Pesem "It's coming home", ki postane hit vsakič, ko gre Angležem dobro na velikih nogometnih tekmovanjih, boste zagotovo slišali tudi danes, ko se bosta zvečer v polfinalu letošnjega evropskega prvenstva pomerili Anglija in Danska. Kakšna je zgodba o eni najbolj znanih športnih himen na svetu in kaj se skriva za njo?

Ko je Gareth Southgate 25. junija 1996 na Wembleyju na tekmi proti Nemčiji v polfinalu domačega evropskega prvenstva zgrešil odločilen strel z enajstih metrov, njegov ne najboljši strel je nemški vratar Andreas Köpke brez težav ubranil, se je zdajšnjemu selektorju sesul svet.

“Ti si vsaj imel jajca, da si streljal, medtem ko tvoji preostali soigralci, smradi, tega niso bili sposobni narediti. Vse bo okej,” naj bi objokanemu takratnemu angleškemu reprezentantu po tekmi pred garderobo rekel Liam Gallagher.

Frontman uspešne britanske skupine Oasis, ki je ravno nekaj mesecev pred tem izdala super hit Don’t Look Back in Anger, je bil brez dlake na jeziku že takrat, a na žalost se je glede tega, da se ni zgodilo nič hujšega, grdo zmotil.

Southgata je v naslednjih, tednih in mesecih čakal pekel. Mediji, navijači in celotna angleška nogometna javnost so ga linčali. Takrat 25-letni nogometaš Aston Ville je prejemal celo grožnje s smrtjo, poslušal žaljivke in postal državni sovražnik številka ena.

Kalvarija Garetha Southgata

Takratna izkušnja je njegovo življenje zaznamovala do te mere, da je po sramoti na evropskem prvenstvu 2016 v Franciji, kjer je angleške zvezdnike izločila Islandija, na začudenje vseh dolgo okleval ob ponudbi za selektorsko mesto, ki je presenetljivo končala na njegovi mizi.

O ponudbi, o kateri je lahko še nedokazan trener, kar je bil takratni selektor mlade reprezentance, le sanjal, je Southgate tako dolgo premišljeval predvsem iz enega razloga. Zaradi tega, ker se je bal novega medijskega linča v primeru neuspeha.

“Wembley 1996 bo vedno del mojega življenja. Še danes imam, ko se pojavim v javnosti, občutek krivde. Zdi se mi, kot da vsi strmijo vame. Na sebi čutim očitajoče poglede,” je Southgate v enem izmed intervjujev povedal leta za dogodkom, ki velja za enega bolj žalostnih trenutkov v angleški nogometni zgodovini.

Toda takšnih je še malo morje. Leta 1996 je od do takrat in tudi do zdaj edinega zmagoslavja angleške nogometne reprezentance minilo natanko 30 let.

Leta 1966 so Bobby Charlton, Geoff Hurst, Gordon Banks, Jack Charlton, Bobby Moore in preostali pod vodstvom selektorja Alfa Ramseyja v finalu na Wembleyju po podaljških premagali Zahodno Nemčijo s 4:2 in prvič postali svetovni nogometni prvaki.

Sledila so sama velika razočaranja. Na evropskem prvenstvu dve leti pozneje je Angleže v polfinalu ustavila Jugoslavija. Za zmago z 1:0 je zadel legendarni Dragan Džajić.

Leta 1970 na svetovnem prvenstvu v Mehiki so bili za Anglijo spet usodni Zahodni Nemci. Takrat v četrtfinalu, ki se je končal po podaljških.

Leta 1986, ko se je mundial po 16 letih spet vrnil v Mehiko, pa, spet v četrtfinalu, Argentina, Diego Maradona in božja roka.

