Za nekdanjim članom slovenske hokejske reprezentance Dejanom Kontrecem je pestro obdobje. Kot generalni sekretar Hokejske zveze Slovenije (HZS) se je v zadnjih dveh letih posvečal predvsem uspešni izpeljavi dvakrat prestavljenega svetovnega prvenstva divizije IA v Ljubljani, kjer so risi trud poplačali z vrnitvijo v elito. V začetku maja je imel veliko dela tudi z napovedano slovensko-madžarsko kandidaturo za SP 2023, ki je pozneje padla v vodo. Nič kaj lahko pa mu v zadnjem času ni bilo niti v zasebnem življenju.

Kar na 153 tekmah in enajstih svetovnih prvenstvih je danes 52-letni Dejan Kontrec nastopil v dresu slovenske hokejske reprezentance. Po osamosvojitvi velja za enega najboljših hokejistov pri nas, večino klubske kariere pa je preživel pri Olimpiji, s katero je bil osemkratni državni prvak.

Novo poglavje v sagi Slovenije, Madžarske in elitne divizije

Hokej

28. Maj 2022 1

Hokej

28. Maj 2022 1

Za propadlo kandidaturo je v prvi vrsti kriva politika

Hokej

24. Maj 2022 1

Hokej

24. Maj 2022 1

Elite v Sloveniji očitno ne bo – Madžari odstopajo

Hokej

23. Maj 2022 0

Hokej

23. Maj 2022 0

Nekdanji krilni napadalec je po koncu športne poti (2009) presedlal v pisarniške vode in že dvanajst let na Hokejski zvezi Slovenije deluje kot glavni operativec. Na mestu generalnega sekretarja HZS je imel v zadnjem času ogromno dela z domačim prvenstvom divizije IA, ki bi moralo v Tivoliju potekati že maja 2019, a ga je pandemija koronavirusa zamaknila za dve leti.

Vzporedno s turnirjem pod Rožnikom se je pojavila nova hokejska zgodba, ki je močno vključevala tudi Kontreca. HZS se je namreč skupaj z Madžarsko hokejsko zvezo podala v skupno kandidaturo za prvenstvo elite 2023, nato pa je projekt manj kot teden dni pred glasovanjem na kongresu Mednarodne hokejske zveze padel v vodo. Madžari namreč niso dobili zagotovil svoje vlade za podporo, kljub nekaterim drugim možnostim pa so se umaknili tudi Slovenci.

O podrobnostih kandidature in njenega klavrnega konca, želji za SP pri nas v letu 2028, finančnem izkupičku majskega tekmovanja v Tivoliju, stanju domače hokejske zveze in pomenu vrnitve med elito je Kontrec spregovoril za Sportklub. Dotaknil pa se je tudi zasebnega življenja, v katerem je po rojstvu sina Marlona pred petimi leti za njim zelo težko obdobje, saj se je njegova partnerka Nina Osenar znašla v hudih težavah zaradi kronične utrujenosti.

Za začetek najbolj pereča tema. Slaba dva tedna od odstopa Madžarske od hokejske kandidature za SP 2023, kako zdaj z nekaj časovnega zamika gledate na to odločitev?

Seveda sem razočaran, ker je bila to dobra ideja in enkratna priložnost. Sploh po tem, ko sta se obe reprezentanci uvrstili v elito. Žal smo priložnost zamudili. Z naše strani je bilo storjeno vse, kar je bilo mogoče. Pobuda je bila naša, pripravili smo tudi vso dokumentacijo. Madžari imajo dvorano, ki je več kot primerna za finale in polfinale. Sestavljali smo dober paket, da bi lahko organizirali dobro svetovno prvenstvo. Obenem bi imela lahko Mednarodna hokejska zveza priložnost pokazati, da se hokej razvija tudi v državah, kjer elite večinoma ni.

