Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Čez šest tednov, natančneje 24. maja, bo kolesarska dirka po Italiji po treh letih spet obiskala Slovenijo. 14. etapa rožnate pentlje, na kateri bo glavni favorit Primož Roglič, bo po startu v Trevisu obiskala Goriška brda in se končala z dvema zaključnima krogoma v Novi Gorici. O zadnjih pripravah ter zakulisju pogajanj in sodelovanju z Italijani smo se pogovarjali s tehničnim direktorjem slovenskega dela trase Rokom Lozejem.
Medtem ko kolesarski svet nestrpno pričakuje današnjo dirko od Pariza do Roubaixa, kjer bo na znamenitih kockah debitiral tudi Tadej Pogačar (start ob 11.10), se nezadržno bliža tudi prvi grandtour sezone. 108. izvedba dirke po Italiji bo še šestič obiskala samostojno Slovenijo, tako kot leta 2021 bo čast spet pripadla goriški regiji. Natančneje Goriškim brdom in Novi Gorici, kjer bo za razliko izpred štirih let tudi cilj etape. 14. etape, 24. maja na Trgu Evrope.
Giro je na slovenska tla nazadnje zapeljal leta 2022, ko so kolesarji le prečkali naše ozemlje, takrat v dolini Soče v Kobaridu in čez Kolovrat. Vse tri izvedbe (2021, 2022 in 2025) povezuje isti tehnični direktor slovenskega dela trase – Rok Lozej.
Predsednik Odbora za cestno kolesarstvo na Kolesarski zvezi in predsednik novogoriškega kolesarskega kluba mebloJogi ProConcrete je gost nedeljskega Sportklubovega intervjuja. O zadnjih pripravah pred dnevom D, pomenu nastopa Primoža Rogliča v boju za tokratno rožnato majico, zakulisnih (tudi političnih) igricah pri sestavi trase ter nadaljnjem sodelovanju in načrtih z italijanskimi prireditelji.
Intervju: Rok Lozej
Začniva z najbolj aktualnim vprašanjem: Tadeja Pogačarja po spektakularni zmagi na Flandriji čaka znameniti severni pekel od Pariza do Roubaixa. Se lahko vmeša tudi v boj za zmago?
Mislim, da ja. Če se Tadej odloči, da starta na dirki … Če bi bil slučajno premagan v korektnem boju, ne bo užaljen. Poraz mu predstavlja nov izziv, stvari bo ponavljal, dokler jih ne pripelje do perfekcije. Zato verjamem, da bo enkrat zmagal tudi na dirki Milano-Sanremo. Res se osredotoči in pripravi. Mislim, da bo v nedeljo (danes, pogovarjali smo se v četrtek, op. p.), konkurenčen. Njegovo kolesarjenje je na tako visoki ravni, da če ne bi bil prepričan v uspeh in svoje znanje vožnje po kockah, se te dirke sploh ne bi lotil.
Že kar nekaj časa, po praktično vsakem večjem uspehu zadnjih sezon, ga nekdanji kolesarji, javnost in navijači radi primerjamo z Eddyjem Merckxom. Vaš pogled?
Tudi sam sem človek, ki nerad primerjam med različnimi obdobji. Tehnika je povsem drugačna, tukaj je veliko ’če-jev’. Tadej je v tem obdobju najboljši kolesar na svetu po vseh rezultatih in statističnih podatkih. Imamo srečo, da živimo v njegovem času. Lahko ga spodbujamo in doživljamo. Rezultati govorijo zase, pa čeprav sam pravi, da ne dirka za lovorike, pač pa zato, ker v tem uživa. In uživa biti perfekten v tem, kar dela. Posledica te perfekcije pa so njegove zmage.
Jani Brajkovič je v pogovoru za RTV SLO pred dnevi dejal, da se nihče, ne samo Slovenci, ampak globalno, ne zaveda, kako Pogačar spreminja kolesarstvo. Da se način dirkanja spreminja, da on na vsako dirko pride po zmago.
Mi, ki smo v ožjem krogu kolesarstva … No pa tudi nasploh vsi Slovenci … Nam se zdi kar samoumevno in jasno, da če Pogačar dirka v Flandriji, bo zmagal. Še dvajset let nazaj pa je bilo v medijih mogoče prebrati o uspehu, če je bil kakšen Slovenec sploh v ekipi za te največje dirke.
