Prvak: Argentina.
Gostitelj: Mehika.
Datum: 31. maj – 29. junij 1986.

Število ekip: 24.
Odigrane tekme: 52.
Doseženi zadetki: 132.
Povprečno število gledalcev: 46.039.

Prvenstvo leta 1986 bi morala gostiti Kolumbija, ki pa se je organizaciji štiri leta pred začetkom odpovedala zaradi finančnih težav. Namesto nje je vskočila Mehika, ki je tako po letu 1970 kot prva država še drugič organizirala mundial. Maskota prvenstva je bil Pique. Ne nedavno upokojeni legendarni branilec Barcelone, ampak feferon.

Na prvenstvu, ki ga je gostilo enajst mest (ob Mexico Cityju z dvema stadionoma s po enim še Guadalajara, Puebla, Queretaro, San Nicolas, Leon, Nezahulcoyoti, Monterrey, Toluca, Irapuato in Zapopan), je spet nastopilo 24 reprezentanc. Največ, 14, seveda iz Evrope, štiri iz Južne Amerike, po dve pa iz Srednje Amerike, Afrike in Azije.

Tekmovalni sistem je bil tokrat malce spremenjen. Iz šestih skupin s po štirimi so v osmino finala napredovali najboljši dve in štiri najboljše tretjeuvrščene reprezentance.

Kako je Argentina osvojila naslov?

V skupinskem delu je osvojila prvo mesto, potem ko je s 3:1 odpravila Južno Korejo in z 2:0 Bolgarijo, proti Italiji pa remizirala z 1:1. V osmini finala je z 1:0 premagala dvakratne svetovne prvake Urugvajce, v četrtfinalu pa v morda najbolj nepozabni tekmi v zgodovini svetovnih prvenstev še Angleže z 2:1. V polfinalu so z 2:0 padli še Belgijci.

V velikem finalu na stadionu Azteca v Mexico Cityju so Argentinci pred 114 tisoč gledalci s 3:2 premagali še Zahodne Nemce. Po golih branilca Juana Luisa Browna v prvem in Jorgeja Valdana v drugem polčasu so vodili že z 2:0 in zdelo se je, da so naslov že osvojili, a se pregovorno uporni Nemci niso dali. Z goloma Karla-Heinza Rummeniggeja in Rudija Völlerja so deset minut pred koncem tekme prišli do izenačenja.

Odločilni trenutek se je zgodil v 83. minuti, ko je gol zabil Jorge Burruchaga. Takratni napadalec francoskega Nantesa je zadel po sijajni podaji Diega Maradone, ki ga je pred tem vseskozi tesno pokrival Lothar Matthäus. En trenutek nepazljivosti nemškega vezista je bil dovolj, da je argentinski nogometni genij pokazal, kaj zna …

Finale:
Argentina – Zahodna Nemčija 3:1
Strelci: 1:0 Brown 23., 2:0 Valdano 56., 2:1 Rummenigge 74., 2:2 Völler 81., 3:2 Burruchaga 84.

Kdo je bil najboljši igralec?

Brez dvoma Diego Maradona, ki je s kapetanskim trakom pri 25 letih Argentino popeljal do konca in poskrbel za verjetno najboljšo individualno predstavo v zgodovini prvenstev. Takratni zvezdnik Napolija je prvenstvo začel s tremi asistencami ob zmagi nad Južno Korejo. Z golom se je izkazal pri remiju z Italijo z 1:1 in asistenco prispeval tudi ob zmagi nad Bolgarijo z 2:0.

Najboljše je prihranil za konec. Najprej je v četrtfinalu z dvema goloma poskrbel za zmago z 2:1 nad Anglijo, potem je dva gola dosegel še pri zmagi nad Belgijo z 2:0. V finalu so ga Nemci večji del tekme uspeli nevtralizirati, zato ni blestel, je pa vseeno imel prste vmes pri odločilnem golu.

Najboljši strelci:
6 – Gary Lineker (Anglija), 5 – Diego Maradona (Argentina), Careca (Brazilija), Emilio Butragueno (Španija), 4 – Jorge Valdano (Argentina), Preben Elkjaer (Danska), Alessandro Altobelli (Italija), Igor Belanov (Sovjetska zveza) …

Kaj je bila zgodba prvenstva?

Seveda, spet Diego Maradona in ena najbolj opevanih tekem v zgodovini nogometa. Četrtfinalna tekma proti Angliji na stadionu Azteca v Mexico Cityju, ko je v štirih minutah zrežiral najlepši in najbolj sporen gol v zgodovini svetovnih prvenstev.

Najprej je v 51. minuti tekme, ki je imela zaradi vojne za Falklandske otoke med letoma 1982 še posebej naboj, zadel za vodstvo z 1:0. Gol je dosegel s prevaro, po podaji Jorgeja Valdana je pred angleškim vratarjem Petrom Shiltonom skočil in po žogi udaril z roko, ki jo je sodnik spregledal. “Malo je bila moja, malo pa božja,” je po tekmi povedal in nastala je “božja roka”. Gol, o katerem so snemali filme, pisali knjige in še danes zaznamuje lik in podobo legendarnega Argentinca.

Štiri minute pozneje je Maradona zadel še drugič, ko je do žoge prišel na svojo polovici in začel ples z več kot polovico obubožane angleške reprezentance, jo osmešil, pričaral ekstazo vsega športnega sveta razen Angležev in se podpisal pod gol stoletja. Argentina je vodila z 2:0, Angleži so pozneje sicer znižali izid, a na koncu izgubili z 1:2 in izpadli.