Anglija na velikih tekmovanjih po letu 1966:

EP 1968: polfinale. SP 1970: četrtfinale. EP 1972: brez nastopa. SP 1974: brez nastopa. EP 1976: brez nastopa. SP 1978: brez nastopa. EP 1980: skupinski del. SP 1982: skupinski del, drugi krog. EP 1984: brez nastopa. SP 1986: četrtfinale. EP 1988: skupinski del. SP 1990: polfinale. EP 1992: skupinski del. SP 1994: brez nastopa. EP 1996: polfinale. SP 1998: osmina finala. EP 2000: skupinski del. SP 2002: četrtfinale. EP 2004: polfinale. SP 2006: četrtfinale. EP 2008: brez nastopa. SP 2010: osmina finala. EP 2012: četrtfinale. EP 2016: osmina finala. SP 2018: polfinale.

Euro 1996 in rojstvo himne

Leta 1996 je Anglija, ki se ponaša z najstarejšo nogometno zvezo na svetu, ustanovljeno daljnega leta 1863, prvič po 30 letih gostila veliko nogometno tekmovanje. Nogomet je spet prišel domov, so takrat trdili Angleži.

“Three Lions. It’s coming home!” je bil tudi naslov uradne himne, ki je nastala le mesec dni pred začetkom prvenstva, prepevali pa so jo navijači na Wembleyju, na ulicah in po vsem svetu. Tako je bilo vse do Southgatovega zgrešenega strela, ko se je angleška nogometna pravljica spremenila v tragedijo.

Pesem, za katero sta besedilo napisala britanska komedijanta David Baddiel in Frank Skinner, za glasbo je poskrbel pevec britanske rock skupine Lightning Seeds Ian Brundle, prepevali pa so jo vsi skupaj, je postala hit.

Ne samo med angleškimi, ampak tudi med tujimi navijači in nogometaši. Jürgen Klinsmann, ki je Nemčiji pomagal do naslova 1996, je celo dejal, da so jo skupaj s soigralci prepevali, medtem ko so se vozili na finalno tekmo proti Češki.

Pesem je ekspresno zavzela sam vrh britanske glasbene lestvice in se visoko uvrščala tudi na lestvicah v tujini.

Himna angleške nogometne reprezentance podira rekorde že četrt stoletja. Je ena od le treh skladb, ki so bile na vrhu britanske glasbene lestvice v več različnih obdobjih. Uspelo ji je dvakrat.

Seveda se po glasbenih lestvicah tako na Otoku kot drugod vedno povzpenja le takrat, ko gre Angliji dobro na svetovnih oziroma evropskih nogometnih prvenstvih.

Še 25 let bolečih razočaranj

“Prihaja domov,” so angleški navijači po evropskem prvenstvu leta 1996 prepevali še večkrat, a na koncu je bil rezultat vedno enak. Solze in tišina.

Leta 1998 je Anglija na svetovnem prvenstvu izpadla po porazu v osmini finala po enajstmetrovkah, ko je novi državni sovražnik številka ena postal David Beckham, ki si je privoščil nespameten rdeč karton.

Leta 2002 se je angleškemu vratarju Davidu Seamanu v četrtfinalu svetovnega prvenstva na tekmi proti Braziliji “prikazal” Ronaldinho.

V četrtfinalu evropskega prvenstva 2004 je Angleže po enajstmetrovkah izločila Portugalska.

Dve leti pozneje so na svetovnem prvenstvu po novem porazu enajstmetrovkah proti Portugalski sanje končali v četrtfinalu. Za nogometno zgodbo leta sta takrat poskrbela soigralca pri Manchester Unitedu, Cristiano Ronaldo in Wayne Rooney. Drugi mladi zvezdnik je udaril prvega in si prislužil rdeč karton.

Na svetovnem prvenstvu 2010 je nov boleč poraz Angliji prizadejala Nemčija, ko jo je premagala kar s 4:1.

Leta 2012 so Angleži v četrtfinalu evropskega prvenstva izpadli po enajstmetrovkah proti Italiji.

