Točno mesec dni po osvojitvi druge krone v alpski hokejski ligi so se pri HK SŽ Olimpija odločili za menjavo glavnega trenerja. Finca Raima Summanena je na klopi zmajev zamenjal Mitja Šivic. O trenerski menjavi, s koronavirusom zaznamovani sezoni, igralski sestavljanki za izziv v ligi ICE HL v sezoni 2021/22 ter še o marsičem smo se pogovarjali s predsednikom kluba s Celovške 25 Miho Butaro.
Na tribuni za posebne povabljence ob pogledu na veliko lužo v Tivoliju – delavci so namreč zaradi zaključka sezone talili led in odstranjevali oglase pod njim – nas je sprejel predsednik hokejskega kluba Olimpija Miha Butara.
Pravkar se je končala hokejska sezona 2021/21. Kakšno oceno od ena do pet bi ji dali kot glavni mož HK Olimpija?
Ocenil bi jo z oceno tri, kot dobro. Glavni minus te sezone so bile koronavirusne razmere, ki so grobo posegle v življenje v Evropi, Sloveniji in tudi v naš klub. Drugi razlog za oceno, nižjo od petice, pa je ta, da nismo dosegli dveh zastavljenih ciljev – osvojitve Pokala Slovenije in državnega prvenstva. Sem pa vesel, da smo ponovno osvojili ligo AHL, si zagotovili mesto v ligi ICE HL ter da smo s članicami in s selekcijo U-17 postali državni prvaki. Ob tem smo napredovali tudi organizacijsko.
Od alpske hokejske lige se poslavljate s končno zmago, drugo zaporedno po letu 2019 (lani tekmovanje zaradi koronavirusa ni bilo izpeljano do konca).
Moram reči, da sem izjemno ponosen na ekipo – igralce in ljudi v pisarni. Osvojiti mednarodno tekmovanje, v katerem je veliko klubov in traja celotno sezono, je težko dosegljiv cilj. To se kaže tudi s podatkom, da smo edino moštvo, ki je ligo AHL od njenega nastanka osvojilo dvakrat. Tega uspeha sem res vesel, je nek temelj za to, da se lahko zdaj selimo v ligo višje.
V državnem prvenstvu ste prejeli zaušnico s strani Jesenic. Kje vi, kot nekdo, ki spremlja moštvo daleč od klopi, vidite razloge za poraz?
Sam tega poraza ne sprejemam kot zaušnico, sprejeti moramo dejstvo, da so nas Jeseničani tako v pokalu kot v državnem prvenstvu premagali. Zmaga pa načeloma boljše moštvo, tako da jim na tem mestu lahko zgolj čestitam. Moja osebna ocena, zakaj je do tega prišlo pa je takšna: po dolgi sezoni in zmagi v AHL so bili naši hokejisti malce čustveno izpraznjeni, obenem pa so nam ponagajale še poškodbe. Vse to je rezultiralo k končnemu razpletu, a to niti približno ni izgovor, da ciljev v tem segmentu nismo dosegli.
Nekaj let nazaj so imeli nekateri igralci pri Olimpiji – predvsem tujci – po koncu mednarodnega tekmovanja težave z motivacijo za igranje v državnem prvenstvu. Je bilo tako tudi letos?
Ne zdi se mi, da bi manjkalo motivacije. Fantje so si naslova državnega prvaka močno želeli. To je bil eden od klubskih ciljev pred sezono in od tega nihče ni odstopal. Je pa, kot sem že omenil, po zmagi v AHL, zagotovo drugače, predvsem težje igrati še končnico v slovenskem prvenstvu.
V finalni seriji z Jesenicami je pred praznimi tribunami prišlo do zelo zanimive situacije – obe moštvi sta zmagali le v gosteh. Olimpija dvakrat v Podmežakli, Jesenice trikrat v Tivoliju. Zakaj?
To da v dvorani ni navijačev, ekipi zagotovo vzame prednost domačega terena. To pomeni, da moštva igrajo z manj bremena in z drugačnim nabojem. To je zagotovo vplivalo na potek finala. Navijači so tisti, ki naredijo šport bolj zanimiv in domače dvorane zaradi njih postanejo neosvojljive trdnjave.
Ne moreva mimo dogodka pred četrto tekmo, ko je Olimpija na Hokejsko zvezo Slovenijo (HZS) vložila pritožbo glede PCR testa jeseniškega igralca Blaža Tomaževiča na tretji tekmi finala. Do tega so bili na družabnih omrežjih kritični tudi vaši navijači. Zakaj ste se odločili za to potezo, ni šlo drugače?