Vsi skupaj smo zamudili res veliko priložnost, Madžarom pa je bilo hitro žal, da so odreagirali preuranjeno. Takoj ko so dobili informacije, da njihova vlada finančno ne podpira projekta, so nam poslali sporočilo prek elektronske pošte, čeprav je bilo še dovolj časa, da se dogovorijo in stvari uredijo.

Očitno je vse potekalo zelo na hitro, če ste bili Slovenci kot partnerji obveščeni preko elektronske pošte?

Mene je generalni sekretar madžarske zveze obvestil nekaj minut prej. Da je razočaran nad odločitvijo vlade. Ampak mislim, da to ni bila dokončna odločitev, da bi se lahko še kaj spremenilo. Toda očitno so tamkajšnji funkcionarji pod vtisom, da vse športne dogodke podpre kar vse počez. Ko pa so dobili odgovor, da vlada o tem premišljuje oziroma ni bilo tako, kot so si na zvezi premislili, pa so bili razočarani in zelo hitro obupali.

Dejstvo je, da je slovenska zveza pri tem projektu izstopala, večino stvari smo opravili mi. Težko je verjeti, da bo nekdo po takšnem elektronskem sporočilu še stabilen partner. Češ, zdaj smo si pa premislili. Že tako je bilo veliko dvomov, ali lahko tako majhna država, kot je Slovenija v tako kratkem času organizira prvenstvo elite, ki ga večje države večinoma načrtujejo štiri leta.

Vse skupaj me je res presenetilo. Sekretarju madžarske zveze sem predlagal, naj še malo počaka, a so se odločili drugače.

Čeprav morda niste oseba na pravem položaju za to, pa vendar. Kako komentirate odločitev madžarske vlade, ki v zadnjih letih veliko vlaga v šport (EP v nogometu, SP v rokometu, Giro 2022 …), da se hokeju odpove?

Rekel bom, da so bili najbolj razočarani prav oni. Kot ste že omenili, so verjetno pričakovali neko podporo vlade, kot so jo dobili za vse športne dogodke v zadnjih letih. Zato je tudi prišel ta e-mail. Verjetno bi bilo bolje, da ne bi prišel, da bi zadihali in prespali ter stvari drugače uredili in rešili. Mislim, da je to najbolj presenetilo njih.

Glede na vsa dejstva, ki ste jih zdaj omenili, sem tudi jaz pričakoval veliko podporo madžarske vlade. Ampak, kaj naj rečem?! Na to nimam vpliva. Sem pa vesel in bi pohvalil vse ljudi, ki so nam pomagali pri tem projektu. Moram reči, da smo v kratkem času pripravili vse stvari, ki so bile potrebne. Vse smo pripravili mi in ne Madžari. Mi smo bili tudi pobudniki, pripravili smo tudi predstavitev, ki jo je izvedla slovenska predstavnica.

Bili ste na letošnjem svetovnem prvenstvu na Finskem. Kako so vam Madžari pojasnili te poteze, s kakšnimi besedami ste se razšli?

Če bi me nekdo tri mesece ali par let nazaj vprašal, sploh ne bi vedel, da bomo kandidirali za prvenstvo elite 2023. Zaradi vojne in celotne situacije, ki se, na žalost ,dogaja v svetu, se je sploh ponudila opcija. Obenem sta tako slovenska kot madžarska reprezentanca napredovali. Ampak po srečanju z Madžari ni nobenih zamer, želeli so popraviti odnos. Slovenci smo imeli na mizi tudi druge možnosti. Toda že nasploh je bila naša kandidatura zelo hitra in vsi so res dvomili. A po ogledu mesta in dvoran … Vse smo speljali tako, kot bi močnejša zveza izpeljala v štirih letih. Vodilni možje so videli, da smo dobri kandidati. Žal mi je, da ni prišlo do glasovanja, saj bi bil marsikdo presenečen. Morda tudi zato ni prišlo do glasovanja.

Govorite o drugih možnostih. Kakšnih?