Ko zdaj pripravljamo Giro z Italijani, vidim, kako nas gledajo. Na nek način se nam kar klanjajo zaradi Pogačarja. Z našo geografsko majhnostjo in majhno populacijo, saj nas je le dva milijona, zelo težko dojemamo takšne globalne uspehe enega športnika. Ne vemo, kaj pomeni biti zvezdnik v Italiji, Nemčiji, Franciji … Tadej ostaja preprost fant, a neopisljivo je, kakšno spoštovanje in čast si je pridobil tudi v tujini.
So Italijani tudi kaj zavistni? Zgodovinsko gre za enega največjih kolesarskih narodov, trenutno pa nimajo kolesarja za zmage na največjih dirkah. Slovenci imamo s Pogačarjem in Primožem Rogličem kar dva.
Imamo tudi Mateja Mohoriča, Matevža Govekarja, Luko Mezgeca, ki je zmagal na etapi Gira sredi Trsta, kar jih še zdaj boli (smeh). Da ne naštevam naprej. Vsaka nacija ima v vsakem športu vzpone in padce. Ko so se slovenski kolesarji prek Vinka Polončiča, Jureta Pavliča in Primoža Čerina šele prebijali na sceno, je bil vzporedno Bojan Križaj velezvezda alpskega smučarja. Zdaj pa imamo prvega in četrtega kolesarja sveta, v slalomu pa nimamo tekmovalca, ki bi startal na tekmi svetovnega pokala.
Pred kratkim smo imeli v kolesarskih klubih ravno takšno debato, kako se izmenjuje moč najboljših klubov pri nas. In lahko potegnemo vzporednico v svetovni seriji. Do ekipe Sky je bil edini Anglež, ki je startal na svetovnem prvenstvu, Maximilian Sciandri. Pa še on je bil Italijan, ki je prevzel angleško državljanstvo, da je lahko prišel v ekipo. Potem je sledilo obdobje Bradleyja Wigginsa, Chrisa Frooma in Gerainta Thomasa, ki so pokorili svetovno sceno. Zdaj imajo še brata Yates, ki pa že nista več povsem na vrhu.
Tako se bo zagotovo vrnilo tudi obdobje Italijanov. Nas, slovenske trenerje, veliko sprašujejo, kaj in kako delamo z mladimi. Dejstvo je, da Italija več denarja vlaga v kolesarstvo, tudi mladinsko. In za primerjavo: Italija ima 3000 mladincev, Slovenija pa 30. Od teh 3000 jih je v Italiji 300 ’navitih’ in pripravljenih do sto odstotkov s treningi, prehrano, oskrbo … So na ravni profesionalcev. A kaj se zgodi? Preprosto pregorijo, ampak to ti klubi rabijo, saj so odvisni od rezultatov. Obnašajo pa se v smislu, da jim ostane še 2700 kolesarjev, ki bodo enkrat drugič postali dobri. Ampak to se ne zgodi. Trenutna svetla točka je Antonio Tiberi, lani je mladinski svetovni prvak postal Lorenzo Finn, ki je zdaj že član razvojne ekipe Red Bulla. Imajo bazo, ampak na koncu se mora vse poklopiti.
Če se zdaj osredotočiva na tisto, za kar smo se dobili v Goriških brdih. Čez dober mesec bo tukaj spet gostovala dirka po Italiji. Kako nestrpno čakate 24. maj in 14. etapo Gira?
Urejamo še zadnje stvari, dokumentacijo. Sam se ukvarjam s tehničnim delom izvedbe, dnevno smo v stiku z Milanom in Furlanijo-Julijsko krajino za določene podrobnosti. Verjamem, da bodo stvari stekle. Uredili smo že sodelovanje policije, kdaj bodo zaprte ceste. Smo v zaključni fazi, kmalu bomo lahko potegnili črto in le še preverjali, če so vsi na svojih mestih.
Po letih 2021 in 2022, ko je Giro nazadnje gostoval pri nas, ste še tretjič v vlogi tehničnega direktorja slovenskega dela trase. Kako ste se sploh znašli v njej?
Pravzaprav je šlo za splet naključij (smeh). Spomnim se 1. oktobra 2020, ko me je poklical takratni podžupan Nove Gorice Simon Rosič in mi dejal, da ima na obisku znanega zamejskega nogometnega trenerja Edyja Rejo, ki je dejal, da bomo leta 2021 pripravljali Giro z etapo čez Slovenijo. Z Rosičem, ki je bil podžupan tudi za športne zadeve, je bilo že prej dogovorjeno, da kolesarske tematike urejam jaz.