Najprej bi rad izpostavil, da je ta zgodba zaključena. Dogodek pred drugo tekmo v Ljubljani se je takrat zgodil prvič v celotni sezoni, zato je pri mojih sodelavcih zbujal sum. Naša legitimna pravica je, da take zadeve preverimo in to smo storili. Jeseniški klub je podal pojasnila, enako tudi HZS in mi smo odločitev spoštovali. Celotnemu zapletu bi se lahko izognili, če bi se Jeseničani tako kot v celotni sezoni držali protokola in pred tekmo predložili negativne teste celotne ekipe oziroma v primeru Tomaževiča potrdilo o prebolevnosti.
Je ta situacija vplivala na odnose med kluboma? Na Jesenicah je niso sprejeli z odobravanjem.
Vedno pravim, da mora vsak najprej pogledati vase. Menim, da se odnosi z jeseniškim klubom, ki so na relativno visoki ravni, niso spremenili. Smo večni rivali, a oboji delamo v dobro slovenskega hokeja. S predsednikom Petrom Bohincem in direktorjem Anžetom Pogačarjem imamo dobre in korektne odnose.
Kot ste že dejali, je bila sezona težka zaradi koronavirusa. Zagotovo se to pozna v finančnem smislu. Kakšni so prvi izračuni glede stanja v blagajni?
Že od mojega prevzema kluba pred štirimi sezonami je končno stanje vselej v skladu z zastavljenimi načrti. Vsako sezono jih presegamo, ob tem pa sponzorska sredstva, ki jih pridobimo na račun uspehov članske ekipe vlagamo tudi v mlajše selekcije. Za letošnjo sezono smo predvideli težave s koronavirusom, torej tudi prazne tribune. Prav zato nas covid-19 ni tako močno prizadel kot nekatere druge klube, tudi glede plač igralcev. Na predsedstvu lige ICE HL so razpolagali s podatki, da so se igralcem znižale plače tudi do trideset odstotkov, mi smo bili korektni in tega nismo storili, plače pa so bile izplačane brez zamud.
Torej so bila plačila redna, včasih so se tem pojavljale težave.
Tako je. Naša zgodba temelji na zdravih temeljih in lahko zatrdim, da zamud ni bilo niti enkrat. Nerad komentiram, kaj se je dogajalo v prejšnji Olimpiji, saj je bila to druga pravna oseba in mi vsa dejstva niso poznana.
Če ostaneva pri denarju – ob sprejetju v ligo ICE HL ste govorili o proračunu v višini 1,3 milijona evrov za naslednjo sezono. Ta številka ostaja?
Naš cilj je dvigniti proračun – ne le za člansko moštvo, ampak za celotni klub – na 1,3 milijona evrov. To nam bo uspelo oziroma smo že zelo blizu. Letos je ta številka znašala malo čez milijon evrov, ponavljam, za vse selekcije.
Od kje denar, kdo bo prispeval več?
Konstantno povečujemo število sponzorjev, vsako leto se nam pridružijo novi. Sklepamo od tri- do petletne pogodbe in na podlagi tega imamo dolgoročno finančno stabilnost. V Sloveniji obstaja interes za hokej, sponzorji prepoznajo dobre in zdrave zgodbe, tako finančne kot rezultatske.
Ob ponovnem sprejetju v nekdanjo ligo Ebel (zdaj liga ICE HL) ste morali v desetih dneh plačati 150.000 evrov kotizacije, v naslednjih tednih še 100.000 evrov. Je to že plačano oziroma kdaj bo?
Za sprejem v ligo je bilo postavljenih več pogojev. Prvi je, da revizijska hiša Audit Partner Austria naredi temeljito revizijo kluba. Pri tem pregledajo vse podpisane pogodbe, vse prilive, stroške za vse selekcije… To so storili in z njihove strani smo dobili odlično oceno. Drugi pogoj je bil, da našo priključitev ligi na generalni skupščini potrdijo predsedniki in generalni direktorji vseh že sodelujočih klubov. To so storili soglasno. Po tej potrditvi smo morali v desetih dneh plačati 150.000 evrov pristojbine in zagotoviti bančno garancijo v višini 100.000 evrov. To nam je uspelo.
Hokejska novica tedna v Sloveniji je zagotovo selitev trenerja Mitje Šivica z Jesenic v Olimpijo. Zakaj ste se odločili zanj?
Naš klub je Mitjo spremljal že, ko je bil še v Franciji. Za sodelovanje z njim smo se zanimali že lani, a je bil zelo korekten in dejal, da želi na Jesenicah zaključiti zastavljeni projekt. Zakaj on? V Lyonu mu je z majhnim proračunom uspelo narediti velik rezultat. Enako mu je uspelo tudi na Jesenicah. Predvsem pa gre za načelnega, strokovnega in razvojno naravnanega trenerja, takšnega, kot ga v Olimpiji iščemo in potrebujemo. Mi s svojim proračunom ne moremo konkurirati klubom v ligi ICE HL, že v alpski hokejski ligi so imeli nekateri italijanski klubi – Brunico, Ritten, Asiago – za članska moštva na voljo več denarja kot Olimpija in Jesenice skupaj. Če želimo biti v prihodnji sezoni kljub temu uspešni, mora naša zgodba temeljiti na domačih igralcih, skrbni selekciji tujcev in razvojnemu delu. In Mitja Šivic izpolnjuje vse to.
Kako je potekalo slovo z dozdajšnjim trenerjem Fincem Raimom Summanenom? Ko je februarja prišel, je izgledal kot dolgoročna rešitev.
Naši ekipi je dal ogromno znanja in po moji oceni je daleč najbolj renomiran hokejski trener, ki je kadarkoli deloval v Sloveniji – tako po referencah kot po individualnem znanju. Z njim smo imeli podpisano dveletno pogodbo, v kateri pa je bil člen za možnost predčasne prekinitve med 20. majem in 1. junijem letos tako z naše kot z njegove strani. Summanen si je vzel nekaj časa za premislek, povedal je svoje želje za prihodnost, tudi mi smo mu predstavili našo vizijo o razvojni naravnanosti. Tukaj smo imeli prevelik razkorak. On je deloval v najboljših klubih, v Rusiji in na Finskem, želel je več podpornega kadra, več tujih igralcev, mi pa si tega ne moremo privoščiti. Za nas je pomembno, da smo realni ter da ne preskakujemo zastavljenih razvojnih ciljev, ker ne želimo končati kot propadla kluba HDD Olimpija in HK Jesenice. Zelo hitro in prijateljsko smo se odločili, da ne moremo nadaljevati sodelovanja.
Torej so bile težavne njegove prevelike zahteve?
Ne bi rekel težavne. Tudi glede njegovih prejemkov ni bilo nobenega razkoraka. Imeli smo prevelik razkorak v pogledu, kako klub organizacijsko okrepiti. Olimpija si ne more privoščiti zaposliti še dodatnih 6 – 8 oseb za podporne funkcije. Smo daleč od nivoja Avangard Omska ali finskega Jokerita, kjer je deloval prej – to so res velike in bogate organizacije. Smo pa za slovenske razmere stabilen in urejen klub. Nimamo pa z njim nobenih pogodbenih obveznosti več niti ni bilo zaradi tega dodatnih stroškov.
Že med državnim prvenstvom ste sporočili, da se v Ljubljano vračajo hokejisti Luka Kalan, Gregor Koblar in Kristjan Čepon. Kdo še prihaja (intervju je bil opravljen v sredo, tik preden so pri Olimpiji sporočili, da z Jesenic prihajajo štirje hokejisti, op. p.)?
Že med sezono smo veliko spremljali predvsem slovenske hokejiste. Želimo si narediti homogeno ekipo s slovenskimi fanti, s katerimi bomo naš projekt peljali skupaj vsaj v naslednjih treh letih. S trdim delom in skromnostjo želimo ‘ustvariti’ čim več reprezentantov in vsem, ki bodo igrali pri nas, omogočiti preskok na višjo raven. Nekaterim bo to uspelo, nekaterim žal ne – priložnost pa bo dobilo veliko slovenskih fantov. V Olimpijo se vračata Žan Us in Žan Jezovšek, prvič v Tivoli prihajata Blaž Tomaževič in Jaka Sodja. Veliko odprtih pogovorov imamo še z nekaterimi imeni, dodati pa bomo morali tudi še kakšnega tujega hokejista.
Še kakšen prestop z Jesenic, morda Bine Mašič?
Talentov je res veliko. Slovenija je glede tega res unikum in Bine je izjemen talent. Na koncu bo trener Šivic tisti, ki bo zelo natančno povedal, koga želi in kdo ustreza njegovim kriterijem. Njegova beseda bo zadnja.
Kakšen je status tujcev, ki so v Tivoliju igrali letos?
Vratar Paavo Hölsä ostaja, z njim imamo še eno leto pogodbe. Z branilcem Jussom Pullijem smo se sporazumno razšli. Marc Olivier Vallerand ima s Sheffieldom podpisano pogodbo za naslednjo sezono, ima pa tudi odkupno klavzulo. Toda njegova plača znaša čez petdeset tisoč evrov, česar si Olimpija ne more privoščiti.
Koliko tujih hokejistov pa boste še pripeljali?
Poleg Hölsäja računam na še tri dodatne hokejiste iz tujine.
Kdaj bo ekipa dokončno sestavljena?
V dveh, treh tednih bodo igralci izbrani, pogodbe podpisane. Trener Šivic bo s pripravami začel že naslednji teden, ko bo z igralci opravil testiranja in pripravil načrt za delo med poletjem. Uradni del priprav, ki jih ekipa opravi skupaj, pa sledi v začetku avgusta.
Kam boste rezultatsko ciljali v prihodnji sezoni? Obračun s starim znancem Pustertalom, povratnikom Znojmom?
Že pred štirimi leti, ko smo se odločili za cilje v prihodnosti, smo rekli, da tudi ob igranju v ligi ICE HL želimo biti razvojna platforma in odskočna deska za slovenske hokejiste. Hočemo jim omogočiti neprestani razvoj, s katerim bodo lahko nato šli še korak višje. Želimo dostojno nastopati proti vsem tekmecem že v prvi sezoni, s trdim delom pa v naslednjih treh letih pripraviti tudi kakšno presenečenje.
Cilja doma za prihodnjo sezono sta jasna?
Ne glede na razmerje moči in ekipe, je cilj Olimpije vselej biti državni in pokalni prvak.
Zagotovo si želite tudi vrnitev navijačev na tribune?
To je velika želja, saj so navijači tisti, ki dajo poseben naboj. Obenem gre še za ekonomski prihodek, a ne za ceno zdravja. Upam, da bodo razmere to dopuščale.
Upanje glede tega vam daje tudi nedavni reprezentančni turnir v Tivoliju?
Bil je nek začetek. Kot sem dejal, želja je, da se ukrepov držimo v zadostni meri, se cepimo in posledično bodo tribune lahko še bolj polne.
Veliko sva govorila o večnih tekmecih z Jesenic. V naslednji sezoni bo derbijev precej manj, kako bo to vplivalo na slovenski hokej?
Večkrat sem že poudaril, da čeprav je derbi zelo zanimiv, je lahko tudi pesek v oči vsem težavam slovenskega hokeja. Rivalstvo med Olimpijo in Jesenicami bo vedno obstajalo, to me sploh ne skrbi. Kot sem že večkrat dejal, bi si želel še več razvitih hokejskih središč, poleg Ljubljane in Jesenic še Celje, Slavijo, Kranj, Maribor, Bled… in da klubi še bolj družno nastopamo za dobro slovenskega hokeja.
Kako bi se odzvali na opazke, da ste kot nemški nogometni klub Bayern iz Münchna, ki najboljše igralce pripelje iz konkurenčnih klubov v bundesligi?
Ta primerjava se mi ne zdi na mestu, saj naš cilj ni oslabiti večnega tekmeca, temveč slovenskim fantom ponuditi igranje hokeja v kakovostnejšem tekmovanju. Obenem je v Nemčiji 26.000 klubov, 170.000 različnih selekcij in preko 2 milijona igralcev. V Sloveniji imamo 281 klubov, 1.515 selekcij in skoraj 50.000 igralcev. V hokeju pa imamo 1250 registriranih igralcev, 8 klubov in 7 dvoran. Za primerjavo: v Švici jih imajo okoli 31.000, da o številu dvoran ne govorim. Je pa z nogometom, košarko, rokometom in odbojko drugače. Bistveno več je infrastrukture in je zato bolj dostopno. Te športe se lahko igra in trenira v vsaki šoli, vasi, mestu. Hokej pa le v 7 dvoranah.
Kako kot predsednik večnega tekmeca spremljate dogajanje na Jesenicah, kjer sta dva hokejska klana?
Na to vprašanje lahko odgovorim kot podpredsednik Hokejske zveze Slovenije. Želim si, da se na Jesenicah poenotijo in zastavijo skupno strategijo. Zgolj s sodelovanjem in čim manj razprtijami je lahko hokejska zgodba uspešna.
Za konec še vprašanje o reprezentanci. Dvakrat je bilo svetovno prvenstvo divizije I, skupine A v Tivoliju odpovedano. Zagotovo si ga želite prihodnje leto?
To bi bilo edino pravilno. S prijateljskim turnirjem Premagajmo Covid-19 smo dokazali, da znamo organizirati tak turnir in s tem nastavili ogledalo Mednarodni hokejski zvezi. Velika želja je, da to svetovno prvenstvo prihodnje leto izpeljemo pri nas in pred občinstvom. Prijateljski turnir je bil namreč izpeljan odlično, odlični so bili tudi rezultati slovenske reprezentance. Ogromno ljudi je podcenjevalo tukajšnje nasprotnike, sploh Avstrijo in Francijo, čeprav so prišli z odličnimi postavami. Po mojem mnenju se je slovenski selektor Matjaž Kopitar odločil pravilno, da je dal priložnost mladim fantom, ki so jo izkoristili. Zavedati se moramo, da Slovenija glede na pogoje in infrastrukturo že zdaj dosega neverjetne uspehe.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!