Na kongresu v Tampereju so se pojavili Slovaki, da bi se nam pridružili. Že v torek, le dan po odločitvi Madžarske, da odstopa, me je klical Miroslav Satan (predsednik Slovaške hokejske zveze, op. p.). Izvedel je iz medijev, nato pa dejal, da so zainteresirani za sogostiteljstvo in bi se lahko hitro dogovorili. Ampak na Mednarodni hokejski zvezi (IIHF) žal niso bili več kooperativni. Za njih je seveda najlažje organizirati prvenstvo na Finskem ali v Latviji, saj je vse utečeno in ni nobenega tveganja.

Če ne bi bili tako dobri kandidati, nas bi dali na glasovanje. Očitno so se tega bali. Sva pa s predsednikom naše zveze (Matjažem Rakovcem, op. p.) dosegla vsaj to, da smo lahko na kongresu imeli predstavitev naše kandidature. S predstavnico Tajdo Lekše smo profesionalno izpeljali vse do konca, da nas delegati vidijo. Na poznejših srečanjih so bili presenečeni, da imamo sploh takšno kapaciteto. Stožice in dvorana Dome v Budimpešti imata skupno kapaciteto 28 tisoč sedežev, česar Finska in Latvija skupaj nimata.

No, ampak pobuda je, kot ste že omenili, že na začetku prišla s slovenske strani. HZS ima po naših informacijah zaposlene tri ljudi. Kako bi izpeljali prvenstvo elite, to je vseeno nekaj stopničk nad prvenstvom divizije I?

Res smo hitro pripravili vse. Slovenci smo znani po tem, da se znamo hitro organizirati. Za potrebe naše zveze bi bilo dobro, da imamo več ljudi. Ampak delamo racionalno. Vse, kar ustvarimo, gre v razvoj hokeja. Pomembno mi je predvsem, da imajo trenerji in igralci dobre pogoje za delo. V pisarnah pa imamo pogoje, da lahko normalno delamo, čeprav smo – tako kot v vseh športnih pisarnah pri nas – prezaposleni.

Kadra res nimamo veliko, se pa hitreje obrnemo. Madžarska zveza ima zaposlenih čez 70 ljudi, pa smo vso dokumentacijo pripravili mi. V tisto, za kar se zavzemamo, znamo ugrizniti in kakovostno izpeljati do konca.

Toda za tak projekt v Stožicah bi potrebovali še več ljudi, še več kadra. Od kje bi dobili te ljudi, pa tudi denar zanje?

Zadnja svetovna prvenstva elite prinašajo dobiček. Zveze, ki to organizirajo, nato z lahkoto vlagajo v razvoja hokeja. Prvenstvo na Slovaškem 2019 je imelo v dvoranah osem tisoč sedežev manj kot naša skupna kandidatura, pa je prineslo 5,5 milijona evrov profita. Na Finskem je ta številka še nekoliko višja, govorimo o osmih milijonih.

Sploh se ne bojim, da mi poslovno ne bi bili uspešni. Vstopnice bi bile zaradi večjega števila sedežev lahko cenejše. Ko pa smo že pri Stožicah. Leta 2012 smo tam organizirali prvenstvo divizije IA z le dvema ekipama manj. Seveda so v igri druge številke. Ampak imamo močne marketinške agencije. Noben problem ne bi bilo dobiti ljudi, kar dokazuje tudi EuroBasket 2013. Vsi takšni športni dogodki pri nas so bili izpeljani s plusom na računu. In s tem lahko vlagaš v razvoj tega športa. Tega se največje hokejske države zavedajo, zato jim je v interesu, da čim večkrat gostijo turnir. Če se krog organizatorjev poveča, pa bi na novo priložnost gostiteljstva čakali dlje.

Od kje nasploh toliko denarja za takšen projekt? Govorili ste o 23 milijonih na Slovaškem, pol tega, torej vsaj 12 milijonov evrov. To je nora številka, vsaj v primerjavi z nedavnim prvenstvom v Tivoliju, ko je bilo stroškov za okoli pol milijona evrov.

Ne moremo primerjati Tivolija in Stožic. In ne moremo primerjati elitne divizije in divizije IA. Nemogoče je tudi na Kanadčane in Američane gledati enako kot na Litovce. To so res povsem drugačne številke. Ker sta Ljubljana in Budimpešta turistični mesti, pa ljudje ne bi prišli zgolj na hokej, ampak na celosten dogodek. Lahko bi šli še na ogled Dunaja in Benetk … Cene pri nas so zelo aktualne, da ne rečem poceni v primerjavi s Finsko. Navijačev je bilo tam manj, v glavnem domačini. Poslovni model bi zagotovo vzdržal. Mi smo pred desetimi leti v Stožicah turnir izpeljali s 400 tisoč evri dobička, pa so nastopale ekipe, ki s temi najmočnejšimi niso primerljive. Američani in Kanadčani imajo ogromno spremljevalnega osebja, res bi bilo tu veliko gostov, pa ne govorim samo o hokeju.

Ampak zdaj se pogovarjamo o dobičku turnirja. Za takšen projekt pa je treba imeti že vnaprej pripravljen denar. Od kje?

Imeli smo zagotovilo vlade. Vložek za gostiteljstvo je milijon in pol evrov, ta številka bi se zaradi skupne zgodbe z Madžari razpolovila. Imeli smo tudi zagotovilo, da nas bo vlada s povratnimi ali pa nepovratnimi sredstvi financirala do neke meje. Da bi imeli zagon, vse do prodaje vstopnic. Ob takšni podpori se ne bi bal. Smo pa po dolgem času dobili podporo vlade, da lahko nekaj organiziramo. Da nam bodo stali ob strani.

In če bi bil dogodek vsaj pol uspešen od pričakovanj, bi se lahko pogovarjali o novi hokejski dvorani. Vsaj za treninge. In še nekaj denarja bi ostalo. Dejstvo je, da v elitni diviziji zaslužek prinašajo zgolj vstopnice. Tudi Finci služijo le od navijačev. Ostale pravice namreč pripadajo podjetju Infront, zato od sponzorjev in televizijskih prenosov zveze ne dobijo nič denarja.

Omenili ste podporo vlade Janeza Janše. Bi se morda kaj spremenilo z nastopom nove oblasti, čeprav je predsednik zveze Rakovec član stranke, ki je zdaj vstopila v vlado?

Ne, mislim, da ne. Na ekonomski fakulteti so naredili študije, kakšen je vložek in kakšen je dobiček za državo za posamezni športni dogodek. Rezultati so bili predstavljeni na predvolilnem simpoziju v Planici, kjer so bili člani vseh strank, takrat se še ni vedelo, katere bodo v novi vladi. Zdaj mora biti vsem jasno, da je to poleg športnega dogodka še velika poslovna in turistična priložnost, obenem pa tudi velik oglas za Slovenijo v svetu. Tudi STO (Slovenska turistična organizacija, op. p.) se vse bolj posveča športu. Smernice so takšne, da športni dogodek kljub začetnemu vložku v državo vrne večkratnik te številke kot dobiček.

Prej smo se pogovarjali o prvenstvu v Tivoliju. Nam je bil cilj, da letošnji turnir, ki je bil dvakrat sicer prestavljen, izpeljemo finančno čim bližje ničli. To nam je uspelo, ker smo z malo ljudmi zelo kakovostno izpeljali vse skupaj. Delali smo res veliko, ampak z razlogom. Presenetilo me je, da je bilo celo nekaj dobička. Izpada je bilo veliko, saj Avstrijcev in Francozov ni bilo. Če bi bili, bi bilo povsem drugače, tako pa so nam Madžari rešili prvenstvo.

O kakšnem dobičku govoriva?

