Neprimerne opazke, nespodobno komentiranje, občasno celo nasilje. Agresivno obnašanje staršev na otroških tekmah, kjer pogosto pride do bojevniško nastrojene atmosfere, je težava, ki jo športni delavci v Sloveniji ne znajo razvozlati.

Minuli konec tedna je nemalo pozornosti slovenske javnosti vzbudil incident na nogometni tekmi v Športnem parku Ihan blizu Domžal, kjer so se pomerili desetletniki kluba NK Ihan in kisovške Svobode. Na tribuni sta si v lase skočila očeta domače in gostujoče ekipe, po izmenjavi udarcev pa je moral eden od njiju pomoč zaradi razbitega nosu poiskati v bolnišnici.

Kot so pozneje sporočili iz ihanskega kluba, so bili starši ekipe NK Svoboda Kisovec na tribuni žaljivi in nešportni, obenem pa dodali, da so se verbalno spravili celo na njihovega trenerja in igralce, “jih psovali in še kaj drugega.”

“Problem agresivnih staršev na otroških nogometnih tekmah je zagata, ki je ne znamo razvozlati,” je za Sportklub dejal vodja tekmovanja Medobčinske nogometne zveze Ljubljana (MNZ) Sandi Kranjec.

“Opažamo, da je to v sodobnem času kar velik problem. Pri trenerjih ne opažamo teženj po tem, da bi se v mlajših kategorijah gnali za nekimi rezultati, starši so pa …,” je zavzdihnil vodja tekmovanja MNZ Ljubljana Kranjc in dodal, da se na tekmah dogajajo takšne stvari, ki si jih človek ne bi mogel niti zamisliti, če jih ne bi videl v živo.

“Razsodnost, kadar je njihov otrok na zelenici, se prepogosto izgubi. Takrat je z zdravo pametjo konec. Vsak bi si dovolil vse, posledic pa ne bi nosil nihče. Žal,” je misli strnil Kranjec.

Očetje so se tepli, matere vlekle za lase

A že hiter skok na medmrežje izda, da opisana problematika še zdaleč ni omejena le na nogomet, kaj šele na Slovenijo. Internet je preplavljen s posnetki neprimernega in agresivnega vedenja staršev na tekmah svojih otrok v različnih športih.

Pred le tremi leti je v Srbiji močno odmeval primer na obračunu mladih vaterpolistov v Beogradu, kjer je izbruhnil množičen pretep med starši. “Očetje so se tepli, matere vlekle za lase, dedek pa je bil celo pripravljen uporabiti letev. Na koncu je morala ukrepati policija,” so se tedaj razpisali srbski mediji.

Pesti so na tribunah pred vsega mesecem dni zapele tudi na nogometni tekmi deželnega prvenstva dečkov do 14 let v okolici Neaplja v Italiji. Pet staršev se je spravilo na očeta nasprotnega moštva, ga začelo pretepati, pri čemer naj bi uporabljali celo pasove. Tudi v tem primeru ni šlo brez posredovanja policije.

Eden najbolj tragičnih primerov pa se je zgodil pred le dvema mesecema v Združenih državah Amerike, ko je v zvezni državi Vermont izbruhnil množični pretep na košarkarskem obračunu srednješolcev. Končni epilog? Smrt 60-letnika, ki je preminil v bolnišnici.

Prav onkraj Atlantika mladinske športne organizacije redno poročajo o primerih, ko starši na tekmah vpijejo, grozijo, fizično napadajo trenerje, sodnike, igralce ali druge starše. Študija Nacionalnega združenja športnih funkcionarjev (NASO) iz leta 2017, ki predstavlja mladinske, amaterske, visokošolske in profesionalne športe, je pokazala, da je kar 40 odstotkov anketiranih sodnikov kot glavne krivce za nešportno vedenje navedlo ravno starše.

Povečano število incidentov po koncu pandemije

Da so prav sodniki najpogostejši strelovod nezadovoljnih staršev na tekmah, potrjuje tudi komisar tekmovanj mlajših starostnih kategorij pri Košarkarski zvezi Slovenije (KZS) Andrej Petrović. “Prihaja predvsem do žaljivk. Največkrat so te uperjene proti sodnikom. Tem nato ne preostane drugega, kot da prekinejo tekmo, uradni predstavnik ekipe pa mora motečega gledalca odstraniti iz dvorane. Če ne bi želel oditi, bi moral poseči po nadaljnjih ukrepihi. V najbolj ekstremnem primeru bi morali klicati tudi policijo.”

Kot je poudaril, doslej še niso zabeležili tako hudega incidenta, kot se je zgodil na nedavni nogometni tekmi v okolici Domžal, a pristavil, da se starši tudi pri njih obnašajo neprimerno. “Število incidentov se je bistveno povečalo predvsem po koncu pandemije koronavirusa. Zakaj, ne vem, a takšna so naša opažanja na zvezi,” je zatrdil Petrović in postregel s precej zaskrbljujočim podatkom, da skoraj ne mine teden, ko na tekmah mladincev ne bi bil kateri od gledalcev odstranjen iz dvorane.

“Na vikend zabeležimo enega ali dva takšna primera. Morda je incidentov nekoliko več na tekmah dečkov, a ti imajo tudi več tekem. Vsak konec tedna imamo skoraj 300 tekem, od tega je 250 tekem tekem dečkov,” je dejal komisar.

Bojevniško nastrojena atmosfera

Pri KZS so problematiko neprimernega vedenja staršev na tekmah otrok prepoznali že pred desetletjem, saj so leta 2013 zagnali kampanjo “Častna starševska”, s katero so želeli začrtati smernice obnašanja staršev oziroma navijačev v in izven košarkarskih dvoran. Po besedah Petrovića na zvezi že razmišljajo o njeni obuditvi.

Tudi sicer se klubi na različne načine lotevajo reševanja problema srboritih staršev na tekmah. V številnih klubih morajo ti ob vpisu svojega otroka podpisati celo starševski kodeks, ki med drugim narekuje, da se ne bodo vtikali strokovne odločitve trenerja, na tekmah pa bodo navijali športno in se vedli dostojno.

Še korak dlje so šli pri nogometnem klubu Olimpija, kjer so ob prenovi igrišč postavili ograde, da starši ne morejo spremljati treningov in modrovati, medtem ko so se pri nogometnem klubu Domžale, ki se ponaša z eno najboljših nogometnih šol v Sloveniji, odločili starše izobraziti z organiziranjem posebnih delavnic.

“Stanje je družbi primerno,” je ocenil trener ekipe do 14 let in tehnični vodja za vse nižje selekcije pri NK Domžale Rok Švajger. “Pri nas do fizičnega obračunavanja še ni prišlo, predvsem je veliko neprimernih opazk, agresivnega komentiranja. Zlasti proti sodniku, ki je zagotovo najbolj osovražena oseba na igrišču. Tu so nato še komentarji ob vsaki neuspešni akciji. Lahko bi rekel, da na tekmah pogosto pride do bojevniško nastrojene atmosfere. Verjamem, da so želje staršev, da bi njihovi otroci blesteli, a morate vedeti, da jih večina ne,” je bil iskren Švajger in izdal, da imajo na tekmah nemalokrat več dela z vzgojo staršev kot otrok.

Povedal je, da se neprimerno obnašajo tako očetje kot mame, njihova izobrazba pa pri tem večinoma ne igra vloge. “Težko bi posploševal. Morda je način drugačen pri nekomu, ki je bolje situiran in ima večje želje kot pri nekomu, ki ni in je bolj neposreden. Starši so si zelo podobni in imajo isto bolezen. Ne vem, ali je to prevelika ambicioznost, ali pa tako močna želja, da bi bil njihov sin uspešen. Zagotovo so razlog tudi neizživete sanje samih staršev. Morda je na tribunah več očetov, a tudi mame znajo biti agresivne oziroma vpijejo na tribuni. Sem pa prepričan, da se bo to le še stopnjevalo in da otroci zaradi staršev izgubljajo neko veselje oziroma vnemo,” je črnogled nogometni trener, mnenja, da ko je govora o otrocih, tudi najbolj razsodni starši izgubijo realno sliko.