Prišel sem na sestanek, na katerem so še s prstom po zemljevidu – kot bi bili v kameni dobi (smeh) – risali, kje bo šla trasa. Še isto popoldne smo bili v Vidmu pri Enzu Caineru, ki ga prej nisem poznal. Približno mi je bilo jasno, kako se etape Gira pripravi, saj je bil pri vseh prejšnjih gostovanjih v Sloveniji zraven tudi moj oče, v letih 1994 in 2001 je vodil tehnični del in komunikacijo z italijansko stranjo. Cainero je do svoje smrti vodil vse etape Gira v Furlaniji-Julijski krajini. Postavil je le nekaj kolesarskih vprašanj, nato pa je dodal, da ga povprečni dogodki ne zanimajo, da želi le presežke. Že vmes sem po telefonu govoril z Bogdanom Finkom in Urošem Šilarjem, češ da nas čaka delo (smeh).
Hitro smo se dogovorili in narisali traso – ta je bila za izvedbo 2021 sprva narisana le čez Goriška brda, nato smo dodali še trg Evrope v Novi Gorici. Tisto etapo pred štirimi leti sem nato v funkciji operativnega vodje preživel v avtomobilu s tehničnim direktorjem celotne dirke. Ker je bilo vse opravljeno brez pripomb, pravzaprav perfektno, smo ostali v dobrih odnosih. Že na zaključnem kosilu po tisti etapi sva s Cainerom dosegla dogovor še za Giro 2022, ko je šla etapa čez Kobarid. Tudi tam smo vse skupaj opravili vrhunsko in se že pogovarjali o novih projektih in izzivih, a ga je oktobra kap, umrl je v začetku januarja 2023.
Ker je predtem vse operativne sestanke vodil on, je naš edini stik ostal Edy Reja. Prek njega smo nato prišli do Andree Cainera, Enzovega sina. Dobili smo povabilo za predstavitev predzadnje etape Gira 2023 od Trbiža na Svete Višarje in na tistem sestanku smo hitro izpostavili željo za nadaljnje sodelovanje. Na položaju je Enza Cainera nasledil Paolo Urbani, s katerim smo zdaj v stikih. Za lansko dirko potem ni bilo možnosti, smo pa dve leti garali, da etapo na Giru 2025 spet pripeljemo v Slovenijo.
Dirka po Italiji je samostojno Slovenijo do zdaj obiskala petkrat. Prvič leta 1994, ko so kolesarji v 12. etapi od Bibioneja prispeli do cilja v Kranju, naslednji dan pa se od tam odpravili proti avstrijskemu Lienzu.
Leta 2001 je bil start 10. etape v Lidu di Jesolo, cilj pa v Ljubljani, naslednji dan so se z Bleda odpravili do Kranjske Gore v Italijo, nato pa prek prelaza Predel nazaj v Slovenijo in prek Bovca in Kobarida do Nove Gorice in cilja v Gorici.
V zadnjih treh izvedbah so kolesarji Slovenijo le prečkali. V 14. etapi leta 2004 od Trsta do Pulja pri Rižani, v 15. etapi leta 2021 od Gradeža prek Goriških brd do cilja v Gorici in nazadnje v 19. etapi leta 2022 od Marano Lagunareja prek Kobarida in Kolovrata do cilja v Prapotnem.
Še dvakrat prej je Giro na današnjem slovenskem ozemlju gostoval v letih 1922 (2. in 3. etapa – v Portorožu) in 1971 (14. in 15. etapa – v Ljubljani).
Kako sploh izgleda takšno pogajanje? Že v smislu celotne Furlanije-Julijske Krajine, saj je verjetno zanimanja za start ali cilj etape Gira po celi Italiji res veliko.
Dežela Friuli Venezia Giulia (FVG, op. p.) oziroma Furlanija-Julijska krajina ima zelo močnega predsednika, Massimiiana Fedrigo. On je politično zelo močen in sposoben. Njegova beseda v Italiji nekaj velja. FVG ima z organizatorji Gira dogovor, ki zagotavlja pol, eno ali dve etapi na vsaki izvedbi. Svoje je pripomogel še Enzo Cainero, ki je bil zelo dober prijatelj direktorja dirke Maura Vegnija. A tudi na RCS Sport so se zadeve malce spremenile, kar kaže dogajanje pred letošnjo dirko.
Kar je bila javna skrivnost, drži. V Milanu so imeli že narisano traso, da bi se Giro 2025 začel v Furlaniji-Julijski krajini, natančneje v Trstu. Prva etapa bi se iz Trsta prek naše Lipice vrnila v Trst, v drugi pa bi se vse skupaj začelo v Krminu in končalo v Novi Gorici, od česar bi približno 100 kilometrov potekalo po Sloveniji. To je bilo že vse dogovorjeno, tik pred podpisom. Bili so že načrti, kako bi kolesarji v tržaškem zalivu spali na križarki. Nato pa se je vmešala Albanija. S politično pomočjo. Albanci so v zameno za izgradnjo migrantskih centrov dobili uvodne etape Gira.
