V 92. letu starosti je umrl Rajko Šugman, dolgoletni športni delavec, in nosilcev razvoja samostojnega slovenskega olimpijskega gibanja, na spletnih straneh poroča Olimpijski komite Slovenije.

Rajko Šugman se je rodil 29. marca 1935 v Gorišnici pri Ptuju in bil celo življenje predan športu. Bil je med prvimi generacijami študentov, ki so se vpisali na novoustanovljeni študij telesne vzgoje in športa na takratni Višji in nato Visoki šoli za telesno kulturo (danes Fakulteta za šport).

Po diplomi je v športu deloval v različnih vlogah. Postal je sodelavec in nato učitelj na Visoki šoli za telesno kulturo oziroma Fakulteti za šport, kasneje je bil tudi dekan in prorektor Univerze v Ljubljani. Na Fakulteti za šport se je kot redni in zaslužni profesor upokojil. V akademski karieri je objavil prek 500 strokovnih, znanstvenih in poljudnih del.

Umazan trik, s katerim želijo Francozi zrušiti Pogačarja?

Kolesarstvo

pred 35 minutami 0

Kolesarstvo

pred 35 minutami 0

V prvem delu brez praske, zdaj gre zares

Košarka

20:15 0

Košarka

20:15 0

Športno-organizacijsko pot je kot študent začel leta 1955 na ustanovnem občnem zboru Akademskega športnega društva Olimpija, nadaljeval v Odbojkarski zvezi Slovenije (sekretar), bil je podpredsednik Okrajne zveze za telesno kulturo (1963-1965), sekretar Šolskega centra za telesno vzgojo (1967-1970), pomočnik Republiškega sekretarja za prosveto in kulturo (1970-1974), sekretar Telesno kulturne skupnosti Slovenije (1974-1978), med drugim je bil tudi predsednik Gimnastične zveze Slovenije in predsednik Zveze telesnokulturnih organizacij Slovenije, ki se je leta 1990 preimenovala v Športno zvezo Slovenije in se leta 1994 združila z Olimpijskim komitejem Slovenije.

S položaja predsednika Športne zveze Slovenije je sousmerjal proces razdruževanja jugoslovanskih zveznih športnih organizacij ter sotlakoval pot mednarodnemu priznanju samostojnega slovenskega športa. Po združitvi Olimpijskega komiteja Slovenije in Športne zveze Slovenije je bil tudi soustanovitelj in vrsto let direktor Slovenske olimpijske akademije.

Kot član iniciativnega odbora za ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije je bil član slovenske delegacije, ki se je leta 1991 srečala s takratnim predsednikom Mednarodnega olimpijskega komiteja Juanom Antoniem Samaranchem in tlakovala pot mednarodnega olimpijskega priznanja ter prvih neodvisnih olimpijskih nastopov leta 1992. Na olimpijskih igrah v Barceloni 1992, na katerih je Slovenija osvojila prvi olimpijski medalji v samostojni državi, je bil vodja slovenske olimpijske reprezentance.

Bil je tudi član številnih organizacijskih komitejev, komisij strokovno-znanstvenih posvetov in velikih športnih prireditev.