Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Za Marcelom Rodmanom je najuspešnejša sezona v trenerski karieri. 43-letni Jeseničan je že v prvem letu po prevzemu avstrijskega kluba Zell am See spisal zgodovino in osvojil alpsko ligo, potem ko je v finalu s 4:1 v zmagah premagal prav Jesenice. V Sportklubovem nedeljskem intervjuju o uspehu, prihodnosti slovenskega večnega derbija in izzivu slovenske reprezentance na Švedskem.
Po hokejsko pestrem aprilu se bo sezona najboljših na svetu tradicionalno končala v maju. Na elitnem svetovnem prvenstvu na Danskem in Švedskem bo znova zraven tudi slovenska reprezentanca, ki bo v Stockholmu še jubilejnih desetič nastopila v družbi največjih izbranih vrst.
Risi so pod vodstvom selektorja Eda Terglava v zelo aktivni menjavi generacij, kar še dodatno otežuje željo po prekinitvi dvajsetletne suše po obstanku. Kako se obdržati med najboljšimi, še iz lastnih izkušenj zelo dobro ve Marcel Rodman. Danes 43-letni trener, nekoč pa sijajni napadalec mlajšim rojakom seveda želi najbolje, a se obenem zaveda, da je pred ekipo zelo zahtevna naloga. Da bi v skupini A kakšno točko odščipnili zgodovinskim tekmecem iz Avstrije, nekdanji kapetan Slovenije opisuje kot misijo nemogoče. Zato edino priložnost vidi na odločilni tekmi proti Franciji.
Tekme iz Stockholma si bo tokrat ogledal pred televizijskim sprejemnikom, saj od hokeja od blizu potrebuje nekaj počitka. Za njim je namreč zelo zahtevna sezona, v kateri je s polarnimi medvedi iz Zell am Seeja, pri katerih je služboval šele prvo leto, osvojil alpsko ligo. V finalu je premagal svoj otroški klub z Jesenic. Spregovoril je tudi o železarjih in pomembnosti, da se večni derbiji z Olimpijo na vsak način ohranijo.
Intervju: Marcel Rodman
Najprej čestitke ob nedavnem uspehu, s Zell am Seejem ste postali sploh prvo avstrijsko moštvo z naslovom prvaka v alpski ligi.
Hvala lepa. Že na prvem sestanku, ki sem ga imel lani aprila s klubom, sem nekako začutil oziroma sem bil navdušen, kako zdravi so kot organizacija. Čeprav smo postali prvi avstrijski klub sploh z nastopom v finalu in končno zmago, pa ni pravega občutka, da bi spisali zgodovino. Pa čeprav smo jo. Tamkajšnjo okolje si je to zaslužilo že prej, mi pa smo to letos le speljali do konca. Je pa za nami fenomenalna sezona, tudi v finalu smo zmagali v svojem slogu.
Ni pa šlo vse gladko, začetek ni bil prepričljiv. Osvojili ste le pet točk na petih tekmah.
Res ni bil (smeh). Ampak vedno pravim, da je za tako velike zgodbe potreben čas. V 14 dneh ali pa še manj, v enem samem koncu tedna, gre lahko marsikaj narobe. Pripravljalno obdobje pred sezono je bilo super, potem pa smo izgubili tri od prvih petih tekem. Do konca sezone pa smo nato izgubili le še šestkrat in še dvakrat v končnici. Tisti poraz v Sisku z 2:10 … Drugi so bili bolj zaskrbljeni kot jaz, ampak v tistem trenutku tudi meni ni bilo fino. Da lahko osvojimo ligo, smo začutili precej kasneje.
V finalu ste s 4:1 v zmagah premagali svoj otroški klub, Jesenice. Je bilo zato kaj drugače ali posebno?
Ves čas sem govoril in se trudil, da ni nič drugače. Da je nasprotnik kot nasprotnik. A ko pridem v dvorano Podmežakla, je vseeno drugače. Tam sem se naučil igrati hokej, tako da lahko iskreno priznam, da je bilo drugače. Mogoče zdaj, ko smo zmagali in je finale mimo, je občutek podoben, kot če bi premagali kogarkoli drugega. Bi pa poraz, če bi do njega prišlo, toliko bolj bolel (smeh). Tako da sem pri sebi čutil motivacijo, da tega pa res ne smemo izgubiti.
