"Dokler oče želi, da je sin boljši od njega, je zelo preprosto"

Foto: Uroš Skaza

Kakršnokoli uspešno športno zgodbo si je težko predstavljati brez podpore družine. Ta pride še toliko bolj do izraza, če je kateri od staršev neposredno vpleten v trenažni proces svojega sina ali hčerke. Kako preklapljati in presegati osnovni družinski odnos, če so zraven še vloge avtoritete s treningov, sta nam v dvojnem Sportklubovem intervjuju skušala opisati in orisati dobitnik srebrne olimpijske kolajne v Parizu 2024 v kajtanju Toni Vodišek in njegov oče ter trener Rajko Vodišek.

Ko je Toni Vodišek 9. avgusta letos v marsejski marini osvojil srebrno olimpijsko odličje, si je enega prvih objemov po prihodu na obalo podelil z očetom Rajkom. Že tako čustven družinski trenutek je obogatilo dejstvo, da je nekoč odlični kajtar že od malih nog tudi trener svojega sina.

Ena najboljših Slovenk, ki jo do poroda loči še zelo malo, spet teče

Atletika

28. Dec 2024 0

Atletika

28. Dec 2024 0

Luka Dončić v Dallasu tarča roparjev

Košarka

28. Dec 2024 10

Košarka

28. Dec 2024 10

Kljub številnim uspehom v članski kategoriji, ki jim je kolajna z iger pod petimi krogi le češnja na torti, se to do danes ni spremenilo. Rajko in Toni, ki imata ob tem še tretjo dimenzijo svojega odnosa v domačem hotelu v Kopru, katerega direktor je starejši od njiju, sta neločljivo povezana. Tako na vodi kot na obali.

Tonijeva pot se je namreč začela, ko se je Rajkova končala. Ko se je bil zaradi hernije diska in operacije primoran posloviti od deskanja na vodi s padalom, je svojo opremo predal razigranemu in učenja željnemu sinu, najnovejšemu jadralnemu slovenskemu junaku.

Kako dvojec krmari skozi življenjske izzive, med katerimi je trenutno najvišje na seznamu Tonijeva rehabilitacija po operaciji kolena, kaj bosta iz Francije ohranila v najlepšem spominu in česa si želita v tem prazničnem času in novem letu, sta nam v prijetnem vzdušju razkrila v Sportklubovem nedeljskem intervjuju.

Gospoda Vodišek, za vama je zelo pestro, naporno in uspešno leto 2024. Sta vesela, da ga je konec?

Toni: Tudi če bi šli še enkrat skozi to leto, ne bi bilo slabo (smeh). Veliko, res veliko časa smo preživeli skupaj. Bili so vzponi in bili so padci, na koncu pa se je dobro izteklo. Tako na olimpijskih igrah kot na drugih tekmah.

Rajko: Kaj pa jaz vem, lahko to leto še traja (smeh). Pravijo, da ko je lepo, naj traja, slabe stvari pa naj minejo čimprej. Lepo je bilo. Trud je poplačan.

Vemo, kaj je predstavljalo vrhunec letošnje sezone. Si lahko izbereta specifičen trenutek iz Marseilla, ki se vama je najbolj vtisnil v spomin? Pa da ne gre za zaključek finalne regate ali podelitve kolajn.

Toni: Najbolj se bom spomnil gospoda Alexa. To je bil v Marseillu naš mesar (smeh). Najlepša hvala Eldini (Domazet, op. p.), sekretarski naše jadralne zveze, da nam je našla hišo 50 metrov stran od mesarja. Hrana je bila super, cenejša kot pri nas. In zagotovo veliko cenejša kot če bi hodili jesti ven, še posebej v Franciji. Alexa ne bom nikoli pozabil, on pa tudi nas ne (smeh).

Rajko: Je bila kar naporna slovenska hiša. Dva meseca in pol smo bili na prizorišču. Na koncu, ko so se začele olimpijske igre, je bilo super, saj ni bilo treba več toliko kuhati (smeh). Prej smo pripravljali zajtrk, kosilo in večerjo, kar je bila vse moja naloga poleg vseh ostalih obveznosti. Pripraviti obroke za 5, 10 ljudi, pomivati posodo … Bilo je kar naporno, bil sem zelo izčrpan. Potem smo šli še na vodo, razmišljati o podrobnostih in kako vse skupaj še izboljšati. Malenkosti naredijo razlike. Zbujal sem se ob drugi uri zjutraj.