Te številke so zelo majhne. Najbolj pomembno je, da ni minusa. Za IIHF pripravljamo tabelo, kakšen izpad je vendarle bil, ker Avstrijcev ni bilo. Manjkali so njihovi sponzorji in tudi navijači. Če bi bili, bi jih bilo verjetno toliko kot Madžarov.

Koliko pa je bil slovensko-madžarski kandidaturi naklonjen novi predsednik IIHF Luc Tardif? Se je kaj spremenilo po njegovem prihodu?

To je težko reči, saj ni imel niti prave priložnosti za dokazovanje. Zvezo je prevzel v času koronavirusa, zato so imeli veliko težav že sami s seboj. Lahkega dela zagotovo ni imel. Še naprej imajo veliko vlogo največje države in zveze, ki se zato tako borijo ta gostiteljstva. Če bi Slovenija vsakih šest let gostila prvenstvo elite … Osem milijonov na vsakih šest let … Za dva milijona pa postaviš novo dvorano. Zato največje države niso naklonjene novim trgom. A če se na IIHF enkrat ne bodo odločili za širitev, se bo najboljši hokej igral le še v petih, šestih državah. Morda bodo tudi sponzorji, navijači in igralci morali spodbuditi to. Verjetno Škodi ni v interesu, da je vsako leto na Finskem.

Kaj pa lahko poveste o kandidaturi za SP 2028 z Madžarsko? O tem se je govorilo po kongresu.

Nihče ne ve, kaj se bo takrat dogajalo. Za 2026 so določili Švico, za 2027 Nemčijo. Zakaj pa 2028 ne bi bili mi? Seveda se morajo stvari zložiti, predvsem tekmovalno. Za 2023 je bila res idealna priložnost, saj oboji vemo, da bomo takrat med elito. Za 2028 pa težko napovedujemo.

Morda je možnost tudi Slovaška. Oni sicer to lahko sami organizirajo, ampak tudi za njih je to idealno. Svojo reprezentanco imaš doma, druga skupina, ki pri tebi ne bi bila tako obiskana, pa naj bo tudi pri gostujoči reprezentanci in bo prav tako razprodana.

Mogoče še kakšna beseda ali dve o SP IA v Tivoliju. Rezultatsko in poslovno torej uspešno, kaj pa organizacijsko?

Super. Iskreno, brez madžarskih navijačev bi kar trpeli. Tako pa so bile tribune kar polne. Njihovi navijači so v prvem tednu prodaje vstopnic kupili 650 kompletov, v drugem tednu pa 800 kompletov kart. Njihov sektor so razprodali tudi že za prvenstvi 2019 in 2020, ko smo nato vračali denar. Slovenski navijači pa čakajo, kupljenih je bilo 100 kompletov. Nato pa zadnje dni naval in številni klici, kje se da dobiti še kakšno vstopnico. Ampak potem kart pač ni več, kapaciteta je bila zapolnjena.

Cilji tega prvenstva so se zaradi prestavljanj in sprememb v sodelujočih ekip spreminjali. So na koncu izpolnjeni?

Zame osebno so bili preseženi (smeh). Na koncu smo razmišljali le še o tem, da bodo finančne izgube čim manjše in da se naša reprezentanca uvrsti v elito. V pisarnah pa smo res delali 24 ur na dan, v enem tednu sem izgubil pet kilogramov. Vsi so nam priskočili na pomoč, smo pa res varčevali pri vsem, kjer smo lahko. Tudi prostovoljcem, ki delajo brezplačno, je treba nekaj nuditi. Ampak ker smo te podhranjenosti v športu na vseh nivojih navajeni, znamo iz minimuma potegniti maksimum.

Drugo leto bodo risi igrali med elito po šestih letih premora. Večina nosilcev reprezentance je v zrelih športnih letih. Kaj ta vrnitev med najboljše pomeni za slovenski hokej zdaj in v prihodnosti?

Hokeju pri nas se več čas napoveduje nek padec. Dejstvo je, da nihamo med elito in drugim razredom, saj težko zagotovimo 25 hokejistov na istem nivoju. Tega nikoli nismo imeli. Nekateri izstopajo, nekateri so povprečni. Mi po takih uspehih gledamo naprej. Zdaj bo šla reprezentanca do 20 let na močan turnir na Švedskem, na nekaj fantov od teh zagotovo računamo med člani. Delamo, kar se da.

Imamo pa veliko teh mladeničev, ki že zdaj igra v tujini. Čim bolj skušamo spodbujati mlade selekcije. Vsak preskok v elitno divizijo je za našo zvezo torej dodatna spodbuda s strani IIHF-a, podpore sponzorjev. Smo pa obsojeni na borbo za obstanek, sploh zaradi števila tekem. Zato nam je tudi lažje igrati kvalifikacije za olimpijske igre, kjer lažje presenetimo kot na sedmih tekmah med elito.

Kako ocenjujete skupino v Rigi (ZDA, Kanada, Norveška, Latvija, Švica, Slovaška, Kazahstan), kakšne so možnosti risov?

Spet se bom navezal. Ta skupina bi bila organizirana pri nas in zdaj vemo, kakšne ekipe bi prišle igrat sem. To bi bila enkratna priložnost za našo reprezentanco. Videti Kanadčane in Američane v Stožicah … In vse te navijače od tam. Slovenija in Madžarska res nista dragi državi, sploh ne kot Finska. To bi bil en res ekstremno dober dogodek. In še bolj sem razočaran, ko vidim to skupino, ki bi jo lahko gostili doma.

Morda še malce o klubskem dogajanju. Na Jesenicah nadaljujejo z novim-starim predsednikom, bili so tudi blizu lige ICE.

Žal so problem vedno finance. Tako je že vse, odkar jaz delam na zvezi. Takrat je bilo tudi veliko nezaupanja, saj smo bili praktično na vseh možnih nivojih v bankrotu. Zdaj pa smo stabilen partner. Jesenice so stabilen partner v alpski ligi, Olimpija je super odigrala sezono v ligi ICE.

Gremo po poti, ki je dolgotrajna. Nima smisla iti z glavo skozi zid in tvegati bankrot, temveč je treba iti po daljši poti. Žal so Jeseničani zamudili priložnost, če bi imeli denar, bi bili sprejeti. Tako pa res ni smiselno tvegati, saj bi morebiten padec pomenil veliko večje težave. Enako velja tudi za Slavijo, ki se je trudila za uvrstitev v alpsko ligo. Tudi tam je bilo blizu, ampak na vrat na nos res ni prava rešitev. Še enkrat: žal smo finančno podhranjeni, kar bi spet lahko rešila uspešna kandidatura za prvenstvo elite. Denar bi nato vložili v klube, ki razvijajo igralce tudi za reprezentanco.

Omenjate Olimpijo. Po uspešni sezoni v ligi ICE prihaja nova z zgodovinskim mejnikom – nastopanjem v ligi prvakov. Še dodatna priložnost za dokazovanje na najvišjem nivoju.

Seveda. Na Finskem sem se pogovarjal z direktorjem hokejske lige prvakov. Če vidijo stabilnega partnerja in nov trg, si jim zanimiv. Slovenija je majhna, a vseeno igra neko vlogo. Nismo brez možnosti. Nismo takšni ’outsiderji’, kot se morda zdi in kot se govori. Navsezadnje smo bili dvakrat na olimpijskih igrah. Naše dobro delo so opazili tudi v tujini. Bolj kot doma, kjer nas ljudje stalno kritizirajo, kako je vse slabo.

Želim si, da se ljubljanski igralci dokažejo in prodajo v še boljše klube. Najbolj pa me veseli, da je naša zveza stabilen partner. Da me ljudje sprašujejo, koliko ljudi imamo na zvezi zaposlenih. In mi Madžar reče, da predvideva nekje 25. Če mu rečem nič oziroma trije operativno, se bodo začeli spraševati, zakaj oni porabijo toliko denarja. Je pa dejstvo, da stvar deluje. Če ne bi, me ne bi bilo več tukaj. Smo pa zraven res zaradi hokejistov, raje zaposlim dodatnega trenerja kot nekoga v pisarni. Igralci so tisti, ki dosegajo rezultate in privabljajo navijače in sponzorje. Mi pa bomo zdržali v tem tempu.

Pa je slovensko hokejsko klubsko okolje primerno za najboljše mlade, ki v vseh športih zdaj že zelo zgodaj odhajajo v tujino?

O tem se že 12 let pogovarjamo. Kar je v naši moči, je, da moramo nuditi čim boljše pogoje. Dobre lige, dobre trenerje … Mladih, ki želijo v tujino, ne moremo ustaviti. In to niti nima smisla. Veliko je takšnih, ki gredo, pa nato nimajo zadostne minutaže. In ko se vrnejo, jim je treba nuditi primerno okolje. To zame ni izgubljen čas.

Kot tujci bodo zunaj ostali le tisti res najboljši, ostali se bodo vrnili domov. In verjamem, da je tudi alpska liga povsem primerna zanje. Kaj šele liga ICE. To je rešitev za nas. Zakaj bi bil nek tujec iz finske lige boljši od Slovenca, ki je prav tako igral v finski ligi?

Kaj pa stanje na HZS? Na njej delujete že več kot deset let. Izteka se tretji mandat, v tem mesecu bodo volitve. Kaj vse se je spremenilo, izboljšalo v vašem času?

Najbolj sem ponosen na to, da smo nek stabilen partner. Olimpija bo igrala v ligi prvakov, Jesenice so bile blizu lige ICE, Slavija blizu alpske lige … Vsi ostali klubi dobro razvijajo igralce, drugače ti našteti ne bi imeli možnosti, saj se v zadnjih letih dela predvsem na slovenskih fantih. Tudi zveza je bila blizu kandidature za SP elite, kar bi še par let nazaj rekel, da ne bomo. Pa smo zdaj videli, da to ni nemogoče. Zdaj se pogovarjamo o letu 2028, mogoče s Slovaki, ki so redni člani elite. Ponosen sem tudi na to, da kljub vsem kritikam, kako je slabo, je bilo deset let nazaj veliko slabše.

Morda lahko za konec spregovoriva še o Dejanu Kontrecu brez priponke generalnega sekretarja HZS. Za vami so burna leta v službi, kaj pa zasebno? Vaša partnerka Nina Osenar je pred kratkim delila zgodbo o svojem zdravstvenem stanju. Kakšen je vaš pogled?

Ni bilo lahko. Za nama so težka štiri, morda celo pet let. Spomnim se, da sem nekoč rekel, da bomo to pozabili. In res bomo. Sem športnik in nikoli se nisem spraševal, zakaj moram na Rožnik teči v hokejski opremi, če mi je trener rekel, da moram. In v tej situaciji je isto. Nihče te ne vpraša, če boš zdržal. Ko imaš enkrat družino in majhnega otroka, ga ne moreš dati nazaj na polico in reči, da se tega ne greš.

Tudi na zvezi, ko sem jo prevzel, je bilo zelo naporno, zato sem navajen. Seveda pridejo trenutki, ko imam občutek, da bom težko vse skupaj izpeljal. Ampak ko ti uspe, si vesel. In pozabiš na slabe stvari.

Na vse stvari v življenju gledam s končne perspektive in enako je s tem. Super je, da se je moja žena povlekla iz teh težav in da je otrok normalno zrasel ob nama. Drugi ljudje pa imajo v svojih življenjih drugačne izzive. Že vojna je tak primer … Res pa je, da če že od majhnih nog ne bi bil vzgojen kot vojak, bi bilo še toliko težje. Navajen sem na red in disciplino in težko funkcioniram v neredu. In vse to je pripomoglo k temu, da sva z Nino v zasebnem življenju uspešno prebrodila te težave.