Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Ultramaratonka Sophie Woods je v začetku meseca v samo 29 dneh pretekla 2.000 kilometrov čez osem držav in na enem najtežjih vzdržljivostnih izzivov na svetu – tekmovanju Via Alpina – podrla absolutni rekord. A Novozelandka še zdaleč ni edina ženska, ki v zadnjih letih na vzdržljivostnih preizkušnjah ruši rekorde, ki so bili pred tem desetletja v domeni moških.
Woods, ki tekmuje pod svojim dekliškim imenom Grant, je nedavno dosegla nekaj resnično izjemnega. V zgolj 29 dneh je pretekla Alpe od Trsta do Monaka, kar je naneslo približno 2.000 kilometrov. Pri tem je skupaj premagala več kot 100.000 metrov višinske razlike, na noč pa je v povprečju spala le po tri do štiri ure
Dvainštiridesetletnica je tako postala najhitrejša oseba, ki je kdajkoli pretekla Vio Alpino. Še več, celotno progo je premagala hitreje kot katerikoli moški doslej, saj je prejšnjo rekordno znamko potolkla za neverjetnih sedem dni.
“Ko pomislim na to, se mi naježi koža. Celoten rekord je neverjeten. Tam sem bila zaradi pustolovščine, a v resnici nisem želela teči dlje kot mesec dni. To mi je bilo povsem dovolj,” je za Deutsche Welle minuli teden dejala Woods.
Moške težave z egom
Izjemna vzdržljivostna športnica z Nove Zelandije pa še zdaleč ni edina ženska, ki je v zadnjih letih prekosila stanovske kolege. Letos je Rachel Entrekin zmagala na približno 400 kilometrov dolgi dirki Cocodona 250 v Združenih državah Amerike in postavila nov skupni rekord proge, lani pa je Tara Dower pretekla približno 440 kilometrov dolgo progo Long Trail v Vermontu v 3 dneh, 18 urah in 29 minutah ter prejšnji moški rekord popravila za 2 uri in 40 minut.
“V vzdržljivostnih športih smo ženske očitno bolj vzdržljive. Tudi na tekmah smo v skupnih razvrstitvah vedno višje. Zdi se mi, da je to postal kar trend. Razlike se z razdaljo manjšajo. To je lepo dokazala Entrekin v Ameriki, ki je na 400-kilometrskem ultramaratonu podrla vse rekorde trase in vse moške prehitela za več ur,” je za Sportklub dejala najboljša slovenska ultramaratonka Nataša Robnik.
Petdesetletnica ima zelo bogate izkušnje s teki na ekstremne razdalje, nenazadnje se je prav pred nekaj dnevi vrnila iz ZDA, kjer je nastopila na eni od najzahtevnejših vzdržljivostnih preizkušnjah na svetu Badwater 135.
“Tek pri 50 stopinjah Celzija je izjemno naporen. To je bila preizkušnja, ki je ne želim več ponoviti. Zame je bila to najtežja tekma doslej – težja od Špartatlona. Vročina se po 200 pretečenih kilometrih zelo pozna, nekateri klanci pa so se vzpenjali tudi po 25 kilometrov. V takih razmerah telesu narediš veliko škode. A kljukica je narejena in na to progo se ne vračam več,” je bila iskrena Robnik, ki je skozi leta tekmovanj z moškimi prišla do številnih zanimivih opažanj.
“V Sloveniji pri ženskah v ultramaratonu ni prave konkurence. Če želim doseči dober rezultat, moram tekmovati z moškimi. Je pa res, da imajo moški, tako pri nas kot v tujini, težave z egom. Ko dohitevaš moškega, bo potegnil naprej in ti ne bo pustil,d a ga prehitiš že samo zato, ker si ženska. Pri ženskah to nima vloge. Preprosto tečeš svojo tekmo. Na takih preizkušnjah tekmuješ sam s sabo in daš od sebe največ, kar lahko,” se je razgovorila ultramaratonka.
Hormoni delajo čudeže v ženskem telesu
Da se ženske na dolgih razdaljah v povprečju vse bolj približujejo moškim časom, ne ugotavlja le Robnik, temu pritrjuje tudi raziskava iz leta 2020, ki je preučila več kot pet milijonov rezultatov z več kot 15.000 ultramaratonov.
Avtorji raziskave so med drugim ugotovili, da daljša kot je razdalja, manjša je razlika v tempu med spoloma. V teku na pet kilometrov moški tečejo 17,9 odstotka hitreje kot ženske, na maratonu je razlika le 11,1 odstotka, v teku na 100 kilometrov se razlika zmanjša na le 0,25 odstotka, na razdaljah daljših od 315 kilometrov pa so ženske celo za 0,6 odstotka hitrejše od moških.
Razlog za to naj bi med drugim tičal v tem, da so ženske precej boljše v držanju tekaškega ritma pa tudi, da bolj učinkovito kurijo maščobo. “To je zelo verjetno. Ženske imamo že v osnovni zgradbi telesa več maščobe. Ker jo porabljamo počasneje, smo verjetno boljše v drugi polovici oziroma v zaključnem delu tekme,” je povedala Robnik, prepričana, da bi bili dosežki žensk lahko še boljši, če bi se njihovo telo preučevalo tako temeljito kot moško.
