Za slovenskim hokejskim napadalcem Žigo Jegličem je odlična sezona. Pri Fischtown Pinguins je v drugi sezoni v Bremerhavnu pošteno izboljšal lanske dosežke in bil s 57 točkami na 55 tekmah najučinkovitejši strelec ekipe v rednem delu nemške lige. Zaključek izvrstne sezone je skazila poškodba rame že na prvi tekmi končnice, zaradi česar je klubsko leto predčasno končal. Vseeno bo pripravljen na reprezentančni izziv v Tivoliju.

V idiličnem vremenu na Bledu se slovenska hokejska reprezentanca pripravlja na zadnji izziv letošnje sezone. Selektor Matjaž Kopitar s svojimi izbranci pili še zadnje podrobnosti pred začetkom domačega svetovnega prvenstva divizije I, skupine A, ki ga risi že v torek začenjajo s tekmo proti Litvi.

Izbrani vrsti so se kot zadnji ta teden pridružili nemški ‘legionarji’; Miha Verlič, Jan Urbas in Žiga Jeglič so v četrtfinalu nemške lige (DEL) po petih tekmah s Fischtown Pinguins izpadli proti Wolfsburgu z 2:3 v zmagah. A vodstvo kluba s severa Nemčije je s tremi risi očitno zadovoljno, prav vsi so namreč že podaljšali pogodbo tudi za prihodnje leto.

Spremembe na vrhu pri hokejski Olimpiji

Hokej

29. Apr 2022 0

Hokej

29. Apr 2022 0

Kopitarjevi varovanci na generalki pred prvenstvom do zmage

Hokej

30. Apr 2022 0

Hokej

30. Apr 2022 0

Kot zadnji se je slovenski koloniji ob Severnem morju pred dvema letoma pridružil Žiga Jeglič. Ta je v slovenski reprezentanci debitiral že v sezoni 2009/10 še kot član Jesenic. Pot ga je nato vodila v tujino, preizkusil se je na Švedskem, Finskem, Slovaškem, v Rusiji in na Češkem. V zadnjih letih je s svojimi izkušnjami eden od nosilcev slovenske igre. V 95 nastopih je za izbrano vrsto prispeval 67 točk (28 golov in 39 asistenc).

Pred zadnjim izzivom sezone je v intervjuju za Sportklub razkril, koliko ga bo v Tivoliju ovirala ‘sveža’ poškodba rame in kako se počuti v Nemčiji. Pokomentiral je slovensko klubsko hokejsko dogajanje v končani sezoni, pred SP poudaril pomen osredotočanja le na lastno igro in dodal, da bo zaradi osebnega projekta premor pred avgustovskim klubskim zborom bolj naporen kot običajno.

Že po navadi ne išče veliko stika

Žiga, pozdravljeni spet med risi. Ekipi ste se skupaj s soigralcema iz kluba pridružili kasneje. Ste že ujeli ritem?

Ja, super je biti spet zraven. Zaradi klubske končnice smo prišli malce pozneje. Treniramo na polno, na prijateljski tekmi proti Italiji smo vsi trije dobili še počitek, jaz pa sem preventivno zaradi rame izpustil tudi včerajšnje srečanje s Francijo. Čaka nas dobra zgodba, ki jo moramo narediti uspešno.

Kakšno je stanje z ramo, v klubu ste končnico zaključili že po eni tekmi četrtfinala?

Gre na bolje. Situacija je vsak dan malce boljša, zdaj sem že stoodstotno zraven na treningih. Izogibam se močnejšim kontaktom, da ne bi prišlo do poslabšanja poškodbe.

Koliko bo ta nevšečnost vplivala na vašo igro na prvenstvu, kjer vas čakajo štiri tekme v šestih dneh?

Že na splošno nisem znan po tem, da bi se veliko zaletaval v tekmece. Upam, da ne bo močno vplivalo name. Ko bo enkrat tekma, bom to odmislil in povsem normalno igral. Zagotovo pa se bom izogibal večjim udarcem, ampak to počnem že ves čas. Same old me (smeh).

