Kljub temeljiti prenovi znotraj članske zasedbe in celostne zunanje podobe hokejske Olimpije je tudi v novi sezoni eden ključnih mož zmajev češki vratar Lukaš Horak. 31-letnik v intervjuju za Sportklub o razlogih za lanski prihod v Slovenijo, pomenu Bleda na čeladi in tudi jasni odločitvi, ali je boljše slovensko ali češko pivo.

Edini od sedmih tujcev, ki v tej sezoni sestavljajo zasedbo izpod Rožnika, za Olimpijo pa je igral tudi v minuli sezoni, je Čeh Lukaš Horak. Vratar, ki je v začetku oktobra praznoval 31. rojstni dan, je svojo hokejsko pot začel v mladi ekipi češkega extraligaša Litvinov, po kar nekaj domačih selitvah pa se je v tujini prvič resneje preizkusil v sezoni 2016/17 kot član Grenobla.

Skrivnostna igra kristalnega smučarskega dvojca

Alpsko smučanje

17. Okt 2024 0

Alpsko smučanje

17. Okt 2024 0

Druga mariborska era Anteja Šimundže dobila epilog

Nogomet

17. Okt 2024 0

Nogomet

17. Okt 2024 0

V Franciji je pod vodstvom trenutnega slovenskega selektorja Eda Terglava preživel dobrih pet sezon, nakar ga je pot vodila na Dansko. Pri tamkajšnjih Herlev Eagles je nastopal v zimah 2021/22 in 2022/23, preden se je lani poleti preselil k Olimpiji.

Z zmaji je podpisal dveletno pogodbo in hitro postal ljubljenec ljubljanskih navijačev. Možakar iz mesta Most okrog 70 kilometrov severovzhodno od Prage je bil eden ključnih mož zmajev, ki so lansko sezono končali tik pred vrati končnice.

Čeprav je Olimpija po zaslugi kanadskega strateškega partnerja Alexandra Lefebvreja poleti dobila močno finančno injekcijo, ki se pozna na praktično vseh področjih klubskega delovanja, pa je Horak tudi v začetku nove sezone eden glavnih obrazov zeleno-belih. Tudi po njegovi zaslugi so Ljubljančani tik pod vrhom lestvice lige ICE, zato je eden najboljših vratarjev v razširjenem avstrijskem prvenstvu gost tokratnega Sportklubovega intervjuja.

Lukaš, za Olimpijo je odličen start v sezono. Šest zmag na osmih tekmah (pogovarjali smo se v četrtek, pred petkovo tekmo v Linzu, op. p.), verjetno bi si težko želeli več.

Lahko bi si želeli osem zmag na osmih tekmah (smeh). Ne, seveda je lepo, za nami je dober začetek. Za to smo delali cel avgust in prvo polovico septembra. Nastala je prava ekipa, zelo trdo smo trenirali. Rezultati to kažejo, lahko smo zadovoljni. A smo še daleč od konca, moramo nadaljevati v tem ritmu. Osredotočiti se na vsako tekmo, iti korak za korakom.

Tudi vaša osebna statistika je zelo dobra. Ob 251 strelih na gol le 18 prejetih zadetkov, skoraj 93-odstotna uspešnost.

Lepo je, ampak to je posledica ekipnega dela. Zame je osebna statistika zgolj dodaten bonus. Vesel sem, da lahko pomagam ekipi. Na splošno pa se mi zdi, da igramo dober hokej, zaenkrat stvari delujejo, kot morajo.

Ekipa se je v primerjavi z minulo sezono precej spremenila, precej novih, kvalitetnejših fantov je prišlo v Tivoli. Če odštejeva razliko v kakovosti, kaj je glavna prednost letošnje ekipe?

Prav to je največja razlika. Da smo ne samo individualno, ampak tudi ekipno močnejši, boljši. Igramo bolje. Tudi treningi so težji, kar nam pomaga, da se še izboljšamo.

Je s tega vidika lažje, da je trener ostal enak, saj poznate njegov način dela?

Za Upija (Karhulo, trenerja, op. p.) je to že tretja sezona pri Olimpiji. Tudi veliko slovenskih fantov je ves čas istih, zato je vsem lažje – tako njim kot nam. Kot sem dejal, vse deluje, kot mora.

Kako bi Karhulo opisali kot trenerja, morda v primerjavi z ostalimi, s katerimi ste sodelovali?

Upi je super trener. Najprej je super oseba, osebnostno je res dober. Lahko smo veseli, da imamo nekoga takšnega za trenerja. Glede hokeja pa … Poglejte, kaj je storil z ekipo, odkar je prišel v Ljubljano. Očitno vse deluje.

Ne samo ekipa na ledu, čez poletje se je celotna blagovna znamka Olimpije spremenila in precej izboljšala. Kako igralci občutite te spremembe na organizacijskem in marketinškem področju?