“Večina raziskav temelji na moških. Pred dvema letoma sem imela tudi sama težavo. Vstopam namreč v obdobje menopavze, ko hormoni in presnova delujejo drugače. Zelo težko je najti raziskavo o tem, kaj se v tem primeru dogaja v telesu. Skoraj dve leti sem potrebovala, da sem ugotovila, zakaj so se mi med tekom dogajale določene stvari, ki se mi pred tem niso. Ko sem to odpravila, so se moji rezultati kljub starosti še izboljšali,” se je pohvalila sogovornica, ki dandanes še več pozornosti namenja prehrani in hormonskim ciklom.
“Hormoni delajo čudeže v ženskem telesu. Zdaj pri skoraj 51 letih dosegam najboljše rezultate v življenju, s katerimi se zelo visoko uvrščam tudi na svetovni ravni,” je še dejala.
Premagovanje moških tudi v ultrakolesarstvu
A ne zgolj v teku, ženske moške premagujejo tudi na ekstremnih razdaljah na kolesu. Primer tega je Nemka Fiona Kolbinger, ki je leta 2019 postala prva ženska, ki je zmagala na Transkontinentalni dirki.
Sicer ne identičen, a zato še vedno vsega spoštovanja vreden dosežek je pred nekaj tedni uspel tudi slovenski ultrakolesarki Tini Žarki, ki je kot prva Slovenka uspešno zaključila najdaljšo samooskrbno kolesarsko dirko na svetu od North Capea na Norveškem do Tarife v Španiji. V cilj se je pripeljala kot najboljša sodelujoča kolesarka, v absolutni konkurenci pa zasedla izjemno 13. mesto.
Kar 7.631 kilometrov dolga pot se je odvila skozi 15 držav, Žarki pa jo je obuta v ‘all-starke’ prevozila v 32 dneh, popolnoma samooskrbno, brez spremljevalnega vozila ali ekipe ter z 21 let starim cestnim kolesom Trek.
“Ženske morda v hitrostnem kolesarjenju in nekaterih drugih športih res nismo tako močne, ko pa gre za čisto vzdržljivost in glavo, v zadnjih letih moško konkurenco vse pogosteje premagujemo,” nam je uvodoma zaupala Žarki in dejala, da je razlog za vse boljše rezultate žensk v vzdržljivostnem kolesarstvu tudi v tem, da ženske danes namenjajo več pozornosti treniranju na tako visoki ravni kot v preteklosti.
Premikanje meja in pomanjkanje medijske podpore
“V vzdržljivostnih športih običajno prevladujejo predvsem nekoliko starejši, saj ko si mlajši, imaš še eksplozivnost, kasneje pa razviješ vzdržljivost. A v teh letih imamo ženske običajno družino, zato so moški tisti, ki pogosteje prevzemajo vloge vzdržljivostnih športnikov. Redke med nami, ki imamo družino, se prav tako pojavljamo na takih dirkah. Postale smo pogumnejše, pa tudi sam šport ni več rezerviran samo za moške,” je obrazložila rekreativna športnica in mama, ki ob redni službi že vrsto let premika meje vzdržljivostnega kolesarstva.
Podobno kot Robnikova pa tudi ona opaža, da jo želijo moški med dirko prehiteti, ker je ženska. “Dokazati želijo svojo moč. Toda na tri- ali štiritedenskih vzdržljivostnih dirkah ne moreš preprosto drveti naprej. V ospredje prideta taktični načrt ter mentalna in fizična vzdržljivost. Ko jih nato prehitevaš, jim to res ni najbolj po godu, čeprav so na koncu vseeno zelo veseli zate,” je zatrdila Žarki in izpostavila še eno težavo.
Poudarila je namreč, da bi bilo športnic, kot je ona, pa tudi športnic na splošno, pri nas še več, če bi se ženske med seboj bolj podpirale, mediji pa bi o njihovih dosežkih pisali pogosteje in jih postavljali bolj v ospredje.
“Ker nas je malo, bi morali mediji naše dosežke bolj izpostavljati in s tem spodbuditi druge ženske. Tudi same bi morale bolj stopiti skupaj. V tujini se športnice več družijo in podpirajo, pri nas pa je žal še vedno prisotne nekaj zavisti, zato se moramo same potiskati naprej,” je dejala.
Ne glede na to, pa Žarki zaradi tega ne izgublja motivacije. Ravno nasprotno, saj že kuje načrte za nove podvige. “Dokazala sem, da se da uspeti s kakršnokoli opremo, saj je bistvo v tem, koliko si pripravljen zaupati v svojo psihično in fizično moč. To sporočilo želim predajati naprej. Sicer pa ne znam delovati brez ciljev, tako da imam plane za naslednje leto praktično že postavljene,” je še v smehu sklenila ultrakolesarka.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!