Vojna v Ukrajini, prihodnost energetske preskrbe, stanovanjska problematika, zdravstvena, sodna in zelena reforma so nemara teme, ki jim mediji namenjajo največ pozornosti pred državnozborskimi volitvami prihodnjo nedeljo. A v poplavi soočenj v zadnjem mesecu ostajajo skoraj popolna neznanka stališča političnih strank do še enega pomembnega segmenta slovenske družbe – športa.

Raziskava, ki jo je za Olimpijski komite Slovenije (OKS) lani izvedla Ekonomska fakulteta v Ljubljani, je pokazala, da je s športom povezanih 1,6 milijarde evrov domače porabe, 300 milijonov evrov izvoza, skupaj z maržami in davki pa to predstavlja 1,63 odstotka celotnega BDP v Sloveniji.

Poleg tega šport zaposluje 2,5 odstotka delovno aktivnega prebivalstva, v dejavnostih, povezanih s športom, pa je ustvarjenih za skoraj 60 milijonov evrov neto posrednih davkov in za 174 milijonov evrov prispevkov.

Se politične stranke torej zavedajo pomembnosti športa in športne industrije za državo? “Ne dovolj dobro, da bi ga jemale bolj resno,” trdi generalni sekretar OKS Blaž Perko.

“V kampanjah ne zaznavamo, da bi stranke dajale poudarek ali sploh omenjale šport. Na splošno imajo v programih sicer zapisan šport in tudi zavedajo se njegove pomembnosti kot družbenega področja, se pa v njihovih izvajanjih in rešitvah opazi slabše poznavanje realnega stanja,” dodaja.

Prav OKS je v sodelovanju s Smučarsko zvezo Slovenije konec marca v Planici organiziral do sedaj bržčas edino predvolilno razpravo o prihodnosti športa in o tem ali ima panoga v Sloveniji položaj, kot si ga zasluži.

“Pristop strank je bil zelo pozitiven, a praktično nobeden od teh ni bil drugačen,” ugotavlja Perko.

“Morda so nekoliko drugače definirali le posamezne rešitve oziroma obljube, obstalo pa je mnenje, da bi morali športu dati večji poudarek in nameniti več sredstev kot doslej.”

Država slovenskemu športu v zadnjih letih iz proračuna v povprečju nameni le okoli 20 milijonov evrov, a kot pravi Perko, bi jih potrebovali še najmanj enkrat toliko.

Tudi sicer je finančna podhranjenost ena glavnih težav, ki bremenijo slovenski šport, ukrepi, ki bi jih pomagali rešiti, pa so, četudi korak v pravo smer, premalo konkretni.

“Pogrešamo dolgoročno stabilnost pri sredstvih, ki jih namenja država. Tu se že dalj časa porajajo ideje, kako bi se to uredilo. Ena od njih je ukinitev davka od iger na srečo, ki znižuje sredstva, ki jih Fundacija za šport nameni za šport,” glavne težave, ki si jih pri OKS želijo, da jih naslovi prihodnja vlada, navede generalni sekretar.

Športnike se potreplja po rami, nato se nanje pozabi

Da politika ne prepoznava potenciala športa in športne industrije ter da sta ti področji v predvolilnem obdobju vedno znova neupravičeno zapostavljeni, opaža in opozarja tudi strokovnjak na področju športnega trženja Tomaž Ambrožič.

“Ne glede na to, da smo v zadnjih 30 letih dosegli izjemne športne uspehe in je država zaradi tega postala bolj prepoznavna, kot če jih ne bi bilo, šport nikoli ni tema predvolilnih soočenj. Razume se ga kot nekaj, kar funkcionira samo po sebi. A to ni res,” pravi Ambrožič.

Še več, trdi, da je v državi predvsem profesionalni šport zaradi finančne podhranjenosti in prevelike odvisnosti od zasebnih, sponzorskih sredstev, celo na robu preživetja.