Vsem igralcem je zagotovo bolj udobno. Tisti, ki smo bili v Ljubljani že minulo sezono, lahko opazimo razliko. To je pomemben korak za ekipo, pogoji za igralce so res dobri. Povsem se lahko osredotočimo na svoje naloge.

Kaj je največja nadgradnja?

Največ razlik je pri oglaševanju. Posledično se to pozna pri obisku. Veliko bolje je igrati pred dva ali tri tisoč navijači kot pa pred osemsto. Tudi začetni šov, ko na led pridrsamo skozi napihljivega zmaja, svetlobni efekti … To so majhne stvari, ki pa so za ljudi zanimive in jih privabljajo. Posledično niso več tako majhne.

Ena stvar pa se ni spremenila. Že v lanski sezoni so vas navijači Olimpije vzeli za svojega, to se nadaljuje tudi letos. Po vsaki domači tekmi si vzamete nekaj časa na ledu, da proslavljate z njimi. Se je to začelo povsem spontano?

Najprej bi se jim rad zahvalil, res je lepo čutiti takšno podporo. Tudi zaradi tega igram oziroma igramo bolje, saj te vse to potiska naprej. Vedno sem imel dobre odnose z navijači, kar pa se dogaja po koncu tekem v Ljubljani … To je nekaj novega, zgodilo se je slučajno. Postala je prava rutina.

Načrtujete kaj novega, kakšen ples?

Ne (smeh). Čeprav … Nikoli ne veš. O tem nisem razmišljal, a zdaj ko ste omenili, morda bom (smeh).

Kako pomembna je nasploh ta podpora s tribun, pa ne toliko s strani hokejskih privržencev, ampak tudi širšega ljubljanskega občinstva?

Doma, s Češke, sem navajen polnih tribun. Pri nas je hokej na ledu šport številka ena, medtem ko je tukaj nekoliko težje, saj imate še nogomet, košarko, rokomet in še mnogo drugih. Z letošnjimi izboljšavami in pravimi koraki v to smer se lahko hokej spet dvigne. Upam, da ljudje to prepoznajo. Tudi nam na ledu je to zelo pomembno, povsem drugače je igrati pred polnim kot praznim Tivolijem.

Če se malce vrneva v poletje 2023, preden ste podpisali za Olimpijo. Kaj je bilo odločilno, da ste se po Franciji in Danski podali v Slovenijo?

Po sezoni na Danskem sem začutil, da bi rad storil korak naprej v karieri. Imel sem nekaj ponudb, kmalu pa je Olimpija stopila v stik z mojim agentom. Že prej sem poznal veliko slovenskih hokejistov, med drugim Aleksandra Magovca. Pa Guillauma Leclerca, ki je igral za Olimpijo, prej pa sem bil z obema soigralec v Franciji. Pozanimal sem se pri obeh, oba sta mi o klubu in mestu povedala samo najbolje. Zato moja odločitev ni bila težka.

Koliko ste pred prihodom v Ljubljano vedeli o mestu in državi? Predvsem hokejisti iz ZDA in Kanade priznavajo, da si morajo pomagati z Googlom.

Ljubljana je 800 kilometrov oddaljena od mojega domačega mesta, kar spet ni tako zelo daleč. Vedel sem kar nekaj o Sloveniji, v Franciji sem igral kar z nekaj Slovenci. Vedno sem poslušal, kako lepa država je, kako je vse zeleno. Pa tudi ko sem bil še otrok, smo s starši hodili na Hrvaško na morje. Ustavili smo se tudi v Sloveniji … na bencinskih črpalkah (smeh). Ampak večkrat smo šli tukaj čez, vedel sem približno, kam prihajam. Ko sem prišel, se je vse to izkazalo za resnično.

Zelo sem zadovoljen, všeč mi je. Predvsem to, da si iz Ljubljane v uri vožnje lahko v gorah, na morju, pri jezerih, slapovih … Včasih je dobro malce odmisliti hokej in Slovenija za takšne priložnosti res ponuja veliko lepih krajev za videti.

Vašo čelado krasi Blejsko jezero. Od kje ta ideja?

Tako je, ta motiv sem imel že lani. Še ko sem bil član Grenobla, smo pred nekaj leti sodelovali na turnirju na Bledu. Ko sem se pridružil Olimpiji, sem želel na čelado dati nekaj, kar v Sloveniji poznam. Prvo mi je na misel padel prav Bled. Enak motiv sem obdržal tudi letos, saj sva šla v lanski sezono s punco kar nekajkrat na Bled, tudi ko me je prišla obiskat družina, smo šli najprej na izlet tja.

Ampak Bled je na Gorenjskem, bližje Jesenicam kot Ljubljani.

Ja, ja … Kdo pa je slovenski državni prvak? (smeh).

Kaj vse ste še obiskali?

Bohinjsko jezero, kar nekaj slapov, Piran in Izolo na morju. V Ljubljani sem bil na gradu, še posebej pa mi je všeč ob Ljubljanici, kjer je tudi kar nekaj dobrih restavracij.

