Kaj se je zgodilo z italijansko reprezentanco, da je po velikem kolapsu, ki se ji je zgodil leta 2017, ko je prvič po 60 letih ostala brez nastopa na svetovnih prvenstvih, prišla do finala letošnjega evropskega prvenstva, zakaj so Azzurri kar naenkrat postali zelo všečni in kdo je najbolj zaslužen za njihov nogometni vzpon?

Najboljša italijanska nogometna Serie A je bila vrsto let najboljša na svetu, nekakšna nogometna liga NBA, če jo primerjamo z najboljšim košarkarskim tekmovanjem na svetu, v katerem blesti naš čudežni deček Luka Dončić.

V prvi italijanski nogometni ligi so igrali najboljši nogometaši na svetu, njeni najboljši klubi, Milan, Inter in Juventus, pa so bili najuspešnejši v Ligi prvakov.

Italija je do leta 2007, ko je Milan kot zadnji italijanski klub postal evropski prvak, z enajstimi naslovi vodila na lestvici najuspešnejših v najboljšem klubskem nogometnem tekmovanju.

Velika afera je pomenila začetek konca

Potem se je leta 2006 na predvečer takratnega svetovnega prvenstva v Nemčiji zgodila velika podkupovalna afera Calciopoli, v kateri so hude kazni doletele številne najboljše italijanske klube, najuspešnejši, Juventus, pa je bil celo izključen v drugo ligo, in dominanca italijanskega klubskega nogometa, ki je v tistih letih že tako malo pešala, se je razpočila kot milni mehurček.

Največja afera v zgodovini italijanskega nogometa je v naslednjih letih poskrbela za hud padec italijanskega nogometa, katerega razsežnosti lahko ugotovimo danes.

Od leta 2006 naprej so imeli Italijani od 60 klubov, ki so takrat igrali v polfinalu Lige prvakov, zgolj pet svojih predstavnikov. Nekaj več kot osem odstotkov, torej.

Ob evropskem naslovu Milana 2007 se Serie A ni mogla pohvaliti z niti eno evropsko lovoriko. V Ligi Europa razen Interja Samirja Handanovića, ki je lani izgubil proti Sevilli, v tem času ni imela niti enega finalista.

Reprezentanca? Leta 2006 je Italija do naslova naslova svetovne prvakinje prišla z nogometaši, ki jih je izpljunil stari “režim”, takrat so glavne vloge v šampionski ekipi Marcella Lippija igrali Francesco Totti, Alessandro Del Piero, Andrea Pirlo in preostali takratni zvezdniki italijanskega nogometa.

Potem je Italija z Lippijem prišla do četrtfinala evropskega prvenstva 2008, z legendarnim italijanskim trenerjem pa na svetovnem prvenstvu dve leti pozneje doživela hud udarec. Od tekmovanja so se Italijani poslovili po skupinskem delu.

Na evropskem prvenstvu 2012 so Azzurri pod vodstvom Cesareja Prandellija presenetili in šli vse do finala, v njem pa doživeli hud polom. Španija jih je premagala s 4:0 in zaokrožila “hat-trick” treh lovorik na treh velikih tekmovanjih v nizu.

Prandelli se je moral posloviti po novem hudem spodrsljaju na svetovnih prvenstvih, leta 2014 so Italijani v Braziliji spet izpadli v skupinskem delu, na evropskem prvenstvu 2016 pa z Antoniom Contejem na klopi prišli do četrtfinala.

Pred štirimi leti se je Italija dotaknila dna

Conte se po prihodu s prvenstva v Franciji, kjer so Italijani pustili dober vtis, od tekmovanja so se poslovili po porazu po enajstmetrovkah proti svetovnim prvakom Nemcem, ni uspel dogovoriti za podaljšanje sodelovanja in na presenečenje vseh je na klopi Azzurov pristal Gian Piero Ventura.

Takratni trener Torina, čigar najbolj odmevna trenerska služba je bilo šestmesečna epizoda na klopi Napolija, je priložnost kariere dočakal, ko je bil star 70 let.

Ni se izšlo dobro. Italija je v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2018 zaostala za Španijo in morala v dodatne kvalifikacije, v katerih jo je izločila Švedska.

Novembra 2017 je Italija prvič po 60 letih in letu 1958 ostala brez nastopa na svetovnem prvenstvu.

“Nacionalna sramota”, “Konec italijanskega nogometa”, “Tragedija, ki jo je zakuhal starček” in podobni naslovi so dan za tem preplavili italijanske medije, ki niso izbirali besed.

Na udaru je bil predvsem Ventura, ki je seveda izgubil službo in za vedno odšel v zgodovino kot selektor, ki je poskrbel za eno največjih sramot v zgodovini italijanskega nogometa.

Toda problem italijanskega nogometa je bil precej globlji. Po hudem spodrsljaju, ki je zatresel ves italijanski šport, v Italiji je nogomet seveda številka ena, so odgovorni izbrali komisijo, v kateri je glavna beseda pripadla Alessandru Costacurti.

Statistični “sladkorčki” velikega finala: kdo, kdaj, zakaj?

Euro

10. Jul 2021 0

Euro

10. Jul 2021 0

Nekdanji dolgoletni branilec Milana in italijanske reprezentance je bil postavljen pred pomembno nalogo. Moral je podrobno analizirati dogajanje v italijanski reprezentanci in zbrati moža, ki jo bo potegnil iz brezna.

Costacurta je ugotovil, da mora Italija, ki je vrsto let prisegala na obrambno igro in igrala tako imenovani “catenaccio” obrniti smer in začeti misliti tudi napad. Kot človeka, ki bi bil idealen za pomembno nalogo, je izbral Roberta Mancinija.

Trenerska pot Roberta Mancinija:

Službe: Fiorentina (2001-2002), Lazio (2002-2004), Inter (2004-2008), Manchester City (2009-2013), Galatasaray (2013-2014), Inter (2014-2016), Zenit (2017-2018), Italija (2018-?).

Lovorike: 3x italijanski prvak (2006, 2007 in 2008), 1x angleški prvak (2012), 4x italijanski pokal (2001, 2004, 2005, 2006), 1x angleški pokal FA (2011), 2x italijanski superpokal (2005 in 2006), 1x angleški superpokal 2012).

“Če iščete človeka, ki bo poskrbel, da bo Italija začela igrati, potem ste na pravem naslov,” naj bi nekdanjemu soigralcu povedal Mancini, ki je takrat Italijo potreboval morda celo bolj, kot je potrebovala ona njega.

Dolgoletni nekdanji italijanski reprezentant je trenersko pot začel sijajno. Lovorike je osvajal najprej s Fiorentino in Laziom, potem je na klopi Interja med letoma 2004 in 2008 osvojil kar sedem lovorik, trikrat je bil italijanski prvak, trenersko ime pa si dokončno ustvaril pri Manchester Cityju, ki ga je leta 2012 popeljal do prvega naslova angleškega prvaka po dolgih 44 letih čakanja.

Toda odkar je Mancini leta 2013 zapustil Manchester in se preselil v Turčijo, kjer je prevzel Galatasaray in v Istanbulu ostal zgolj eno leto, je njegov trenerski ugled upadal. Njegovo drugo obdobje pri Interju med letoma 2014 in 2016 je minilo brez lovorike, podobno je bilo tudi z Zenitom v sezoni 2017/18, potem so na vrata potrkali Italijani.

Na začetku dvomi, zdaj hvalospevi

Manciniju na začetku ni bilo lahko. Italijanska javnost je dvomila v njegovo zgodbo. Sploh po prvih tekmah, ko Italija na igrišču ni blestela.

Ob debiju je na prijateljski tekmi proti Savdski Arabiji sicer zmagal, potem pa na novo zmago čakal kar pet tekem in vmes doživel tudi dva poraza. V Ligi narodov je z 0:1 izgubil proti Portugalski, z 1:3 pa klonil na prijateljski tekmi proti Franciji.

Potem se je začel niz, ki traja še danes. Italija je oktobra 2018 remizirala na prijateljski tekmi proti Ukrajini z 1:1, nato pa ni izgubila še na naslednjih 32 tekmah. Njen niz neporaženosti, ki je seveda rekorden, zdaj traja že 33 tekem.

V kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2020 so Italijani v skupini skupaj s Finsko, Grčijo, Bosno in Hercegovino, Armenijo in Liechtensteinom na desetih tekmah zabeležili deset zmag in si prvo mesto, s tem pa tudi uvrstitev na letošnji Euro, zagotovili tri tekme pred koncem. Na desetih tekmah so zabili kar 37 golov, prejeli pa vsega štiri. Kvalifikacije so Italijani zaključili silovito, z 9:1 so premagali Liechtenstein in poskrbeli za drugo najvišjo zmago v zgodovini.

Potem so Italijani v družbi Nizozemske, Poljske in BiH s tremi zmagami in tremi remiji osvojili prvo mesto v svoji skupini A Lige narodov, suvereno, s tremi zmagami na treh tekmah začeli tudi kvalifikacije za svetovno prvenstvo 2022 in navdušili tudi na pripravljalnih tekmah pred začetkom letošnjega evropskega prvenstva. San Marino so odpihnili s 7:0, Češko pa s 4:0.

Toda kljub temu pred začetkom Eura 2020 Mancinijevih Azzurrov med favorite za zmago ni uvrščal skorajda nihče. To se je hitro spremenilo po prvi tekmi letošnjega evropskega prvenstva, ko so s 3:0 premagali Turčijo in ob tem navdušili.

Potem so z istim izidom premagali še Švico in bili z 1:0 boljši od Walesa. Skupinski del tekmovanja so končali z devetimi točkami in brez prejetega zadetka.

V osmini finala so Italijani prejeli prvi gol na prvenstvu in se skorajda nepričakovano spotaknili ob Avstrijo, ki so jo z 2:1 premagali po podaljških in zbudili nekaj dvomov.

Že nekaj dni pozneje so v četrtfinalu povsem razorožili visokoleteče Belgijce in jih premagali z 2:1. Rezultat ni najbolje odražal dogajanja na igrišču.

V polfinalu so se za nekaj bolečih porazov oddolžili Špancem in jih izločili po enajstmetrovkah, potem ko je bil izid po rednem delu in podaljških 1:1.

Rekonstrukcija Azzurrov: kdo in kako?

Mancini je v enem prvih intervjujev v vlogi italijanskega selektorja glasno kritiziral delo v domačih klubih in trenerjem oziroma predsednikom svetoval, naj bolj zaupajo mladim italijanskim nogometašem. Sploh zdaj, ko v Serie A ne igrajo več najboljši tuji nogometaši na svetu.

Na to, da zaupa v italijansko mladost, je jasno pokazal s tem, ko je v v ogenj po le nekaj tekmah v članski ekipi poslal takrat 19-letnega vezista Rome Nicola Zaniola, ki pa se je pozneje huje poškodoval in na letošnjem Euru ne igra.

Iz reprezentance je Mancini odstranil Gianluigija Buffona, Danieleja De Rossija in še nekatere veterane, Italiji pa vbrizgal svežo kri.

Vezist Chelseaja Jorginho, ki je pred Mancinijevim prihodom za reprezentanco odigral vsega 380 minut, je danes motor italijanske igre in kandidat za Zlato žogo. Ob njem v novi vlogi na sredini igrišča blesti zvezdnik PSG Marco Verratti.

Podobno velja za izkušenega zvezdnika Napolija Lorenza Insigneja, ki se je pod vodstvom prejšnjih selektorjev mučil, zdaj pa je eden najboljših nogometašev letošnjega evropskega prvenstva.

Mladi napadalec Juventusa Federico Chiesa je pred majem leta 2018 za Italijo odigral 90 minut, danes je eno glavnih orožij reprezentance in na letošnjem Euru blesti. Zadel je v osmini finala in tudi v polfinalu.

Navdušuje tudi vezist Interja Nicola Barella, ki je za Italijo debitiral pod vodstvom Mancinija, v četrtfinalu proti Belgiji pa je navdušil z asistenco in golom.

Nesrečni bočni branilec Rome Leonardo Spinazzola, ki so ga pred letom in pol odslovili pri Juventusu, je bil do četrtfinalne tekme z Belgijo, ko se je huje poškodoval, eden najboljših posameznikov letošnjega Eura.

Obrambni zid ob veteranih Leonardu Bonucciju in kapetanu Giorgiu Chielliniju, ki sta nedotakljiva že vrsto let, tvori mladi skorajšnji novi vratar PSG Gianluigi Donarrumma, ki je pri 22 letih že pri 32 reprezentančnih nastopih.

Mancinijeva novost je tudi ta, da pomembne vloge zaupa nogometašem, ki ne prihajajo iz tradicionalno najboljših italijanskih klubov.

Domenico Berardi, krilni napadalec Sassuola, je na letošnjem Euru v štirih nastopih zbral dve asistenci. Njegov klubski soigralec, defenzivni vezist Manuel Locatelli, je bil z dvema goloma junak zmage nad Švicarji v skupinskem delu.

Zelo se je izkazal tudi vezist Atalante Matteo Pessina, ki je zadel v skupini proti Walesu in bil z golom junak zmage v osmini finala proti Avstriji.

Rodila se je italijanska “tiki-taka”

Še bolj kot posameznike na igrišču pa je Mancini spremenil način igre. Italija se nič več zgolj ne brani, ampak igra všečen nogomet z visokim pritiskom na nasprotnikovi polovici, ohranja posest žoge in napada, zaradi česar so igro njegove zdajšnje reprezentance po vzoru Barcelone nekateri poimenovali kar italijanska “tiki-taka”. V Italijo z Eura 2020 se je zaljubil ves nogometni svet.

Ob tem Mancinijeva Italija ohranja tudi granitno obrambo, ki je bila vselej njen zaščitni znak. V času, ko je poskrbela za rekorden niz 33 tekem brez poraza, je Italija nanizala 27 zmag in šest remijev, ob tem pa dosegla kar 86 golov in jih prejela vsega deset.

Resnica o himni, ki vedno znova postane velik poletni hit

Euro 2020

7. Jul 2021 0

Euro 2020

7. Jul 2021 0

Mancini je prekašal vse velikane, ki so klop Italije greli pred njim, tudi Lippija in Arriga Sacchija, in postal statistično najboljši italijanski selektor v zgodovini.

Ob tem bo v zgodovino šel tudi kot selektor, ki je Italijo povsem preobrazil in jo iz grdega račka spremenil v mogočnega belega laboda, po katerem se zgledujejo vsi, zato ne čudi, da se je hitro znašel na radarju nekaterih največjih evropskih klubov.

Na italijanski nogometni zvezi so se odzvali zelo hitro in z njim maja podaljšali pogodbo do leta 2026.

Demoni z Wembleyja v družbi Srečka Katanca

Mancini je kot nogometaš vrsto let igral za italijansko reprezentanco, za katero je zbral 36 nastopov, še veliko večji pečat pa pustil v klubskih dresih. Z Laziom in Sampdorio je osvajal številne lovorike, bil večkrat tudi italijanski prvak, zmagovalec Pokala pokalnih zmagovalcev in tudi najboljši v pokalu Uefa, medtem ko evropski prvak ni postal nikoli.

Najbližje zmagi v elitnem evropskem klubskem tekmovanju je bil prav na Wembleyju, kjer je leta 1992 s Sampdorio izgubil veliki finale takratnega pokala državnih prvakov, ki se je leto za tem preimenoval v Ligo prvakov. Takrat je Sampdoria, za katero je igral tudi Srečko Katanec, po podaljških in golu Ronalda Koemana z 0:1 izgubila proti Barceloni.

Zanimivo, takrat sta za Sampdorio igrala tudi zdajšnja člana Mancinijevega strokovnega štaba Attilio Lombardo in Gianluica Vialli.

Bo Italija nogomet odnesla v Rim?

Kaj vse bo, če bo do izteka pogodbe z italijansko nogometno zvezo seveda ostal, Mancini z Italijo naredil, težko napovemo, a zdi se, da veliko.

Za začetek bo skušal Italijo danes zvečer na stadionu, na katerem je doživel najbolj boleč poraz v vlogi nogometaša, kot trener pa na Wembleyju osvojil pokal FA, popeljati do naslova evropskega prvaka.

Drugega v zgodovini in prvega po daljnem letu 1968, ko so Italijani pred domačimi navijači evropski postali po tem, ko je Italija po tekmi brez zadetka do zmage nad Sovjetsko zvezo prišla, ne boste verjeli, ob metanju kovanca.

Tokrat bo sodnik, Nizozemec Björn Kuipers, kovanec metal zgolj pred začetkom tekme, ko bosta kapetana Chiellini in Anglež Harry Kane izbirala strani, na katerih bosta njuni reprezentanci začeli tekmo. Potem pa bo o zmagovalcu odločalo dogajanje na igrišču.

Angleži so, ker igrajo na domačem igrišču, na stavnicah favoriti, a po tem, kar so pokazali na tem prvenstvu, so Italijani vsaj enakovredni. Upoštevajoč niz neporaženosti Italije, ki traja že več kot dve leti, in dejstvo, da Italijani na štirih tekmah proti Angliji na velikih tekmovanjih še niso izgubili, še bolj.

Bo nogomet prišel domov ali pa ga bodo Italijani odpeljali v Rim in sijajno preobrazbo kronali na najlepši možen način? Prav zaradi všečne igre in odnosa, ki ga do reprezentance kaže, pa se zdi, da je večina nevtralnega dela nogometnega sveta na strani Italijanov.

Ali bodo tisti, ki bodo pesti stiskali pesti zanje, zadovoljni, pa bomo izvedeli danes pozno zvečer. Ne bi bilo presenečenje, če nekaj minut pred polnočjo in bodo o evropskem prvaku odločale enajstmetrovke.

Niz neporaženosti italijanske reprezentance:

Italija – Ukrajina 1:1 (prijateljska tekma, 10. oktober 2018)
Poljska – Italija 0:1 (Liga narodov, 14. oktober 2018)
Italija – Poljska 0:0 (Liga narodov, 17. november 2018)
Italija – ZDA 1:0 (prijateljska tekma, 20. november 2018)
Italija – Finska 2:0 (kvalifikacije za EP 2020, 23. marec 2019)
Italija – Liechtenstein 6:0 (kvalifikacije za EP 2020, 26. marec 2019)
Grčija – Italija 0:3 (kvalifikacije za EP 2020, 8. junij 2019)
Italija – BiH 2:1 (kvalifikacije za EP 2020, 11. junij 2019)
Italija – Armenija 1:3 (kvalifikacije za EP 2020, 5. september 2019)
Finska – Italija 1:2 (kvalifikacije za EP 2020, 8. september 2019)
Italija – Grčija 2:0 (kvalifikacije za EP 2020, 12. oktober 2019)
Liechtenstein – Italija 0:5 (kvalifikacije za EP 2020, 15. oktober 2019)
BiH – Italija 0:3 (kvalifikacije za EP 2020, 15. november 2019)
Italija – Armenija 9:1 (kvalifikacije za EP 2020, 18. november 2019)
Italija – BiH 1:1 (Liga narodov, 4. september 2020)
Nizozemska – Italija 0:1 (Liga narodov, 7. september 2020)
Italija – Moldavija 6:0 (prijateljska tekma, 7. oktober 2020)
Poljska – Italija 0:0 (Liga narodov, 11. oktober 2020)
Italija – Nizozemska 1:1 (Liga narodov, 14. oktober 2020)
BiH – Italija 0:2 (Liga narodov, 18. november 2020)
Italija – Severna Irska 2:0 (kvalifikacije za SP 2022, 25. marec 2021)
Bolgarija – Italija 0:2 (kvalifikacije za SP 2022, 28. marec 2021)
Litva – Italija 0:2 (kvalifikacije za SP 2022, 31. marec 2021)
Italija – San Marino 7:0 (prijateljska tekma, 28. maj 2021)
Italija – Češka 4:0 (prijateljska tekma, 4. junij 2021)
Turčija – Italija 0:3 (Euro 2020, 11. junij 2021)
Italija – Švica 3:0 (Euro 2020, 16. junij 2021)
Italija – Wales 1:0 (Euro 2020, 20. junij 2021)
Italija – Avstrija 2:1 (Euro 2020, 26. junij 2021)
Belgija – Italija 1:2 (Euro 2020, 2. julij 2021)
Italija – Španija 1:1 *5:3 po enajstmetrovkah (Euro 2020, 6. julij 2021)