirilo. Prav na drogu je postal olimpijski prvak, do drugega zlata pa je prišel še v mnogoboju. Ta je vključeval izvedbe na drogu, bradlji, krogih, parterju, konju z ročaji ter plezanju po vrvi in skoku čez konja.

Vsestranski telovadni mojster. Foto: Profimedia

Zanimiv in za današnji čas povsem nepredstavljiv pa je bil tudi način,kako je Štukelj izvedel, da je postal olimpijski prvak. Kot je pojasnil v knjigi ”Prvih 100 let” (Franček Jauk), je po napornih tekmah prosti čas izkoristil za odhod v Versailles. Ko se je vrnil, so ga rojaki še pred vhodom v hotel navdušeno pozdravili ter hiteli pripovedovati, da so jih z uredništva časnika Le Matin obvestili o končnih rezultatih.

Eden od članov odprave in Štukljev prijatelj Rajko Ogrin je tedaj 25-letnega šampiona nemudoma potegnil v taksi ter se z njim odpeljal neposredno do uredništva omenjenega časnika. Tam so potrdili dvojno zmagoslavje. Pozneje je Štukelj na olimpijskem stadionu prejel obe zlati kolajni, sledili so vožnja z vlakom v Slovenijo ter množična sprejema v Ljubljani in Novem mestu, kjer je tedanji župan Josip Režek junaka pozdravil z znamenitim vzklikom ”Ave triumfator!”.

Pred stoletjem: olimpijski Pariz. Foto: AP via Guliver

Da bi lažje razumeli Štukljev položaj in status v slovenski športni zgodovini, je zelo dobrodošla njegova umestitev med dobitnike kolajn na olimpijskih igrah. Do danes je na olimpijskih igrah nastopilo že več kot 1.300 slovenskih športnikov. 66 jih je prejelo vsaj eno olimpijsko kolajno. Od tega jih je 20 dobilo več odličij. Leon Štukelj je edini s kar šestimi, od katerih so kar tri zlate. Naslednji na seznamu večkratnih dobitnikov kolajn so veslač Iztok Čop, alpska smučarka Tina Maze in skakalec Peter Prevc (oba 4).

Legendarni stoletnik

Po nepozabnem Parizu je bil nato Štukelj leta 1928 v Amsterdamu prvi na krogih ter tretji v mnogoboju in na ekipni tekmi, osem let pozneje pa je kariero v Berlinu sklenil s srebrom na krogih. Njegov tekmovalni opus bi bil verjetno še bogatejši, a je olimpijske igre leta 1932 v ZDA izpustil. Zaradi previsokih stroškov tedanja kraljevina Jugoslavija v Los Angeles ni poslala svoje športne delegacije. Pozneje je v razmišljanjih obžaloval, da na tekmovanje ni odpotoval v lastni režiji. Je pa zato v svojo vitrino obesil še enajst kolajn s svetovnih prvenstev.

Leon Štukelj (12. 11. 1898–8. 11. 1999). Foto: Guliver images

Ob športni karieri se je Štukelj tudi izobraževal in služboval. Leta 1923 je diplomiral na pravni fakulteti. Pozneje je opravil še pravosodni izpit. Leta 1924 je bil sprejet v pripravniško prakso na okrožnem sodišču v Novem mestu. Pozneje je bil imenovan za sodnika brez stalnega mesta. Deloval je v Novem mestu, Ljubljani in Lenartu. Leta 1927 je bil premeščen na okrožno sodišče v Maribor. Med vojno je služboval tudi v Žužemberku in Ljubljani.

Predvsem po končani karieri se je povsem posvetil pravniški službi in družini, po drugi svetovni vojni pa se je znašel v nemilosti tedanjega režima. Kratek čas je bil celo priprt, trpelo je njegovo pravniško delo, zelo redko pa se je govorilo tudi o njegovih športnih dosežkih. Leta 1945 je ostal brez sodniške službe, kar dve leti pa se je nato vlekel sodni proces, v katerem so mu očitali sodelovanje z okupatorjem in s tem “zločinstvo po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo”. Na koncu je dočakal oprostilno sodbo, a je proces dodobra zaznamoval njegovo življenje.

Novomeščan, ki je velik del življenja preživel v Mariboru, je bil primerne športne slave znova deležen šele v jeseni svojega življenja. Že leta 1968 je bil razglašen za častnega občana Novega mesta, po letu 1991 pa ga je slovenska olimpijska družina začela aktivno vključevati v svoje akcije. Sodeloval je pri rojstvu Olimpijskega komiteja Slovenije, se kot gost udeležil že olimpijskih iger leta 1992 v Barceloni in bil gost na številnih protokolarnih prireditvah.

Foto: Profimedia

Čeprav je svoj olimpijski vrhunec doživel debelih sedem desetletij pred tem, je bil tudi eden od slovenskih junakov olimpijskih iger 1996 v Atlanti. Kot tedaj najstarejšega živečega olimpijskega prvaka so ga namreč organizatorji iger povabili na otvoritveno slovesnost in ga predstavili kot del cveta športnih legend.

Bil je eden najbolj znanih stoletnikov in najstarejši živeči olimpijski prvak. Častitljivi jubilej je pričakal kot zelo vitalen gospod, čigar misli so bile povsem sveže. Takšen je bil pravzaprav vse do smrti le nekaj dni pred dopolnjenim 101. letom.