Štiri leta za tem se je Angliji na evropskem prvenstvu “zgodila” Islandija, medtem ko jo je na zadnjem velikem tekmovanju, svetovnem prvenstvu v Rusiji 2018, ustavila Hrvaška, ki jo je v polfinalu po podaljških premagala z 2:1.

Ne podcenjevanje, ampak norčevanje iz samega sebe

“To pesem sem dojel kot podcenjevanje Hrvaške. Tudi zaradi nje smo bili še bolj motivirani, da premagamo Angleže,” je po največji zmagi v zgodovini hrvaškega nogometa povedal Luka Modrić o pesmi, ki je pred tremi leti postala viralna, #itscominghome je takrat preplavil svetovni splet.

Takrat je tudi nazadnje zasedla vrh britanske glasbene lestvice, po porazu v Moskvi pa s prvega zdrsnila na 97. mesto britanske lestvice in postavila še en rekord. Tako velik padec se do takrat na britanski glasbeni lestvici namreč ni zgodil še nikoli.

Toda najboljši igralec v zgodovini hrvaškega nogometa, pa čeprav je v dresu Tottenhama štiri leta igral na Otoku in bi tamkajšnji humor morda lahko razumel, pravega sporočila himne angleške reprezentance ni dojel.

“Prihaja domov,

prihaja domov, prihaja,

nogomet prihaja domov.

Vsi vedo, kako se bo končalo,

Vse so že videli prej.

Enostavno vedo, prepričani so tako.

Da bo Anglija zamočila vse.

Ampak vem, da znajo igrati,

saj se še vedno spominjam treh levov na majici!

Jules Rimet (pokal za naslov svetovnega prvaka leta 1966, op.p.) se še vedno blešči.”

Tako se glasi del ene najbolj znanih nogometnih pesmi, ki pa ni hvalnica angleški reprezentanci, tako kot misli večina svetovne nogometne javnosti, ampak ravno nasprotno.

Je norčevanje iz samega sebe in vsega, kar so morali njeni navijači v zdaj že več kot pol stoletja, kolikor je minilo od do zdaj edinega uspeha Anglije na velikih tekmovanjih, pretrpeti.

“Želeli smo naredi pesem o tem, kako je biti nogometni navijač. Pesem, ki ne govori, tako kot večina navijaških himen, o zmagovanju, ampak o tem, da bomo na koncu spet izgubili. Pa čeprav se nam, tako kot na vsake dve leti, zdi, da bomo ravno tokrat res zmagali. Ampak ne bomo, Anglija na koncu vedno izgubi,” je pred leti povedal Badiel, eden od avtorjev pesmi.

Na angleški nogometni zvezi so si pred četrt stoletja sicer želeli, da bi v spotu za pesem prepevali angleški reprezentanti, a se to na zahtevo izvajalcev ni zgodilo.

“Nismo hoteli, da bi pesem zvenela preveč nacionalistično. Želeli smo, da govori predvsem o nogometu. Ta pa povečini, sploh za Anglijo, pomeni izgubljanje,” je še dejal Badiel in dodal, da v življenju angleškega nogometnega navijača upanje prekaša razum.

Tretja priložnost za drugo zmagoslavje na domačih tleh

“It’s coming home, it’s coming home, it’s coming, Football’s coming home!” bo zagotovo donelo tudi danes zvečer, ko bo 60 tisoč ljudi na novem Wembleyju sanjalo o tem, da bo Anglija premagala Dansko, štiri dni pozneje pa še drugič osvojila naslov pred svojimi navijači in nogomet spet pripeljala domov.

“To je naš, angleški humor, ki ga ne razumejo vsi,” je o himni angleške reprezentance, ki je z dobrimi igrami Anglije spet postala hit, pred dnevi dejal Southgate. Selektor zdajšnje reprezentance, čigar življenje je v marsičem povezano z letom nastanka legendarne pesmi, ki ima na youtubu prek 30 milijonov ogledov, do zdaj pa so jo prodali že skoraj dva milijona njenih izvodov.

Tudi zaradi zgrešene enajstmetrovke je začel Southgate na življenje gledati drugače. Nikoli ni bil tipičen angleški nogometni zvezdnik, ki polni tabloide, se druži z lepoticami in vozi hitre avte, ampak tih, vase povlečen človek, ki na družbo gleda širše in dobro ve, da se je treba za vse pošteno potruditi. Med navijači je zdaj, ko mu gre odlično, seveda zelo priljubljen.

Takšni so povečini tudi njegovi zdajšnji nogometaši. Medtem ko so se v preteklosti v angleški reprezentanci ubadali s takšnimi in drugačnimi aferami, tudi s prešuštvom z življenjskimi sopotnicami soigralcev, tokrat govorijo o dobrodelnih akcijah, ki jih organizirajo, in nagradah za zunajnogometne dosežke, ki jih prejemajo njeni mladi nogometaši.

Leta 1966 je Angliji na domačih tleh uspelo, potem je do leta 1996, ko se je “nogomet spet vrnil domov”, sledilo 30 let trpljenja, na katerega se je do danes nakopičilo še 25 let razočaranj in bolečine.

Zdaj imajo Angleži, ki bodo, če se bodo uvrstili v finale, na Wembleyju odigrali šest od sedmih tekem na letošnjem Euru, še tretjič sijajno priložnost, da do lovorike pridejo pred svojimi navijači.

Če jim bo uspelo, bo skladba “Three Lions. It’s coming home”, ki je na britanski glasbeni lestvici trenutno na 22. mestu, kot prva v zgodovini na sam vrh skočila še tretjič v tretjem različnem obdobju.

V to bodite prepričani.

Veliko večje vprašanje pa je, ali bo nogomet po 55 letih čakanja končno zares prišel domov, ker, saj veste – Anglija na koncu vedno izgubi …

Besedilo pesmi “Three Lions. It’s Coming home”:

It’s coming home,

It’s coming home, it’s coming,

Football’s coming home.

Everyone seems to know the score

They’ve seen it all before,

They just know, they’re so sure

That England’s gonna throw it away, gonna blow it away

But I know they can play.

‘Cause I remember three lions on a shirt!

Jules Rimet still gleaming,

Thirty years of hurt

Never stopped me dreaming.

So many jokes, so many sneers,

But all those ‘oh so nears’

Wear you down, through the years,

But I still see that tackle by Moore

And when Lineker scored,

Bobby belting the ball and Nobby dancing.

Three lions on a shirt!

Jules Rimet still gleaming,

Thirty years of hurt Never stopped me dreaming.

I know that was then, but it could be again..

It’s coming home, It’s coming home, it’s coming, Football’s coming home.

Three lions on a shirt! Jules Rimet still gleaming, Thirty years of hurt Never stopped me dreaming.

Prevod pesmi “Three Lions. It’s Coming home”:

“Prihaja domov,

Prihaja domov, prihaja,

nogomet prihaja domov.

Vsi vedo, kako se bo končalo,

Vse so že videli prej.

Enostavno vedo, prepričani so tako.

Da bo Anglija zapravila in zamočila vse.

Ampak vem, da znajo igrati,

saj se še vedno spominjam treh levov na majici!

Jules Rimet (pokal za naslov svetovnega prvaka leta 1966, op.p.) se še vedno blešči.

Trideset let bolečin,

nikoli nisem nehal sanjati.

Toliko šal, toliko posmeha,

Toliko tistih “tako blizu smo bili”,

Te skozi leta potolče,

ampak še vedno se spomnim štarta Moora,

gola Linekerja,

Bobby udarja žogo in Nobby pleše.

Trije levi na majici!

Julius Rimet se še blešči,

Trideset let bolečin ni ustaivlo mojih sanj,

vem, da je bilo to takrat in lahko bi bilo spet.

Prihaja domov, prihaja domov, prihaja. Nogomet prihaja.

Trije levi na majici! Julius Rimet se še sveti. Trideset let bolečin ni ustavilo mojih sanj.”