Furlanija-Julijska krajina pa je v zameno dobila etapo na soboto, kar je še vedno bolje kot kakšen četrtek.
Če pa vas zanima še bolj konkretno … Na Giru je zaradi 21 etap na voljo 42 mest, ki gostijo start in cilj etap. Šest jih je zaradi Albanije odpadlo, za preostalih 36 pa se je zanimalo okoli 180 mest. Ob tem moram poudariti, da na Giru več šteje start kot cilj etape. Zakaj? Na startu imaš predstavitev ekip, podpisovanje startnega seznama, vsi se postavijo in odpeljejo. Upam, da kdo v 24. maja v Novi Gorici ne bo razočaran, saj se bodo kolesarji po prihodu v cilj hitro odpeljali do svojih avtobusov in odšli naprej v hotele. Edina izjema so tisti, ki bodo na podelitvah. Na startu je za navijače veliko lažje priti do avtogramov kolesarjev.
Pa ta načrt grande partenze v naši bližini, torej v Furlaniji-Julijski krajini, ostaja v igri za kakšno od prihodnjih sezon?
Trend je, da se Giro začenja izven meja Italije. Ne vem, koliko je realno, vprašanje je tudi, koliko so tukajšnji politiki zamerili organizatorjem. Ob tem so tu še finance – posamezna etapa je vredna približno 500 ali 600 tisoč evrov, organizacija grande partenze pa stane nekje od šest do osem milijonov.
Nisem še veliko spraševal za naprej. Imamo pripravljene načrte za etapo čez Vršič, ki si jo na Giru jasno želijo. Pogoj je, da gre etapa čez prelaz iz strani Kranjske Gore, saj organizatorji ne želijo kock na spustu. Pogovarjali smo se tudi o etapi treh držav, po startu v Avstriji prek Slovenije v Italijo, a se Avstrijci niso uspeli dogovoriti, kje bi se vse skupaj začelo. Paolo Urbani je zelo širokogleden, v dveh mandatih je bil tudi župan Gemone, tako da mu politična umirjenost ni tuja. Zato verjamem, da imamo tudi za naprej odprte možnosti. Naš cilj je, da gremo spet globlje v Slovenijo, ne samo v Novo Gorico.
O kakšnem časovnem obdobju govorite? Za prihodnjo sezono je trasa v ozadju verjetno približno že začrtana.
Nekako v obdobju treh let. Imamo nastavke, kaj in kako si želimo. Težko je, saj je treba vse skupaj uskladiti še z občinami, Slovensko turistično organizacijo in ostalimi deležniki. Pri risanju trase smo jasno omejeni, saj gostovanje takšne dirke nekaj stane, zato moramo imeti konsenz s tistimi, ki vlagajo denar. Ob tem želimo še pokazati pokrajino in lepote države.
Prej ste omenili stroške v višini pol milijona evrov za posamezno etapo. Bo toliko stala tudi letošnja 14. etapa?
S Furlanijo-Julijsko krajino, ki je nosilka te etape, smo si letošnjo ceno zelo pošteno razdelili. Start je v Trevisu, torej v deželi Benečija, ne FJK. Zadnjo uro in pol bomo na slovenskih tleh. Približno 450.000 evrov smo si razdelili v razmerju 50-50.
Kaj v smislu celotne organizacije pomeni, da se dirka konča v Sloveniji? In ne da jo samo prečka, kot leta 2021 in 2022.
Več je priprav glede ciljnega prostora, več bo obiska. Še do danes nimamo točno določeno, kje bo ciljna črta. Vemo, kje bo, pogovarjamo se o petih, šestih ali sedmih metrih. Kako bodo postavljeni vsi prostori za obiskovalce in ostale, ali bomo še kaj širili cesto. To je malce italijanski stil (smeh), ampak si s tem ne belimo glave, tega smo vajeni (smeh). Ko bomo dobili informacije, bomo ukrepali naprej.
Kako pomemben argument so za nadaljnja pogajanja nastopi Primoža Rogliča 2023 in letos ter Tadeja Pogačarja lani?