“Ali je v sami družbi kaj drugače? Glede na to, da je nogomet najbolj množičen šport, je to najhitrejša preslikava stanja v družbi. Na določeno število ljudi se vedno najde določen odstotek bedakov. Bodisi v parlamentu bodisi v nogometu,” nam je še zaupal Švajger.

Nevsakdanji preizkus slovenskega reprezentanta

Zanimivo rešitev je leta 2017 našel nekdanji slovenski nogometni reprezentant Marinko Galić, ki je v svojem športnem centru organiziral otroški nogometni turnir brez staršev ob igrišču. “Turnirji predstavljajo prej breme kot kaj dobrega. Tako mame kot očetje ne znajo nadzorovati svojih čustev. Zaradi tega sem imel številne probleme, saj sem moral starše miriti, prekinjati tekme in jim celo groziti z odpovedjo turnirjev, če se ne bodo umirili,” je svojo izkušnjo opisal Galić, ki se je začel vse bolj spraševati, kako bi bile videti tekme cicibanov, če bi bili na njih prisotni le otroci, trenerji, sodniki in organizatorji.

Spominja se, da nekateri klubi staršem niti niso povedali, da svojih otrok ne bodo smeli spremljati ob igrišču, kar je številne šokiralo. “Večina s tem ni imela težav, medtem ko so me predvsem lokalci začeli žaliti, češ da si izmišljam neumna pravila. Zalegli so šele pozivi drugih staršev, ki so jim zagrozili, da odidejo,” je razlagal nekdanji branilec. “A na koncu je bilo čudovito. Ni bilo kričanja, vse je bilo umirjeno, kogarkoli si poklical, te je slišal. Navdušeni so bili tudi trenerji in otroci, čeprav je bilo nekaterim nenavadno, da ni bilo njihovih staršev ob igrišču. Mislim, da je bil to doslej edini dogodek takšne vrste,” je povedal Koprčan, ki si želi v prihodnosti še več dogodkov takšne vrste.

“Trenerji bi zagotovo imeli željo še priti na takšne turnirje, a je težava v sami organizaciji prevozov. A zagotovo bom nekoč znova poskusil,” je še dejal Galić.

Marsikdo spije kakšno pivo preveč

Še precej jasnejšo sliko stanja nam je orisal eden od staršev, ki je za razliko od trenerjev – ti tekme pogosto spremljajo na drugi strani igrišča – neprimernemu vedenju očetov in mater priča z neposredne bližine. Simon je svojega 12-letnega sina v enega od mariborskih nogometnih klubov vpisal pred slabimi štirimi leti, vse odtlej pa je na tribunah doživel že marsikaj.

“Ko sem bil na enem od turnirjev v Umagu, me je skoraj kap, ko sem videl, kako je skupina mamic s Primorske visela na ograji in zganjala tako galamo, da je bilo še meni grozno. Spomnim se, da me je žena dregnila in me spraševala, kaj se dogaja. Bil sem tudi že prisoten na tekmi, ko je prišlo do močnega verbalnega konflikta med staršem naše in nasprotne ekipe. Kar se tiče čustev, ne verjamem, da se otroške nogometne tekme razlikujejo od povprečne prvoligaške. Morda je vzdušje še bolj izrazito, ker gre za tvojega otroka,” je dejal Simon.

Sam pravi, da je svojega sina v nogomet vpisal v želji, da mu privzgoji športne vrednote in ne, ker bi si želel, da postane športnik. A kot pristavi, pri marsikaterem staršu ni tako. “Nekateri starši imajo že na začetku nerealna pričakovanja, a realnost je, da velika večina otrok nikoli ne bo igrala resnega nogometa. Sproščajo svoje lastne frustracije in neizživete sanje. Svojega otroka vidijo boljšega, kot je v resnici. Sam upam, da se otroci s športom ukvarjajo iz drugih vzgibov in ne, da bodo nekoč profesionalci. V prvi vrsti bi moral biti šport zanje zabava in ne breme.”

Sogovornik je sicer izpostavil še eno perečo težavo – alkohol, ki je, četudi gre za tekme otrok, pogosto prisoten. “Na otroških turnirju se po mojem mnenju toči absolutno preveč alkohola. Starši na turnirje sami vozimo otroke. Ti običajno trajajo od devetih zjutraj pa vse do štirih popoldne. Lahko si predstavljate, da marsikdo spije kakšno pivo preveč. Če je obenem ta oseba nagnjena k temu, da se odzove prehitro in ima previsoka pričakovanja, se lahko zgodi marsikaj.”

Ne glede na povedano, je oče mladega nogometaša poudaril, da gre za osamljene primere in da incidente neti zelo majhna skupina staršev, ki nato zaradi svojega početja meče slabo luč na preostale.

“Če sta se sedaj na tekmi desetletnikov dva stepla, to še ne pomeni, da so preostali starši težavni. Za našo skupino staršev lahko rečem, da je precej kultivirana. Seveda občasno koga zanese in reče kaj neustreznega, neprimernega. A na tekmah je zagotovo več lepih trenutkov kot pa kakršnihkoli eskalacij,” je svoje misli strnil Simon in pridal, da bi v trenutku, ko bi postalo okolje preveč kontaminirano, svojega otroka izpisal iz kluba.

“Oči, prosim, bodi tiho”

Za odgovor, zakaj na otroških tekmah prihaja do neprimernih, včasih celo nasilnih reakcij staršev, smo se obrnili tudi na športno psihologinjo Evo Kovač. Pojasnila je, da v takšen odziv vedno vodi sosledje dogodkov, kar pa “v nobenem primeru ne opravičuje nasilnega in agresivnega vedenja staršev in navijačev, še toliko bolj v svetu športa mladih”.

“Vzrokov za agresivno, neprimerno vedenje je lahko več, od slabše čustvene kontrole, splošne težave pri obvladovanju jeze, visoke težnje po uspehu, do občutka storjene krivice. V žaru igre in želje po uspehu ter težnje po zagotavljanju tako imenovanih idealnih pogojev starši prepogosto pozabijo na svojo vlogo in bi hitro radi postali še trenerji in sodniki.”

Sogovornica je poudarila, da je vloga staršev v športu otrok zelo pomembna, predvsem pa mora biti usmerjena v šport, logistično, finančno in čustveno podporo, ki je najpomembnejša.

“Starši bi morali biti tisti, ki blažijo napetost in je ne še dodatno vršijo. Pretirana želja, ambicije in tekmovalnost staršev vodi v moto ’bodi boljši od drugih’. S tem prične šport izgubljati svojo primarno funkcijo. Otroci si seveda želijo ustreči svojim staršem in si želijo biti najboljši, a težava nastane v situaciji, ko otrok ni najboljši.”

Kovač je s problematiko sicer dobro seznanjena, saj se je tudi sama že srečala z njo. “Spomnim se športnika, ki mi je rekel, da si je celo tekmo po tiho govoril: ’Oči, prosim, bodi tiho.’ V svoji karieri še nisem spoznala športnika, ki bi rekel, da ga je takšno obnašanje staršev pustilo ravnodušnega. Takšno neprimerno vedenje staršev je za otroke skrajno neprijetno,” je poudarila športna psihologinja, prepričana, da neprimerno vedenje staršev negativno vpliva na nastop športnika, saj se težko zbere, ker mu misli med tekmo uhajajo na tribuno.

Po mišljenju športne psihologinje pojav sicer še zdaleč ni nov, kar so nam potrdili tudi nekateri sogovorniki. “Bolj kot družba postaja tekmovalna, storilnostno usmerjena, individualistična in bolj kot se promovira ter podpira zmago za vsako ceno, osredotočenost le na lastne cilje ter brezkompromisno doseganje le teh, več bo takih vedenj. Tudi straši se morajo zavedati, da so s svojim vedenjem zgled otrokom in da so prvi, ki učijo fair play in spoštovanje do soljudi, tako v športu, kot tudi doma. Je pa res, da slovenski športnik, ki uspe v svetovnem merilu, dvigne apetite in pričakovanja staršev v upanju, da bo njihov otrok naslednji Luka Dončič. ” je še sklenila Kovač.