Kako drugače pa je osvojiti lovoriko v vlogi trenerja kot v vlogi igralca? Na ledu si le eden od celotne ekipe, kot trener pa nisi neposredno vpleten, a vseeno prvi odgovoren za rezultate.
Točno to je največja razlika. Kot igralec se individualno pripraviš na tekmo, poslušaš trenerja, sodeluješ s soigralci. Osredotočen si na dogajanje, a z zamiki: tekma, počitek, trening, počitek. Ko si trener, pa se ta cikel sploh ne neha. Ko so na sporedu večje tekme, se mi večkrat zgodi, da me ponoči nekaj podzavestno prešine ali spomni. Zbudim se in si zapomnim, kaj moram zjutraj storiti. Preprosto ne nehaš razmišljati o hokeju.
Čeprav kot trener ne morem doseči gola, oddati zadnje podaje ali ubraniti ploščka, torej ne morem vplivati na dogajanje na ledu, pa sem v resnici odgovoren za vse. Pri Zell am Seeju smo imeli na koncu sezone v kadru 30 hokejistov, na kar sem moral biti še dodatno pozoren. Ni ravno kot v vrtcu, ko si odgovoren za otroke, ampak prav tako si odgovoren za skupino fantov. In imaš občutek, da jim lahko pomagaš. Ko jim ne gre, iščeš rešitve tako pri posamezniku kot pri ekipi. Zato je ta trenerska lovorika dvakrat bolj naporno prigarana kot karkoli, kar sem osvojil kot igralec.
Pred Zell am Seejem ste trenerske izkušnje nabirali pri Medveščaku, na Jesenicah, pri Jegesmedveku in Beljaku. Kako jih primerjate med seboj, sploh z zadnjo beljaško, ki vendarle igra v močnejšem tekmovanju?
Medveščak je bil na pol v razsulu, ko sem prišel, potem je še bolj razpadel. V neki kratki vlogi sem bil na Jesenicah, kjer še danes veliko sloni na dveh ljudeh. V Beljaku so stvari precej dobro urejene, gre za mešanico zgodovine in tradicije z veliko ljudmi, ki bi radi pomagali. Zato je organizacija zdrava. V Zell am Seeju pa je ta krog precej ožji, manj je ljudi, ki živijo za ta klub. A so s srcem zraven. Zavedajo se, da veliko še ne vedo in da se morajo učiti. Tudi zato sem se hitro vklopil v okolje, znamo se poslušati, spoštovati in sodelovati. Kot trener sem imel podporo celotno sezono, tudi po slabšem začetku. Ni bilo panike, bil pa je kakšen sestanek več (smeh). Čutil sem mir in čas, ki so mi ga dali, da lahko nekaj naredimo. Lahko rečem, da je klub kot organizacija na ravni lige ICE, česar se zavedajo. A obenem vedo, da je zato potrebna precej večja finančna pogača, tako da večjih apetitov za to še ni.
Še?
Vsi to sprašujejo vodstva kluba. Če bi moštvo dodali v ligo ICE in bi imeli na voljo še dodaten milijon evrov … Avstrijci bi bili zagotovo prvi za to, da je v njihovi ligi še en avstrijski klub. Toda … V letošnji sezoni smo okvirno zmagali 90 odstotkov domačih tekem. Zakaj bi to zdravo okolje rušili, da bi na koncu zmagali na 15 ali 20 odstotkih. V ekipi so ponosni na to, kar imamo. In so zadovoljni, zato v tem trenutku ni drugih želja.
Pogodba za naslednje leto je že podpisana?
Po začetnih krčih v sezoni, ko so prišli tudi boljši rezultati, so okoli novega leta v vodstvu kluba začeli pritiskati, da želijo delati na dolgi rok. Do začetka februarja smo se dogovorili za sodelovanje tudi v naslednji sezoni. Okolje je zdravo, všeč mi je, kjer sem. Ne glede na zaključek letošnje sezone sem že takrat vedel, da sem se prav odločil.