Seveda je to pomembno. Tudi mene so organizatorji spraševali, kako ju prepričati, da prideta. Kar je Roglič storil na Svetih Višarjah leta 2023, je nepozabno. Tam se je zelo jasno pokazalo tudi, kaj takšna etapa pomeni za turizem. Kolesarsko stezo naprej od Trbiža je pred Girom 2023 v celem letu prekolesarilo 50.000 ljudi. V treh mesecih po tem pa 180.000 ljudi. Vsak, ki pride s kolesom na vrh Višarij – sam še nisem bil, a bom šel (smeh), se mora nato v dolino vrniti s kabinsko žičnico. In to pomeni še 13 evrov za prizorišče. Višarje so v enem letu s temi prihodki dobile povrnjen vložek v tisto etapo. In to je to, kar sem prej omenjal pri Caineru – on se ni zadovoljil s povprečjem.
Če se še vrneva k Albaniji. Ko je postalo jasno, da bodo prve tri etape tam, so se stvari jeseni spet zapletle. Dva mesece dlje od načrtovanega smo čakali na predstavitev celotne trase Gira. Kaj se je zgodilo?
Zgodila se je Albanija (smeh). Organizatorji Gira so spet klicali v Furlanijo za načrt B. Rezerva je bila še Sicilija, saj je bil preostanek celotne trase zrisan od juga proti severu Italije, posledično bi morali po startu v Trstu organizirati še transfer nazaj na jug. Pogodbe z ostalimi mesti so bile že podpisane. Ne bi bil rad v koži organizatorjev. Tako je, če se vmeša politika. Ampak to je eden glavnih virov financ, od katerih smo odvisni.
Prav politično odločitev, v tem primeru slovenske vlade, čakamo tudi glede ideje in možnosti o gostiteljstvu uvodnih treh etap dirke po Franciji v letih 2028 in 2029. Glede na vaš pogovor za Sportal se mi zdi, da tej ideji niste preveč naklonjeni.
Ne, ne da nisem naklonjen, a ker izhajam tudi iz gospodarstva, menim, da takšne dogodke organiziramo zato, da gospodarstvu in turizmu nekaj povrnemo. Odkrito, tega nimam težav povedati na glas: 15 milijonov evrov, kolikor bi grand depart stal, se mi zdi preveč za to, da bomo Slovenci gledali Tour v Sloveniji. Ne govorimo o 200 ali 300 tisoč evrov.
Če pa bomo skozi turizem, gospodarstvo in politični vpliv ta denar dolgoročno naložili in prinesli nazaj, sem prvi za takšno idejo. Na koncu tako ali tako odloča ekonomska računica. Težko je v turizmu določiti, ali je nek tujec prišel v Slovenijo zaradi kolesarske dirke ali ne.
V slovensko kolesarstvo ste vpeti že zelo dolgo, ste predsednik novogoriškega KK mebloJogi ProConcrete, od lani še predsednik odbora za cestno kolesarstvo na Kolesarski zvezi Sloveniji. Kako usklajujete vse skupaj?
Imam še sedem drugih funkcij (smeh), sem tudi podpredsednik Športne zveze v Novi Gorici. Niti ni tak problem, občasno samo zmanjka časa, saj imam še podjetje, ki ga vodim. Z ekipo in dobrim sodelovanjem se vse da. Iz let 2021 in 2022, verjetno tudi zaradi pokovidnih časov, pogrešam več vpetosti v letošnji projekt, takrat smo bolj živeli za obisk Gira. Vseeno pa mislim, da bo 24. maj, z vsem spoštovanjem do evropske prestolnice kulture, največji dogodek letos v Novi Gorici. Šport je tisti, ki privlači največ ljudi. Še posebej, če bo Primož Roglič v dobrem položaju na dirki, če bo Matevž Govekar v igri za etapne zmage. Verjamem, da bo prišlo ogromno ljudi. Ob tem jih pozivam, saj gre za majhne kraje, naj se razpršijo ob celotni trasi.
Za konec še klasično vprašanje: ali trenutno zlato generacijo slovenskega kolesarstva dovolj dobro izkoriščamo za naprej, tudi v luči takšnih projektov, kot je letošnji?
Ja. Naši fantje so povsem preprosti. Tudi oni si kdaj želijo prostega časa, se podružiti. Ni lahko, ko jih želi vsak povleči na svojo stran, a mislim, da jih zelo dobro koristimo. Da nam pripomorejo k dodatni prepoznavnosti države in našega kolesarstva, po drugi strani pa s svojimi fundacijami veliko vračajo tako na socialnem kot športnem področju. So pravi ’fantje od fare’, tudi vse, kar jih potrebujemo na Kolesarski zvezi Slovenije, korektno opravijo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje