Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Ko je po neuspešnem napadanju vrha četrtega balvana padla na blazine, nato pa se ob izteku časa prijela za sredinec leve roke, nam je zastal dih. Branjenje ene in napadanje druge zlate olimpijske kolajne se ni več zdelo tako zelo samoumevno, toda Janja Garnbret je nato v težavnostnem delu finala dokazala, zakaj je najboljša športna plezalka na svetu vseh časov. S slavjem v Parizu je ta naziv le še dodatno utrdila.
S soncem obsijan sobotni dan v Parizu je začela s solzami. Ves pritisk, ki ga je prenašala v zadnjih dneh, pravzaprav pa vse od osvojitve zlate kolajne pred tremi leti v Tokiu, je ob prihodu v plezalni center La Bourget na severu francoske prestolnice enostavno morala dati iz sebe.
Toda to niso bile edine solze dneva. Drugič je zajokala med obema disciplinama finala, ko se ji je pri zadnjem, četrtem balvanu ob hitrem gibu sredinec leve roke zataknil v oprimek. “Po balvanih sem res noro jokala, ker sem se res ustrašila za moj prst, saj se mi je zataknil med dva oprimka ravno v trenutku, ko sem hotela skočiti in bi si lahko v tistem trenutku zlomila prst in bi bilo vsega konec. Zatem sem si rekla, da mi je vseeno, če mi manjka prst, in da bom odplezala do konca,” je najbolj dramatičen trenutek dneva opisala Janja Garnbret.
Že zjutraj je začutila, da bo njen dan
25-letnica je že ob zbujanju v olimpijski vasi čutila, da bo danes njen dan. “In da ne more biti nič drugače, kot da bo ta zlata medalja moja. A v finalu se nikoli ne ve, vedno startaš iz ničle, niti ne veš, kakšni bodo balvani, kakšna bo smer. Ne znam z besedami opisati tega občutka, ogrevanje je bilo res fantastično, počutila sem se odlično, nisem imela nobenih dvomov. Na ogledu sem videla, da so balvani lahki, a sva bila oba z Romanom (Krajnikom, trenerjem, op. p.) na to pripravljena. Vmes sem se res ustrašila za prst, a sem bila odločna, da bom v vsakem primeru šla ven in odplezala še tisto smer.”
Rahla poškodba je ni niti najmanj zmedla, svoje sta dodala še Krajnik in fizioterapevt Matej Bombač, saj nihče od njiju ni zganjal panike. Ostala sta pozitivna, odločilni dejavnik pomiritve pa je bilo dejstvo, da je prst lahko pokrčila. To je bil znak, da ni zlomljen.
Ničesar ni želela obžalovati
“Sama sem malce nora, ker ne glede na to, kaj se zgodi, vse pozabim in dam ven iz glave. Danes je bil ta dan, da mi je bilo vseeno, kaj se zgodi, ker sem vedela, da bom še vedno odplezala tako, kot znam, seveda po jokanju. Videla sem, da je prst malce zatečen, a sem si rekla, da bo že šlo, kot mora. Pred težavnostjo sem se zavedala, da smer ni najtežja, vedela sem, da bo treba nabrati veliko točk, a iskreno po balvanih niti nisem pogledala točk, ker me sploh ni zanimalo, vedela sem, da moram narediti svoje. Pred plezanjem težavnosti pa sem si rekla, da moram iti ven in uživati, ker so olimpijske igre zgolj vsaka štiri leta, da ne bom česa obžalovala. Tako da sem bila potem res sproščena, še trikrat sem si rekla, ‘Janja, plezaj tako kot na treningu.’ Nisem točno vedela, do kje moram. Če bi bila to navadna tekma, bi verjetno splezala do vrha, tu je malce drugače,” je še opisovala zlato pariško zmagoslavje.
Prva je prva, toda …
Simpatična Korošica je priznala, da ji je po dokončni osvojitvi zlata, za katerega je bilo dovolj že ’zgolj’ tretje mesto v težavnosti, padlo veliko breme z ramen. Takrat je zajokala še tretjič: “Zdaj sem verjetno lažja za pet kilogramov (smeh, op. p.). V tistem trenutku sem bila preprosto samo srečna. Od Tokia naprej sem se ogromno naučila, šla sem čez poškodbo, bilo je ogromno pritiska, tudi jokanja, sploh v zadnjih treh mesecih. Tudi sredi treninga, ko je bilo vse v redu, sem začela jokati, ker je bil takšen pritisk, ki ga enostavno moraš dati iz sebe. V tistem trenutku sem se spomnila na Romana, na celo mojo ekipo, družino, prijatelje, vse moje. Danes nisem hotela nikogar razočarati, plezala sem zase in tudi za druge.”
Prav primerjavi s prvim olimpijskim zlatom iz Tokia 2021 pa se ni mogla izogniti. A nemogoče bi se odločila le za eno odličje. “Prve medalje ne pozabiš nikoli, v zgodovino bom vedno zapisana kot prva zmagovalka plezanja na olimpijskih igrah. Ko braniš, pa je še toliko lepše, še enkrat več sem potrdila, da sem najboljša,” je pojasnila. In dodala, da si je velik del pritiska naložila tudi sama.
“Čutila sem pritisk medijev in javnosti, navijačev. Nekateri ljudje so mi kar vnaprej čestitali za zlato medaljo, pa res ni enostavno. Mislim, da se nihče ne zaveda, kako je vse skupaj težko. Na koncu, ko greš ven do stene, si sam. Vse je na tebi, bilo je težko, morala sem biti res močna v glavi, da sem bila zbrana do konca,” je še razlagala o svojih občutkih.
Vraževerje je delovalo
Zlato pariško kolajno je sicer videla že pred tednom dni, ko se je na ljubljanskem letališču šele odpravljala v Francijo, v domovino pa se je vrnila njena prijateljica in druga slovenska junakinja Andreja Leški. “Najprej mi je bilo malce težko, saj je ona že prišla z zlatom iz Pariza, jaz pa še sploh nisem šla na olimpijske igre (smeh, op. p.). Rekla sem, da se hočem najprej dotakniti svoje medalje, ne vem, ali sem si to izmislila ali je v tem res kaj vraževerja, ampak na koncu je delovalo,” se je smejalo štirikratni športnici leta Slovenije.
Postala je prva slovenska športnica na poletnih olimpijskih igrah z dvema zlatima kolajnama. Na zimskih jih ima toliko še ena Korošica Tina Maze. Bo ta mejnik v Los Angelesu 2028 skušala še izboljšati? “Uf, to je res še daleč. Do takrat se lahko zgodi še marsikaj, sem pa še vedno mlada, tako da ga ne dajem iz glave.”
Za konec pa je zlata Janja razkrila enostaven recept za novo veliko veselje: “Danes sem bila prava Janja s pravo energijo. To ni bila sreča, tu so se pokazala leta treningov in izkušenj.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!