Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Claudio Chiappucci, legenda italijanskega in svetovnega kolesarstva, je v pogovoru za Ciclismo Al Dia spregovoril o svoji karieri in svojem pogledu na sodobno kolesarstvo.
Chiappucci, znan kot El Diablo, je bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja eden največjih tekmecev Miguela Induraina na dirki po Italiji in dirki po Franciji.
Italijan je v svoji karieri osvojil tri etape na Touru in dvakratno majico najboljšega gorskega kolesarja, poleg tega pa je v letih 1990 in 1992 francosko pentljo zaključil na drugem mestu. Na Giru je prav tako dvakrat stal na drugi stopnički, trikrat pa osvojil majico najboljšega gorskega kolesarja. Leta 1991 je s pogumnim napadom osvojil prestižno klasiko Milano–San Remo.
Chiappucci je svojo kolesarsko pot začel zahvaljujoč svojemu očetu, ki mu je pri 14 letih podaril prvo kolo, profesionalno pot pa je začel leta 1985: “Začel sem pri ekipi Carrera in z njimi vztrajal celo desetletje, dokler ni ekipe propadla. Bila je dobra ekipa, zelo dobro organizirana. Všeč mi je bilo, ker sem imel svobodo pri odločanju o programih dirk, tudi pozimi pri ciklokrosu. Imel sem veliko ponudb drugih ekip. Z Banestom (današnji Movistar) in Miguelom Indurainom sem imel dobre odnose, a bili smo tekmeci, kar je bilo dobro za kolesarstvo.“
Po mnenju 61-letnika je bilo njegovo rivalstvo z Indurainom in Giannijem Bugnom precej drugačno od današnjega rivalstva med Tadejem Pogačarjem in Jonasom Vingegaardom. “To je drugačno rivalstvo kot moje z Indurainom ali Bugnom. Mi smo imeli rivalstvo skozi celo sezono, ne le v določenih trenutkih, kot so klasike, velike dirke, svetovno prvenstvo. V tistih časih smo bili trije tekmeci. Danes je rivalstvo šibkejše, saj ne tekmujejo vsi v istih programih. Današnje rivalstvo se vrti le okoli Toura. Mi smo skoraj vedno imeli isti program. Rivalstvo je trajalo skozi celotno sezono. Biti rival v trojici je bolj zapleteno kot v dvoje.”
Prehrana nekoč in danes
Spomnil se je tudi epskega napada na 13. etapi Toura leta 1992. Dejal je, da je bila zmaga del načrta ekipe, vendar napad ni bil predviden tako zgodaj. “Takšne etape so zgodovinske, zgodijo se naravno, ne zaradi načrta.”
V 90. letih nutricionisti še niso igrali pomembne vloge v kolesarstvu, saj ta vloga takrat preprosto ni obstajala. Kolesarji so tekmovali na bistveno več dirkah kot danes, pogosto na kar 90 do 110 na leto, kar je pomenilo, da so morali preprosto jesti dovolj, brez posebnih diet. Prehrana je temeljila na osnovnih živilih, kot so testenine in meso, kar je bilo povsem običajno. Danes so stvari povsem drugačne – kolesarji so bolj vitki, tekmujejo manj, a s strožjim pristopom k prehrani in treningom, je še povedal Italijan, ki se je dotaknil tudi predstav Pogačarja na dirki Milano-San Remo.
“Govori se o izjemni zmogljivosti, kot da bi bilo to nekaj enostavnega – prevoziti Cipresso s tako noro povprečno hitrostjo. Ampak to ni tako preprosto, kot se morda sliši. Vsi že vedo, kaj bo naredil. Težko je tekmovati s kolesarji za enodnevne dirke, kot je Mathieu van der Poel. To ni isto, kot bi se vzpenjal na gorski prelaz, gre za kratke, strme klance, ki jih oni zmorejo odpeljati z neverjetno močjo.”
Chiappucci je izrazito kritičen do današnjih etap na tritedenskih dirkah. Pravi, da mu osebno bolj ustrezajo dolge etape z velikimi vzponi in več kilometri. Danes bi si želel vsaj eno res dolgo kraljevsko etapo. Prav tako meni, da so dolgi kronometri, ki jih danes ni več, bili ključni za oblikovanje epskih zmag.
“Miguel je bil največji na kronometrih. Na dolgih kronometrih ni velikokrat izgubil. Zmagoval je in pridobil veliko časa. Razmišljal sem, kako naj ta čas nadoknadim, in edina možnost je bila napad od daleč. Zame ni bilo pomembno samo zmagati etape, temveč tudi veliko dirko.“
Po mnenju Italijana so tehnologija, taktike in kolesarji popolnoma spremenjeni. Danes, ko nekdo, kot je Pogačar, napade, vsi vedo, da bo napad uspel. Presenečenj ni več, saj so bile v njegovi dobi kronometri dolgi tudi do 70 kilometrov, danes pa le 30. “Nekoga, kot je Miguel, zdaj ne vidim. Kronometrist, ki bi bil tudi dober na klancih, ne obstaja. Danes so kronometri kratki, v Miguelovem obdobju so bili več kot dvakrat daljši, do sedemdeset kilometrov. Rad bi videl današnje kolesarje na kronometrih dolgih 70 kilometrov ali pa Miguela na današnjih 30-kilometrskih. Skratka, vse je zelo drugačno,” je zaključil El Diablo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!