Toni, vi ste svoje občutke na zmagovalnem odru že večkrat opisali. Rajko, kako pa ste vi doživeli vse skupaj, ko je bil trud poplačan, ko je vaš sin izpolnil življenjski cilj?

Rajko: Življenjski cilj je, da se delo opravi stoodstotno, tako kot mora biti. Da smo dali vsi vse od sebe, vse, kar znamo. Rezultat pa pride, kot pride, takšnega vzamemo. Vedno smo temu sledili, nikoli nismo sledili želji, da hočemo biti prvi. Zakaj bi moja želja več veljala od drugega. Cilj je treba postaviti zelo visoko, potem pa sledi naloga, da boš delal toliko več. Upaš, da boš odpravil več podrobnosti in hitreje kot konkurenca.

Je v takšnih trenutkih ’funkciji’ oče-trener sploh mogoče ločevati?

Rajko: Moja življenjska filozofija je že od desetega leta enaka. Ko sem bil doma v delavnici in sem moral pometati železne opilke s stružnic in rezkalnih strojev. Oče mi je vedno govoril, da če ne bom sam pometal, bo moral nekdo drug. Razumel sem, da česarkoli se lotim, se moram lotiti stoodstotno. Ko pride uspeh, je super. A še večji uspeh je, da si ti dal vse od sebe. Če si s tem najboljši na svetu, je super. Če ne, tudi v redu. Najbolj pomembno je, da si ne moreš za včeraj očitati, da bi lahko nekaj naredil bolje.

Že konec januarja, ko smo se pogovarjali tule v družinskem hotelu, smo nekaj besed rekli o dinamiki vajinega odnosa. Oče-sin, trener-športnik, šef-uslužbenec. Toni, kdaj mladostnik dojame moč avtoritete, predvsem v tem družinskem smislu?

Toni: Oba imava podobne misli, obenem pa sva prepričana, da imava vsak svoj prav. Ne bom rekel, da je vedno najlažje. Sploh na začetku je bilo težko, saj je bil glavni doma, kamorkoli smo šli, je bil glavni, potem še v službi … Seveda sva se kdaj skregala, ampak vedno sva se pobotala in objela. Veliko ljudi na tej točki ostane in se poti razidejo. Oče dandanes večino odločitev prepušča meni. Vedno ima in bo imel mesto ob meni, da mi svetuje. Če bom te nasvete upošteval, pa je moja odločitev. Tudi on spoštuje moje odločitve, tako kot jaz njegove nasvete. Vsem v življenju dam vedeti, da je oče ob meni in bo vedno ob meni. Da mi z vsem srcem želi le najboljše in da lahko vedno pristopim do njega. In to je dokaz, da nismo naredili le športnega rezultata, ampak smo uspeli tudi kot družina.

Kako pa je videti kosilo po treningu, na katerem se ne strinjata? Se usedeta za isto mizo in pojesta skupaj?

Toni: Ja, vedno. Če se o čem ne strinjava, je najbolje, da to prespiva. Naslednji dan pa potem spet pristopiva do iste stvari. Najboljše, kar je novi trener Ryan (Palk, ekipi se je pridružil pred igrami, op. p.) dodal v naš proces, so sestanki pred in po treningih. Na ta način se skušamo v pogovorih izven treninga izogibati kajtanju, da imamo čas za druge stvari, za odklop. Ni vedno najlažje, saj se tudi pri domačem kosilu pogovarjamo o športu (smeh). Ampak nekako sprejemava situacijo, da sem jaz tisti, ki sprejema odločitve, saj sem jaz tisti, ki je na vodi. Na začetku sem želel veliko stvari po svoje, na vodi pa sem seveda poskusil tudi očetovo verzijo. In nisem mu povedal, da je njegovo delovalo bolje. A je hitro sam videl (smeh).

O čem najraje teče beseda takrat, ko kajtanja ni ’na meniju’?

Rajko: O službi v hotelu (smeh).

Toni: Drugače pa o tem, kaj bomo dobrega pojedli. Velikokrat so tudi kakšne neumnosti, večino časa pa se pogovarjava o domačem delu in športu. O kakšnem večjem dopustu ni bilo velikokrat govora, ampak je bilo treba delati. S tem me je oče naučil, da je dobrodošlo, da imaš nekaj svojega denarja, da mu plačam vsaj špricer (smeh).

Rajko: Odnos oče-sin in trener-športnik je zelo preprost, dokler oče/trener želi, da je tekmovalec/sin boljši od njega, da ga preraste. Dokler ima to misel v sebi, marsikdaj naredi korak nazaj in se ugrizne v jezik. Treba je graditi, včasih iti dva koraka nazaj. Takšno je življenje. Na tak način je zelo preprosto voditi to skupnost. Zdi se mi, da sva že bolj prijatelja kot oče in sin. Na olimpijskih igrah je bila velika dodana vrednost naše ekipe avstralski trener Palk. Uvideli smo, da moramo v tej ekipi poslušati vsakega. Tudi maserja, tudi fizioterapevta, tudi kuharja … Vsakega smo vprašali tudi o tehničnem mnenju. Ko smo imeli na kupu različne odgovore, smo hitro vedeli, kaj je prav. Včasih vidiš samo en vidik, nekdo drug pa drugačnega, ki lahko pripomore k uspehu. Pogovori pred in po treningih in tekmah so naredili razliko.

Kolajna, to velikokrat slišimo, odpira marsikatera vrata. Kaj se je spremenilo v zadnjih štirih mesecih, poleg medijske publicitete in prepoznavnosti?

Toni: Najlepše je, da nisem videl ali slišal nobenega slabega komentarja. Ljudje me hvalijo, me prepoznajo. In me ustavljajo tudi na cesti (smeh). Nekateri ne upajo pristopiti, a jim na tem mestu sporočam, da lahko (smeh). Tudi izven Slovenije me ljudje prepoznajo. Zelo lepo je, da me mladi vzamejo za vzor, želim narediti dober vtis za naslednje generacije. Da se stvari delajo s spoštovanjem, veseljem. Če se imaš lepo, je vse lažje. Če kolajna odpira vrata? To bomo še videli. Zaenkrat imamo eno, ampak že vsem povem, da grem v Los Angeles še po eno. Ker so bile to prve olimpijske igre, nismo vedeli, kaj pričakovati. Zato smo bili tudi pri napovedih zadržani. Zdaj pa vem, da sem s to ekipo sposoben ciljati na zlato odličje.

Toni, v začetku novembra ste opravili operacijo desnega kolena. Tega ste si prvič poškodovali že leta 2022 pred SP, v lovu na vrhunski dosežek olimpijskih iger pa ste s posegom čakali po Parizu oziroma Marseillu. Kolajna odtehta to odločitev?

Toni: Ne moreš vedeti, kako bi bilo. Je, kar je. Ne vem, ali bi po hitrejši operaciji uspel priti dovolj hitro nazaj, da bi se sploh kvalificiral na olimpijske igre. Morda pa bi s celim kolenom sedaj pred sabo imel zlato kolajno. Moja odločitev je bila, da z operacijo počakam. Ne morem točno vedeti, ali je bila povsem prava ali ne, ampak ni bilo toliko napačna (smeh).

Rajko, ste ga vi pri tej odločitvi podpirali? Kot oče ste verjetno imeli v glavi tudi tisto klišejsko misel, da je zdravje na prvem mestu?

Rajko: Toni je razmišljal tudi o letu 2019. Takrat je zmagoval še bolj prepričljivo kot trenutno, a si je izpahnil ramo, zaradi česar je potreboval operacijo. Vrnitev je bila zelo naporna, ni bilo enostavno. Sreča v nesreči je bila, da se je to zgodilo tik pred pandemijo koronavirusa in je imel čas za rehabilitacijo. Kot pri vseh teh neumnosti, mi za koleno ni povedal (smeh). Povedal je pravim osebam: fizioterapevtu, zdravniku … Oni so ga skozi ta proces vodili in imeli zanj pravi, strokovni nasvet. Zdravniku Bogdanu Ambrožiču (ki je operiral Tonija, op. p.) popolnoma zaupamo. Skupaj sva odraščala v istem kraju, za njim so številni posegi ram in kolen. Tudi mene je operiral ob koncu moje kariere. Če mu je on svetoval, da bo s trdim delom zmogel do olimpijskih iger in kolajn, je bila to prava odločitev.

Kot sta mi sredi leta 2023 v dvojnem intervjuju dejala Janja Garnbret in trener Roman Krajnik, jima je takrat poškodba, v njenem primeru prsta na nogi, prinesla tudi veliko dobrega. To drži tudi v vajinem primeru, in če ja, kaj?

Toni: Primoran sem si vzeti več časa za okrevanje. Še vedno pa nadgrajujem, kar sem že imel. Ne bom rekel, da bi delal več ali manj. Za vsako takšno stvar v življenju je pomembno, kako jo sprejmeš. Ali bo to breme, izziv, dodatna motivacija. Oče me je naučil na svet gledati skozi lepe oči. Karkoli sledi, moraš vzeti kot pozitivno. Tudi v temi moraš najti luč. Kar se je zgodilo, ne moremo spremeniti. Ampak le gledati naprej.

Rajko: Princip gledanja na rezultat v športu je zelo pomemben. Pred nekaj leti, ko sem bil še Tonijev taktik, sem pri njegovih vožnjah opažal napake. Ko je prišel iz vode, sem mu rekel, da mora določene stvari popraviti. Tudi če je zmagal. Ta prenos informacij je bil zelo pomemben, saj je imel že čez deset minut start novega plova. Takrat mora biti miren in osredotočen. Ampak pri informacijah niso pomembne samo besede, ampak tudi ton govora in izrazna mimika. S Palkom sem se naučil, da se takšne stvari sprašuje. ’Kaj bi tam lahko naredil drugače?’ To, da je nekaj naredil narobe, je Toniju jasno. Vprašanje pa ga postavlja v iskanje rešitve, čemur se posveti v naslednjem plovu.

Toni, kakšno je torej trenutno stanje s kolenom, kje ste z rehabilitacijo, kako dolga bo, kdaj boste spet na morju in kako prilagojena bo sezona 2025 zaradi tega?

Toni: Želel sem si vzeti manj časa, ampak poslušati moramo ljudi, ki vedo več. Pravijo, da je po takšni operaciji optimalnih devet mesecev za rehabilitacijo. Sam sem razmišljal o štirih, ampak bom upošteval nasvete. Računam, da bom nazaj na morju nekje junija ali julija, pa še to brez velikih obremenitev. Nevarnost je, da kaj zadanem v vodi, kar bi lahko ob nepopolnem okrevanju situacijo ponovilo, me postavilo na ničlo. Srečo imam, da je svetovno prvenstvo bolj pozno (4. do 12. oktober v italijanskem Cagliariju, op. p.), tako da bo čas tudi za krajše priprave. Ne morem obljubiti zmage, dal pa bom vse od sebe. A bolj pomembno je, da se koleno povsem pozdravi, da bom lahko v Los Angelesu (OI 2028, op. p.) na vrhu.

Rajko, kot nekdanji kajtar poznate vse zakonitosti tega športa. Tako dobre kot slabe plati. S trenerskega vidika je to zelo dobrodošlo, kaj pa z očetovskega? Poznate namreč vse nevarnosti, ki ’grozijo’ vašemu sinu.

Rajko: Ko sem ga še kot majhnega otroka spravil na vodo, na kajt … Morje je veliko, nepredvidljivo. Ko greš na vodo, si sam. Pridejo različni vetrovi, treba je sprejemati pravilne odločitve. To je res izziv. Večji kot poškodovano koleno, ki je le tehnična ovira. Brati napovedi, živeti na morju in ga spoštovati, predvidevati nevihte in oblake … Vse to je usvojil, a učimo se celo življenje. Nesreče se dogajajo, a vse to jemljemo kot izziv.

Omenjala sta trenutke, ko ste sina prvič postavili na kajt. Rajko, ste že takrat razmišljali, da bi to lahko bila njegova poklicna, profesionalna pot?

Rajko: Ne, sploh ne. Mene je ta šport zasvojil nekje pri desetih letih. Že prej sem plaval, nato pa sem dobil prvi surf. Bil sem poln emocij, jadranje je naravna droga, ki jo želim vsem otrokom tega sveta. Morje je igrišče, stadion. Oba sva igrala vaterpolo, tam se naučiš plavati. Predvidevali smo in videli potencial v njem. Tudi potencialne težave, ampak veliko lepih stvari. Nešteto trenutkov je bilo, ko bi lahko rekli ne, a sam vem, da je to zelo lep šport. Sili te v delavnost, saj potrebuješ navade in denar. Če je želja dovolj velika, boš vztrajal.