“Morda se tega navzven ne vidi, saj se je šport v 30 letih navadil delati v razmerah, ki so po mojem mnenju nesprejemljive. Zasebni sektor oziroma zasebni sponzorji šport financirajo bistveno bolj, kot bi ga morali in opravljajo marsikatero funkcijo države. Če si ta želi imeti športne junake za mlajšo generacijo in graditi identiteto, mora poskrbeti za osnovne športne pogoje. Ob pogledu na celoten proračun lahko ugotovimo, da je razmerje med športom in kulturo vsaj 1:10 v korist kulture, pa verjetno tudi kultura dobi premalo sredstev.”

Glede na vnovično prezrtost športa in z njim povezanih problemov v letošnji predvolilni kampanji, se tako vse bolj dozdeva, da je le ta večje pozornosti deležen zgolj tedaj, ko ga politika potrebuje kot instrument za uresničevanje lastnih interesov, s tem pa je njegova vloga zreducirana na propagando.

“Absolutno je tako. Mislim, da nihče ali pa zelo malo posameznikov v politiki pozna dejanske razmere v športu, kaj ta potrebuje in kako funkcionira, da uspešno zastopa državo. Omeni se ga, ko pride do uspehov. Športnike se takrat potreplja po rami, nato pa se nanje pozabi. Razumem, da so stvari, ki si zaslužijo večjo prioriteto, a na šport ne smemo gledati kot na nekaj samoumevnega. Imamo izjemen športni talent, ki se med drugim kaže v razpršenosti uspehov v številnih športnih panogah,” razmišlja Ambrožič.

Spremembe bodo zahtevali takoj, ko se sestavi nova vlada

“Pred volitvami smo imeli že številne sestanke, a smo ugotovili, da v tem obdobju vsi obljubljajo vse, ko so na oblasti, pa nato ne napravijo nič,” pa na pomisleke, da predstavniki v športu svoje interese preslabo zastopajo in uveljavlja, odgovarja Dejan Stefanović.

Prvi mož Sindikata športnikov Slovenije (SŠS) za pomanjkanje dialoga med politiko in športoma s prstom kaže predvsem na aktualno ministrico za izobraževanje, znanost in šport Simono Kustec.

“Ministrica Simona Kustec je edina ministrica, ki ni sprejela predstavnikov iz športa. Imeli nismo niti sestanka, kaj šele, da bi skupaj kaj napravili. Vse, kar je boljše od tega in menim, da je boljše prav vse, bo napredek za slovenski šport. Takoj, ko se bo sestavila vlada, bomo zahtevali konkretne spremembe,” poudarja predsednik SŠS.

Pa bi nemara bili v svoji nameri uspešnejši, če bi se pred volitvami sestali s strankami? “V preteklosti smo že organizirali okrogle mize in srečanja, a nismo bili uspešni,” odgovarja Stefanović.

“Smo pa za kaj drugega kot podajanja naših splošnih stališč zdaj verjetno že prepozni. Po drugi strani pa niti ne vemo, kako učinkovito je to. Če bomo sedaj pristopili do katerekoli stranke, nas ne bo nobena zavrnila, saj lahko zdaj lahko vsak vse obljubi,” je prepričan Stefanović.

Za uveljavljanje interesov svojih članov bodo zato počakali do sestave nove vlade, za katero upa, da bo imela več posluha za šport od aktualne. V nasprotnem primeru Stefanović svari: “Že splošni protest, ki bi ga podprli tudi sponzorji, bi lahko naredil čuda. Je pa res, da ko je nekdo izvoljen, misli, da lahko štiri leta počne, kar želi. A verjamemo, da bomo skupaj dosegli rezultate. Te lahko prepreči le popolna ignoranca kot v primeru Simone Kustec,” zaključi Stefanović, ki tako ne izključuje, da bodo tudi športniki svoje zahteve v prihodnje začeli uveljavljati po vzoru šolnikov, zdravnikov in kulturnikov.