Kako pa še preživljate prosti čas?

Po treningih s puncami rada sprehajava psa, daljši sprehodi so že postali rutina. Včasih sem bil velik ljubitelj videoigric na Playstationu, ampak to je minilo, saj nimam več veliko časa. Rada spremljam tudi druge hokejske lige. Vsak večer pa s punco na televiziji gledava resničnostni šov Love Island. To se vedno vrti, cel dan čakava, da lahko pogledava naslednjo epizodo (smeh).

Kako se celotna slovenska izkušnja primerja s francosko in dansko, tudi domačo češko?

Je kar nekaj razlik. Na Danskem so bili ljudje najbolj prijazni. Ko sem prvi dan tam hodil po ulici, so me ogovorili starejši ljudje in me pozdravljali. Kaj takšnega se tukaj, na Češkem ali v Franciji ne bi zgodilo. Danska mi je bila všeč, največji minus je bilo vreme.

V Ljubljani živiva v Vižmarjah, ki so kot majhna vas. Kot sem dejal, imava s punco dva psa, bolj kot ne poznava vse pse iz naselja. Veliko se pogovarjava z njihovimi lastniki. Res se nimam kaj veliko pritoževati.

Kaj pa vas je pri nas najbolj presenetilo?

Morda prav ta podobnost s Češko. Pozna se, da je prav tako slovanska država. Danska in Francija sta povsem drugačni. Miselnost je najbližja češki, tu se najbolj počutim kot doma.

Morda eno vprašanje malce bolj izven športa. Češka je poleg hokeja poznana tudi po odličnem pivu. Kje je v tem pogledu Slovenija?

Lahko primerjam slovensko pivo s češkim, seveda (smeh). A je odgovor jasen: češko je najboljše na svetu (smeh). Rad spijem kakšnega po treningu ali tekmi, rad preizkušam nove. A kar sem jih za zdaj poizkusil, je češko res najboljše (smeh). Sta mi pa všeč tudi oba glavna slovenska. V Franciji ni bilo tako, oni imajo tista močnejša piva, podobna belgijskim. Tista mi niso dobra.

Če bi se sprehodila po ljubljanskih ulicah in bi se morali predstaviti popolnim neznancem, kaj bi jim povedali poleg tega, da ste vratar hokejske Olimpije?

(premislek) To je res težko vprašanje. Kako bi se opisal? Da sem prijazen fant (smeh). Ne vem, težko rečem kaj drugega.

Mora biti hokejski vratar kaj drugačen od igralca? Proti vam vendarle letijo ploščki z veliko hitrostjo.

Vsi pravijo, da če si vratar, moraš biti malce nor. Sam na to ne gledam tako. Biti vratar je skorajda povsem drugačen šport kot biti eden od peterice igralcev na ledu. Že ko sem bil mlad, sem zaradi Dominika Haška, češke hokejske legende, želel biti vratar kot on. Ko smo igrali zunaj, sem se vedno postavil v gol. Nihče me ni v to prepričal. Niti nasploh v hokej. Ta šport sem vedno rad spremljal po televiziji.

Cilji kluba v tej sezoni so jasni, neposredna uvrstitev v končnico. Kaj pa vaši osebni? Vem, da boste verjetno rekli: prejeti čim manj golov.

Največji cilj je, da svoji ekipi na vsaki tekmi ponudim možnost za zmago. To lahko storim tako, da ubranim čim več ploščkov. Seveda si želim biti najboljši vratar med vsemi v ligi. Ampak ja, na koncu se vse vrne z zmagam, rad imam zmagovanje.

So vam osebne številke in statistika pomembne, jih spremljate?

Na vsake toliko časa jih malce preverim. Nisem pa obseden z njimi. Slišim, kaj se ljudje pogovarjajo, o čem mediji pišete. Ampak nekako sam veš, kje si.

Delujete zelo mirni. Se kdaj med tekmo zgodi, da se razjezite?

(smeh) Ja, včasih se zgodi. Da malo povzdignem glas na ledu ali v garderobi. Ampak nič posebnega ali norega.

Kako pa kaj vaša slovenščina?

Vse bolje (smeh). Rekel bi, da ko dva med sabo govorita slovensko, razumem nekje 70-80 odstotkov povedanega. Vedno pa vsaj kontekst. Da bi sam govoril, pa je še pretežko. Pa čeprav je slovenščina zelo podobna češčini.

Kako vam je všeč N1? Kaj bi izboljšali?

Dragi bralci in bralke, pomagajte nam izboljšati N1. Kaj pogrešate, kaj vam je všeč, česa ne marate? Pripravili smo kratko anketo o zadovoljstvu bralcev, reševanje traja približno pet minut, anketa pa je anonimna. Povezava do ankete: https://n1slovenija.1ka.si/raziskava-branosti