Če se ne motim, v družini tekmovalno kajta tudi hčerka/sestra Marina.

Rajko: Ja, tudi ona kajta. Pridno trenira, zdaj pozimi hodi v fitnes. Njen hendikep je pomanjkanje kilogramov za ta šport. Veliko delajo na tem za nov olimpijski ciklus, saj so vse tekmovalke prelahke. Seveda pa bi bile rade lepe, saj so mlade. Upam, da najdejo primerno rešitev.

Pa kaj sodelujete na treningih?

Toni: Ne, ne povsem ločeno.

Rajko: Ja, posebej. Poskusila sta tudi skupaj, ampak njegove hitrosti in obrati so toliko večje, da sta se zapletla in skregala. Zaenkrat bolje, da sta narazen, saj je nivo povsem drugačen. Sam pa sem trener obeh. Marina ima še več koordinacije kot Toni, saj je bila do 18. leta pri gimnastiki. On pa raje hodi po meji, morda čez mejo. Ona je bolj ’ziheraška’. In karakter je težko spreminjati. Že ko sta deskala na snegu, smo bolj pazili nanj kot nanjo. Pa je bila ona takrat prvo leto na deski.

Kako pa mama Nataša spremlja vse povedano?

Rajko: Tudi ona je zaljubljena v morje, a v plavanje. Ni taka adrenalinska navdušenka. Ona je tista, ki podpira in drži hišo pokonci, da smo mi lahko ves čas okoli in se ukvarjamo s tem športom. Je naša največja navijačica. Super se dopolnjujemo, iz naših različnosti vzamemo najboljše. Obe z Marino sta bili zadnji teden v Marseillu najbolj glasni navijačici.

Bliža se novo leto, česa si želita ob prehodu v 2025?

Toni: Doma si najprej želim, da bo hiša, naš hotel, še naprej uspešno delovala. Zato vabim vse na Obalo. Po svetu pa si želim, da se nekateri ljudje malce zamislijo nad svojimi dejanji in naredijo korak nazaj. Da bodo svet videli kot lep. Skupaj pa še lepši. Želim si več nasmehov na svetu kot letos.

Rajko: Imam privilegij, da sem videl veliko sveta. Bogatejše in revnejše države. Vsi se rodimo enaki, goli in brez vsega. Vsi ljudje, ne glede na to, od kje prihajajo, so dobri ljudje. Nekateri pa priložnost iščejo v sporih in konfliktih. Po bližnjici želijo priti do uspeha, s tem pa povzročajo gorje drugim. Imejmo se radi.

Za konec vaju prosim, če lahko drug drugega opišeta? Kdo je Toni in kdo Rajko Vodišek skozi vajine oči?

Toni: Rajko Vodišek zna biti zelo naporna in težka oseba, a vem, da mi vedno želi samo najboljše. V dobrih in težkih časih je ob meni, vem, da bo ob meni tudi v prihodnosti, karkoli bo. Najprej je moj oče, potem šef in trener. Brez njega ne bi bil tukaj. Tudi dobesedno (smeh).

Rajko: Toni se je rodil kot srčen človek. Po moje se je rodil takšen, mislim, da se s tem rodiš in to imaš ali pa ne. On je tisti, ki zna objeti in deliti nasmehe. Včasih kakšno ušpiči, reče kakšno neprimerno, ampak okoli deli veliko veselja. Pozitivno energijo, ki jo ima v sebi, deli z ljudmi okoli sebe. Upam, da se tega naleze čim več ljudi.

Kaj pa ima Toni, česar vi kot športnik niste imeli?

Rajko: Zagotovo nimam te velike srčnosti.

Toni: Imaš!

Rajko: Imam, znam objeti človeka, ampak sem bolj zadržan. Sploh do neznancev. Toni objame tudi nepoznane, z njimi podeli srčnost. Če odštejem družino, težko koga spustim tako blizu. Raje sem tiho in spremljam, on pa pristopi in hitro ustvarja prijateljstva.

Toni, česa pa bi si vi želeli, da bi več podedovali po očetu?

Toni: Najraje bi si želel te njegove navade, da se brez budilke zbudi ob petih, pol šestih zjutraj. Sam raje spim. Če bi to podedoval, bi bilo vse lažje (smeh). Delovne navade po moje imam, saj v športu brez tega ni rezultata. Ampak ja, tudi sam bi se želel tako zbujati.