Vaš brat David je bil od januarja pomočnik Andreja Tavžlja pri Olimpiji. Kar naenkrat sta se oba znašla v težki vlogi, najprej v lovu na končnico lige ICE, potem pa po zgodnjem slovesu še v kar dvomesečnem čakanju na finale državnega prvenstva. A glede na videno sta se znašla kar dobro, Olimpija je osvojila še 20. naslov državnega prvaka.
Z Davidom sva tako ali tako ves čas v stikih, skupaj hodimo tudi na počitnice. Veliko pa se pogovarjam tudi z Andrejem. Že odkar se je odločil za trenersko pot. Zelo sem ga spoštoval že kot igralca, predvsem zaradi karakterja. Na dolgi rok bo odličen trener, saj je priden, delaven in pošten. Ter zna delati z ljudmi. Toliko kot zdaj vem o Olimpiji, še nikoli nisem (smeh). Vsako okolje je specifično in ima svoje zahteve.
Andrej se je v tem kratkem času dobro znašel, enako velja za Davida, ki je v Tivoli prišel z malo izkušnjami. Imela sta spoštovanje v garderobi, to je najbolj pomembno. Izkušnje so v vsakem poslu zlata vredne. Verjamem v oba tudi za naprej.
Bi vas v prihodnjih sezonah, če bi prišel klic iz Tivolija, zanimala kakšna vloga pri Olimpiji?
Vedno rečem, da me to zanima. Časi, ko smo bili vezani samo na domače okolje, so se s trenutno situacijo in internetno dobo končali. Ne smejo pa se izgubiti derbiji in navijaška ločenost. Tisti, ki smo v športu, pa se zavedamo, da gre za posel. To moramo sprejeti. Ko nekdo pokliče in ti je zgodba všeč ter se vidiš v njej … Zakaj pa ne. Najraje bi delal doma, možnosti pri nas pa zelo hitro zmanjka. Prav zato ne želim delati preveč daleč od doma, saj imam otroke in punco v Sloveniji. Če se najdemo v skupni zgodbi, me takšne ponudbe vedno zanimajo.
Pa so vas po vrnitvi v ligo ICE Iz Ljubljane že kaj kontaktirali?
Z Anžetom Ulčarjem (športnim direktorjem Olimpije, op. p.) se že dolgo časa poznava, hokejski krog je zelo majhen. V letošnji sezoni smo se pogovarjali več kot v prejšnjih letih. Pustimo se presenetiti, bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost. Dajmo čas tistim, ki so zdaj na položajih. V sodobnem športu se na splošno prehitro obupa nad trenerji, menjav je preveč. Vsi smo se naučili hoditi in voziti kolo, ampak nihče brez padca. Na porazih se največ naučimo.
Govorili ste o pomembnosti derbijev med Olimpijo in Jesenicami, a letos smo na zgolj dva čakali vse do konca aprila. Lahko bi se zgodila celo sezona brez derbija. Zdaj imajo na Hokejski zvezi Sloveniji idejo, da bi v naslednjih petih letih finale v seriji na tri zmage izvedli januarja. Se strinjate s takšnim predlogom?
Hokejskih delavcev v Sloveniji je premalo. A obenem je preveč nesoglasij, čeprav vsi dobro mislijo, a zaradi drugačnosti mnenj pridejo v konflikt. Če bi znali stopiti skupaj, bi našli način, da bi tako Olimpija kot Jesenice igrala na isti ravni, najboljši možni. Derbiji se morajo obdržati. Ko sem igral hokej, sem ga igral zase, energijo pa so mi dale polne tribune. To me je gnalo. Najlažje in najslajše je premagati tistega, ki ga imaš najmanj rad – večnega tekmeca. Zaradi medijske privlačnosti, sponzorjev in celotne zgodbe so derbiji nuja. In zaradi fantov, ki hrepenijo po najboljšem.
Vedno se ugriznem v jezik, kdo je odgovoren za trenutno stanje. Ampak morali bi najti rešitev. Slovenskih hokejistov je veliko, dovolj. Vsak klub ima svoje probleme, uspešno gredo ali so že šli čez težke čase. Tujina nas priznava, tako reprezentanco kot posameznike.
Kako bomo vse skupaj dosegli … Včasih smo imeli samo državno prvenstvo, zdaj pa imamo regionalne lige. Super je, da bi igrala oba kluba v istem tekmovanju, a če je to nedosegljivo, je treba najti čas za derbije prej v sezoni. Pri tem gre za dogovore z avstrijsko in italijansko zvezo. Ampak nekaj je treba spremeniti – čakati skoraj 60 dni na finale DP je res težko in finančno na dolgi rok neizvedljivo. Ljudje bodo spremembo sprejeli, če jim bomo hokejski delavci to znali pravilno ’prodati’.
Pozen termin finala državnega prvenstva ni idealen niti za reprezentanco.
Zagotovo ne. Reprezentanca se nekako sestavi, priložnost dobijo tudi mlajši, ki je drugače ne bi. A po koncu svetovnega prvenstva bomo vsi pametni, kako je bilo, kaj je bilo prav in kaj ne. Uspeh reprezentance vedno pokaže, kje smo. Med menjavo generacij bi bilo še bolj pomembno, če bi bili hokejisti dlje časa skupaj. Tudi Edo Terglav je šele drugo leto zraven. Treningov in pripravljalnih tekem je zelo malo, tako da se težko ohranja in vzpostavi kultura v garderobi. A Slovenci smo bili vedno mojstri improvizacije, vedno smo imeli dobro energijo, saj se je ta kultura znotraj ekipe dolgo vzdrževala. Zdaj pa jo je treba postaviti na novo.
Terglav ob menjavi generacij lani spomladi ni skrival, da je prišla vrnitev v elitno divizijo kar malce prehitro.
Ne glede na to, kako se bo letos razpletlo prvenstvo, ima Edo težko nalogo. Težko se je vedno prav odločiti. Sam se tudi po treh mesecih težko odločim za posameznega igralca, kam ga dati. Selektor pa se mora glede igralcev odločiti na podlagi šestih treningov ali ene tekme. Za začetek neke nove zgodbe je zagotovo lažje igrati na nižji ravni, kjer narekuješ korak, kot pa na najboljši ravni, kjer capljaš za tekmeci. Če bo šlo letos slučajno kaj narobe, lahko pride do slabe energije. Rezultati so vedno luč, ki kaže, kaj imamo. Zato bi bilo morda reprezentanci letos lažje, če bi igrala v drugem kakovostnem razredu.
No, ampak v Stockholmu Slovenijo čakata dve stari znanki – Avstrija in Francija –, s katerima risi lahko igrajo na rezultat.
Avstrija nas je v zadnjih letih kar konkretno prehitela. Njihov klubski hokej doma, zraven pa imajo kar nekaj igralcev v ligi NHL oziroma v vidnih vlogah v Evropi. Pri nas so takšni, z nekaj izjemami, že zaključili igranje za izbrano vrsto. Z Avstrijci bo zelo težko, če ne kar nemogoče. A v eni tekmi se lahko zgodi marsikaj.
Kako stoji Francija, pa ne vem točno. Tukaj imamo prednost v selektorju, ki izmed vseh ostalih reprezentanc prav Francoze najbolje pozna. Zagotovo ve, kako jih dobiti na levi nogi. Pomembno bo, kako bo vsaka od ekip prišla v odločilno zadnjo tekmo. A mislim, da bomo le s Francozi odločali o obstanku.
Vi ste bili del izbrane vrste tudi v letih 2003 in 2005, ko ste edinkrat obstali med elito. Kaj je nato v zadnjih dveh desetletjih vselej zmanjkalo do tega podviga?