Nasploh je zdravstveni karton v ekipi precej prazen, kajne? Reprezentanca je praktično kompletna.

Ja … Moram kar malce pomisliti. V obrambi manjkata Andrej Tavželj in Žiga Pavlin, ostali pa smo tukaj. Od vseh članov, ki so bili v preteklosti zraven, zaradi končnice manjkata le Anže Kopitar in Jan Drozg, drugače pa je ekipa polna.

Kakšno je sicer klubsko razpoloženje v Bremerhavnu, vaš Fischtown Pinguins je v četrtfinalu izpadel po hudem boju v četrtfinalu (Wolfsburg je povedel z 2:0, nato napredoval s 3:2)?

Smo eden manjših klubov v ligi, zato je bil za nas cilj, da smo po rednem delu med šesterico najboljših, kar pomeni direktno uvrstitev v končnico. To nam je uspelo. V play-offu pa smo vse tekme odigrali zelo dobro, tudi prvi dve, ki smo jih izgubili. Bili smo precej enakovredni, tudi moja odsotnost pa se je poznala, sploh ob igri z igralcem več.

Če bi bili poraženi z 0:3 v seriji, bi bilo razočaranje precej večje. Tako pa smo po zaostanku z 0:2 pokazali karakter in izsilili peto tekmo. Zdaj se lahko brez težav pogledamo v ogledalo, za prihodnje leto pa imamo cilj, da presežemo prvo stopničko končnice.

Napredujejo tudi stran od ledu

Pri nemškem klubu so očitno zadovoljni s predstavami Slovencev, Karawanken Express ostaja v celotni zasedbi še vsaj eno sezono.

Mislim, da ja. Na to kažejo tudi pogovori z vodilnimi možmi kluba po sezoni. Tudi mi trije se tam zelo dobro počutimo. Klub je manjši, zato se počutiš kot del neke družine. Tudi vodstvo je naravnano tako, da naredijo vse za svoje igralce. Lepo je biti del takšne ekipe, z Janom in Miho pa smo se res super ujeli. Ves čas razmišljamo, kako biti še boljši, o tem se pogovarjamo tudi s trenerjem. Ves čas moramo graditi igro za prihodnost.

Pa vi, kako ste osebno zadovoljni s klubskimi nastopi. 55 tekem, 15 golov, 42 asistenc v rednem delu. Tretji asistent lige. Cilji doseženi?

S temi številkami sem lahko zelo zadovoljen. Tudi Miha in Jan sta imela podobne številke, kar je rezultat naše dobre igre. Brez njiju in celotne ekipe ne bi bile tako dobre. To je dober temelj za naprej, za še boljše predstave, tudi v play-offu.

Kje bi lahko našli razloge, da ste se z obema soigralcema v napadu tako dobro ujeli? V Bremerhaven ste prišli kot zadnji od trojice, Urbas je tam že pet sezon, Verlič štiri, vi dve.

Veliko komuniciramo in se pogovarjamo tudi izven dvorane, ko nismo na ledu. Med igro pa skušamo čim bolj ’brati’ drug drugega, pomaga tudi to, da med nami ni nobene slabe volje. Smo dobro prijatelji.

Z igralskega vidika pa sta onadva precej višja od mene, zaradi česar jima je ob ogradi zelo težko vzeti plošček. Nato odigramo kakšno podajo proti golu … (smeh). To je težko opisati. Morda sem jaz bolj ‘play-maker’, onadva pa zaključujeta akcije.

Verjetno vam je bilo ob selitvi tja lažje prav zaradi njune prisotnosti?

Zagotovo. Tudi zaradi njiju sem prišel tja. Želel sem igrati z njima, dobil sem dobro priložnost. Vedno je lažje, če koga poznaš. Sicer je res, da zdaj že toliko časa igram, da povsod koga poznam, a vseeno. Na splošno je lažje, živimo zelo blizu, saj imamo stanovanja v isti soseski. Posledično smo tudi z družinami veliko skupaj, imamo mini Slovenijo v Bremerhavnu (smeh).

Vsi klubi Žige Jegliča v članski karieri:

Jesenice (2008-2011)

Södertälje/Švedska (2011-2013)

Ässät/Finska (2013-2014)

Ingolstadt/Nemčija (2014)

Slovan Bratislava/Slovaška (2014-2017, 2018-2019)

Torpedo Nižni Novgorod/Rusija (2017)

Neftekimik Nižnekamsk/Rusija (2017-2018)

PSG Berani Zlin/Češka(2019)

Mlada Boleslav/Češka (2019-2020)

Fischtown Pinguins/Nemčija (2020-)

Pred selitvijo v Nemčijo ste igrali v slovanskih klubih, tudi v KHL. Kako bi primerjali ligo DEL s češko ali KHL-om?

V Nemčiji je za razliko od slovanskih klubov veliko več severnoameriških hokejistov in trenerjev. To daje hokeju pridih Severne Amerike. Rusija na drugi strani pa je res stopničko višje. Igra je na zelo visokem nivoju, tudi pritisk je večji. Občutek je, kot da gre za življenje, medtem ko je drugod bolj kot šport.

Tujcev v Nemčiji je veliko več, za klub lahko nastopa po devet tujih hokejistov. To je največja razlika.

Kaj pa z vidika drsanja, fizične igre?

Morda je v Nemčiji več igre na telo, a to je težko oceniti. So pa drsalne sposobnosti vseh v KHL-u višje, vse skupaj poteka hitreje. Ampak res je tudi nemška liga na visokem nivoju.

Neuspeh v Oslu ne bo vplival na igro

Pred vami je zdaj reprezentančni zaključek sezone. Vemo, kaj je en in edini cilj. Pa vendar: kako vi vidite ta izziv v Ljubljani?

Ja, cilj je prvo mesto. Od vloge favoritov ne smemo bežati. Na prvenstvu moramo iti tekmo po tekmo. Na začetku nas čakata dve tekmi v dveh dneh, ki ju moramo zmagati. Postaviti moramo dobro kulturo, kako igrati. Vsaj na papirju nas najtežji tekmi čakata na koncu. Če bomo dali vse od sebe, bo to pokazal rezultat.

Tekme Slovenije na SP:

3. maj: Litva

4. maj: Romunija

6. maj: Madžarska

8. maj: Južna Koreja

Vse tekme bodo v hali Tivoli ob 19. uri.

Nazadnje ste se z reprezentanco družili novembra na Jesenicah, ko ni šlo po načrtih. Bolj tekmovalno avgusta v Oslu, ko cilj tudi ni bil izpolnjen. Je zato zdaj kaj več pritiska, za povrh turnir je še doma?

Pritisk bo prisoten v smislu, da moramo na turnirju zmagati. Sploh z ozirom na to, da sta Francija in Avstrija avtomatsko napredovali med elito. V Oslu nam ni uspelo, a smo se zavedali, da nismo bili favoriti. Norveška in Danska sta bili na papirju močnejši, mi pa moramo biti na svojem maksimumu in imeti obenem še nekaj sreče, da lahko upamo na olimpijske igre, kar nam je pred tem uspelo dvakrat.

Zdaj je drugače. Mislim, da zadnja dva reprezentančna zbora ne bosta imela nobenega vpliva na tega zdaj, to je zgodba zase.

Omenjali ste odločitev Mednarodne hokejske zveze, da Avstrija in Francija zaradi izključitve Rusije in Belorusije avtomatsko napredujeta med elito. Kako ste to igralci sprejeli?

Ta odločitev je bila, kot je bila. Ne vem, kaj bo to pomenilo v prihodnosti, ko oziroma če se vrneta Belorusija in Rusija. Na začetku smo morda pomislili, da turnir ne bo tako močan, a obenem pomeni super priložnost, da se spet uvrstimo med hokejsko elito. Zato moramo biti veseli in izkoristiti ponujeno. Vedno je treba gledati naprej in ne nazaj.

Slovenija je med elito nazadnje igrala 2017. Pet let je v hokeju dolga doba. Trendi v igri so drugačni. Kako jim sledi slovenski hokej na klubski in reprezentančni ravni?

Zadnji dve leti je bilo sicer vse odpovedano zaradi pandemije, tako da ni bilo niti priložnosti iti nazaj med elito. V zadnjem času so bili storjeni koraki v pravo smer. Olimpija se je vrnila v razširjeno avstrijsko prvenstvo, tudi Jesenice so napredovale. Upam, da bodo uspele storiti še korak naprej in se vrniti v ligo ICE. Tega si želimo vsi, ki imajo radi hokej pri nas. Imeti oba kluba v najmočnejšem tekmovanju v regiji bi bilo zelo pomembno. To smo že videli, saj mladi domači igralci dobijo priložnost za nastopanje na višjem nivoju, na kar se morajo prilagoditi. Tistim, ki jim uspe, lahko gredo še kakšno stopničko višje. Prav zato je treba vse moči usmeriti v ta cilj.

Treba je razmišljati le o sebi

Če pokomentirava malce tekmece v Tivoliju. Za začetek Litva in Romunija, s katerimi se v zadnjem času za razliko od drugih tekmic, Madžarske in Južne Koreje, niste pogosto srečali. Kako boste pristopili?

Ne smemo preveč razmišljati o njih. Če bomo mislili, da sta to lahki tekmi, bo napaka že storjena. Od začetka moramo razmišljati o naši igri in izpolnjevati zamisli s treningov. Če ne prideš na tekmo stoodstotno, se zgodijo slabe stvari. Kakšne poškodbe, živčnost zaradi rezultata … Upam, da bo veliko navijačev, da nas ponesejo. Potem je motivacije še več.

Ob koncu še srečanji z Madžarsko in Južno Korejo. S prvo tudi prijateljska tekma v teh pripravah (zmaga risov s 3:0). Je to dvorezen meč, da se meriš na pripravah s kasnejšim tekmecem?

Morda malce. A je za obe moštvi enako. Nekaj stvari skrivaš, a ob trenutno dostopno videoanalizah je težko kaj skrivati. Prijateljske tekme so za uigravanje, da se spraviš v pogon. Je pa dobro, da se igra proti dobrim ekipam, da ohranjaš nivo igre.

Vi ste se pridružili naknadno, zaradi omenjenih težav z ramo boste nastopili brez prijateljskih tekem. Bo to težava?

Kaj pa vem. Po eni strani bo glede na moje stanje boljše. V dveh tednih sem v rehabilitaciji napredoval, zato zdaj nočem storiti kakšnega koraka nazaj. Zadnje dni izkoriščam, da se povsem pripravim na prvenstvo predvsem na individualnem nivoju. V smislu uigranosti pa smo z Verličem in Urbasom res dober napad že iz kluba, saj smo celo sezono nastopali v isti peterki, tako da ne bo težav.

Omenjali ste navijače. V zadnjih dveh letih je prvenstvo v Tivoliju odpadlo. Jasno, vsi si želimo polnih tribun, pa vendar brez najbolj atraktivnih tekmic tudi za ljudi: Avstrije in Francije.

Nastopal sem na dveh prvenstvih, ki sta potekali v Sloveniji. V Tivoliju leta 2010 in v Stožicah 2012. Obe izkušnji sta fenomenalni, ljudje so nas vedno ponesli. Na vsaki tekmi je bilo zelo bučno, sploh v Tivoliju, ki je manjši. Ne glede na vse gre za svetovno prvenstvo, kjer imamo velik in jasen cilj: uvrstitev med elito. Napovedujem, da bo na vsaki tekmi več ljudi.

Delajo se koraki v pravo smer

Malce ste že govorili o klubskem dogajanju v tej sezoni. Kako ste kot nekdanji železar videli sezono Jesenic?

Kot so omenili igralci in trenerji, je bil Asiago malce premočan po kvaliteti. Vseeno so lahko zadovoljni in ponosni na svoje igre, sploh ob vseh težavah s poškodbami. Sem kar podrobno spremljal, ves čas spremljam oba kluba. Lepo bi bilo zmagati, a vseeno so lahko ponosni na celotno sezono. Gojijo pravo kulturo, upam, da res uspe še ta korak naprej.

Olimpija pa je ob vrnitvi v ligo ICE presegla pričakovanja. Izpasti po sedmih tekmah četrtfinala proti Beljaku, ki je finančno zelo močan, je konec koncev uspeh.

Tudi v Ljubljani so lahko ponosni na svoje igre. Sploh glede na napovedi. Morda so jih te celo ponesle, zdi se mi, da je Mitja Šivic to zgodbo obrnil sebi v prid za dodatno motivacijo. Bili so zelo trda ekipa, ob tem da imajo najmanjši proračun v ligi. Upam, da bodo tudi v prihodnji sezoni sestavili podobno ekipo in nadaljevali s podobno kulturo.

Od vaših nastopov na Jesenicah je minilo že veliko časa. Takrat ste se v ligi EBEL prebijali v ospredje, si odpirali vrata tujine za nadaljevanje kariere.

Res je že kar nekaj časa nazaj. Bilo je super. To so bile zame zelo pomembne sezone, narejeni so bili zelo pomembni koraki za mojo kariero. Spoznal sem veliko trenerjev, se od njih veliko naučil. Ob napredovanju v prvo ekipo sem moral narediti preskok in se prilagoditi na višjo raven. Na tiste čase imam res zelo lepe spomine.

Takrat je v Podmežakli blestela napadalna trojka Jeglič-Tičar-Sabolič. Zdaj v Nemčiji tvorite udarni trio z Urbasom in Verličem. Očitno ste ključ za uspešne napade.

(smeh). Kaj pa vem. S Tičarjem in Saboličem smo začeli skupaj na Jesenicah, dolgo igrali skupaj, tudi v reprezentanci. Z Rokom sem bil nato skupaj v Slovanu, z Robertom v Ingolstadtu … Pot nas je vodila skupaj. Ko v klubih nisem bil z njima, sem vedno igral vlogo centra in ta položaj mi je zelo všeč. Igram ga tudi zdaj v trojki z Verličem in Urbasom. Tudi z njima se super počutim.

Dopust, hiša, rama …

Nazaj k reprezentanci. Morda to ni vprašanje za vas, pa vendar. Če se cilji ne izidejo, kaj sledi? Pa vem, da športniki o neuspehih ne razmišljate.

O tem nočemo razmišljati. Bilo bi veliko razočaranje. Naredili bomo vse, da do tega ne pride. Kakovost imamo, na nas je, da izpolnimo pričakovanja.

Koliko časa se še vidite v dresu z risom na prsih?

To je res težko vprašanje. Zdaj ste me dobili (smeh in premislek). Vedno rad nastopam za reprezentanco, vedno sem rad prišel. Dokler bo prisotna motivacija in mi bo zdravje služilo, bom z veseljem del te ekipe. Je pa res, da je poleti posledično malo časa, hitro se je po koncu reprezentančnih obveznosti treba pripraviti na naslednjo sezono.

Ko bo naslednjo nedeljo konec sezone, kaj bo prva stvar, ki jo boste storili nepovezano s hokejem?

Najprej bomo šli z družino na krajši dopust. Se regenerirati. Na morje ali v toplice za par dni. Nato še malce počitka, čaka pa me še začetek gradnje hiše, kjer bo tudi kar nekaj dela. Po približno 10 dneh pa se bo treba začeti pripravljati individualno. Nekaj pozornosti bo zagotovo šlo zdravljenju oziroma krepitvi rame. Nato pa v začetku avgusta uvod v klubske priprave.