Vsako leto nekaj drugega (smeh). Dvakrat smo se počutili res močne in odločne za obstanek. A nam je vedno nekaj manjkalo. Leta 2005 nam je v Avstriji nazadnje uspelo obstati na kar malce čuden način. Mogoče si takrat nismo toliko zaslužili kot na nekaterih drugih turnirjih, a na koncu rezultat šteje. Pred trenutno reprezentanco je glede na moje izkušnje res velik zalogaj.
Marcel Rodman je za člansko reprezentanco odigral 126 tekem, na katerih je dosegel 76 točk (26 golov in 50 asistenc). Kot ris je zaigral na osmih svetovnih prvenstvih elitne divizije, šestih prvenstvih divizije IA in dvojih olimpijskih igrah. V sezonah 2006/07 in 2007/08, pa tudi pozneje na prijateljskih turnirjih, je bil tudi kapetan izbrane vrste.
Bili ste tudi kapetan reprezentance. Kaj iz igralskih, reprezentančnih časov najbolj pogrešate?
To, kar smo ves čas ponavljali: da smo bili velika srečna družina. Imeli smo pravo energijo in kulturo v ekipi. Veliko starejših, ki so vodili garderobo, ni več zraven. Nekaj jih je še ostalo, a znotraj ekipe se mora sestaviti novo ’vodstvo’.
Vsakič, ko sem v Tivoliju, me spomin vrne na svetovno prvenstvo 2001, ko smo se prvič uvrstili med elito. V garderobo sem prišel kot mlad igralec, skupaj z vrstniki smo bili pri miru in tiho (smeh). Pozneje smo zrasli in na svoj način vodili ekipo. Približno sedem ali osem let vmes smo komaj čakali na reprezentančne zbore. Ko sem klubsko nastopal za Dunaj, je takratni trener želel, da v izogib poškodbam ne sodelujem na novembrskem in februarskem zboru. A za to nisem želel slišati. V reprezentanci je bila znana energija, želel sem igrati s prijatelji. Vse to nam je pomagalo ob slabših rezultatih, ko smo bili uspešni – sploh na olimpijskih igrah – pa je bilo nepozabno. Rezultat na ledu je bil vedno posledica odličnega vzdušja med igralci.
Ekipa bo skušala obstanek doseči tudi s pomočjo češkega vratarja Lukaša Horaka. Naturalizacija tujcev ni novost v slovenskem športu, niti hokeju. Kako vi gledate na odločitev zveze?
Slovenskih igralcev je, kot jih je. Vsak ima željo igrati za reprezentanco. Nekdo je zaradi naturaliziranega Slovenca prikrajšan za svoje mesto. Vedno smo bili ponosni na svojo majhnost, a v tem primeru se to malce izgubi. Radi očitamo Italijanom, da imajo v moštvu veliko Kanadčanov in Američani z italijanskimi potnimi listi, mi pa na vsake toliko časa naredimo isto. Kot sem že dejal, je bila reprezentanca vedno nekaj posebnega. Sploh v težkih klubskih trenutkih me je reševala. In prav nastopi na svetovnih prvenstvih lahko pomembno vplivajo na tvojo kariero.
Za konec še to: greste kaj v Stockholm ali boste svetovno prvenstvo spremljali od doma?
Tokrat bom kar doma, toliko kot sem letos spremljal in pregledal hokeja, rabim kar malce počitka (smeh). Rad gledam hokej brez obremenjenosti, kdo in kaj počne.
Pa vam to uspeva?
Ja, mi. Če pa moram biti po službeni dolžnosti pozoren na tekme, pa zelo nerad gledam v družbi. Težko se namreč pogovarjam in poglobljeno spremljam v istem trenutku (smeh).
Tekme Slovenije na SP (Stockholm):
sobota, 10. maj, 12.20: Slovenija – Kanada
nedelja, 11. maj, 12.20: Slovaška – Slovenija
torek, 13. maj, 16.20: Slovenija – Latvija
četrtek, 15. maj, 16.20: Finska – Slovenija
petek, 16. maj, 20.20: Švedska – Slovenija
nedelja, 18. maj, 16.20: Slovenija – Avstrija
ponedeljek, 19. maj, 16.20: Francija – Slovenija
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje